RECENZIRANA PLANINA

Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim s pisnim sporočilom obvestil javnost, da so postali člani mednarodnega partnerstva Satoyama pubude – IPSI (International partnership for the Satoyama initiative), »ki spodbuja družbo, da bi si prizadevala za sožitje z naravo«.

Satoyama je japonski termin, ki označuje območja med vznožjem gore in obdelovalnim zemljiščem, »ki so se v preteklosti izoblikovali v interakciji med ljudmi in naravo ter ohranjajo biodiverziteto, ljudem pa zagotavljajo dobrine in storitve, potrebne za človeško blaginjo.«

Novembra 2015 so na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU kot prvi slovenski primer v register Satoyama dediščine vpisali visokogorsko kulturno pokrajino Velike planine.


Eno turistično najbolj obiskanih območij Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zapis, ki je sicer objavljen v angleškem jeziku pod naslovom The Common Mountain Pastures in The Velika Planina Plateau, kritično dopolnjujem v maternem jeziku.


Majhno je lepo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»The Velika planina Plateau is located close to the town of Kamnik in the heart of the Kamnik Alps. It consists of three herdsmen’s settlements. The settlements are surrounded by common pastures that are located at an elevation of about 1,550 m above sea level.«

Velikoplaninska planota (»The Velika planina Plateau«) je vsekakor del Kamniško-Savinjskih Alp (Kamnik-Savinja Alps) in ne (samo) Kamniških Alp (»Kamnik Alps«). Odmevnejših, strokovno argumentiranih razprav na razločevalno temo Kamniških, Savinjskih, Kamniško ali Savinjskih Alp ni že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato ni nobene potrebe za pogrevanje mrzle juhe. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.


Velikoplaninska planota. (Fotografija: Borut Peršolja)

Da je savinjskost v primeru Velikoplaninske planote še posebej pomembna, se zavemo ob spoznanju, da je naravna meja med kamniškimi in gornjegrajskimi planinami stoletja tekla po razvodju Kamniške Bistrice. Zaznamovana je bila z mejniki zaradi stalnih prepirov med podložniki obeh gospostev (mejo so dokumentirano potrdili leta 1499). Na povezanost prostora opozarja tudi srednjeveška pastirska keramika (sklede in latvice), saj ta po ugotovitvah Cevca in Železnikarjeve (Lončene posode pastirjev, 2000) izvira tako iz Kamnika, kot tudi iz Zadrečke doline.

Spomnimo, da čez preval Kranjskega Raka in vzhodna pobočja Velikoplaninske planote teče stara avstrijska deželna meja med Štajersko in Kranjsko (dediščina zemljepisnih imen je zato zelo nazorna). Na savinjski problem je pred leti naletela tudi Občina Kamnik, ki je ob nameravani rešitvi prometne problematike in umirjanja prometa nenadoma ugotovila, da cesta s Kranjskega Raka na Rakove ravni poteka tudi po ozemlju sosednje (savinjske) občine Luče …


Veliki stan. Velika Planina. Velika planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Torej vsaj sedem planin in ne zgolj tri. (O tem več v slovarskem članku o Veliki planini v Enciklopediji o Alpah (Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 2006, 747.).)

Problematična je tudi navedba višine, saj ta približno drži zgolj za centroide razmeščenih pastirskih naselij, ne pa tudi za pripadajoče pašne površine, brez katerih ni planin (akademik dr. Vrišer je to označeval za pašni kontinuum). Bolj stvarna je zato navedba o višinskem pasu od 1200 m do 1668 m, ki sovpada tudi z biogeografsko tipizacijo sredogorskega ali montanskega pasu, zlasti z njegovim vrhnjim delom, to je zgornjesredogorskim pasom (tega običajno umeščamo v višino 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, s prevlado bukovega in iglastega gozda).

Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini.


Brez gozda ne bi bilo nič. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Measuring 557 ha, The Velika planina Plateau represents the largest Slovenian mountain pasture, where more than 300 head of cattle can graze.«

Številke, omenjene v besedilu, se nanašajo zgolj na Veliko planino in ne na Velikoplaninsko planoto v celoti. Ta namreč meri približno 1070 ha: Velika planina (okoli 557 ha), Mala planina (ta naj bi bila na sliki št. 6, vendar gre za Gojško planino) skupaj s planino Kisovec (okoli 203 ha), Gojška planina skupaj z Marjaninimi njivami (okoli 220 ha), planina Dol (okoli 50 ha) in planina Konjščica (okoli 40 ha).

Zato je tudi podatek o 300 glavah živine zavajajoč. Toliko se je pase na Veliki planini v sodobnosti, nekoč – kar kaže na velik razvojni, proizvodni in ekološki potencial Velikoplaninskega območja – pa se je paslo še precej, precej več. Po znanih podatkih iz leta 1830 se je na vseh Velikoplaninskih pašnikih paslo kar 3325 glav: 182 konj, 1507 glav živine, 1136 ovac, 500 prašičev. Leta 1875 so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev.


Je tudi njim vseeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Po Registru deležnih pravic iz leta 1908, ki določa »gospodarske in užitne pravice« na skupnem svetu, se po oceni takratnih izvedencev »za agrarne operacije« lahko v 51 pašnih dneh prepase na Veliki planini 1030 glav govedi.

V letu 2015 beležimo zaskrbljujoč podatek, saj je število pastirjev (pri čemer so z moškim imenom tradicionalno poimenovane tudi pastirice) prvič (?) padlo pod polovico skupnega števila pašnih upravičencev (69).

»… it was finally decided in 1910 to split the mountain into three units (the Velika planina (literary Big pasture), Mala planina (literary Little pasture), and planina Gozd (literary meaning the Forest pasture) and set up borders between them.«

Planina Gozd na območju Velike planine ne obstaja. Obstaja pa Gojška planina, ki pa se res imenuje po lastnikih, ki prihajajo iz naselja Gozd (783 m) v občini Kamnik. Razmejitev med planinami je določilo višje deželno sodišče v Gradcu 30. 9. 1913.


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The 1950s saw the development of tourism on the Big Pasture Plateau and therefore Kopač prepared a spatial arrangement and plan for tourist huts that are derived from herdsmen’s huts in line with efforts to preserve the typical cultural landscape.«

V petdesetih letih 20. stoletja je bil Vlasto Kopač žal deležen posebne skrbi nove, komunistične države: 2. oktobra 1947 je bil aretiran, na Dachauskih procesih leta 1948 obsojen na smrt, leta 1952 pa pogojno izpuščen iz zapora.

Časovni potek Kopačevega delovanja najbolje pokažejo njegova gradiva ali gradiva, pri katerih je aktivno, soavtorsko sodeloval:
1. Predlog odloka o razglasitvi Velike planine za narodni park. Občinski ljudski odbor v Kamniku, 1957 ali 1959.
2. Predlog za proglasitev planote Velike planine in doline Kamniške Bistrice za Kamniški narodni park. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, 1962.
3. Kopač, V. 1964: Smernice za zavarovanje naravnih in kulturnih vrednot Velike planine in njene soseščine. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj.
4. Urbanistični program Velike planine. Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 1964.
5. Odlok o zavarovanju Velike, Male in Gojške planine. 1965.
6. Spomeniško varstveni elaborat. 1972.
7. Velika planina: Program turističnega razvoja. Urbanistični inštitut SRS. 1974.
8. Urbanistični načrt območja Velike planine. Ljubljanski urbanistični zavod, 1974.


Urbano v ruralnem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zlasti pomembno je leto 1965, saj je bila v takratnem Uradnem listu SRS (št. 7, 25. 2. 1965, strani 113-115) objavljena Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, ki jo je podpisal takratni republiški minister – republiški sekretar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve Ermin Kržičnik, napisal pa Vlasto Kopač. Tako je bila Velika planina pred 51 leti zavarovana (in je še vedno!), vendar to pravno podlago v upravnih postopkih (izdaja soglasij, mnenj …) sedaj uporablja le Zavod RS za kulturno dediščino, ne pa tudi druge (prostorske) institucije.

Velja izpostaviti, da je Vlastovo analitično in načrtovalsko delo nadaljevala in (upam si reči) celo presegla njegova hči Mojca, sicer krajinska arhitektka. Leta 1991 je na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pripravila elaborat Velika planina: Valorizacija krajinskega območja za potrebe razvoja. Kdor ga je ali kdor ga bo držal v roki, se bo hitro zavedal, da v rokah drži nič manj kot Geografski atlas Velike planine!


Prašič: 0,25 glave velike živine. (Fotografija: Borut Peršolja)

»The most famous dairy product is the hard cheese called »Trnič«, also known as a symbol of love.«

Z zapisanim se je zelo težko strinjati. Tako po količini kot po priljubljenosti je daleč na prvem mestu preprosto (kislo) mleko, ki se ga na planini tudi največ proda in predstavlja tudi največji del prihodka v poletnih dneh. (Kislo) mleko razveseljuje obiskovalce od blizu in daleč in s tem ni nič narobe.

Trnič, »skoraj izgubljena dediščina«, za dobro dlan velik hlebček trdega, močno soljenega kislega sira, je v povezavi s pisavami v zadnjih letih prešel iz etnografske v vsakdanjo, tržno rabo. Če je imel nekoč predvsem votivno, zaobljubno, simbolno vrednost, saj so trniče pastirji prinesli v dar svojim izvoljenkam, pa je v sedanjosti trnič postal predvsem parmezan, kar pa v preteklosti nikoli ni bil. Tako smo iz skoraj izgubljene dediščine prešli v zagotovo najdeno modernost.


Dvojina! Vedno v paru, ne gre drugače. (Fotografija: Borut Peršolja)

»A possible source of disagreement in the future may be various prohibitions and limitations connected with the potential protection of the area as part of the Kamnik-Savinja Alps regional park.«

Hm. Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega 9. 7. 2009. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik pripravila novodobni kmečki upor in dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park.

To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo do te mere, da ni niti omenjen v nastajajočem prostorskem načrtu občine Kamnik …


Kje se konča planina? (Fotografija: Borut Peršolja)

Že prej pa so (verjetno isti?) lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto tudi iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Ne gre torej za možni vir nesoglasja, temveč za stalno prisotno nezaupanje, ki pa ima svoj začetek v postopku denacionalizacije srenjskih, planinskih površin s strani Občine Kamnik za potrebe smučišča Velika planina. Bilo je več poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Tako se je maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala s prostorom Velike, Male in Gojške planine, izvajala planinske in turistične dejavnosti ter vzdrževala poti, a do ustanovitve zaradi nasprotovanja župana Občine Kamnik (!) ni prišlo.


Koncept skupnega dobrega je ves čas na preizkušnji. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Satoyamo območje Velike planine dobro poznam. Iz različnih razlogov mi je območje pri srcu, imam ga celo rad. Zato zelo težko zapišem, a vendarle mislim, da je v slovenskih Alpah več drugih območij, ki so dejansko primerna in ustrezna za vpis v ta svetovni/japonski register. Težko mi gre z jezika, a Velika planina se mi ne zdi najboljši, niti ne prav idealen primer.

Funkcijska povezanost med »nekoč in danes«, med »pokrajino in družbo«, vpetost v notranje razvojne vire po načelu trajnosti in hkrati iskanje kakovostnih rešitev za prihodnost (saj to je bistvo trajnosti), precej bolj izkazujejo Solčavsko ali Bohinj, tudi Tolminsko in verjetno Jezersko. Tam je bilo in je še vedno vložene precej več prvinske energije v ohranjanje aktivnosti živeti z naravo, v ohranjanje poselitve in tako v ohranjanje kulturne pokrajine. V omenjenih območjih je sedanje stanje dejansko rezultat številnih, če že ne vseh dejavnosti in ne le politično zastavljen cilj. Prav slednje se danes dogaja povsod tam, kjer so se tako ali drugače usmerili zgolj v (gorski, ne pa tudi gorniški) turizem.


Obnova miru, pred poletnim navalom. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !