OMO. ALI VENDARLE OMB?

Do 25. marca 2016 je v galeriji AS na Dunajski cesti 63 v Ljubljani na ogled fotografska razstava Izginjajoča ljudstva reke Omo avtorjev Arneja Hodaliča in Katje Bidovec. Kot sta zapisala, širše zastavljeni »fotografski projekt Pristine Ethiopia (Neokrnjena Etiopija) predstavlja etnične skupine in ljudstva, ki živijo na vzhodnem in zahodnem bregu reke Omo ter v bližini jezera Turkana.« Fotografije so bile posnete pozimi leta 2015 na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred stoletji.

Ni težko ugotoviti, da je reka Omo, v tej eni najsiromašnejših držav sveta, žila, ki določa praktično vse. Vzdolž njenega 760 km dolgega toka (Sava na primer je dolga okrog 950 km) se odvija življenje, ki je oblikovalo najzgodnejše zgodovinske plasti človeštva. S priprave na izpit Geografija Afrike se spomnim oznake, da je ta del južne Etiopije celo za afriške razmere odročen. Priznam, da si tega ne znam najbolje predstavljati …

***

Res sta me presenetila z velikostjo razstavljenih portretov. Mega! Zdaj mi je bolj jasno, čemu služijo ogledala, ki povečajo resničnost v lepih in manj lepih pogledih. V galerijskih prostorih sem bil popolnoma sam (čas takoj po koncu službe), zatopljen v portrete zanimivih ljudi, njihovo okrasje, oblačila, mišičaste roke, vprašujoče poglede, v ozadju pa so zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami. Vsekakor se svetova nista ujemala, nista se pa niti izključevala …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Občutek samosti te vedno izostri, včasih celo do te mere, da se res zliješ z okoljem. Ta občutek poznam iz hribov, tudi iz nekaterih potovanjskih utrinkov, in ga redko doživim v zaprtih prostorih. No, ob ogledu razstave zibelke življenja sem se mu zelo približal.

Nori barvni kontrasti ogrlic, naramnic, stvari, ki jih tako ali drugače ponosni portretiranci držijo v roki in ki določajo njih same. (Če ne bi izkusil, kako težko je danes najti predmet na primer pokojnega očeta naroda za razstavo … Obdani smo z nepreštevno velikim številom predmetov, vendar se z nobenim ne zlijemo. Še eno od sodobnih protislovij, ki kaže, kako daleč smo od lastnih korenin.)

Sem na enem od portretov kot ogrlični okrasek res videl kovinski pašček za uro?


(Fotografija: Borut Peršolja)

Nehote se ti ob ogledovanju ostrih, črnopoltih ljudi postavlja vprašanje, zakaj potovati. Zato, da gledaš? Zato, da vidiš? Zato, da veš? Zato, da plačaš portret ali zato, da podariš kemični svinčnik? Je bolje potovati zgolj s fotografijo in besedo, ki odstirata zgolj tiste plasti, ki so zanimive in zato lepe? Ali pa je vendarle treba potovati v živo, zato, da doživetja pronicajo v nas scela in v celoti? Ni enostavnega odgovora, ni enostavne poti in tudi ni namen ljudstev ob reki Omo, da bi odgovarjali na ta vprašanja.

***

Se mi pa zdi, da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči. Hotel sem videti sijaj polti, brazde obraznih črt, brazgotine na telesih, pa ni šlo … Ah, ti naši kao galerijski prostori, ki so samo zato, da so …


(Fotografija: Borut Peršolja)

Verjamem, da sta Arne (bili smo sotrudniki pri Slovenskih gorah) in Katja (skupaj sva lepšala politično sliko) dobila vrsto odzivov in da jima bodo nekateri tudi pomagali k nadaljnjemu delu (vsaj po zapisih v knjigi vtisih sodeč). Vsekakor se veselim naslednjih njunih sodelovanj, pa tudi Katjinega samostojnega dela.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !