V ZGODOVINO PO IDENTITETO

Janez Bizjak, Igor Grdina, Duša Krnel Umek, Milan Orožen Adamič, Anton Perdih, Jože Rant:
Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah

Ljubljana 2015: Nova obzorja : Inštitut Karantanija, 136 strani, ISBN 978-961-6942-23-2, cena: 15 €

Knjigo mi je podarila založba Nova obzorja.

Letos poleti je na 20. spominskem gorniškem taboru dr. Henrika Tume in Letnem taboru SDS – Lepena 2015 potekal posvet z naslovom Dr. Henrik Tuma – pozabljeni tvorec slovenskega krajevnega imenoslovja. Šest avtorjev je vsak s svojega (strokovnega?) zornega kota obudilo spomin na domoljuba, alpinista, pravnika in raziskovalca. Rdeča nit njihov zapisov, ki so jih v govorjeni besedi predstavili v Bovcu, pa je avtohonistična teorija etnogeneze Slovencev v Srednji Evropi, ki jo zaznamuje Tumov zapis izpred skoraj stotih let v Jadranskem almanahu: »Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica.«

Tuma je bil odvetnik in več let deželni poslanec in je pri svojem poklicnem delovanju skrbel za uveljavitev slovenščine v številnih legah. Sem sodijo tudi njegovi raziskovalni obiski gora, saj je vedel, da so se besede in imena rojevala na začetku – to je pri prebivalcih, ki so poznali svojo velikokrat negostoljubno pokrajino. “Kdor ljubi domovino, jo proučuje. Kdor domovino proučuje, jo ljubi.”, je Tuma zapisal pred petinosemdesetimi leti, ko je izšel njegov Pomen in razvoj alpinizma. Ko je tako hodil po najbolj oddaljenih kotičkih domovine je navdušeno spoznaval, da je vsaka ped zemlje že nekomu znana. Znana do te mere, da je to ped zemlje poimenoval, največkrat po eni od pokrajinskih sestavin. V imenu je pomen!


Tumovo ime na Slavniku. (Fotografija: Borut Peršolja)

O imenoslovnem rojstvenem postopku – ki sledi Tumovemu, Badjurovemu, Kugyjevemu in še kateremu zgledu – prepričljivo piše Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka in neumorni iskalec sledi staroselcev. Na številnih primerih zemljepisnih imen (Luža, Cerknica, Tura, Kalce …) razprostranjenih od Zgornje Koroške do doline reke Isele nazorno razloži, da so prvotni prebivalci, ki niso govorili nemško, pokrajino poimenovali po značilnosti, ki so stvarne in ki imajo pomen. Ker pa danes zvenijo tuje, saj so plasti zgodovine (namerno ali nenamerno!) nanesle marsikaj, odstrtje zgornje imenoslovne plasti za marsikoga presenetljivo razkrije slovensko govorico. In ne samo govorico: slovensko poselitev v Vzhodnih Alpah.

Bizjak pokaže, da je precej očitno tudi Grossglockner slovenski Klekner in da ime najvišje avstrijske gore gnezdi v slovenskem Kleku! Značilna Bizjakova – osebnostna skromnost – je zato opomba, da sploh ni pomembno, ali ima Grossglockner dokazljivi izvor v slovenskem Kleku, vsekakor pa je pomembno, da je slovensko ime Veliki Klek starejše od nemškega! Bizjakov prispevek je zato vsekakor najpomembnejše sporočilo ravno prav zajetnega zbornika.

Zbornik, ki sta ga uredila Jože Rant st. in Duša Krnel Umek, prinaša tudi ponatis objav dr. Henrika Tume “Krajevno imenoslovje” (Jadranski almanah, Trst, 1923), “Toponomastika” (Geografski vestnik, 1925) in “Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju” (Planinski vestnik, 1926). Čeprav so vsa besedila že nekaj časa dostopna v elektronskih arhivih, se je avtorjem zdelo pomembno poudariti, da gre za prvi ponatis v skoraj sto letih in da je to dejanje tudi »rehabilitacija dr. Henrika Tume«. Tuma tovrstne rehabilitacije ne potrebuje, saj je ves čas navzoč tako med raziskovalci, kot med slovenskimi gorniki. Pa če to oboji hočejo in se zavedajo tega dejstva – ali pač ne.


Oblika, ki določa vsebino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !