PRAV(NO) PO PLANINSKIH POTEH

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del)

V preteklih prispevkih sem opozarjal na dileme glede vsebine opisov posameznih kategorij planinskih poti v zakonu o planinskih poteh (ZPIanP) in podzakonskem aktu – Pravilniku o kategorizaciji planinskih poti. Nakazal sem na spregledan večplastni pomen teh opisov. Tak opis, ki na primer vsebuje »obvezno« osebno opremo gornika, lahko služi organom pregona kot podlaga za ugotavljanje krivde povzročitelja nesreče oz. poškodovanca ter lahko služi zavarovalnicam kot podlaga za ugotavljanje (ne)upravičenosti zahtevka oškodovanca. In da ne boste mislili, da se prav to že ne dogaja …


Iskanje lukenj v zakonu ni rešitev problema. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V definiciji lahke poti piše, da se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot«. Ali to pomeni, da bi morale biti vse tovrstne poti dovolj široke, utrjene, brez velikih naklonov oz. z ustreznimi pragovi/stopnicami, brez kakršnihkoli štrlin oziroma ustrezno gladke, za vse (turistične, pohodniške) obiskovalce dostopne v supergah in s preprečeno možnostjo daljšega padca (zavarovane z ograjami)?

Nadalje: od obiskovalcev gora se (iz precej širšega nabora prvin kakovostne priprave) »zahteva le pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev«. Je to lahko podlaga za ugotavljanje kakršnekoli morebitne odgovornosti povzročitelja/udeleženca gorske nesreče?

Če podzakonski akt določa »primerno obutev« (ne pove pa, kaj je primerna obutev), je torej hoja po planinskih poteh v supergah zavestna malomarnost ali celo premišljeno, naklepno dejanje?

Če v opisu kategorije zelo zahtevne plezalne planinske poti piše, da »potrebuje uporabnik … samovarovalni sestav«, kaj to pomeni na primer za ponesrečenca na Triglavu, ki samovarovalnega sestava ni imel? Je sploh upravičen do izplačila zavarovalnine, ki jo kot eno od prednosti članstva navaja PZS?

Ali zavarovanje PZS krije nezgodo na »planinski poti z varovali« (=ferata na Češko kočo), ki ni markirana in ni planinska pot, kot trdi PZS?

Zgolj okoliščina, da nekje obstaja določena nevarnost, še ne pomeni, da nekdo zanjo tudi odgovarja. Tudi vzpon na Triglav je lahko nevaren, vendar planinec od države ne more zahtevati povrnitve škode, češ da bi mu morala preprečiti izlet v gore oziroma postaviti opozorilne table na prav vse možne dostope.
dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, 2013


Zakaj lahko eni postavijo smerokaz na drog, drugi pa zarežejo v čvrsto telo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Zdi se, da je ena od najlažjih uporabnih možnosti, da v ospredje tovrstnih razglabljanj postavimo (strokovno) gorniško usposobljenost obiskovalcev gora (od Planinske šole dalje …). Takšno izhodišče je razumljivo in je izrazito uporabno pri dejavnostih, ki nujno zahtevajo posebna ali tehnična znanja zaradi rokovanja z določenimi napravami (na primer vozniški izpit za vožnjo z avtomobilom, izpit za letenje z jadralnim padalom). V primeru gorništva, ki je izjemno razširjeno in kjer je glede na naravne danosti vsem omogočen prost dostop do narave (in gora) pa je merilo gorniške usposobljenosti žal neuporabno ali če smo natančni – uporabno v zelo omejenem obsegu (strokovno usposobljeni delavci v športu na področju gorništva, gorski vodniki, gorski reševalci …).

Kdo sploh zna hoditi v gore?
Samo manjši del obiskovalcev gora je včlanjenih v planinska društva (po nekaterih ocenah vsak peti obiskovalec slovenskih gora), ki so del planinske organizacije z razvejenim sistemom gorniškega usposabljanja članstva. Vendar niti vsa planinska društva ne organizirajo gorniških usposabljanj za novince in za različne ciljne skupine. Gorniških usposabljanj se udeležuje približno 10 % članstva.

Za vse ostale obiskovalce gora lahko poskrbita le država in zasebna iniciativa.

Zasebna iniciativa (sem sodi vodenje gorskih vodnikov, organizacija plačljivih gorniških šol …) zaradi varnostnih normativov za vodenje in visokih cen doseže izjemno majhno število uporabnikov.

Država skrbi za gorniško usposobljenost domačega prebivalstva v okviru obveznega vzgojno-izobraževalnega sistema, kjer je na normativni ravni področje gorništva dobro urejeno (na primer število športnih dni z gorniško vsebino v osnovni šoli). Vendar pa je kakovostna izvedba gorniških vsebin vprašljiva in v strokovnih krogih že vrsto let deležna kritik. Načrti gorniških dejavnosti se zaradi neustrezne usposobljenosti učiteljev (aktivno usposobljenih je samo del športnih pedagogov, pri izvedbi športnega dne pa morajo sodelovati učitelji vseh predmetnih področij) na osnovnih šolah uresničujejo v omejenem obsegu ali na način, ki učencem ne zagotavlja dosege učnih ciljev.

Država (?) bi morala skrbeti tudi za gorniško usposobljenost tujega prebivalstva, ki jih v naše gore privablja turizem. Ta (za njim pa tudi mediji in celotna splošna javnost) izrazov planinstvo ali gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporablja (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove/lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Nasmeh nas nič ne stane, neumnost pa veliko. (Fotografija: Borut Peršolja)

In tako imamo namesto planinskih kar pohodniške poti, namesto planinskih koč pa pohodniške nastanitvene objekte. In tako gorništvo kar naenkrat postane pohodništvo. (O tej problematiki v enem od prihodnjih samostojnih prispevkov.)

»Ti pa prihajajo s povsem drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: turist želi v gorah predvsem uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene poti, udobnejše hotele … In urbanizacija se širi ter se polašča tudi najvišjih predelov Alp
Marjeta Keršič Svetel, Razvoj v Alpah po načelih alpske konvencije in seviljske strategije, 2003)

Je turist/pohodnik lahko bolj malomaren od turista/gornika?
Pravna stroka na obligacijskem, zlasti pa na kazenskem področju opredeljuje malomarnost kot stopnjo krivde, ki obstaja v zanemarjanju neke skrbnosti, ki jo lahko pričakujemo od povprečnega človeka v določeni situaciji. Gre torej za pravni standard, kar pomeni da njegove vsebine ni mogoče določiti na abstraktni ravni (na splošno), ampak le na podlagi celovite presoje okoliščin v konkretnih življenjskih primerih oziroma posameznega konkretnega primera. Te primere izoblikuje sodna praksa, zato se v podobnih/enakih situacijah podobno/enako razlagajo. Pri malomarnosti je pomembno, da bi se posledico, ki nastane, dalo s skrbnim ali skrbnejšim ravnanjem preprečiti.

Po Kazenskem zakoniku (KZ-1) posledica kaznivega dejanja ni več tesno povezana z malomarnostjo, saj se ta veže na storilčevo ravnanje in ne več na prepovedano posledico. Iz definicije malomarnosti v KZ-1 (26. člen) je razvidno, da je malomarnost opredeljena kot premajhna stopnja pazljivosti pri ravnanju posameznika. To pomeni, da ni več tako imenovane zavestne (storilec lahko pričakuje prepovedano posledico) in voljne (storilec v posledico ne privoli) sestavine. Po zavestni in voljni sestavini se malomarnost tudi loči od t. i. naklepa (hujša stopnja odgovornosti, ki ima zavestno in voljno sestavino) oz. naklepne storitve kaznivega dejanja. Če KZ-1 beremo natančno lahko opazimo, da koncept malomarnosti ni izpeljan dosledno, saj 26. člen še vedno omenja tudi storilčev odnos do posledice in ne do njegovega ravnanja. Poleg tega velja, da se naklep po KZ-1 vedno kaznuje strožje od malomarnosti.


Tako kot je v vodi raztopljena vsa pokrajina, mora tudi rešitev biti čim bolj celovita. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kaznivo dejanje je kaznivo, če je storjeno iz malomarnosti samo, če zakon tako določa. To pomeni, da mora biti v zakonu določeno, da se kaznivo dejanje lahko stori iz malomarnosti. Ogrožanje zaradi nesreče, ki zahteva ukrepanje sil za zaščito in reševanje, ni opredeljeno kot kaznivo dejanje. V KZ-1 je opredeljenih pet malomarnostnih kaznivih dejanj, ki jih moramo ločevati od malomarnosti kot vrsto krivde za kaznivo dejanje:
- malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti (179. člen KZ-1),
- malomarno opravljanje lekarniške dejavnosti (182. člen),
- povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1),
- ogrožanje posebnih vrst javnega prometa (325. člen KZ-1) in
- nevestna veterinarska pomoč (347. člen KZ-1).

Ali je malomarnost podana, presojamo glede na okoliščine zadeve in glede na povzročiteljeve osebne sposobnosti in lastnosti. Najprej se postavi vprašanje, ali se je bil povzročitelj glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice, kar je objektivni kriterij. Subjektivni kriterij pa se nanaša na vprašanje, ali bi se bil povzročitelj možnosti nastanka prepovedane posledice moral in mogel zavedati glede na njegove osebne lastnosti.

Pri tem moram poudariti, da se dobro zavedam, da nihče ne more nikoli vedeti, kaj ga kje čaka, tudi mene lahko. Vem, da sta samovarovalni komplet in čelada obvezen del planinske opreme, a si toliko zaupam, da sem se zadeve lotil brez njiju.”
Klemen Triler, turni smučar in gorski tekač, po drugič pretečeni Slovenski planinski poti

Poznamo tudi nesrečno naključje, ki ga ločujemo od malomarnosti in pri njem ne moremo govoriti o krivdi. Za nesrečno naključje gre, če kljub storilčevem pazljivem ravnanju (gre za potrebno pazljivost v dani situaciji) nastane prepovedana posledica, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne odvrniti.


Omejenost kot značajska lastnost nam ni v prid. (Fotografija: Borut Peršolja)

Malomarnostna kaziva dejanja že po naravi ne morejo biti izvršena z naklepom kot obliko krivde. Tako je pri teh dejanjih bistvo kaznivosti v kršitvi dolžnostnega ravnanja. Zakon tudi izrecno odklanja razlage, da bi pri isti povzročeni prepovedani posledici moral biti storilec enako kaznovan ne glede na to, ali je šlo za povzročitev z naklepom ali iz malomarnosti.

Pravni teoretiki opozarjajo na težave kazenskega pravosodja glede razlikovanja med malomarnostjo in morebitnim naklepom na eni strani ter malomarnostjo in naključjem na drugi strani. Malomarnost je v kazenskem pravu »kamen spotike«, ker pomeni stalno nevarnost za vdor objektivne odgovornosti.

Je torej turist, ki si je – zavestno ali ne – izbral lahko planinsko pot, ki se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot« sam kriv, da si je zvil gleženj in je morala posredovati GRS?

Neusposobljenost (njen pomemben, a ne edini del je tudi neustrezna opremljenost) je treba oceniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Iz prakse primerljivih alpskih držav vemo, da je edina sistemska rešitev uvedba plačila reševanja za vse primere, pri čemer se obiskovalci gora (domači in tuji) lahko samostojno odločijo za zavarovanje tveganja z izbranim, za njih ustreznim zavarovalniškim produktom.

***
Jasno je, da nikoli ni mogoče v naprej predvideti vseh življenjskih situacij v gorah. V to se lahko prepriča vsakdo, ki poseže po Šegulovi nepresegljivi knjigi Nevarnosti v gorah ali Malešičevi dokončni knjigi Spomin in opomin gora. Zato je nujno dejanja v gorah opredeliti kot izpodbojne pravne domneve. To bi pomenilo, da se določeno ravnanje lahko na abstraktni ravni opredeli za veliko malomarnost (na primer plezanje v supergah), a ima vsakdo možnost, da to domnevo izpodbije in dokaže, da je ravnal skrbno in mu zato velike malomarnosti ne moremo očitati.

»Nemško zvezno vrhovno sodišče je v primeru kolizije smučarjev, kjer je bila dokazana kršitev pravil FIS, izreklo, da je normalno razvit 9-letni otrok sposoben razmeti, da je lahko posledica prehitrega ali neprevidnega smučanja nezgoda, v kateri drugi utrpijo poškodbe. Seveda pa je glede standarda skrbnosti smučarja upoštevati tudi njegove telesne in druge zmožnosti: dolžan je izvesti tiste varnostne ukrepe, ki so zanj mogoči in jih od njega lahko pričakujemo. Če na primer smučar upošteva dolžnost prilagojene vožnje, a naredi napako in se zaplete v smuči drugega smučarja, to še ne pomeni nujno, da je tudi kriv. Vendar pa se poudarja, da je v primeru, ko se na primer začetnik ali neizkušen smučar ne more ustaviti in mu grozi nalet v skupino smučarjev, nevarnosti pa ni mogoče odvrniti drugače, njegova dolžnost, da se vrže na tla in tako prepreči kolizijo ali vsaj zmanjša svojo hitrost
Dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu. V Bergant Rakočević, V. (2008): Šport in pravo. Ljubljana.

Pojma »običajna potrebna pazljivost« ter »predpisana ali splošno uveljavljena zahteva stroke« sta pravno (in tudi gorniško strokovno) nedefinirana in zato nejasna. Kakršnokoli dejanje je možno presojati samo glede na okoliščine konkretnega ravnanja in glede na povzročiteljeve osebne sposobnosti in lastnosti.


Kdaj je nevarnost nevarna? (Fotografija: Borut Peršolja)

Tako gre tudi razvoj gorniške stroke vedno bolj v smeri, da – nekdanja zlata gorniška pravila – veljajo kot priporočilo, v praksi pa je dopustna uporaba vsega, kar je varno, kar deluje, kar obiskovalec gora obvlada in kar ne moti in ogroža drugih (zdi se, da se ob takšnem razumevanju povečuje razkorak z gorsko reševalno stroko). Zaradi različnih oblik gorniške dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje) in različnih ciljnih skupin, ne nazadnje pa tudi zaradi različnih avtorjev, inštruktorjev, obstaja v planinski organizaciji več različnih priporočil, ne pa 100 % predpisanih ter obvezujočih normativov in standardov ravnanj.

Dogajanje v gorah nas je naučilo, da je v naravi vedno možnih več situacij in vsaki od njih ustreza vsaj ena najboljša možnost, ki pa je odvisna od konkretnega človeka. Ravnanje, ki je za nekoga odlično, je lahko za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno.

Za konec tedna predvsem v Julijcih še vedno prevladujejo planinci z gojzarji in velikimi nahrbtniki, med tednom je vedno več takšnih v copatih, z malimi nahrbtniki, ki jih pred kakšnimi petimi leti še ni bilo.”
Nejc Kuhar, Gorski tekač, ki na Triglav in nazaj priteče v dveh urah: Za ene smo norci, za druge posebneži, Dnevnik, 31. 7. 2015

***
Policija v primeru gorske nesreče zavaruje kraj nesreče, zavaruje dokaze, predmete, objektivno in nepristransko zapiše dejstva o nesreči in druge relevantne podatke, ki pripomorejo k razjasnitvi okoliščin nesreče. V teoretično idealnem primeru bi moral nekdo na licu mesta ocenjevati ali se je povzročitelj zavedal:
- vseh zakonskih znakov dejanja,
- možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica (enako kot pri morebitnem naklepu),
- vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice in
- ali se povzročitelj ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.

Zaradi okoliščin, v katerih se dogajajo na primer gorske nesreče, gre v številnih primerih za zahtevna preiskovalna dejanja, še zlasti, če težimo k izpolnjevanju domneve nedolžnosti in pravičnosti obravnave. Glede na to, da je Slovenija pravna država (krivosodju navkljub!), lahko le sodišče ugotavlja stopnjo krivde v okviru sodnega postopka, ki zagotavlja ustrezno kontradiktornost. Sodišče mora odločiti, ali je konkretno dejanje krivdno ali ne. Odločitev pa temelji na izvedenih dokazih. Eden najpomembnejših dokazov je postavitev ustreznega in neodvisnega izvedenca.

Precej bolj nejasna je vloga policije, ko po lastnih besedah »s preventivnimi aktivnostmi opozarja planince na pomen ustrezne opreme in psihofizičnega stanja ter na primernost izbire planinske ture«. Pogovori z oskrbniki planinskih koč »z namenom ugotavljanja stanja s področja javnega reda, poznavanja določil o prijavi prebivališča, ukrepih in postopkih obveščanja v primeru gorskih nesreč, ugotavljanja kršitev s področja varstva okolja in Zakona o Triglavskem narodnem parku« imajo relativno jasno pravno in strokovno podlago. Ni pa jasno, na kakšni strokovni (gorniški, gorsko reševalni, pohodniški, izletniški?) podlagi slonijo opozorila planincem, saj tudi ni jasno, ali so pripadniki gorske enote policije kakorkoli gorniško usposobljeni. Iz številnih navdahnjenih medijskih poročil je mogoče sklepati, da SODIJO posameznika zgolj na podlagi zunanjega izgleda …


Gledamo, pa ne vidimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Gorniški turizem zahteva od gosta, da se prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Pohodniški turizem pa v gore prinaša dolinske razkošne standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje sebe, svojega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in domačim vodnikom. Pohodniški turizem, ki ne prispeva niti evra za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture, želi posamezniku omogočiti, da se (urbano?) znajde sam, zato je temu treba podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo – oznake na poteh, ponudbo v planinskih kočah, informacije o vremenu, objave na spletu …

V gorah, kjer se preveč obiskovalcev kali samoniklo, kot je že pred desetletji zapisal Pavle Šegula, se zato vsa teža te pohodniške odprtosti, v resnici pa popolnega gorniškega neznanja obiskovalcev in podjetniške iniciative nacionalnega interesa, zgrne na pleča markacistov ter članov gorske reševalne službe in vseh tistih davkoplačevalcev, ki polnimo slovensko zdravstveno blagajno.

Reševanje je zastonj, a ne. Ni pa brezplačno.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !