FERATNO SLEPOMIŠENJE (1)

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del)

V dosedanjih prispevkih sem opozoril na neučinkovitost uporabe samovarovalnega sestava na obstoječih (slovenskih) zelo zahtevnih plezalnih poteh, na napačno poimenovanje oblike gibanja (hoja/plezanje) na stenskih planinskih poteh ter na neupoštevanje izjemnega pomena ustrezne priprave na dejavnosti v gorah ob površni rabi pojmov izlet, pohod, tura. Vse skupaj pa se jasno razgali ob problematiki ferat, ki jih v Sloveniji bojda nimamo …

Da je ta tudi v Sloveniji aktualna je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazala odločna razprava o nadelavi nove zavarovane poti v območju alpinistične smeri Trikot v Dolgem hrbtu, katere idejni vodja je bil – kdo drug kot – Franci Ekar. Uspelo mu je z novo potjo na Veliko Babo (1984), ferato na Dolgi hrbet pa mu je preprečil tedanji načelnik Komisije za planinske poti Franci Vesel z odločno podporo domačega, torej jezerskega planinskega društva.


Z ene od najstarejših nadelanih poti v Sloveniji. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nov val razprave se je razvil leta 1996, ko je Andrej Mašera pri Sidarti prvič v večji nakladi (kar nekaj teh opisov je Mašera objavil že prej) izdal 50 zavarovanih plezalnih poti (zdaj je na voljo že tretja, dopolnjena izdaja). Zdi pa se mi, da je še več razburkanja povzročil leta 1999 Sidartin izid Habjanovega vodnika Manj znane poti slovenskih gora, ki je – knjižno razdevičil – številne neoznačene poti, brezpotja in lažje alpinistične vzpone. (Pri tej trditvi je seveda treba zamižati na obe očesi ob objavah Tume, zapisih v Planinskem vestniku, alpinističnih vodnikih in Miheličevih opisih v enciklopedičnih Julijcih.)

Živahna, tokrat tudi že spletna forumska razprava se je vnela ob nadelavi ferate na avstrijsko/slovenski Cjajnik (2006), ob nesreči v grapi Sedlščka (2007) in vsemu kar je sledilo v naslednjih letih (tematska številka Planinskega vestnika aprila 2011) in kar so s pomenljivim imenom Demokracija na domačih ZPP zvesto popisovali zlasti Uličarji.

Na spletnem portalu hribi.net takšne poti imenujejo izjemno zahtevna označena pot, uradno jih zaenkrat še imenujemo zelo zahtevne poti, tudi zavarovane plezalne poti, »pri čemer se zdi, da je pridevnik “zavarovana” skorajda odveč, saj pri nas vsaj uradno ni poti, ki bi bile samo markirane, ne pa zavarovane. Nekaj takih sicer je v naših gorah, a verjetno bolj zaradi slabega vzdrževanja kot pa zaradi posebnega namena.« Avtor teh besed – Andrej Mašera – k temu doda, da »ker se ime vse bolj udomačuje tudi pri nas, ne vidim razloga, da ne bi izraza “ferata” blagohotno sprejeli tudi v slovensko planinsko izrazje.« Z Mašero se popolnoma strinjam.

Slovenske vzornice novih ferat so ferate v Bavšici (2009), na Gonžarjevi peči (2011), Boču, pod Češko kočo (2014) in na Lisci (2015). Že dlje časa pa so tovrstne poti načrtovane v Kamniški Bistrici (pod okriljem srednjeveške Meščanske korporacije), na Kamniškem in/ali Kokrskem sedlu (PD Kamnik), na Grančišču (Slovenski planinski muzej), čez Črno goro, Požar in Mlinarice (Slovenski planinski muzej, Slovenski gorniški klub Skala), na Dolgem hrbtu (Jezersko) in na Zelenici (PD Tržič), verjetno pa še marsikje drugje (tako v glavah ljudi, ki pripadajo planinskim društvom, kot tudi v glavah zagnanih in vedno proaktivnih pohodniških turističnih delavcev).


Kaj se skriva in kaj odkriva? (Fotografija: Borut Peršolja)

Predno gremo v strokovni del zgodbe, si postavimo še miselni okvir, ki je zlasti ob tej problematiki značilen in simptomatičen. Za ta namen si bom sposodil besede Dnevnikove novinarke Tanje Lesničar Pučko:
»Večja odprtost debate, ker ljudje zasebno govorijo, česar si javno ne upajo? A ni točno to glavni problem tega sesuvajočega sveta? Da odločevala in premišljevala zasebno govorijo in delajo eno, v delovnem okolju drugo, javno pa tretje? Da zasebno zastopajo sporna stališča, javno pa flancajo rožice?

Če kaj, me na tem svetu ne zanimajo zasebna stališča ljudi, ki imajo takšno ali drugačno moč. Ravno nasprotno, že iz razcepa med njihovim javnim govorjenjem in dejanji pogosto slutim, da morajo biti ta zasebna stališča žalostna mešanica nevednosti, slepo privzetih fiksnih idej, egoizma in lažne morale, in zato je prav, da ostanejo tam, kamor sodijo, v njihove spalnice. Za prihodnost vseh nas je bolje, da jih nikoli ne spoznamo, sicer bi nas brezup glede prihodnosti do konca zadavil. Za boljšo prihodnost pa je nujno, da se razlika med njihovim zasebnim in javnim mišljenjem zmanjša na minimum ali pa se ta razlika brez usmiljenja javno razkrije.«

Imejte to v mislih, ko boste brali prispevek.

***

Kje se torej začne slovenska razprava o feratah? Eden od začetkov (če po načelu od majmuna do AVNOJA preskočimo železodobno prvo svetovno vojno …) torej – pomenljivo – sega na Jezersko, ko je PD Kranj želelo od Kranjske koče potegniti novo pot na Dolgi hrbet. Tudi zaradi tega predloga je PZS leta 1987 na skupščini sprejela dokument z naslovom Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je le-ta v naprej za nedoločen čas samoomejila (gre za eno prvih uporab previdnostnega načela, vendar te vrednote PZS večinoma ne prepoznava).

Vsa novodobna razprava bi zato morala izhajati iz doslej sprejetih stališč planinske organizacije, ta pa so:
- prepoved označevanja in nadelave novih planinskih poti, še zlasti v visokogorju (prvič sprejeto leta 1987 na skupščini PZS, zatem leta 1999 na skupščini PZS in leta 2007 – posredno v obrazložitvah vloženega predloga zakona o planinskih poteh – v Državnem zboru),
- omejitev CAA (leta 2009), med drugim zato, ker gorska pokrajina z njimi »izgublja naravnost in nedotaknjenost«,
- da osebna tehnična oprema obiskovalcev gora na planinskih poteh služi predvsem povečanju lastne varnosti, ne pa premagovanju težav, ki jih obiskovalci premagujejo s plezanjem in ne z nameščenimi pomagali (sprejeto na zboru inštruktorjev planinske vzgoje na Vršiču 1993, obnovljeno leta 2005 v Planici, vmes pa leta 2002 dobilo mednarodno potrditev z Listino vrhov ob mednarodnem letu gora).

Ne trdim, da so te odločitve lahko nesmrtne in nespremenljive, saj je vse živo in dejavno, trdim pa, da bi morale biti kakršnekoli nove odločitve sprejete na enak način kot obstoječe in veljavne. Pri tem pa ponovno opozarjam na (nova) določila statuta PZS, ki v 11. členu zavezujejo, da se mora PZS o vseh javno pomembnih zadevah posvetovati tudi z večinskimi, nečlanskimi obiskovalci gora in ne samo s svojo lastno, interno javnostjo.

Dosedanja smer lotevanja te problematike kaže popolno neupoštevanje omenjenih principov. Vsi dosedanji posegi ignorirajo sprejete dogovore, PZS pa že tri leta zavestno zamuja z novimi programskimi vodili.

Se pa iz ravnanj vodstva PZS nakazujejo obrisi novih rešitev: upravni odbor PZS je na 17. seji (19. 9. 2013) sprejel vsebinska izhodišča Planinske zveze Slovenije za novo zakonsko ureditev planinskih poti. Med drugim v teh izhodiščih piše, da bo v noveliranem zakonu »dopustna označitev že obstoječih poti s planinskimi oznakami in omejena gradnja novih planinskih poti. V visokogorju ne bo dopustna gradnja novih planinskih ali drugih poti.« Kategorizacija poti naj bi se razširila tako, da bi se dodala »kategorija izjemno zahtevna planinska pot.« Na koncu pa je omenjeno, naj se »preuči možnost, da se v okviru zakona uredi tudi vzpostavitev, vzdrževanje, evidence in pogoji ter način skrbništva za poligone za gibanje po zavarovanih plezalnih poteh v sredogorju«.

***

Planinska organizacija se je razprave o feratah dolgo ogibala (čeprav je bilo več tovrstnih pobud; o njih nedoločno govori tudi Franc Kadiš v pogovoru za Planinski vestnik), dokler nista Milan Domitrovič in Mijo Kovačevič prepričala sedanjega predsednika PZS, ki je njuno (sicer že nekaj let staro) gradivo Priporočila za gradnjo, vzdrževanje in obnovo zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji prvič kot 11. točko uvrstil na dnevni red 16. seje upravnega odbora PZS (13. 6. 2013). Dokument, ki je sprva obsegal 66 strani, je v postopek vložil – POZOR! – Odbor za preventivo in usposabljanje.


Bolje petkrat, kot nikoli … (Fotografija: Borut Peršolja)

Na 16. seji pa se je zgodil preobrat, saj je predsednik PZS točko (kasneje se bo izkazalo, da kar za dve leti!) umaknil z dnevnega reda. Iz zapisnika seje lahko razberemo razlog umika: “po ponovni preučitvi je predsednik PZS ugotovil, da gradivo ni bilo ustrezno pripravljeno, kar je predvsem posledica želje po čimprejšnji sistematični ureditvi tega področja in za to niso bila predhodno opravljena vsa potrebna usklajevanja. Zato se je za morebitne težave opravičil vsem vpletenim in dodal, da v celoti sprejema odgovornost za nastali zaplet in da bo v najkrajšem možnem času z vsemi vpletenimi poskušal doseči sprejemljiv kompromis.”

Kaj vse se je dogajalo v času po sklicu seje lahko le ugibamo, Komisija za planinske poti je (že pred tem) ostro odreagirala, pojavila so se mnenja, da je dokument »jasna kritika, da KPP ne dela dobro in si GV preko izdelave poligonov prizadevajo za sesutje sedanjega sistema zavarovanja poti, da predlog kliče k ustanovitvi profesionalne ekipe, ki bo povozila prostovoljce in da A testiranja vgrajene opreme niso edina zveličavna …«. Gradiva se je Komisija za planinske poti PZS vztrajno otepala, saj ga je poznala že precej prej, predno se je začel zakonodajni postopek PZS. Komisija se je razglasila za nepristojno, zato je čast postopka in obravnave pripadla Odboru za usposabljanje in preventivo.

Čas pa je neusmiljeno tekel, izvedbe v naravi – ves čas ob védenju PZS – so se vedno bolj zgoščevale.

Upravni odbor PZS je Priporočila PZS za gradnjo, vzdrževanje in obnovo zavarovanih plezalnih poti – po dveh neizrazitih in zaspanih obravnavah – sprejel na letošnji 6. seji (18. 6. 2015). Uvodni stavek tega priporočila se glasi: »Z gradnjo zavarovanih plezalnih poti se večji skupini ljudi – obiskovalcev gora ne-alpinistov odpira nov svet strmih in prepadnih sten.« V tem stavku je povedano vse, zaradi česar ta priporočila ne bi smela biti sprejeta. Še več: PZS je ta priporočila pripravila za druge, »kot strokovne in neobvezujoče smernice za organizacije, ki v Sloveniji želijo graditi nove zavarovalne plezalne poti«, hkrati pa so ta priporočila »tudi smernice PZS na področju zavarovanih plezalnih poti.« Ste razumeli?


Ponudba v izložbi, stališča odgovornih pa nejasna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Avtorji (v sprejeti različici se je prvima pridružil še Damjan Omerzu) so prepričani, da bo s priporočili »opazen velik dvig kvalitete pri načrtovanju, izgradnji in vzdrževanju tovrstnih poti«. Bojim se, pravzaprav prepričan sem, da priporočila ne bodo imela nikakršnega vpliva na planinsko organizacijo, saj je najboljša stran tega gradiva ta, da so avtorji v tehnično inženirskem smislu nakazali, kako se je treba lotevati gradbenih podvigov na planinskih poteh. Kdor je videl tehnično dokumentacijo za nadelavo Gonžarjeve peči mu je popolnoma jasno, zakaj se je Komisija za planinske poti razglasila za nepristojno. Raven priprave gradiva nekaj svetlobnih let odstopa od idejnih zasnov in popisov, ki jih običajno pripravi ekipa Tehnične podkomisije, ko se loti obnove katerekoli zelo zahtevne plezalne poti v Sloveniji. Če bi bile stvari elaborirane in protokolirane vsaj približno na podoben način, potem bi bilo na naših poteh že doslej manj izrazito avtorskih rešitev posameznih markacistov udarnikov.

V omenjenih priporočilih je treba posebej izpostaviti inovacijo gumijastega varnostnega stožca, ki z namestitvijo nad sidri ublaži prosti pad v navpičnicah. S tem se »precej zmanjša možnost loma vponke in hkrati precej ublaži sunek sile zdrsa.« Stožec je že del opreme na ferati na Češko kočo.

Strokovna šibkost priporočil pa se kaže v popolnem spregledu dosedanjega dogajanja, strokovnega razvoja, danih pobud in posredovanih predlogov v preteklosti, v površni terminologiji (»alpske zavarovane plezalne poti, prave športne zavarovane plezalne poti, zabavne poti, visokogorske markirane poti in navadne zavarovane poti«), v poetičnosti opisov (»pravi gorski svet, gradnja poti v pokončnem svetu«) in v inovativnosti, kako odgovornost načrtovalca poti prevaliti ali vsaj nekoliko prerazporediti na pleča nekoga drugega (»načrtovanje zavarovalne poti naj bo v soglasju z GRS, gradnja je zaupana markacistom in opremljevalcem športno plezalnih smeri«). Za ironični pridih pa je dodano, da je »lepota narave v okolici zavarovane plezalne poti in/ali posebni izzivi športno tehnične zahtevnosti načrtovane poti osnovno merilo za njeno izvedbo«. Avtorji gradiva so tudi čez noč in brez kakšne posebne obrazložitve zamenjali do sedaj uveljavljen izraz žična vrv (o katerem je tedanja Komisija za vzgojo in izobraževanje razpravljala na več sejah) z jeklena vrv.

Za celovito razumevanje tematike spomnimo tudi na tako imenovani pozicijski dokument z naslovom Zelo zahtevne poti v naravi in krajini (uporabljam uradno različico PZS, čeprav sta prevod in pravopis obupna), ki ga je Združenje planinskih organizacij alpskega loka (CAA) sprejelo leta 2009. Dokument med drugim poudarja, da se zaradi »zelo zahtevnih poti spreminjajo značilnosti lokalne pokrajine in se izgublja njena naravnost in nedotaknjenost.« Dokument predlaga, da naj se »nove zelo zahtevne poti umeščajo le v turistična ali drugače dostopna oz. z javnim prevozom ali žičnicami dosegljiva področja,« da naj ne bo »nobenih zelo zahtevnih poti v nedotaknjenem naravnem visokogorju« in da se »na gorah katerih vrh je možno doseči le s plezalnimi smermi ne sme urediti zelo zahtevnih poti«.

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !