ALJAŽ, ŠE VEDNO ALJAŽ


Najvišji slovenski bivak: 2864 m. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred dobrim mesecem dni je minilo 120 let od postavitve kovinskega stolpa na vrhu Triglava, tega »edinstvenega višinskega okrasa Slovenije« (Strojin, 1980, stran 5). Stolpa se je kmalu oprijel ime Aljažev stolp, po njegovem inovativnem avtorju, Jakobu Aljažu (1845–1927), ki je mesec dni pred postavitvijo praznoval osebnega abrahama. Letošnjo obletnico postavitve stolpa so obeležili številni slovenski mediji, le redki med njimi pa so Aljaževo delo osvetlili kar se da celovito. Prevladovali so domoljubno nacionalistični toni ter nenehno ponavljajoča, iz celotnega življenjskega opusa iztrgana posamezna dejstva, ki se jih nihče več ne trudi preveriti, kaj šele da bi jih postavil v tedanji časovni, a hkrati tudi današnji, sodoben (gorniški) kontekst.


Triglav: Aljažev neizklesani spomenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zgodovine ne moremo povedati enkrat za vselej. Ne zato, ker ne vemo dovolj o preteklosti, ampak ker živi »spreminjamo« preteklost zaradi sedanjih ambicij in tako preskušamo demokracijo. Dejstva ostajajo nespremenjena, saj so se že zgodila. Posledice pa povedo, kaj se je res zgodilo, zato jih ni mogoče spremeniti, kot tudi ne vzrokov zanje. Demokracija ne pozna uradne zgodovine, ampak spodbuja številne razlage preteklosti in tako odpira številne osebne poti do razumevanja – tudi gorništva.


Portret Jakoba Aljaža. (Fotografija: Borut Peršolja, vir: Zbirka diapozitivov Slovensko planinstvo)

Če rečem nekoliko po jungovsko, je resnica – še zlasti o ljudeh – nujno heterogena in kompleksna: ne moremo je najti le po racionalistično razsvetljenski liniji dejstev, niti ne samo po mistični duhovni liniji mitov, ampak po obeh. V bližini resnice smo, ko smo v bližini celovitosti, skladja anime in animusa. Če v katerem od njiju pretiravamo, izgubimo posameznikovo osebnost. Poudarjena nacional(istič)na mitologija lahko pripelje do odklonov, ki smo jim že bili priča v zgodovini (tudi gorniški), poudarjen racionalizem pa pripelje do brezdušne resničnosti, čemur se zahodna civilizacija v veliki meri bliža danes. Mislim, da ne obstaja niti ena praktična odločitev, ki ne bi upoštevala vselej prisotne človekove nepopolnosti.

Če na Jakoba Aljaža gledamo s perspektive, ki obravnava gorniški razvoj linearno, potem ni težko ugotoviti, ali se zgodovinski opazovalci pomikamo v smeri enotnosti ali raznovrstnosti. Uradna gorniška zgodovina in medijski pastcopy stampedo se neutrudno pomikata proti enotnosti, skladno z rekom: de mortuis nihil ni si bene (o mrtvih samo dobro).

Vsekakor velja, da si narod, ki pozabi na svojo kulturo v njenih raznovrstnih legah in na svojo mitologijo, na silo odreže del korenin. Iz teh poganja kolektivni genski zapis, iz katerega nastaja duhovni horizont in domet neke kulture, način njenega delovanja. Kar ni mogoče pozabiti, moramo ohranjati v spominu, da bi (raz)umeli. Zato je bila nedavna obeležitev stolpnega jubileja vsekakor na mestu. Vprašanje je le, ali so bila sporočila Aljaževih naslednikov Aljaževim zanamcem ustrezna.

»Aljaž … izvor navdiha, magičnega vpliva, poguma in moči …«

»Aljaž … srčnost, pogum, narodni ponos, veselje in predanost …«

Kaj torej reči o Aljažu danes?


Vsak dan med nami. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Aljažev kronist, dr. Tone Strojin, je zapisal, da sta njegovi »največji zaslugi, da je
- Triglav otel nemštvu in mu s kočami in stolpom nazorno povedal, da je Triglav tudi v času avstroogrske vlade slovenska gora in
- da je Slovenskemu planinskemu društvu pokazal, kje mu je področje delovanja – v visokogorju, s Triglavom na čelu.«

- Aljaž je postavil temeljni kamen gorništva kot dela identitete slovenske nacije.

***

»Zato pota delamo in popravljamo in koče stavimo, da se ne bi kdo ponesrečil!«

- Aljaž je eden od začetnikov množičnega gorništva v Sloveniji in je nesebično pomagal božji previdnosti z modrostjo in ljubeznijo voditi stvari do njihovega naravnega cilja.


Aljaž v Aljažu. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko: pred tridesetimi leti pelje Požganc gospodo po tedaj navadni poti skoz Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav; Zeleznik, kožar, skozi Kot. Čez Zeleni Plaz so videli lovci plezati gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo pot; Dovžani hodijo sploh in še sedaj po grših krajih, ko ovce zaskočijo (prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh!«

- Aljaž je – v nasprotju z uradno gorniško zgodovino – vedel, da so slovenske gore že davno domačijsko udomačene.

***

»Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem najvišji posestnik.«

- Aljaž je razumel, da se lahko zanese predvsem nase in na ekipo predanih somišljenikov.

***

»Že sva bila na solnčni gladki strani Begunjščice, da se po deželi vidi. „Povej mi, prijatelj, zakaj so gore Karavank in Julijskih Alp na južni strani lepše, bolj gladke in bolj porasle, zgoraj s travo in grmovjem, spodaj pa z drevjem, in zakaj so ravno te gore na severni strani bolj strme, skalnate in razvite? Jaz trdim, da na južni strani povzroča vse to vpliv solnca, na severni strani pa zmrzline.” Ude, ki na to posebnost pač še mislil ni, je molčal.«

- Aljaž je znal božje stvarstvo poljudno razložiti z naravoslovnimi dejstvi.


Odtenki, kontrast in kompozicija: v očeh opazovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Ledenik (edini ostanek iz ledene dobe) je zmiraj manjši.«

- Aljaž je opažal spremembe v pokrajini.

***

»Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.«

- Aljaž je poznal številne pozitivne učinke gorništva na duha in telo.

***

»Peričnik in Savica spadata med prirodne krasote, ki se ne smejo porabiti v industrijske namene.«

- Aljaž takrat še ni vedel, da bo tudi gorski turizem – z izdatno pomočjo Aljaža – postal industrija.

***

»Gospodične, če boste šle poleti na vrhove naših prekrasnih gora, napravljene kot planinke, še bolje po Vodnikovo kot planšarice ali gorenjske Mine, boste dobile trikrat tako brhke in bogate ženine! Vprašajte pa tudi pred poroko, ali je Vaš ženin res vpisan – v Planinsko društvo: tak pritisk na ženina je privoljen! In naše Planinsko društvo bo procvitalo; no, in zrastel bo čvrst, krepak planinski zarod.«

- Aljaž je __________________. (napišite svoje opažanje)


Zadnji zemeljski dom z zvenečimi besedami Silvina Sardenkova in žalobno arhitekturo Ivana Vurnika. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Aljaž ne potrebuje ne filma ne spomenika ne svojega romana. Vse bi bilo ponaredek tega enkratnega moža, v nasprotju s tem, kar je štel sam in si ga predstavljamo danes – Aljaž živi na Triglavu in med nami!«
(Tone Strojin, Jakob Aljaž v slovenskem planinskem izročilu, 1980, stran 5)

Petintrideset let kasneje ima Jakob Aljaž, od leta 1896 častni član Slovenskega planinskega društva, vse tri »ponaredke«. Spomenik Nebojše Mitrića (1989) stoji na Dovjem ob cesti Jesenice–Kranjska Gora, knjigo Triglavski kralj (1994, 2001, 2013) je napisal Ivan Sivec, film Ta pleh ima dušo (2014) podpisujejo Iztok Lemajič, Vojko Anzeljc in Gorazd Lemajič. Četrti »ponaredek« pa je nedvomno tudi Himna Planinske zveze Slovenije, to je prva kitica pesmi Oj, Triglav, moj dom pesnika Matije Zemljiča Slavina in skladatelja Jakoba Aljaža.


Filmska govorica: vrnil se bom!? (Zaslonska slika filma Ta pleh ima dušo.)

***
Odlomek iz literarno dokumentarne biografije Triglavski kralj, avtorja Ivana Sivca:

Na vrh Triglava sva jo udarila po tedaj znani poti čez Triglavski ledenik na sedlo med Malim in Velikim Triglavom, od tam pa na vrh.

“Pot je grda, pa tudi klinov ni nič. A se pride, če je človek dovolj vztrajen.”

Čeprav se mi ni vrtelo v glavi, vam lahko povem, da je bil vzpon zelo zoprn. Brez Šmerca bi lahko ostal za vedno v steni.

Ko sva prišla prav do samega vrha, sem zajokal od sreče.

“O, moj Triglav, ti naš kralj!” sem pokleknil na tla in zmolil tri očenaše in zdravemarije za srečo slovenske domovine.

***

Zakaj župnik Aljaž na Triglavu ni postavil križa? Sta ga domoljubje in boj proti ponemčevanju tako zaslepila, da je pozabil na svoj poklic in pastirsko poslanstvo? Odkrito dvomim v tak sklep, saj je vse, kar je počel v gorah skrbno podrejal svoji službi, ki ji je bil do konca predan. Precej bolj verjetno je, da je z Aljaževim faradayevim stolpom premišljeno dal v ospredje varnost obiskovalcev gora. Z nadelavo poti in gradnjo Kredarice je odprl vrata Triglava. Za obiskovalce pa se je čutil odgovornega in to tudi v razmerah, v katerih danes vsak sam sprejema tveganje, ki ga običajno prinaša gorništvo. In to je eno najbolj spregledanih sporočil Aljaževega dela, ki mu sedanja planinska organizacija ni kos: če je Aljaž za varnost obiskovalcev odprl vrata, potem jih mora sedanji Aljaž pripreti. Pripreti tako, da se izboljša varnost plezanja na zelo zahtevnih poteh, ki vodijo na vrh Triglava, nevralgične točke edinega slovenskega nacionalnega parka. To je Aljaževa dediščina preteklosti za prihodnost.

»Kjerkoli se ponuja v naravi lepa višina, vsem na očeh, je pobožni Slovenec zgradil na njej cerkev
A. Hope, »Des Ősterreichs Wallfahrtsorte«, Dunaj 1913

***

Gradnja poti in koč ter vedno večji obisk so prinesli tudi določene posledice. Aljaž je naravo doživljal kot ključno orodje preživetja človeka. Človek Aljaž je bil njen neizpodbitni gospodar. V Planinskih spominih (Planinski vestnik 1922/05, stran 65–69) piše: »Leta 1885 si je Peričnik ob nalivu drugo pot izbral, in sicer bolj proti jugu, kjer sedaj teče. Prej je tekel kakih pet metrov proč (na severni strani) čez steno. Včasih pa ob hudi uri prinese s seboj kak štor ali skalo, kar ga v koritu zadržuje, da ne more prosto padati. Tako je bilo leta 1895. Zato sem meseca marca, ko ima malo vode, s seboj vzel Požganca in cerkovnika Lojza, da gremo – Peričnik popravit. S seboj smo nesli orodje: kramp, lopato, sekiro, vrv, kladvo itd. Zgoraj strugo prekopljemo in napeljemo vodo v staro, nekdanjo strugo. Potem naveževa na vrv Požganca in ga spustiva po skalnatem koritu do roba, da preseka štor in s kladvom razbije skalo, ki je prej Peričnik zadrževala. … Potem smo nekaj macesnov posekali in ob strugi položili ter s krampom ruševja, peska in druge šare nakopali, da je Peričnik zopet po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal.«

Hočeš/nočeš je Aljaž postal eden od začetnikov gorniškega onesnaževanja slovenskih gora. To je Aljaževa dediščina preteklosti za prihodnost.


Pred Aljaževim posegom: desno in levotočni Peričnik. (Fotografija: Borut Peršolja, vir: Pet stoletij Triglava, originalna nemška izdaja)


Levotočni Peričnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Konstrukcija nacije je proces, v katerega smo potencialno vključeni vsi člani nacije (torej naroda, ki ima svojo državo), ne le osamosvojiteljski politiki in ustavodajni intelektualci. Upravljanje in skrb za simbolne prvine, principe, njihovo preurejanje in za rabo niso le stalno izzvani, ampak potencialno tudi odprti vsem in lahko generirajo drugačne interpretacije. Oblikovanje nacije gradi na občutkih in ustvarja povezavo med predniki in nami.

Pri oblikovanju slovenske države in nacije je imel Aljažev stolp vidnejšo vlogo kot množica drugih predmetov. Moč Aljaževega stolpa, da nas očara, njegova otipljivost in starost pričajo o moči Jakoba Aljaža in njegovih somišljenikov. Zakaj ima Aljažev stolp posebno mesto med vsemi predmeti? Od kod stolpu simbolna moč?

Stvari preprosto delujejo. Stvari imajo svojo moč. O delovanju predmetov govori Marcel Mauss v svojem Eseju o daru (1996), v katerem predmeti s svojem delovanjem povezujejo ljudi v družbene odnose in prevzemajo lastnosti ljudi. Alfred Gell (1998) vidi delovanje stvari predvsem v moči, da vplivajo na gledalce; da nas pripravijo k delovanju, kot da bi bili v interakciji z osebo in ne s predmetom. Gell razume predmete kot predmete, namenjene spreminjanju sveta.

Kako pa predmeti delujejo? Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot tehnologija, ki opazovalca zaradi tehničnega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnega delovanja izdelovalca. Mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja snovi ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. Gre za intenzitete, ki krožijo med telesi, sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugačne od zavestnih občutkov. V svetu je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku.

Predmeti zato nenehno stopajo v vedno nove mreže in povezave z drugimi predmeti in ljudmi. Materialna kultura je promiskuitetna: gre z vsakim, ki si je zaželi. Stolp je tudi dovolj opredmeten, da stopa v zelo različne povezave in hibride. Tako je moč stolpa očarala tudi kapital. Postal je na primer logotip Zavarovalnice Triglav. Postal je blagovna znamka, ki evocira moč, varnost in zanesljivost. V zadnjih desetletjih kraljujejo množice potrošnikov, ki se med sabo intimno ne poznamo, imamo pa enake potrošniške navade in želje, zato se počutimo del iste skupnosti in se tako tudi opredeljujemo. Potrošništvo in domoljubje si na vse pretege prizadevata v nas vzbuditi prepričanje, da tisoči neznancev pripadajo isti skupnosti kot mi, da imamo vsi skupno preteklost, skupne motive in skupno prihodnost. To ni laž. To je čista izmišljotina.

***

Kultura je stanje duha v nekem prostoru in času. Letos poleti se je poslovil Slavko Avsenik. Ivan Sivec je večkrat javno ponovil poziv Francija Branca iz leta 2009 k ohranjanju planinskega spomina na Avsenikovo izjemno ustvarjalnost. Planinska zveza Slovenije se na pobudo ni odzvala, je pa odgovorilo PD Jesenice. Znano je, da je Zemljičev del obstoječe planinske himne prevzet po nemškem originalu. Jasno pa je tudi, da je programski del Aljaževega besedila himne Planinske zveze Slovenije v celoti domoljubno izčrpan. Zato je pravi čas, da si planinska organizacija izbere novo himno. Himno, ki bo odražala njeno sedanjo pohodniško podobo.


Izčrpana himna Planinske zveze Slovenije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ALJAŽ, ŠE VEDNO ALJAŽ”

  1. [...] predlogu za zamenjavo planinske himne imamo zdaj tudi finalni predlog za zamenjavo grba [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !