LAHKO PREBAVLJIVA HRANA SE LAŽJE NOSI

Konec oktobra lani mi je Zdenka Mihelič, članica uredniškega odbora Planinskega vestnika, kot vodniku Planinske zveze Slovenije in inštruktorju planinske vzgoje poslala nekaj vprašanj za januarsko temo meseca Prehrana v gorah. Odgovore je Zdenka uporabila v članku Stopiti je treba korak naprej. Raznovrstna hrana tudi v kočah?, ki je objavljen v letošnji januarski številki Planinskega vestnika.

Objavljam nelektorirane ter uredniško nepreoblikovane in neskrajšane odgovore.


Naslovnica januarske številke Planinskega vestnika.*

Odgovore posvečam spoštovanemu pokojnemu prijatelju, kuharju, inštruktorju planinske vzgoje in gorskemu reševalcu Danetu Jagodicu z Jezerskega.

***

PV: – Kaj ti je bistveno v gorah glede prehrane – kako se prehranjuješ na splošno (si vsejedec/ vegetarijanec …)?

Sem vsejedec, pri čemer skušam uživanje mesa omejiti na dvakrat do trikrat tedensko.

PV: – Kako se prehranjuješ v gorah?

Prehranjevanju v gorah ne namenjam posebne pozornosti. (Zgolj toliko, kolikor je to nujno potrebno.)

PV: – Kakšno hrano pripraviš in vzameš s seboj v gore?

Včeraj sem bil v Karavankah, na vrhu z 800 metri relativne višinske razlike in slabima dvema urama hoje v vzponu. S seboj sem vzel dve mandarini, jabolko, 1,5 l vode in pol tablice mlečne čokolade.


Klobasa ali društveni DDV: na občnem zboru suha, na srečanju kuhana. (Fotografija: Borut Peršolja)

PV: – Kaj vsebuje tvoj nahrbtnik na enodnevni in kaj na večdnevni turi? (hrana, pijača) Kaj priporočaš za enodnevno in večdnevno turo, da je dovolj energije za vzpon in sestop?

Pri enodnevni dejavnosti ne priporočam nič posebnega, razen hranilnega zajtrka. Priporočam, da se nosi s seboj čim manj hrane, pa dovolj pijače. Prepričan sem, da je kakovost vzpona bolj odvisna od drugih dejavnikov, kot od hrane. Za enodnevni vzpon hranimo vsi dovolj zalog moči, motivacije in uskladiščene energije. Če jih ne, tudi vzpon ni pametno dejanje.

Pri večdnevni dejavnosti priporočam oskrbo v planinskih kočah. Če ta ni na voljo, pa samooskrbo, ki se začne s prenosnim kuhalnikom, juhami iz vrečk, v katerih se pokuha pest testenin. Za priboljšek pa odlično družbo in lepe razglede.


Toplo in kalorično? (Fotografija: Borut Peršolja).

PV: – Kakšne so tvoje izkušnje v planinskih kočah (lahko tudi primerjava doma, v tujini), si opazil kakšno stvar, ki bi jo bilo dobro izboljšati v ponudbi koč in kaj bi morda za njih predlagal?

O planinskih kočah veliko, če že ne največ pove podatek, da v izboru naj zmagujejo pohodniške gostilne, dostopne z avtom in ne planinske koče.

V slovenskih planinskih kočah bi bilo treba izbrati dve slovenski tradicionalni jedi in jih recepturno standardizirati, tako da bi imeli kjerkoli vsaj približno enak okus, če že imata enako ime. Lepo bi bilo, če bi bile jedi pripravljene iz krajevno pridelanih sestavin (gorništvo je stoletja zavezano trajnostnemu razvoju). Odločno previsoke so cene vode in čaja. Prav tako ni poskrbljeno za otroke in mladostnike: ne po okusu, ne pa količini (manjša porcija). Že leta pišem o tem, da bi bilo treba po vzgledu akcije Odnesimo smeti v dolino začeti z akcijo Poglejmo v kočo. Posledice bi se pokazale na dolgi rok v spremenjenih navadah obiskovalcev gora: lažji nahrbtniki, kakovostnejša hoja, polne planinske koče, zadovoljni najemniki …

Saj res: kaj je to planinska koča?


Letošnji meni izbora naj planinske koče.

PV: – Vesela pa bi bila tudi, če bi napisal, kako kaj vsebujeta nahrbtnika tvojih otrok – glede hrane in pijače. Kaj je pomembno, ko gremo z otroki v gore.

Vsekakor je malica na izletu za otroke in mladostnike izjemno pomembno motivacijsko sredstvo. Ko hrana za hojo, plezanje v hribih ni več pomembna, se je v njih nekaj prelomilo. Otrok/mladostnik nenadoma ni več zatopljen v zgodbo in v slike na enak način kot doslej. Sedaj je zunaj – in če povem biblijsko – izgnan. Postopoma se s to razdaljo, ki jo otrok/mladostnik ustvarja, razvija sposobnost, da lahko zazna in doživi več. Tudi brez sendviča.


Njama! (Fotografija: Borut Peršolja)

Do takrat pa je treba poskrbeti za najljubše sendviče, veliko sadja in podtaknjeno zdravi priboljšek. Odlično je, da vsaj del tega nosijo sami v svojem nahrbtniku (in ne naritniku). Pomembno je tudi, da otrok/mladostnik sam nadzoruje količinsko porabo pijače, zato je priporočljiva uporaba plastenke. In če se da, vztrajati pri pitju vode. Predvsem studenčnice ob poti.


Nahrbtnikarjenje po Zoranu Smiljaniću.

* Planinski vestnik je očitno postal promotor podnebnih sprememb. Kako sicer razložiti, da je na januarski naslovnici poletni motiv?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “LAHKO PREBAVLJIVA HRANA SE LAŽJE NOSI”

  1. [...] temo Udobje v planinskih kočah. Prosila me je za članek, v katerem bi se – v skladu z dosedanjimi mojimi stališči – opredelil o tej žgoči problematiki. Z Zdenkinimi upravičenimi uredniškimi [...]

  2. [...] sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !