UGRABLJENE PLANINSKE POTI

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del, 8. del)

Planinska pot, ki jo kot prostovoljci vzdržujejo strokovno usposobljeni markacisti, je organska povezava planinske koče in vrha z dolino. Zato je omrežje planinskih poti hkrati posledica in spodbujevalec gorništva. Omrežje je že od samega začetka prilagojeno bližnji rekreaciji, o čemer zgovorno govori zapis iz Badjurovega vodnika Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem iz leta 1930. V vodnik uvrščena izhodišča je avtor izbiral tako, da se “dado vsi izleti brez pehanja opraviti v enem samem dnevu”.


Skupina deklic, zbranih okrog starejše ženske, se odpravlja na izlet v gorski svet. (Detajl, Gojmir Anton Kos (1896–1970), Naš gorski svet, olje na platnu 130 x 500 cm, 1960.)

Knjižni vodniki in zemljevidi so bili tisti, ki so pokrajino približali širšim množicam. Če je bilo naravno površje (brezpotje) »zaznamovano z lisarskimi znamenji« je postalo preoblikovano površje s stezami in potmi. Označena pot, opisana v vodniku in vrisana na zemljevid, je temelj demokratizacije (beri: množičnosti) obiska v gorah. Domačin–vodnik ni bil več nujno potreben, oskrba je potekala v kočah, logistika obiska je bila poenostavljena, svoboda in samostojnost posameznika se je močna povečala. Stoletnemu in tisočletnemu vodenju, stopanju za vodnikom, se je pridružila vodljivost, samostojno iskanje najboljših rešitev v pokrajini ob pomoči zapisane spominske slike nekoga drugega.

***

Kataster planinskih poti ima v PZS domovinsko pravico že vrsto desetletij. Njegov razvoj in oblikovanje skozi čas je nazoren odraz tehničnih možnosti vsakega obdobja. Dokumentacijo o planinskih poteh je v času Slovenskega planinskega društva vodil že Alojz Knafelc, ki je pripravil popise poti in kažipotnih tabel. Leta 1936 se je njegov seznam planinskih poti končal pri številki 466. Žal je ta dokumentacija maja 1958 zgorela v požaru na Likozarjevi ulici. Knafelčevo idejo in delo je obnovil ter nadaljeval Stanko Kos med letoma 1970 in 1973. Podatki so bili shranjeni na oštevilčenih kartotečnih listih, karticah. Stanko Kos je na 12. redni skupščini PZS (31. 5. 1975) poročal, da so popisi vseh planinskih poti končani.

Že leta 1986 (!), po nekaterih podatkih pa leta 1988, je bil opravljen prepis podatkov s kartic v prvi računalnik PZS (v tem obdobju je pri informatizaciji hiše zelo aktivno sodelovala mlada in prodorna ekipa MK PZS). Takratno početje so pospremila uporabna pričakovanja: »Ko bodo opravljeni vsi popravki in vneseni tekoči podatki bomo dobili kataster planinskih poti!« Zavedali so se, da »ta novost zahteva drugačen pristop k zbiranju podatkov o poteh. Tako tistih osnovnih, ki jim pravimo »osebna izkaznica poti« (ime, potek, dolžina, čas hoje, nadmorske višine itd.), kakor drugih, kot so opis poti, skice, podatki o vzdrževanju …«


Osameli obročkar. Je zapisan v seznamu, katastru ali registru planinskih poti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na voljo so bili:
- seznam poti,
- seznam smernih tabel, skrinjic, vpisnih knjig in žigov,
- seznam varovalnih naprav,
- skice poti in vrisi poti na kartah ter
- dnevnik dela (kronika, fotodokumentacija).

Vsi ti podatki o planinskih poteh pa so namenjeni za to, da:
»- društva, MDO in PZS dokumentirajo vse planinske poti, ki jih vzdržujejo,
- se vsak trenutek ve za stanje in urejenost poti ter njihovo opremljenost,
- se na splošno ve, kdo pot ureja in kje poteka,
- se lahko predstavi vsa širina dejavnosti, povezanih s planinskimi potmi,
- Planinska založba in drugi črpajo podatke pri pripravi planinskih vodnikov, zemljevidov in druge planinske literature.«


Samovarovanje na zelo zahtevni (plezalni) poti, ki ne omogoča njegove učinkovite uporabe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V času, ko je bilo objavljeno Navodilo za oskrbo in označevanje planinskih poti (Stanko Kos, PZS, Ljubljana, 1982), se je izoblikovala nova, drugačna vloga markacistov. Ti niso bili le označevalci poti, temveč tudi in predvsem vzdrževalci.

»Želimo doseči, da bi bila pota enotno označena, skrbno in strokovno vzdrževana s spoštljivim odnosom do narave. Tak namen lahko dosežemo le z omejevanjem gradnje novih poti, z zmanjševanjem gostote markiranja na razumno mero, z ukinjanjem nepotrebnega označevanja transverzal ob vsaki markaciji in s preprečevanjem anarhičnega nastajanja novih. S tako usmeritvijo želimo markacisti vrniti hoji v gore njeno kulturno poslanstvo.« (Priročnik za markaciste, 1988)

Do naslednjega premika oziroma prve javne objave Katastra planinskih poti je moralo preteči kar trideset let. Prvič je bil javno objavljen kot priloga Obvestil PZS (14. 1. 2005). Objava seznama, ki je obsegal 83 strani, in je vseboval številko planinske poti, ime, začetek, potek in konec poti, planinsko društvo ter območno skupino oz. meddruštveni odbor, je sovpadala z drugo vložitvijo zakona o planinskih poteh v Državni zbor. Objava podatkov se mi je takrat zdela primer negospodarnega ravnanja PZS. »… Ko je predsednik PZS dopustil objavo Katastra planinskih poti z vsemi opisi in tehničnimi podatki na spletni strani PZS, ki so ga z veseljem zagrabili in shranjevali tudi zasebni založniki vodniške literature in zemljevidov, je sprejel soodgovornost za neposredno gospodarsko škodo. Gre za intelektualno lastnino PZS, ustvarjeno od njenega nastanka in zaradi katere je Planinska založba imela konkurenčno prednost za izdajanje planinskih vodnikov in zemljevidov.«

“CD s potmi je lastnina PZS in društev članic PZS, zato naj društvo CD varuje in ne dovoli kopiranja in s tem uhajanja podatkov”. (Priročnik za markaciste, 2007)


Postopek dokumentiranja planinskih poti. (Fotografija: Borut Peršolja, vir: Priročnik za markaciste, 2007.)

Zakon o planinskih poteh je bil sprejet leta 2007 in po zakonu je PZS dolžna voditi evidenco planinskih poti s prostorskim prikazom.

»9. člen (prostorski prikaz planinskih poti in njihova kategorizacija)
(1) Prostorski prikaz planinskih poti posreduje pristojna planinska zveza v potrditev ministrstvu, pristojnemu za prostor, kategorizacijo planinskih poti pa posreduje pristojna planinska zveza v potrditev ministrstvu, pristojnemu za šport.
(2) O skladnosti prostorskega prikaza planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, se izda potrdilo. To potrdilo izda ministrstvo, pristojno za prostor, če ugotovi, da je prostorski prikaz planinskih poti izdelan v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.
(3) O skladnosti kategorizacije planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, se izda potrdilo. To potrdilo izda ministrstvo, pristojno za šport, če ugotovi, da je kategorizacija planinskih poti izdelana v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona.
(4) Poti, ki jih opredeljuje prostorski prikaz planinskih poti, pridobijo status planinskih poti po tem zakonu po izdaji potrdila iz drugega odstavka tega člena.

10. člen (evidenca o planinskih poteh)
(1) O prostorskem prikazu planinskih poti in njihovi kategorizaciji in o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, se vzpostavi in vodi javna evidenca (v nadaljnjem besedilu: evidenca o planinskih poteh).
(2) Evidenco o planinskih poteh na podlagi podatkov o prostorskem prikazu planinskih poti in njihovi kategorizaciji in o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, ki mu jih posreduje pristojna planinska zveza, skladno s predpisi, ki urejajo prostorski informacijski sistem, vzpostavi, vodi in vzdržuje ministrstvo, pristojno za prostor.
(3) Podatke iz prejšnjega odstavka vpiše ministrstvo, pristojno za prostor, v evidenco o planinskih poteh, če je o skladnosti prostorskega prikaza planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, izdano potrdilo iz drugega odstavka 9. člena tega zakona, če je o skladnosti kategorizacije planinskih poti s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, izdano potrdilo iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona in če je o planinskih društvih oziroma pravnih in fizičnih osebah, ki v skladu s tem zakonom nastopajo kot skrbniki posameznih planinskih poti, izdano potrdilo iz tretjega odstavka 12. člena tega zakona, v nasprotnem primeru pa vpis z odločbo v celoti ali delno zavrne.
(4) Vlada podrobneje določi način posredovanja podatkov iz drugega odstavka tega člena ter način vzpostavitve, vsebino in način vodenja evidence o planinskih poteh.«

V času sprejemanja zakona je bila na PZS sprejeta odločitev o digitalizaciji vseh planinskih poti (te so bile – skoraj sočasno, a nevedoč drug za drugega – sicer prvič (dvakrat) poklikane s planinskih zemljevidov že leta 1996 s strani dveh inštitutov). Sprva nekaj letni, danes pa vemo da desetletni projekt, je bil nastavljen brez pravega cilja in ga je zaznamovalo slabo projektno vodenje. V projekt (večkratnega) terenskega GPS snemanja planinskih poti je bilo vključenih več kot 200 ljudi, podatke pa je vnašalo, obdelovalo in urejalo 14 urednikov, 3 glavni uredniki in skrbnik celotne baze. (Nismo pa bili v projekt digitalnega zajema planinskih poti vključeni vodniki PZS, čeprav številni posedujemo številne sledi svojih lastnih (vodenih) tur in čeprav je bila uporaba GPS tema enega zadnjih dodatnih licenčnih vodniških usposabljanj.)

Društveni markacisti so vrisali planinske poti na Državno topografsko karto v merilu 1 : 25.000 (karta DTK25). Karte z vrisanimi potmi so poslali urednikom kartografske baze planinskih poti. Revidirani vrisi poti so bili preneseni v kartografski program QUO. Tako urejeni vrisi poti so bili nato združeni v enoten sistem, prvo usklajevanje pa je bilo izvedeno spomladi 2008. V letu 2010 so bili podatki vneseni v računalniško bazo.


Skupina štirih žičnih sponk močno otežuje varno in učinkovito rabo samovarovalnega sestava v navpičnici. (Fotografija: Borut Peršolja)

Rezultati posnetih sledi so bili sprva vidni v GIS programu QUO (leta 2006), kasneje pa na Geopediji (v njihovih pojasnilih piše, da je sloj Planinskih poti prikazan po podatkih z dne 18. 8. 2008). PZS je z Geopedijo obnovila pogodbeno sodelovanje julija 2013: Geopedia je brezplačno ponudila svojo programsko opremo za ureditev Baze planinskih poti (vključujoč zemljevidni, grafični prikaz), v zameno pa jim je/bo PZS omogočila objavo vseh planinskih poti.

Na enem od srečanj s predstavniki države (marca 2012) se je PZS zavezala, da bo prve podatke o planinskih poteh v elektronski obliki dostavila Geodetski upravi RS do konca julija 2012. To se doslej še ni zgodilo. Dve leti pred tem pa je Ministrstvo za šolstvo in šport (24. 5. 2010) na podlagi zakona o planinskih poteh izdalo tako imenovano potrdilo o skladnosti. Gre za seznam 165 planinskih društev, ki po podatkih PZS izpolnjujejo zakonske pogoje za skrbnike planinskih poti. (Takšnih društev naj bi bilo danes v PZS že 198.)

V PZS je bilo leta 2010 tudi dogovorjeno, da se namesto katastra ali e-katastra vzpostavi podatkovno obsežnejša Baza planinskih poti, iz katere se lahko izlušči izbor podatkov za Kataster planinskih poti oz. evidenco, kot jo predvideva zakon.

Baza planinskih poti (interni podatki PZS):
• seznam posameznih odsekov poti,
• seznam vozlišč,
• kategorizacija odsekov (poti),
• seznam usmerjevalnih tabel in
• seznam vgrajenih pomagal.

Kataster planinskih poti (javno dostopni podatki):
• seznam planinskih poti,
• njihov prostorski prikaz/potek ali sled in
• podatki o skrbniku posamezne poti.

Na 6. sejo upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (18. 6. 2015) je bila – z enoletno zamudo – uvrščena 11. a točka z naslovom Seznam planinskih poti in skrbnikov planinskih poti. Gre za rezultate »dolgoletnega in obširnega projekta Planinske zveze Slovenije, ki je realiziran in usklajen do te mere, da je primeren za javno objavo.« Seznam po posameznih skrbnikih vsebuje seznam posameznih odsekov planinskih poti, za katere skrbi posamezno planinsko društvo, seznam odsekov, ki niso v nobeni planinski poti ter seznam odsekov, ki so vključeni v obhodnice.

Gradivo ne upošteva veljavnega potrdila o skladnosti MŠŠ iz leta 2010, niti Uredbe o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve in vodenja. Ta med drugim predvideva, da se v evidenco vpisujejo tudi prostorski prikazi planinskih poti, na katerih so postavljene dovoljene zapore zaradi paše živine ali poti, ki jih je bilo treba delno ali v celoti zapreti v času, ko so moteni življenjski ciklusi živali.


Dovoljena zapora planinske poti zaradi paše živine mora biti prostorsko prikazana. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS se ob tem sooča še z eno težavo: v skladu s četrtim odstavkom 9. člena zakona o planinskih poteh bodo zakonski status planinske poti imele le tiste (planinske) poti, ki bodo ustrezno prostorsko prikazane v državni zbirki prostorskih podatkov. Ta pogoj (še) ni izpolnjen, zato pravno formalno v Sloveniji nimamo nobene planinske poti v skladu z zakonom o planinskih poteh. Imamo pa 10.000 km planinskih poti, ki naj bi bile v skladu z društveno, interno zakonodajo PZS.

Planinske steze oziroma poti so namenjene predvsem za hojo. Vožnja s kolesi je dovoljena le po javnih poteh. Markirana javna pot je objekt, ki so ga zgradili drugi in ga vzdržujejo drugi, označila pa ga je planinska organizacija. Dovoljena je vožnja z gorskimi kolesi po označenih in markiranih javnih poteh (kolovozi, gozdne ceste, vlake) in mulatjerah (če so te dovolj ohranjene). (interna strokovna pravila PZS)


Zasilna bivališča niso predmet prostorskega prikaza planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Baza planinskih poti bi morala biti prvovrstno delovno orodje za načrtovanje in spremljanje dela markacistov. Vendar temu ni tako. Baza planinskih poti – zlasti elektronske sledi v bazi – so (že nekaj let) predvsem ugrabljeno orodje gorskih kolesarjev ter zemljevidnih urednikov Planinske založbe (gre pa za iste ljudi …), ki filantropsko težijo h geodetski natančnosti zajetih podatkov.

Nobena skrivnost ni, da so gorski kolesarji eni najnaprednejših uporabnikov GPS naprav. V branjenju svojega prav gorski kolesarji zavestno spregledujejo težavo njihove hitrostne pojavnosti v prostoru in času. Hitrost, ki jo dosega pešec, ustreza naši naravni sposobnosti mišljenja in dojemanja okolice. Zato sta pregledna orientacija in vodljivost pri gornikih nadzorovano samodejni, pri gorskih kolesarjih pa iz zavoja v zavoj v veliki meri odvisni tudi od GPS tehnologije. Ne bom presenečen, če bodo na enem mestu zbrane sledi, ki so jih peš snemali številni markacisti, dobile množico gorsko kolesarskih uporabnikov kot darilo, za njihovo prizadevnost pri vzdrževanju planinskih poti …

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja.

Zemljevidi, ki jih izdaja Planinska založba, so izdelani v merilu 1 : 25.000 in 1 : 50.000. Namesto lepo povedne slovenske besede zemljevid bi lahko uporabili tudi besedo generalizacija. Generalizacija ali posplošitev je postopek, ki se mu pri grafični predstavitvi različnih pokrajinskih sestavin ne da izogniti. Na zemljevidu se da sočasno prikazati le manjše število prvin izmed vseh, ki se dejansko prepletajo v pokrajini. Med načine posploševanja uvrščamo izbiranje, poenostavljanje, poudarjanje, razvrščanje, združevanje, pretvarjanje in premikanje.


Kam so izginile zelo zahtevne planinske poti na zemljevidu Planinske založbe: Krn 1 : 25.000, 2009. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na zemljevidu merila 1 : 25.000 je narisana planinska pot široka 1 mm. Če bi razmerje ustrezalo merilu zemljevida, bi bila ta pot v naravi široka 25 m, v resnici pa je široka dober meter. Če bi pot želeli vrisati na zemljevid v pravilnem razmerju, bi bila črta, ki bi to pot označevala, široka le 0,0004 mm, česar pa človeško oko ne zazna. Tudi osnova za grafično predstavitev potekov planinske poti je (bila?) Državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, kjer se negotovost (beri: napaka) določitve ocenjuje na 20 m. Torej za en ekvidistančni pas plastnic. Je to v običajnem gorništvu problem? Ne, ni. Je to v gorskem kolesarjenju problem? Da, zelo pogosto.

Zato je nesprejemljivo, da je zaradi geodetske natančnosti stanja planinske poti v določenem trenutku (ki se že ob naslednji ujmi lahko precej spremeni) nekaj let stala celotna zakonodajna statusna vsebina planinskih poti. Popravljanje in usklajevanje stanja v naravi s stanjem v Bazi planinskih poti je stalen in nikoli dokončan proces in ne enkratna akcija, po kateri se gre na blagodejni likof (proces izboljšave geodetske natančnosti bi lahko tekel vzporedno). Zato je toleriranje zamud oz. ravnanje vseh vpletenih izjemno neodgovorno in nekdo – natančno se ve, kdo – bi za to moral prevzeti odgovornost.


Razhajanja med potekom planinske poti na zemljevidu in elektronsko sledjo. (vir: dr. Jože Rovan: Kataster planinskih poti kot vir informacij za GPS, 8. strokovni posvet Gore in varnost)

***
Sestavni del seznama planinskih poti, katastra planinskih poti ali baze planinskih poti (zaenkrat pri uporabi izrazov vlada precejšnja zmeda) so tudi zemljepisna imena. Človek je moral zaradi boljše predstave o pokrajini, lažjega gibanja ter medsebojnega sporazumevanja, razviti učinkovit sistem razvedenja. Zemljepisna imena so del tega sistema in so največkrat nastala z “opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju”. Zemljepisna imena nastajajo ves čas, veliko zemljepisnih imen, zlasti imen voda, gora in krajev, pa je zelo starih in se dolgo ohranjajo.

Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti, so se zemljepisna imena zasidrala v našo zavest kot enakovredni, sestavni del pokrajine. Ob dolgotrajni rabi so nekatera zemljepisna imena izgubila svoj nekdanji stvarni pomen, predmetno in besedotvorno prepoznavnost. Če so jo ohranila, so nosilec sporočila o stanju in rabi pokrajine v času nastanka in zanesljiv spremljevalec procesa preoblikovanja pokrajine od prvobitne do današnje kulturne podobe. Tista, ki so se ohranila in so v rabi še danes, imajo zato (neformalni) status zgodovinskih in kulturnih spomenikov in so pomemben del nacionalne kulturne dediščine.

Bežen pregled na objavljen seznam planinskih poti kaže, da zemljepisnim imenom ni bilo namenjene dovolj pozornosti. Ne stvarne, vsebinske, ne pravopisne (brez oklepaja objavljen zapis v seznamu, v oklepaju stvarno in pravopisno pravilen zapis):

Laze – Zagorica – Cizelj
(Laze pri Dolskem–Zagorica pri Dolskem–Cicelj)

Kokrska kočna – Jezerska Kočna
(Kokrska Kočna–Jezerska Kočna)

Stahovica – Sv.Primož – Pasja peč – Domžalski dom na Mali planini – Zeleni rob
(Stahovica–Sveti Primož–Pasja peč–Mala planina–Domžalski dom na Mali planini–Velika Planina–Zeleni rob)

(Iz pravopisa:
- Besedna zveza od–do: stični pomišljaj, daljša črtica, v pomenu od Stahovice do Velike planine (Stahovica–Velika Planina).
- Besedna zveza in: – stični vezaj, krajša črtica, v pomenu Kamniške in Savinjske Alpe (Kamniško-Savinjske Alpe).
- Besedna zveza in sicer: – nestični pomišljaj, daljša črtica, v pomenu planinska pot – Pot Silva Korena.)

PZS kot nosilka gorniške kulturne dediščine (upoštevajoč Tumove in Badjurove napore, pa prizadevanja dr. Stanka Klinarja, Boža Jordana in Franceta Malešiča, če omenim le nekatere) bi seznam zemljepisnih imen morala najprej lektorirati. Pričakovali bi, da bo takšna pobuda – če že ne kar udarniška pomoč – prišla kar iz uredništva Planinskega vestnika … Zemljepisna imena so tako ali tako nebodiga treba: namesto da bi na hrbtni strani planinskih zemljevidov objavljali imenik zemljepisnih imen, so tam vsebine, ki so same sebi namen.

***

Smo torej v dobi objave planinskih poti na vseh mogočih prikazih, zemljevidih, propagandnem turističnem materialu, knjižnih vodnikih, ne glede na nosilec, obliko ali način zapisa. Tehnološki razvoj je odprl številne možnosti (navigacijske in grafične) uporabe prostorskih podatkov. Zdi se, da je zadnje, kar PZS daje v brezplačno javno/široko uporabo, elektronska navigacija oziroma možnost tehničnega samovodenja na podlagi elektronskih sledi planinskih poti, ki je sicer kot stezosledstvo sestavni del vsakega vodenja v gorah.


Ob šopu visokih sončnic stojita dve mladi izletnici. (Detajl, Gojmir Anton Kos (1896–1970), Naš gorski svet, olje na platnu 130 x 500 cm, 1960.)

Pohodniška individualizacija oziroma samovodenje po planinskih poteh bo nedvomno imela velik vpliv tudi na prostovoljno vodništvo (danes je ta vpliv – žal – že viden v nekaterih gorskih reševanjih). Delo z ljudmi, kot tista zadnja gorniška trdnjava slovenske planinske organizacije, bo s tem nepovratno načeto. Dotaknilo se bo tako društvenega vodenja na lastne stroške (kar se bo odrazilo v še manjši udeležbi na društvenih vodenih akcijah), kot tudi vseh ostalih pridobitnih vodenj (ta si uspejo utirati smeri v stene, med tem ko gorsko vodniško vodenje po poteh ne zazživi).

Ob zagotovljenem prostorskem prikazu je Baza planinskih poti osnova novega (množičnega) projekta, to je številčenja poti, po vzoru iz alpske soseščine. Milan Domitrovič je pozimi leta 2013 pripravil svoj predlog številčenja poti. Širše razprave o uvedbi in načinu uporabe doslej še ni bilo. Kako naj izgleda številčenje v naravi – z napisom ob markaciji, samo na smerni tabli ali kako drugače? Bodo v naravi oštevilčene samo vse poti do planinskih koč? Naj bo številčenje celovito in dendritno, kar bi zahtevalo najmanj štirimestno številko ali izbirno s hrbtenico Slovenske planinske poti, za kar bi zadoščala že tri mestna številka?

Na pomembnost razlikovanja planinskih od turističnih poti sem opozarjal že v času sprejemanja zakona. Na Veliki planini nas planinske poti vodijo do ovršja planote, tam pa se – zaradi obiskovalcev, ki planino obiščejo brez kakršnihkoli gorniških izkušenj – precej nevsiljivo prelevijo v turistične poti. Te poti so označene drugače, predvsem pa pogosteje in z drugačnimi smernimi tablami. Kot dodana vrednost so vsi smerokazni kaktusi oštevilčeni, kar omogoča natančnejše lociranje v primeru kakršnihkoli težav obiskovalcev planine. Doslej je bila ta prednost že nekajkrat s pridom uporabljena.

(Ta prispevek je zadnji na temo Planinskih poti. Prispevki so nastali v okviru priprave Nacionalnega programa varnosti v gorah.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “UGRABLJENE PLANINSKE POTI”

  1. [...] gorskega sveta in gorski reševalci (ne pa tudi mladinski planinski vodniki ali planinski vodniki, o čemer sem že pisal). Popisi so se zaradi različnih vzrokov precej zavlekli, prvi uradno dostopen seznam je bil [...]

  2. [...] športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora (o tem je pred sto leti pisal že Badjura) bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !