ROŽEDELNI LETNI KROG

Barbara Bajd:
Moje prve alpske rastline: preprost določevalni ključ
Ljubljana 2014: Založba Hart, Harting, d. o. o., 50 strani, ISBN 978-961-6882-12-5, cena: 14,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Peter Skoberne, Vlado Ravnik:
Gorsko cvetje Slovenije
Ljubljana 2014: Sidarta d. o. o., 23 strani, ISBN 978-961-6027-73-1, cena: 8,90 €

Knjigo mi je podarila založba Sidarta.

Polonca Kovač, Jelka Godec Schmidt:
Gorski vrt, za vse odprt
Ljubljana 2015: Sidarta d. o. o., 80 strani, ISBN 978-961-6027-75-5, cena: 23,90 €

Knjigo mi je podarila založba Sidarta.

Helga Hofmann:
Alpske cvetlice
Ljubljana 2015: Mladinska knjiga, 256 strani, ISBN 978-961-01-3591-3, cena: 22,95 €

Knjigo sem kupil.

***

Ko odprem svoj pionirski gorniški dnevnik in se ustavim pri prvem vpisanem izletu (planina Na stanu, 24. 4. 1982) me na koncu pričaka z barvico napisan pripis: na Kamniškem sedlu zima še ni minila. Trditev je podkrepljena z ilustracijama gorskih rož, ena je bela in druga vijolična. Bil sem star deset let in otroška ilustracija je očitno kolikor toliko natančna le v barvah, vse ostalo (cvet, oblika venčnih listov, steblo, višina in kar je še določevalnih lastnosti rastlin) je prepuščeno avtorjevi in opazovalčevi domišljiji.


Puščava, ki skriva oaze kipečega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tri leta kasneje sem postal gorski stražar, botaniko nam je predaval Peter Skoberne. Takrat sem že bil lastnik njegove drobne knjižice z naslovom Zavarovane rastline, ki jo je leta 1983 izdalo Planinsko društvo Škofja Loka in knjige Alpska flora iz leta 1980.

Doma imam tudi staro kartonasto škatlico za shranjevanje podstavkov za kozarce, v njej pa posušene planike, svišče in murke. Škatlico s pomorjeno vsebino sem našel v podedovani družinski zapuščini, žal pa mi nihče ne zna povedati, kdo jih je natrgal in kje (domnevno v začetku osemdesetih let na planinski poti čez Presedljaj na Korošico). Na trganje cvetic sem sicer precej občutljiv, že cvetličarsko ali vrtno rezano cvetje mi zbuja negativne občutke.

Z gorskim cvetjem sem se morda najbolj zapletel na širšem območju Velike planine. Imel sem velik privilegij, da sem jo trikrat obiskal z dr. Tonetom Wrabrom: dvakrat na vodeni ekskurziji Planinskega društva Domžale in enkrat, ko sva sama lazila naokrog. V knjigo Alpska flora mi je napisal posvetilo: »Knjiga ni več zelo nova, cvetje na Veliki planini pa je bilo nadvse sveže. Prisrčna hvala za vabilo! Tone Wraber, 5. 6. 2004« Če kaj, potem so bili to dnevi cvetoče poezije. Toliko mehkobe, izbrušenih besed o enem samem osebku in toliko ljubeznivih pogledov pod krila rastlin nisem doživel ne prej, ne potem. Na neterenski način se že dolgo druživa tudi z botaničarko dr. Nado Praprotnik, ki mi jo je leta 2010 uspelo pripeljati v Knjižnico Domžale za rožno sogovornico na gorniški večer. Med drugim je povedala, da od skupaj 4500 rastlinskih vrst v Alpah, v Sloveniji uspeva okrog 1970 vrst. Z Nado si še zdaj kdaj kaj napiševa po e-pošti, njene sledi sem ponovno odkrival letos sredi avgusta v Julijani v Trenti.


Je narava spalnica ali hodnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Thoreau pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti«. Temu navkljub se zato vsakič znova razveselim nove knjige, ki nam skuša predstaviti nadprstno okrasje gora. Ko je leta 1999 izšlo Ravnikovo delo Rastlinstvo naših gora, ki rastline Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank predstavi z opisom in 180 ročno narisanimi akvareli, ki so nastali po živih rastlinah, sem dokončno dojel, da so rože res žive. Ravnikove natančne in nazorne podobe (k njim se bom še vrnil v nadaljevanju) me pritegnejo, me napeljejo k pozornemu opazovanju, ki je v gorah hočeš/nočeš velikokrat časovno prikrajšano zaradi samega vzpona in okoliščin povezanih z njim.


Ravnikove mojstrovine ujete v platnice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Me pa pri rastlinah najbolj bega njihova barvna podoba oziroma dojemanje barv. Ena risba enega osebka rastline žal ne zajame vseh barvnih različic cvetov, ki pogosto nastopajo v naravi. Če je fotografija v primerjavi z risbo pri nizanju barvnih odtenkov uspešnejša, pa se lahko kasneje, v tako imenovani postprodukciji do tiskanja na papir, spremeni pravzaprav vse. Velikokrat se mi je zgodilo, zlasti pri delu z otroki, da rastlina v naravi in rastlina na fotografiji v botaničnem priročniku nista bili enaki (namenoma ne zapišem isti …). Če je vse drugo (najdišče, listi, oblika stebla …) še nekako štimalo, pa se nam je velikokrat zalomilo prav pri barvi, saj nas ta vedno in povsod vsiljivo zavede!

***
Knjiga Barbare Bajd Moje prve alpske rastline: preprost določevalni ključ barvo (navidezno) potisne na stran. Preprost ključ (kako lepa beseda za odklepanje znanja!) uči iskati podobnosti in razlike med osebki. Uči nas razvrščanja, ki je ena temeljnih lastnosti naravoslovja za izboljšanje lastne sposobnost opazovanja, ki jo pogosto nadomešča površnost. Če najdemo pravilno rešitev (= ime rastline), nas to navadno razveseli in spodbudi k dodatnemu raziskovanju, branju, risanju, fotografiranju. Z uporabo poenostavljenega ključa se seznanimo, kako so ključi sestavljeni in kako jih pravilno beremo. Knjiga priročne velikosti makroskopira 42 alpskih rastlin, ki rastejo v slovenskih alpskih dolinah, hribovjih in gorovjih. Z eno besedo: ključasto!

***

V gorah vladata dolga zima in kratko poletje (pomlad in jesen pa sta kot svečki na celoletni torti). Z nadmorsko višino se niža temperatura (na vsakih 100 m nadmorske višine se temperatura poleti zniža za 0,7 °C, pozimi za 0,5 °C; povprečna letna temperatura se na vsakih 1000 m spusti za 5.3 °C), ob razredčenem zraku se močno segrevajo tla, veča pa se vpliv ultravijoličnih žarkov. V povprečju je v gorah veliko več padavin kot v nižinah (od 2000 do prek 3000 mm), predvsem v obliki snega (tudi do 200 dni s snežno odejo), ki lahko obleži še v poletju. Dež, ki pade na strma apnenčasta in dolomitna tla, hitro odteče ali pa ponikne v kraško podzemlje. Med pomembnimi dejavniki je tudi neizprosen veter (na izpostavljenih mestih do 160 km/h; januarja letos so na Kredarici izmerili rekordni sunek severozahodnika 221 km/h), ki lomi in trga rastlinske dele, znižujejo zračno vlažnost, prenaša peščene drobce in pozimi snežne kristale. Na vse te izzive zahtevnega življenjskega prostora so rastline prilagojene z obliko, zgradbo in funkcijo.


Enakost v različnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Funkcionalna dlakavost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med najopaznejšimi je nizka rast: pritlikavke laže preživijo v neugodnem vremenu in potrebujejo manj snovi in energije za rast. Rastline pogosto rastejo tesno druga ob drugi in tvorijo blazinasto ali gosto rušnato razrast. Med seboj se podpirajo ter ustvarjajo mikroklimo (temperatura zraka je v blazinastih rastlinah od 10 do 25 °C višja kot v okolici), ki zmanjšuje velika nihanja v temperaturi glede na okolico (dnevno-nočne razlike so lahko do 50 °C) in hkrati omogoča zadrževanje vlage. Rastline imajo dobro razvit koreninski sistem in zmožnost sprejemanja vlage. Korenine tako čvrsto sidrajo rastline v podlago in jim v suši in globoki zmrzali omogočajo srkanje vode iz globokih razpok. Listi so večinoma debeli in povoščeni, tako zmanjšujejo izhlapevanje in shranjujejo vodo za sušno obdobje. Tudi dlakavost preprečuje izhlapevanje vode. Zaradi dlačic so rastline videti bele, kar jih še dodatno varuje pred preobilnim sončnim sevanjem.


Vsega je kriv človek. No, ne čisto vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlitost nujnosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorske rastline imajo tudi razmeroma dolgo življenjsko dobo. Večina rastlin je trajnic (le redke so enoletnice in le redke olesenijo), saj je poletje prekratko, da bi rastline lahko v eni sezoni vzkalile iz semena, zacvetele in naredile plod s semeni. Prevladujejo vetrocvetke ali pa se razmnožujejo nespolno. Pri njih sta pogosta tudi samolastno opraševanje in živorodnost. Gorske rastline imajo v celicah tudi snovi, ki preprečujejo zmrzovanje pri 0 °C in zato lahko živijo ter cvetijo tudi v snegu. Rastline so fotosintetsko aktivne tudi pod visoko snežno odejo, saj modri spekter svetlobe prodre celo skozi 2 m globok sneg. Ker tla niso zmrznjena, je koreninam omogočeno črpanje vode.

Ko se sestavijo nagnjena tla, močan naliv, plitva prst in silovit veter se ta plašč imenuje erozija. Spiranje tal ob izdatnejših padavinah, premeščanje površja pod snežnimi plazovi, stalno razpadanje in krušenje skal ter premikanje melišč privedejo do tega, da pogosto najdemo visokogorske rastline tudi ob hudournikih in vodotokih naplavljene vse do nižin. Ti ujmovski migrantje si zaslužijo vse naše spoštovanje in občudovanje!


Simbol neuresničenega regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgibanka Gorsko cvetje Slovenije, avtorjev Petra Skoberneta in Vlada Ravnika, je nahrbtniški (in ne več srajčni) »atlas 60 gorskih cvetov in rastlin«. Iz mavrice barv izstopajo zelena, modra, rdeča, rožnata, bela in rumena. Ob slovenskem je zapisano še latinsko, nemško, italijansko, francosko in angleško ime. Tudi enciklopedično opisno besedilo je prevedeno v angleščino, kar slovenskim cvetlicam omogoča, da zgovorno nagovorijo evropske sodržavljane. Z uredniškimi simboli, ki so pojasnjeni v legendi, so predstavljeni: čas cvetenja, višinski pas rastja, velikost, zaščitenost ter endemičnost rastline. Ravnik, ki je na primerkih s Krvavca leta 1978 opisal kamniško murko in jo spoznal kot endemično v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, na pozno, a plodovito jesen svojega bogatega znanstvenega, strokovnega in pedagoškega delovanja, doživlja preporod. Ravnikove risbe, ki so tokrat uporabljene že tretjič, zaživijo najbolj uporabno doslej. Z eno besedo: praktično!


Frizerska dilema: na balin ali pobriti od strani? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Najbolj vidno zelenino gora prispeva gozd. Od enostavne členitve listnatih, mešanih in iglastih gozdov, z gorniškimi leti znamo razločiti tudi gozdne in grmovne združbe. Največkrat se v celotnem gorniškem življenju srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom, ki obsega dve višinski območji: spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).

Sledita pa še podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč (poraščata 3 % površja Slovenije) in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2864 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok (na 1 % površja Slovenije).

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo (ne glede na gorstvo), samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica pa prvič cveti, ko je stara 10 let. Če vemo, da so številne rastline tudi pri nas ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo, potem je zelo na mestu dolgoletno vzgojno (in kazensko) prizadevanje: rastlin ne smemo trgati, uničevati in izkopavati!

Iz latinskega korena Alpes omogoča etimologija imena Alpe različne izpeljave:
- altus – visok (po visokih vrhovih) ali
- albus – bel (po zasneženih belih vrhovih) ali
- alb (beseda indoevropskega izvor) – hrib (po hribovitem območju).


Herbarijska zbirka iz minulih dni. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Botanika je torej za svoj alpinski izraz izbrala središčni pomen visok. Knjiga Gorski vrt, za vse odprt izurjenih avtoric Polonce Kovač in Jelke Godec Schmidt pa v središče postavlja zimo, pomlad, poletje in jesen ter glavne pravljične igralce: Hudimana, bukovega Palčka, Munca, Cvetko, Lenčko in Jakoba. Rožni vsakoletni krog, v katerem kot oče in mama nastopata dva letna časa, nekoliko zavajajoče sklene pesmica:

»Zima, zima bela,
rožice je vzela,
so rožice šle spat,
da vrnejo se na pomlad.«

In čeprav je bolj kot pomlad v gorah rožedelno kratko poletje, pa poljudna dokumentarna pripoved zelnate junakinje spremlja skozi njihov življenjski vsakdan. Resničnostna oddaja navkljub nekoliko hitrejšem tempu in mestoma nespodobnemu govorjenju, deluje neprepričljivo – zame, odraslega bralca. S hojo po robu, ki mestoma prišepetava otroški domišljiji in jutubarsko hlepi po mladostniški pozornosti, lovi ciljno skupino, pa je v koloni tistih, ki imamo gore radi, nikakor ne ujame. Ob ilustrirani pripovedi je v knjigi objavljenih tudi 36 stvarnih, herbarijsko realističnih akvarelov rastlin (opazno manjkata lišaj in polstena gladnica). Ravnikove (iste) podobe so uporabljene še četrtič, vendar – na sicer odlično oblikovani vsebini – ne najdejo svojega pravega mesta (delujejo kot lepo mašilo). Je to knjiga za odrasle ali knjiga za otroke ali mladostnike?


Vidno nevidna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pravzaprav dileme ni: rastlin v naravi (hvala bogu!) ne moremo zgrešiti, preprosto in dokončno nam slej ko prej padejo v oči. Poznati je treba njihovo rastišče in čas cvetenja ter biti ob pravem času na pravem mestu, kar je odvisno tudi od vsakoletnih vremenskih razmer. Ko izveš njihove življenjske zgodbe, pa si jim hočeš/nočeš zapisan za vse življenje. Tako imam v oddaljenem spominu odlično ohranjen mamljiv vonj velikega števila divjih potonik na Slavniku, dobro se spomnim tudi prvega videnega lepega čeveljca v Repovem kotu, pa prvega albino belega clusijevega svišča na Mali planini. Da o palčkih niti ne govorim …

Knjiga, ki je poskus ilustriranega žlahtenja sorte življenja gora, naj pomislekom navkljub iskreno najde svoje bralstvo. Z eno besedo: pravljično!

***

Zakaj so nekatere divje rastoče gorske rastline, kot so encijan, planika in triglavska roža, tako visoko na lestvici poznane priljubljenosti?
- Ker z žarečimi barvami svojih cvetov poživljajo gorske travnike in skalna pobočja?
- Ker nas prevzame vztrajnost, s katero nežne cvetlice kljubujejo surovemu gorskemu podnebju?
- Ali ker smo med turo počitniško razpoloženi in sproščeni ter si znamo vzeti čas za uživanje in doživljanje lepot narave ob poti?


Čeprav ne vidimo cveta, je tu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj nas zanimajo samo cvetovi, ki so na ogled razmeroma kratek čas, ne pa tudi listi, ki so na voljo celotno vegetacijsko obdobje?
- Ker so cvetovi izredno raznolikih oblik, a je hkrati osnovna zgradba cvetov pri vseh enaka?
- Ker dajejo cvetovom barvo posebne snovi – barvila, ki odbijajo določen del sončne svetlobe?
- Ali ker ima na barvo velik vpliv tudi vreme, saj v sivem, z oblaki zapolnjenem nebu, nekatere barve delujejo popolnoma drugače kot v soncu?


Motiv, ki prelisiči vsakoletno odcvetelost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ploščata oblika in zelena barva listom omogočata, da lahko kar najbolje opravljajo svojo glavno nalogo – fotosintezo. Ob pomoči zelenega barvila klorofila sprejemajo sončno svetlobo in izkoriščajo njeno energijo, da iz vode, ki jo črpajo s koreninami, in iz ogljikovega dioksida, ki je v zraku, izdelujejo sladkor oziroma škrob. Iz teh snovi lahko rastlina nato izdela vse snovi, ki jih potrebuje za rast in razvoj.

Suhi travniki na apnenčasti podlagi so na splošno znani po veliki pestrosti. Daleč najpomembnejši opraševalci so metulji, ki nad gozdno mejo opravijo več kot 40 % vseh oprašitev. Na drugem mestu so dvokrilci – muhe in trepetavke. Tretjo skupino predstavljajo kožokrilci – čmrlji, čebele in mravlje. Črmlji, čebele in muhe obiskujejo cvetove, naberejo nekaj nektarja, ob odhodu pa s sabo odnesejo pelod in z njim oplodijo sosednjo rastlino.

Čmrlji, te debele in kosmato odlakane živalce, so dovolj močni, da kljubujejo vetru in neugodnim vremenskim razmeram. Odločilno je, da imajo mehanizem za lastno ogrevanje telesa. Medtem ko čebela za svoje letenje potrebuje temperaturo višjo od 14 °C, se čmrlj lahko odpravi na pot že, ko se termometer komaj dvigne nad ledišče.


Najpogostejša opraševalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

Te enciklopedične, vseobsegajoče informacije vsebujejo Alpske cvetlice, knjiga avtorice dr. Helge Hofmann, ki jo je Mladinska knjiga s prevodom približala slovenskim odkrivalcem in določevalcem najpomembnejših vrst alpskih cvetlic. Odlične ambientalne in portretne fotografije, strnjeni opisi z razširjenostjo, opisom, opozorilom, uporabo in podobno vrsto, značilnostjo in časom cvetenja omogočajo spoznavanje rdečih, bele do kremnih, modre in modrovijoličaste ter rumene barve rastlin na spočiti dlani. Knjiga je manj primerna za nošnjo v visokogorje, razen če se pametno odločimo in s seboj nesemo manj hrane, pa dovolj pijače. Imejmo torej s seboj tisto, kar nam manjka (botanično znanje?) in ne tisto, kar lahko nadomestimo v kočah! Z dvema besedama: nujno imeti!

Gore kot življenjski prostor si rastline in živali delijo po plasteh, podobno kakor v mestih nekateri izberemo stanovanja v spodnjih nadstropjih, drugi pa se dobro počutijo le na vrhu stolpnic. Jeseni, ko se temperatura zniža in se čas sončnega obsevanja skrajša, se listi in steblike obarvajo v intenzivne odtenke rumene in rjave barve, ki ponekod meji že na rdečo, ter ovenijo. Ker ni več hrane, se živali odselijo, otrpnejo ali poginejo – spokojno, saj so za sabo pustile jajčeca, s katerimi se bo rod nadaljeval. Do naslednjega leta.


Knjižnica, ki ne zastara. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ROŽEDELNI LETNI KROG”

  1. [...] Pasovna označba je pomembna, saj na ta način hočeš/nočeš vpeljemo tudi pojma predplanin in gozdne meje, ki sta ob vplivu človeka pomembno vplivala na to, kar danes vidimo v visokogorski pokrajini. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !