ZABAVLJAŠKI IZLET NA TERMINOLOŠKI TRIGLAV

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del)

»Izleti in pohodi v naravi, po bolj ali manj gričevnatem svetu so številnim del vsakdanjika in ena od najbolj priljubljenih športno rekreativnih dejavnosti v Sloveniji. Včasih jih imenujemo izletništvo in pohodništvo, drugič planinarjenje in gorništvo. Vse dejavnosti so med seboj prepletene, razlikujejo se predvsem po trajanju in dolžini ter zahtevnosti poti.«
Burnik, S. (2015): Hribi nas kličejo, odzovimo se jim! Polet O2. Ljubljana.


Gremo? Gremo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Sprehodi, izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa (=usposabljanja), hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov, mladih, odraslih, starejših in veteranov v gorniški družini. Dobra priprava, ki vključuje ustrezno izbira cilja in poti, odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Spomnimo, da pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Vsemu temu prilagodimo željo po premagovanju naporov s ciljem, da se varno in zadovoljno vrnemo domov.

Glede na ta velik pomen pa je zanimivo vprašanje, kaj razumemo pod (različnimi) pojmi izlet, pohod, tura. Med raznovrstnimi pisci, zlasti na spletu, pa tudi v nekaterih knjižnih vodnikih, pogosto naletimo na formulacije »lažji izlet, težja tura«. Tako tudi različna planinska društva v istem letnem času in po isti poti vabijo – eno na izlet na Triglav , drugo na pohod na Triglav, tretje pa na turo na Triglav.

V Googlovem iskalniku najdemo (10. 8. 2015) naslednje število zadetkov za:
- izlet in vabilo na Triglav: 47.800,
- pohod in vabilo na Triglav: 37.300,
- turo in vabilo na Triglav: 22.800.

Po Googlu torej ni dvoma – če gremo na Triglav, je to prvovrsten izlet, kvečjemu pohod!

Pojavnost posameznih besed v korpusih jezika:

***

Temeljno referenčno terminološko delo je Planinski terminološki slovar (Humar 2002). Gre za razlagalni, normativni in prevodni slovar, ki pomeni osnovno delo na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni. Poglejmo opise:

izlèt ~éta m
nekajurna ali ves dan trajajoča hoja, smučanje, bivanje v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev, znamenitosti

planínski izlèt ~ega ~éta m
krajši, manj naporen izlet planinca ali skupine planincev v gore

pohôd ~óda m
daljša hoja v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev, znamenitosti, ki zahteva večjo telesno pripravljenost in ustrezno opremo

planínski pohôd ~ega ~óda m
pohod večje skupine planincev v gorskem svetu, ki ga vodijo vodniki PZS, gorski vodniki in spremljajo člani GRS

túra ~e ž
daljša, napornejša hoja, plezanje, smučanje z določenim ciljem

planínska túra ~e ~e ž
daljša, napornejša hoja, smučanje v gorskem svetu


Do kam sežemo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pregled kar šestih različnih gesel – med drugim – pokaže naslednje ugotovitve, ki so pomembne za nadaljnje razumevanje tematike:
- posamezen termin je razčlenjen na širši (imenujmo ga turistični) in ožji (imenujmo ga gorniški) pomen: »izlet/planinski izlet, pohod/planinski pohod, tura/planinska tura«,
- razločevanje vsebuje/temelji na neorganizirani in vodeni dejavnosti: »izlet planinca ali skupine planincev«,
- planinski pohod ne vsebuje časovne dimenzije, ima pa zelo definiran organizacijski ustroj: »vodijo ga vodniki PZS, gorski vodniki in spremljajo člani GRS«,
- pri planinski turi umanjka plezanje in
- sprehoda Planinski terminološki slovar ne pozna.

***
Univerzitetni učbenik V gore …, ki ga je leta 1993 pri Didakti izdal dr. Silvo Kristan, namenjen študentkam in študentom Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, kot najpomembnejši razloček izpostavlja trajanje oziroma dolžino poti, ki se izrazi v fiziološki učinkovitosti ter območju izvajanja gorniške dejavnosti.

»O izletu navadno govorimo takrat, kadar gre za časovno in daljinsko krajše pešačenje. Časovno, daljinsko in zmogljivostno zahtevnejšemu izletu pravimo pohod. Za daljši, napornejši pohod rabimo tudi izraz tura. Z izrazom tura največkrat označujemo večdnevni visokogorski pohod.« (Kristan, 1993, str. 8,9)


Redke stvari v življenju so premočrtne. (Fotografije: Borut Peršolja)

***
Statut Planinske zveze Slovenije v 4. členu, ki razlaga pomen uporabljenih izrazov v tem najvišjem gorniškem pravnem aktu pravi, da so »planinske akcije planinski izleti, planinski pohodi, planinske ture …«. Definicij in vsebine posameznih akcij statut podrobneje ne opredeljuje.

***
Planinska šola in Vodniški učbenik, kot temeljni strokovni deli planinske organizacije, teh pojmov nikjer ne razčlenjujeta. Različni pisci posameznih poglavij termine uporabljajo različno, v skladu z namenom svojega prispevka.

***
Planinsko društvo Šoštanj je v svojem Planinskem popotniku v preteklosti uporabljalo naslednje definicije svojih vodenih aktivnosti:

Pohod je organizirana aktivnost v naravi za večje število udeležencev, praviloma po lahkih poteh in z različno dolžino trajanja. Organizator pohoda (npr. PD) zagotovi vodnike in ostalo logistično podporo izvedbi množične aktivnosti v naravi. Z osnovno planinsko opremo in ustrezno psihofizično pripravljenostjo se lahko pohoda udeleži vsak planinec.

Izlet je nekajurna ali ves dan trajajoča hoja, smučanje, bivanje v gorskem svetu zaradi rekreacije, spoznavanja krajev in znamenitosti. Z osnovno planinsko opremo in ustrezno psihofizično pripravljenostjo se lahko izleta udeleži vsak planinec, saj so izleti praviloma fizično manj naporni in potekajo predvsem po lahkih poteh.

Tura je daljša, napornejša hoja, plezanje, smučanje z določenim ciljem. Za turo je praviloma potrebna tudi dodatna planinska oprema, saj poteka v težjih pogojih (zahtevnejše poti) ter je namenjena psihofizično bolje pripravljenim planincem.

Za razliko od vseh drugih, je Planinsko društvo Šoštanj pohod – v tihi vrednostni hierarhiji – postavilo na prvo mesto. Zdi se, da so izhajali iz dejstva, da nekdo – organizator pohoda – poskrbi praktično za vse namesto nas. Tak pohod je samovoden, pa čeprav se ga udeležimo neorganizirano, poskrbljeno je za celotno logistiko s papico in pupico, zato je dejansko lahko dostopen komerkoli, brez kančka gorniških izkušenj.


Kako do nje: lahko in dolgo ali kratko in zahtevno? (Fotografije: Borut Peršolja)

***

Če skušamo povzeti dosedanje definicije v preglednico, potem razčlenjeni pomeni izgledajo nekako takole:

Glede na to, da imamo v Sloveniji poti kategorizirane v tri skupine, si poglejmo, v kakšni soodvisnosti so izlet, pohod in tura glede na obstoječo kategorizacijo (če odmislimo, da je vzpon na Triglav lahko hkrati izlet, pohod in tura):

Poglejmo, kako zgornja členitev deluje v praksi, če namesto splošnih terminov vpišemo na primer konkretne gorniške cilje:

Ob doslej zapisanem poizkusimo oblikovati dopolnjene in popravljene definicije izleta, pohoda in ture:

Že na prvi pogled se pokaže, da je – zaradi mešanih, prehodnih kategorij tipa pohod/tura – treba členitev zastaviti celoviteje in ob upoštevanju znanih načel in principov poimenovanja.

Z izrazi izlet, pohod, tura opisujemo naslednje lastnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na planinski poti,
- tehnično zahtevnost z vidika uporabe nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžino prehojene, preplezane ali presmučane poti,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinsko razčlenjenost površja v vzponu, spustu in ravnem površju glede na geografski tip površja (ravnina, gričevje, hribovje in gorovje),
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina izleta, pohoda, ture,
- motive gornikov in doživljajsko zmožnost gorske pokrajine,
- ciljno in starostno skupino ter število udeležencev, ki se loteva podviga,
- samovodenje ali vodenje z licenciranim vodnikom ter
- način priprave na izvedbo.

Navedene lastnosti kažejo, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. V zadnjih letih, ko sem se intenzivneje ukvarjal s to problematiko, sem tudi izdelal model, ki omogoča upoštevanje vseh zgoraj naštetih lastnosti. Gre za metodološko podobno matriko, kot jo poznamo pri ocenjevanju nevarnosti snežnih plazov pod imenom 3 x 3 metoda. Matrike zaenkrat še ne bom predstavil javnosti, v ta prispevek tudi še nisem vključil zimskih dejavnosti v gorah (zlasti turne smuke), čeprav imam tudi to pripravljeno. Rešitve bom predstavil, če bo izražen kakšen interes gorniške javnosti.


Kaj zmoremo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Že pri doslednejši rabi besed hoja in plezanje smo zapisali, da bi lahko bil v splošni in strokovni javnosti dosežen večji sporočilni (preventivni, didaktični) učinek, če bi bila vsebina in izrazje ustrezno usklajeni. Enako – ali pa še bolj – pa to velja za dosledno, pravilno in zato kakovostno rabo pojmov izlet, pohod, tura.


Tura, v varnem zavetju Venetov. (Fotografija: Borut Peršolja)

V primeru njihove jasno in pregledne terminološke rabe bi to na primer pomenilo:
- da bi se z dosledno, enoznačno in pravilno rabo lahko izognili zavajajočim ali netočnim opisom v različnih (društvenih) obvestilih, prijavnicah in opisih, kjer pogosto beremo, da »gre za lažji izlet na Triglav« ali pa da »težja tura ni primerna za vsakogar«,
- namesto tega bi bilo dovolj reči, da »gre za izlet«, saj bi bilo v naprej jasno, da je izlet že sam po sebi lažji (prevedeno v sedanji uporabniški jezik bi z uporabo sinonimov in izdatne tavtologije namesto lažji izlet napisali izlet izlet),
- da bi uporabniki v naprej vedeli, kakšnega gorniškega dejanja se lotevajo in bi temu v celoti prilagodili pripravo in izvedbo gorniške akcije,
- bi bilo lahko medijsko poročanje stvarnejše in objektivnejše.

Jožko Šavli navaja Franceta Bezlaja, »da so ime Ture nemški naseljenci prevzeli od slovenskih prebivalcev v obliki Tauern. Ime je v zvezi s strmimi gorami.« (Šavli J. 1989: Po sledeh Venetov. Veneti naši davni predniki, stran 173, Ljubljana.) Ivan Tomažič pa doda: »Besedo ture srečamo že na venetskih napisih v obliki turai, kar bi v slovenščini pomenilo potujoč, popotnik ali nekoga, ki si utira pot v hribovito pokrajino. Tudi imenoma Visoke in Nizke Ture lahko pripišemo isti izvor.«

Tura in turistika sta torej stara slovenska izraza, ki govorita o naši tesni povezanosti z domačo pokrajino.

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

***


Pozorno spremljanje dogajanja okrog sebe omogoča hitro prilagajanje. (Fotografije: Borut Peršolja)

Za uvod v prihodnji prispevek pa tole: planinska organizacija je leta 1987 na skupščini sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna. Sedanje stanje pa kaže klavrno sliko: imamo uzdo, ki pa je nihče ne uporablja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !