FERATNO SLEPOMIŠENJE (2)

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del)

V prejšnjem prispevku smo postavili okvir v katerem razmišljamo o feratah v Sloveniji. Okvir upošteva dosedanji razvoj ter jasne, nedvoumne programske usmeritve planinske organizacije.

Vzporedno z razpravo o priporočilih je PZS v začetku leta (6. 1. 2015) izvedla interni posvet na temo urejanja Zavarovanih plezalnih poti. Davo Karničar je interno ugotavljal, da je »zanimivo, da se je PZS distancirala od tega dela in da je potrebno razmišljati, da za takšnim objektom in animacijo stoji PZS.« Hitro pa se je pokazalo, da se moti, saj je podpredsednik PZS in vodja delovne skupine za vodila Miro Eržen prvič jasno razkril namene PZS: »Ferate, ki se bodo gradile zaradi povečanja obiska planinskih koč, so smiselne, ker imajo potencial in interes s strani PD, kar zagotavlja tudi sredstva za njihovo vzdrževanje.«

Krog je tako – tudi v naravi – sklenjen: jezerjanska ferata, ob odprtju katere je bil navzoč tudi Eržen (»ki naj bi v govoru opozoril, da PZS pri tem projektu ni sodelovala in da izvajalci (predvsem PD Jezersko) glede tega prevzemajo polno odgovornost«), je docela smiselna, saj bo polnila Češko kočo.

SKLEP 13/4: Planinska zveza Slovenije si je sama določila v Zakonu o planinskih poteh, da novih poti ne bo, zato se člani IO KVGN ne strinjamo z gradnjo novih plezalnih poti, ker gre v konkretnih primerih za gradnjo športnih objektov in ne planinskih poti. Predlagamo, da se pobudniki takih poligonov usmerijo v degradirana območja (kot so npr. kamnolomi, opuščeni rudniki, ostala industrijska območja). (Seja IO KVGN 7. 4. 2015)

Eržen je pravzaprav samo utrdil stališče izpred štirih let, ko je v pogovoru za Planinski vestnik Franc Kadiš na vprašanje, kakšno je stališče PZS do izgradnje oz. nadelave ferat v dolinskem oz. sredogorskem območju odgovoril »da predvsem v visokogorju ne nadelujemo novih poti ali ferat, ampak samo vzdržujemo že obstoječe poti. V dolinskem in sredogorskem območju pa se temu najbrž ne bo možno izogniti. Širše razprave sicer še ni bilo, v PZS pa smo oblikovali predlog, da podpremo manjše število zelo zahtevnih plezalnih poti na teh območjih. Uredijo naj se kot učni poligoni, kjer se bodo lahko naši planinci ustrezno pripravili in usposobili za obiske ferat v soseščini.«


Ferata gor ali dol, samo da se dogaja!
(Fotografija: Borut Peršolja)

Vprašanje – zaenkrat brez odgovora – je, kdo v PZS je oblikoval ta predlog in ga kasneje tudi spretno sprejel/uveljavil. (Še beseda o učnih poligonih, na katere se sklicujejo vsi po vrsti: nekoč smo jim rekli plezalni vrtci, danes plezališča. Kvečjemu bi bila primerna raba učno plezališče.)

Če potegnemo črto, potem PZS:
- formalno pravno in programsko ferat še ne podpira,
- jih pa že gradi z lastnim znanjem in opremo* ter
- jih (že) prepoznava in jim bo priznala očetovstvo, če bodo polnile planinske koče in če so namenjene gorniškemu usposabljanju, zlasti otrok in tistih, ki k sreči hodijo feratirati v tujino (zaenkrat kaže, da je za PZS za nadelavo dovolj, če je izpolnjen vsaj eden od obeh prisrčnih pogojev).

(* »UO PZS ali predsedstvo PZS tega projekta nista obravnavala. V okviru PZS ni bila sprejeta nobena odločitev pristojnega organa glede kakršnega koli sodelovanja PZS pri tem projektu. Bilo pa je ugotovljeno, da sta dva markacista sodelovala pri nadelavi, a ne v imenu KPP oz. PZS, ampak samostojno. Pri tem je bilo žal tudi ugotovljeno, da sta brez ustreznega dovoljenja uporabila tehnično opremo PZS.« iz odgovora PZS)

Poglejmo ta dva prisrčna pogoja nekoliko podrobneje:

Na že omenjenem posvetu je svoje (osebno?) stališče predstavil Jože Rovan (v zapisniku je predstavljen kot markacist in načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS): »Na tako urejenih planinskih poteh (mišljene so zelo zahtevne planinske poti, opomba BP) do sedaj še ni bilo nesreče zaradi samih varoval.« V času sprejemanja dokumenta pa je Rovan v razpravi »izpostavil, da ne smemo dopustiti, da se obstoječe ZZ planinske poti predela v ferate. Strinja pa se z vzpostavitvijo šolskih poligonov, predvsem v bližini koč, ki so se usmerile v usposabljanje.«


Ne glede na velik obisk gorniško neveščih obiskovalcev, ostaja zavarovanje poti uganka z rešitvijo le za gorniško vešče obiskovalce. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če pustimo ob strani, da pri poteh, ki jih omenja Rovan, ne gre za varovala, temveč pomagala, je smiselno vprašanje, ali stanje, ko na vseh slovenskih zelo zahtevnih poteh pomagala nadomeščajo varovala, ni prispevalo h kateri od gorskih nesreč, ki se vsako leto dogajajo na zelo zahtevnih plezalnih poteh? Sam ne poznam predloga, da bi »obstoječe ZZ planinske poti predelali v ferate«, zato bi bilo zanimivo, celo nujno, da bi Rovan tak predlog predstavil javnosti. Poznam pa več predlogov, da bi – opirajoč se na projekt kakovostne množičnosti – obstoječa pomagala zamenjali z varovali in s tem omogočili učinkovito rabo samovarovalnega sestava na zelo zahtevnih planinskih poteh, vendar je Komisija za planinske poti brez kakršnekoli razprave ali javno objavljenega stališča tovrstne predloge pospravljala v (Rovanov?) predal.

Na moje poizvedovanje so mi s PZS sporočili, da je »KPP tematiko ferat oz. zahtevnih zavarovanih poti večkrat obravnavala, vendar ni sprejela nobenega sklepa, zato na to temo ne morem podati nobenih zaključkov.«

»Treba je uveljaviti načelo, da se lahko celo na najzahtevnejših markiranih stezah pri nas vsak izkušen planinec sam varuje. Na zares zahtevnih odsekih poti dodajamo zdaj klinom še jeklenice, tako da se vanje lahko vpne vsak, ki gre seveda tako opremljen na pot v gore, in se sam varuje.«
Planinski vestnik, november 1987

Miha Habjan je na posvetu povedal, »da se KA do tega ni opredelila. Osebno pa ocenjuje, da so takšne poti zaželene s strani uporabnikov in jih je smiselno vzpostavljati. Izpostavil je tudi turistični potencial v primerjavi s tujino.« Zasebno stališče gorskega vodnika, ki je v prostem času načelnik Komisije za alpinizem, je očitno v nasprotju s (tradicionalnimi) programskimi dejavnostmi komisije, ki jo vodi. Glede usposabljanja je doslej veljalo, da kdor želi gledati zrak med nogami (=plezati) naj gre v alpinistično šolo (ki ima v Sloveniji skoraj stoletno tradicijo) oziroma naj si najame gorskega vodnika (ki ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo). Res pa je, da je alpinistična šola v času Habjanovega vodenja komisije postala mnogim cenovno nedostopna, saj je iz sfere prostovoljstva odločno splezala v sfero pridobitnosti alpinističnih odsekov in klubov.

»KA je tematiko obravnavala, vendar ni sprejela nobenih posebnih sklepov. KA PZS je mnenja, da so plezalne poti prihodnost, in podpira idejo gradnje, če se pri tem upoštevajo določeni vidiki (naravovarstveni, potek plezalne poti – ne prek obstoječih smeri, lastništvo, razvoj turizma itd.)« so mi v zvezi s tem naknadno sporočili s PZS.

Ni še dolgo nazaj, ko so se gorski vodniki norčevali iz vrvnih ograj, ki je eden od temeljev vrvne tehnike slovenskega prostovoljnega vodništva. So jeklene vrvi, klini in skobe (še zlasti, če jih po priporočilih PZS vgradi nekdo drug, po možnosti z javnim denarjem) toliko pohodniško pridobitnejše od najlonske vrvi, da se splača “večji skupini ljudi – obiskovalcev gora ne-alpinistov odpreti nov svet strmih in prepadnih sten”?


Modrina misli, bistrost sporočila. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franc Gričar (načelnik Vodniške komisije PZS) je ponovil stališče o učnih poligonih in »izpostavil, da je potreba po takšnih poteh za namene usposabljanja vodnikov in trening vodnikov in udeležencev pred odhodom v tujino.« Gričar dobro ve, da slovenska licenca za kakršnokoli vodenje seže samo do državne meje (in ne doseže niti slovenskega zamejstva) in tudi ve, da velika večina vodnikov PZS za vodenje po feratah sploh ni usposobljena in da številni, ki tovrstna vodenja izvajajo danes, to delajo nezakonito in pogosto tudi kot delo na črno.

S PZS so mi sporočili, da je »VK to tematiko na seji obravnavala, vendar ni bilo posebnih sklepov, zato ni bilo nič posebej zapisano v zapisniku.«

Da je gorniško usposabljanje priročen izgovor kaže tudi predsednik PD Lisca Rok Petančič, ki je letošnjo nadelavo poti na Lisco upravičil kar z dobrobitjo otrok: »Plezalni del bo učni poligon za otroke. Ko smo bili mladi, smo se s tovrstnimi potmi srečali šele v Alpah.« Takšno stališče predsednika društva z eno najdaljših tradicij dela z otroki, si ne zasluži niti komentarja, saj v celoti odstopa od strokovne doktrine planinske organizacije. (Pot na Lisco pa je svečano odprl Viki Grošelj, nekdanji ustanovni član in generalni sekretar Mountain Wilderness Slovenija, društva za ohranjanje neokrnjene gorske narave, ki se je na plezanje varno podal s preizkušenim najlonskim vozlom.)


Odprtje ferate na Lisci kot priložnost za utrjevanje gorniških pravil v praksi. (Fotografija: Ljubo Motore, vir: spletna stran PD Lisca Sevnica)


(vir: Slovenske novice)

Na internem posvetu, ki so ga sklicali in se ga udeležili funkcionarji PZS, so prevladovala njihova zasebna stališča. Se spomnite uvodnega zapisa v prejšnjem prispevku: “Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice.”

***

Feratna problematika je do skrajnosti izostren odsev stanja gorniške stroke in gorniške politike. Zakaj ne začutijo, da se ne smeš oprijeti, kadar se je bolje spustiti?

“Tovrstna problematika je vedno bolj pereča, saj je vedno več pobud za tovrstne ferate, v PZS pa do sedaj nismo bili sposobni sprejeti jasnih stališč do teh dejavnosti v gorskem svetu. Zato nas dogodki prehitevajo po levi in desni in vse, kar lahko sporočimo tistim, ki se želijo tega lotiti je, da ferate ne smejo biti označene z markacijo. PZS je pred leti sprejela sklep, da novih planinskih poti v visokogorju ne bo nadelovala, a kot rečeno, v tem primeru ne gre za planinske poti.”

Tako zgornje stališče inovativno izgleda na najnovejšem zemljevidu Grintovci: ferata na Češko kočo je na njem vrisana kot planinska pot z varovali (vrisana je z rdeče obarvanimi pluski oz. križci). Ferata na Lisci pa je lepo zmarkirana s Knafelčevimi znamenji za prepovedan promet.


Legenda na zemljevidu Grintovci, ki ga je poleti, z dvoletno zamudo, izdala Planinska založba. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob vsem, kar vemo doslej, bi torej kategorizacija planinskih poti morala izgledati precej drugače, kot to predlaga in razume PZS:

Nezahtevna/Manj zahtevna planinska pot
Zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna planinska pot
Zelo zahtevna plezalna planinska pot
Ferata

Andrej Mašera je leta 2011 zapisal, da se je s feratarstvom dejansko rodila nova gorniška disciplina. Sam dodajam: nova pohodniško turistično-pridobitna disciplina. V slovenskih razmerah pa to pomeni, da se stroški iz območja lastne odgovornosti selijo v breme zdravstvene blagajne. O tem pa v prihodnjem prispevku.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !