OD SAMOVAROVANJA DO SAMOPREVARE

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del)


Divja jaga ne potrebuje poti. Vprašanje pa je, kako se samovaruje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Jeseni leta 1993 smo se inštruktorji na Erjavčevi koči na Vršiču prvič seznanili z uporabo takrat še zavorne ploščice oziroma uničevalca energije, kot smo – v nasprotju s fizikalnimi zakoni – preprosto kovinsko ploščico z luknjicami sprva napačno poimenovali. Naslednje leto je bilo tovrstno samovarovanje sprejeto v doktrino prostovoljnega vodništva in postavljen odmik od do tedaj prevladujočega samovarovanja z najlonskim vozlom in vodenja večje skupine navezane z glavno vrvjo.


Uničevalec energije v Tezah za mladinske planinske vodnike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Oprema za samovarovanje (sem sodijo plezalni pas, samovarovalni sestav s popkovino in vponkama, čelada, rokavice) se je – vzporedno z nadelavo številnih novih ferat v alpskih državah, razen v Sloveniji – v tem obdobju izjemno hitro razvijala (v uporabi sta bila V in Y sistem). Pred leti so bile odkrite sistemske slabosti skorajda vseh sistemov, kar je proizvajalce prisililo v iskanje novih rešitev. Slovensko prostovoljno vodništvo je novo osebno samovarovalno opremo hitro (kot se je izkazalo kasneje, pa tudi ne kritično) sprejemalo v svojo doktrino gibanja in varovanja na zelo zahtevnih plezalnih poteh.


Pred dvajsetimi leti … (Fotografija: Borut Peršolja)

Z doslednejšo in množičnejšo uporabo osebne samovarovalne opreme je postajalo vedno bolj očitno, da obstoječa vgrajena oprema slovenskih zelo zahtevnih planinskih poti (pomagala oz. napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi ter klini) ne ustreza njeni pravilni in učinkoviti uporabi. Glavne slabosti so (pre)pogosto prepenjanje popkovine zaradi prevelikega števila sidrnih klinov na prekratkih odsekih žične vrvi (veliko težavo predstavljajo tudi stisnjena sidra z objemko, kjer se vponke pogosto zatikajo), številni (izpostavljeni) odseki brez nameščenih pomagal, zlasti na delih, kjer se pot prelomi v drugo smer (recimo pregib s Triglava na greben Malega Triglava), prenapete žične vrvi, ki so namenjene oprijemanju, ne pa varovanju z ohlapno zanko, s čimer se zmanjša sunkovitost padca in sile povezane s tem …

Ob dosledni uporabi samovarovalnega sistema čas, ki ga potrebujemo za vzpon, močno presega običajno (?) časovnico (pogosto za faktor 1,5; na nekaterih daljših poteh pa celo za faktor 2). Ker pa je hitrost gibanja tesno povezana z varnostjo v gorah (zlasti zaradi vremenskih razmer in gneče na planinskih poteh) je praksa privedla v nekakšno polovičarsko rabo samovarovalne opreme: varujemo se bolj po občutku, posamezne odseke hodimo/plezamo nevarovani.


Oprema poti služi povečanju varnosti obiskovalcev, ne pa premagovanju težav. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi razvoja osebne varovalne opreme in naravnih sprememb v pokrajini (gre za posledice podnebnih sprememb – mehansko preperevanje je zaradi višjih temperatur pozimi intenzivnejše, poti se z odkruški zasipavajo celo poletno sezono zaradi močnejših, kratkotrajnejših nalivov …) sem že pred desetimi leti predlagal, da se izdela ponovna ocena vseh zahtevnih in zelo zahtevnih poti, pri čemer naj pri izvedbi sodelujejo tako markacisti, gorski reševalci in vodniki, ki naj vsak s svojega zornega kota povedo svojo oceno varnosti/zahtevnosti poti (tako bi se izognili tudi pomanjkljivostim, ki so nastale ob zasnovi in izvedbi prve kategorizacije v obdobju 1986–1991).

Pripravil sem tudi osnutek metodologije, po kateri bi mešana ekipa gorniških strokovnjakov ocenila varnost/zahtevnost slovenskih zelo zahtevnih plezalnih in zahtevnih planinske poti, pri čemer bi bila vodilna naslednja ocenjevalna področja:
1. Ali so planinske poti takšne, da na njih ne prihaja do konfliktnih situacij: slabe oznake, smerokazi na križiščih, vstopih in izstopih, urejena pomagala (napredovala, oprijemala) in/ali varovala ter urejene/usklajene časovnice (v naravi, v knjižnih vodnikih, na spletu …)?
2. Ali imajo obiskovalci možnost, čas in prostor, da se ustrezno in pravočasno odzovejo, ko in če pride do konfliktne situacije – na primer poslabšanja vremena, poškodbe pomagal, zdrsa ali padca?
3. Če pride do nesreče, ali infrastruktura planinskih poti ublaži njene posledice?
4. Kakšna je možnost naknadnega/nenačrtovanega umika s poti oziroma hitrega sestopa?
5. Kakšna je izpostavljenost padajočemu, odkrušenemu ali sproženemu kamenju v primeru posameznika ali večje (vodene) skupine?
6. Kakšna je ustrezna, optimalna izbira nameščanja naopredoval in varoval za skrbnike posamezne zelo zahtevne (plezalne) poti?
7. Kakšna je ustrezna, optimalna izbira samovarovanja za obiskovalca posamezne zelo zahtevne (plezalne) poti?
8. Katere so črne točke planinskih poti, torej odseki, kjer so se v preteklosti zgodile nesreče s smrtnim izidom ali nesreče s hudimi poškodbami (evidentiranje nevarnih mest iz poročil GRS)?


Varnost je vedno na prvem mestu – tudi s časovno distanco. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moja inštruktorska in funkcionarska pričakovanja so segala v oblikovanje ustreznega standarda tako glede vzdrževanja planinskih poti kot tudi v ustrezne standarde ravnanja uporabnikov/obiskovalcev poti glede obojestranskega zagotavljanja (lastne) varnosti. Prepričan sem, da bi se na ta način vzpostavila upravičena pričakovanja glede medsebojnega – če hočete tovariškega – zagotavljanja varnosti v gorah, ki bi se morala odraziti tudi v manjšem številu gorskih nesreč.

Inštruktorski zbor je te predloge podprl v spodnji izjavi, Komisija za planinske poti pa je vse skupaj – brez odgovora – pospravila v predal.

»Udeleženci usklajevanja inštruktorjev, ki ga je pripravila Podkomisija za usposabljanje Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije, v zvezi z Zakonom o planinskih poteh (elektronska različica predloga, 15. 3. 2005) ugotavljamo:
- da je kategorizacija planinskih poti, ki je začela nastajati leta 1986 »zaradi vedno večjega obiska gora in naraščajočega števila nesreč« in je bila na podlagi sklepa upravnega odbora Planinske zveze Slovenije uvedena leta 1991 (Planinski vestnik, 1992, številka 7–8, 301–309) za varnost obiskovalcev gora izjemnega pomena;
- da je v Sloveniji po razpoložljivih podatkih zelo zahtevnih poti 46, zahtevnih poti pa 89;
- da je v zadnjih petnajstih letih prišlo do sprememb v načinu gibanja na zelo zahtevnih poteh zaradi uporabe samovarovalnega sestava, ki je sprejet v doktrino usposabljanja in vodenja prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije,
- da ta način gibanja vedno bolj postaja plezanje (tudi z etičnega vidika), kar pomeni, da osebna tehnična oprema obiskovalcev gora služi predvsem povečanju lastne varnosti, ne pa premagovanju težav, zato bi moral temu slediti tudi način opremljanja zelo zahtevnih planinskih poti z varovali, ki naj vsaj na nekaterih poteh zamenjajo dosedanja napredovala,
- da rešitve zapisane v sedanjem predlogu zakona niso v prid razvoja planinske dejavnosti in prostovoljnega vodništva, saj obstoječa kategorija zelo zahtevnih poti združuje z vidika nevarnosti za obiskovalce in možnosti uporabe dodatne osebne tehnične opreme zelo različne poti, zato bi kazalo kategorizacijo v tem delu dopolniti,
- da je zaradi razvijajoče se opreme in tehnike gibanja verjetna ocena, da se bo kategorizacija spreminjala tudi v prihodnje, zato je ne kaže vključevati v zakon ampak v podzakonske akte

in predlagamo:
- da se iz predloga Zakona o planinskih poteh, ki je bil pripravljen za drugo branje na pristojnem odboru Državnega zbora Republike Slovenije, črta besedilo 18. člena zakona, besedilo 17. člena zakona pa glasi tako, da se ta vsebina prenese v podzakonski akt in se tako smiselno povzamejo naslednje rešitve:
17. člen
(kategorizacija planinskih poti)

(1) Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v več skupin. V informacijskem materialu o planinskih poteh, vodnikih ter na turističnih informacijskih tablah in zemljevidih, kjer so označene planinske poti, mora biti označena tudi njihova kategorija.

(2) Minister s podzakonskim aktom iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona natančneje določi način označevanja kategorij planinskih poti, v sodelovanju s PZS.

- da 19. člen zakona ostane nespremenjen oziroma se združi in poveže z besedilom 17. člena,
- da Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije pripravi navodila in obrazec za izdelavo ocene nevarnosti za vodenje po zahtevnih in zelo zahtevnih poti, s čimer bi dobili novo stanje poti in predlog za njihovo razvrstitev z vidika uporabnikov planinskih poti,
- da se Komisija za Gorsko reševalno službo Slovenije in Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije v sodelovanju z Vodniško komisijo Planinske zveze Slovenije nemudoma lotijo izdelave predloga podzakonskega akta, kot ga predvideva zakon o planinskih poteh.«


Samovarovanje pred naravnimi ujmami nam gre bolje od rok … (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V Sloveniji ni sistemskega programskega in finančnega pristopa za zagotavljanje varnosti v gorah. Večji del je prepuščen planinski organizaciji v okviru usposabljanj članstva, vedno bolj pa se krepi samozaščitna volja posameznikov.

Tako smo v obdobju 2007–2012 v Sloveniji kupili 15.214 gorniških čelad (v skupni vrednosti okrog 838.000 €) in 3504 samovarovalnih sestavov (v skupni vrednosti okrog 333.000 €). Obiskovalci gora smo sami v lastno varnost vložili okrog 1.171.000 €. (Osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah.)

Po dvajsetih letih, od kar imamo učinkovito samovarovalno opremo za plezanje po zelo zahtevnih poteh, nimamo niti ene planinske poti v Sloveniji, ki bi omogočila njeno dosledno ter učinkovito uporabo. V teh dvajsetih letih je bilo obnovljenih več kot polovico vseh zelo zahtevnih plezalnih poti v Sloveniji.

Zakaj torej vodniško znanje ne pride do markacistov?


V navezi gorniškega znanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po lahkih poti na grič?
Po zahtevni poti na hrib?
Po zelo zahtevni plezalni poti na goro?
Po kateri poti do samega sebe?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “OD SAMOVAROVANJA DO SAMOPREVARE”

  1. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. [...]

  2. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !