KDAJ NA TURI USTVARIMO DOBIČEK?

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del)

Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.
Jakob Aljaž

***

K sreči brez gibanja ni gorništva. Gibanje v gorah sestavljajo hoja (premikanje v pokončni drži s pomočjo nog), plezanje (gibanje po strmem pobočju, naravni ali umetni steni, strmem ledu, pri katerem se uporabljajo roke, noge, plezalni pripomočki) in smučanje ter sestavljene oblike vseh treh osnovnih oblik gibanja v gorah.

Na zelo zahtevnih poteh se ves čas izmenjujeta, dopolnjujeta hoja in plezanje. Kako torej – prosto po Mencingerju – poimenovati način gibanja (romanja?), ki nam je pomagal varno priti na Triglav po planinskih poteh (in ne po veličastni Steni): smo na Triglav hodili ali plezali? Je to hodilna pleza ali plezalna hoja?

»… Medtem ko je na naših zelo zahtevnih zavarovanih poteh plezanja bore malo in gre bolj za varovano pohodno gibanje na izpostavljenem terenu, ferate premagujemo s plezanjem.«
Za gornike, ki si želijo nekaj več od pohodništva, Planinski vestnik 4/2011


Kovinska pomagala na zavarovani planinski poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

To, navidez popolnoma smešno in nepomembno, vprašanje pa v sebi skriva cel kup raznovrstnih leg, na katere bi morala imeti gorniška stroka že davno pripravljene odgovore. Široka praksa na vodniškem, inštruktorskem, usposobljevalnem, potnem in publicističnem področju kaže pisano paleto – celo med seboj nasprotujočih in izključujočih – rešitev.

Pojdimo po vrsti, najprej na področje poimenovanja.

***

Na znanstveni ravni se strokovni in znanstveni termini oblikujejo predvsem na dva načina:
- Po načelu »pars pro toto« (del za celoto), po katerem celoto poimenujemo po delu te celote. Mizar, na primer, se imenuje mizar, čeprav ne dela samo miz, ampak tudi omare, kuhinje, vrata in še kaj.

- Po načelu »nomen est omen« (v imenu je pomen), po katerem termin oziroma pojem že sam zase pomensko zajame ves svoj obseg (na primer Bistrica, Bukovje).

Če tvorimo strokovni ali znanstveni izraz po načelu »pars pro toto« (poimenovanju celote po njenem bistvenem delu pravimo tudi metonimija), je treba upoštevati, po katerem »pars«, po katerem delu oziroma lastnosti smo poimenovali celoto. Ni vseeno, po kateri delni lastnosti jo poimenujemo, saj je bistveni del lahko povezan predmetno ali količinsko.

Z logičnega zornega kota pri vsaki stvari, predmetu ali pojavu govorimo o treh skupinah lastnosti
- nujnih in zadostnih,
- nujnih in nezadostnih ter
- naključnih, nebistvenih.


Prijatelj ali nebodigatreba? (Fotografija: Borut Peršolja)

Nujne in zadostne lastnosti so tiste, ki pripadajo le enemu razredu stvari ali pojavov in ga hkrati tudi ločijo od drugih razredov. »Nujna« lastnost pomeni, da pojav ali razred pojavov brez te lastnosti ne bi bil to, kar je. »Nujna« lastnost je za opredelitev nekega pojava ali razreda pojavov torej nujna. »Zadostna« lastnost pomeni, da je zgolj že ta zadostna za opredelitev obravnavanega pojava ali razreda pojavov in niso potrebna dodatna pojasnjevanja.

Nujne in nezadostne so tiste lastnosti, ki so sicer bistvene za razred stvari in pojavov, vendar pa imajo takšno lastnost tudi drugi razredi. Zato nezadostne lastnosti ne ločujejo pojavov ali razredov pojavov med seboj. Nezadostne lastnosti, čeprav so bistvene, torej ne zadoščajo za neoporečno opredelitev nekega pojava ali razreda pojavov, ker ga ne ločujejo od drugih pojavov, ki imajo isto lastnost. Najbolj znani primer iz teorije logike je lastnost »krvni obtok«. Krvni obtok je, na primer, za opredelitev človeka nujna lastnost, ker ni človeka brez krvnega obtoka, vendar pa zgolj ta lastnost za opredelitev človeka ni zadostna, ker imajo krvni obtok tudi druga živa bitja in zato ta lastnost ne loči razreda »človek« od drugih sorodnih razredov.

Naključne in nebistvene lastnosti so tiste, ki ločujejo med seboj pripadnike istega razreda. Spet si lahko sposodimo najpogostejši primer iz teorije logike, to je razred »človek«. Naključne, nebistvene lastnosti razreda »človek« so telesna višina, telesna teža, barva oči in las ter podobno.


Kje, predvsem pa ZAKAJ vrtati, je ključno vprašanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poimenovanje neke stvari, predmeta, pojava, področja ali vede o tem področju je logično neoporečno (torej tudi znanstveno neoporečno), če stvar, predmet, področje ali veda dobi ime po nujni in zadostni lastnosti. Manj logično (torej tudi manj znanstveno ali neznanstveno) je, če pojav ali področje (ali vedo tega področja) poimenujemo po nujnih in nezadostnih lastnostih. Še slabše bi bilo, če bi za tvorjenje termina izbrali naključne in nebistvene lastnosti.

***

»Naštel in opisal je govornik nove pote s Triglava:
a) navadni,
b) Kugyjev „nevaren!”,
c) proti Sedmerim jezerom,
č) proti M. Terezije koči (nepraktičen!).

Do Kredarice, dva pota:
1) od Dežmanove koče,
2) na Konjščico (praktičen).«

Jakob Aljaž, Planinski spomini, Planinski vestnik 1922

Na zelo zahtevnih (plezalnih) poteh se poleg hoje pojavi tudi plezanje. Za varnejše gibanje moramo upoštevati pravilo treh opornih točk in uporabo tehnične opreme, ki je namenjena samovarovanju.

Če na zelo zahtevnih (plezalnih) poteh vzpodbujamo hojo (!), potem so na teh poteh v pomoč pri gibanju predvsem kovinska pomagala (oprijemala, napredovala, stopala). V tem primeru se prijemamo za žične vrvi, potegnemo za kline, stopamo na skobe …


Sreča je pomembna, ni pa najpomembnejša. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če pa vzpodbujamo plezanje (!), potem potrebujemo predvsem varovala, ki omogočajo samostojno, a varovano plezanje (ob upoštevanju pravila treh opornih točk in uporabi naravnih oprimkov in stopov) ter učinkovito uporabo samovarovalnega sestava. Tak pristop je za planinsko organizacijo popolnoma nov in zato tudi zelo zahteven projekt, saj obsega spremembo vzorca obnašanja/gibanja ljudi na takšnih planinskih poteh (predvsem večjo plezalno samostojnost pri gibanju), spremembo nadelave in opremljanja obstoječih stoletnih planinskih poti (drugačno nameščanje klinov in žičnih vrvi).

Prilagojenost opreme planinske poti s kovinskimi pomagali in varovali bi kazalo izvesti glede na predhodno celovito oceno varnosti/zahtevnosti planinske poti. Temu bi sledila izbira ustreznega gibanja in osebnega varovanja s strani obiskovalcev gora. Ob tem se ponujata tudi vprašanji s področja ekologije (manjša infrastrukturna opremljenost gorskega sveta) in etičnosti v gorah (zavedanje o sposobnosti za samostojno varnejše gibanje).

nujne in zadostne:
ključ vzpona je najtežje mesto na celotni poti, kjer sta nujna uporaba rok in varovanje
če težave premagujemo z rokama gre za plezanje
možnost padca preprečujemo s samovarovanjem
samovarovanje ves čas omogočajo osebna tehnična oprema (plezalni pas, samovarovalni sestav) in varovala na poteh

nujne in nezadostne:
plezanja ni brez hoje
pomagala so nameščena na pretežnem odseku celotne poti
pomagala nadomeščajo iskanje oprimkov in stopov, kjer ni naravnih razčlemb
pomagala omogočajo srečevanje/umikanje večjega števila gornikov
čelada ne preprečuje padca

naključne, nebistvene:
vzpenja se lahko posameznik ali skupina
vzpon je lahko voden ali neorganiziran
dolžina poti in čas, ki ga potrebujemo za vzpon in sestop

Če torej opisujemo gibanje v gorah in je najzahtevnejša oblika gibanja v našem primeru plezanje po infrastrukturno opremljeni zelo zahtevni (plezalni) poti in če predpostavimo, da je za plezanje nujno/običajno predznanje iz hoje po lahkih in zahtevnih poteh (načelo postopnosti!), potem bi bilo ustrezneje takšno gibanje v gorah poimenovati kot plezanje po zelo zahtevnih (plezalnih) poteh. Zagotovo bi bil v splošni in strokovni javnosti dosežen večji sporočilni (preventivni, didaktični) učinek, če bi bilo poimenovanje terminološko usklajeno z dejanskim stanjem, gibanjem v naravi.

Je tak pristop ob upoštevanju dosedanjih razmer in tradicije za slovenske gore sploh sprejemljiv?

Sedanja – torej predvojna – SPD-markacistična tehnika nameščanja pomagal v naših gorah ne sledi sodobni tehniki samovarovanja. Ta naj bi namreč zaradi sistema delovanja samovarovalnega sestava zahtevala drugačno nameščanje klinov in žičnih vrvi. Ob vseh navpičnicah in prečnicah bi bilo treba namesto oprijemal namestiti varovalno, ujemalno žično vrv.


Za planinske poti je treba skrbeti. Ves čas. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa (=usposabljanja), hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov, mladih, odraslih, starejših in veteranov v gorniški družini.

Kaj pa si predstavljamo pod pojmom izlet, ko nas nekdo povabi s seboj v hribe? (O tem v prihodnjem članku.)

***

Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “KDAJ NA TURI USTVARIMO DOBIČEK?”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « KDAJ NA TURI USTVARIMO DOBIČEK? [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !