LÁHKO JE LAHKO HITRO ZELO ZAHTEVNO

(Serija prispevkov na temo planinskih poti: 1. del)

***

Komisiji za pota in Gorsko reševalno službo Planinske zveze Slovenije sta leta 1986 zaradi vedno večjega obiska gora in naraščajočega števila nesreč pripravili napotke za kategorizacijo planinskih poti in preventivno dejavnost na planinskih poteh. (Opozarjam na to, da takrat pri pripravi nismo sodelovali uporabniki planinskih poti – niti obiskovalci gora, niti takratni mladinski, planinski in gorski vodniki, k čemur se bomo še vrnili v nadaljevanju.)


Pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev. In po novem, čim manj mahanja po slovenskih gorah. (Ilustracija: Samo Jenčič, Ciciban)

Na podlagi sklepa upravnega odbora Planinske zveze Slovenije je bila kategorizacija planinskih poti po nekaj letih priprav uvedena šele leta 1991 (seznam takrat razvrščenih planinskih poti je bil objavljen v Planinskem vestniku leta 1992, številka 7-8, na straneh od 301 do 309). Obstoječo kategorizacijo planinskih poti je leta 2007 (nekritično) povzel tudi zakon o planinskih poteh (ZPIanP) (več o tem v nadaljevanju) in izvedbeni Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti (8. 8. 2008).

Planinske poti so bile pred štiriindvajsetimi leti glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine (skupaj je šlo za 1099 različnih planinskih poti):
- lahke,
- zahtevne in
- zelo zahtevne planinske poti.

Ta razvrstitev velja le za kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. Na kategorizacijo planinskih poti nas opozarjajo napisi na smernih tablah na izhodiščih poti, (redkeje) opisi v knjižnih vodnikih, pogosteje pa na spletu ter grafične oznake na planinskih zemljevidih (ki pa žal niso enotne oziroma enotna oznaka ne velja na vseh planinskih zemljevidih, se pa stanje na tem področju izboljšuje).

Spodaj navedeni opisi se pomembno razlikujejo. Razlike bo opazil natančen bralec/ka, ki je tudi terminološko in pravopisno razgledan/a.

Vsekakor je temeljni namen kategorizacije, da obiskovalci gora upoštevamo tehnično zahtevnost planinske poti pri načrtovanju in izvedbi posameznega izleta, pohoda ali ture.

Natančno branje Pravilnika o kategorizaciji … pa odpira številna vprašanja:
- Lahka pot je »namenjena tudi rekreacijskemu teku«. Ali to pomeni, da potrebujejo vsa tekmovanja v gorskem teku posebna dovoljenja skrbnikov poti ali celo pristojnega ministra?
- Lahka pot se praviloma »uporablja kot sprehajalna pot«. Ali to pomeni, da bi morale biti te poti urejene na primer do planinskih koč kot turistične poti, torej gladke, široke, za vse obiskovalce dostopne v supergah in brez možnosti padca?
- Od obiskovalcev gora »se zahteva le pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev«. Kaj pa dobra priprava na izlet kot temelj gorniškega delovanja? So »pazljivost, telesna pripravljenost in primerna obutev« lahko podlaga za ugotavljanje kakršnekoli morebitne odgovornosti povzročitelja/udeleženca gorske nesreče?
- Na zahtevnih poteh »so nameščene varovalne naprave«. To ne drži: tam so nameščena pomagala (napredovala in oprijemala).

***

Iz kategorizacije je že na oko vidna nedoslednost v poimenovanju prve in najštevilčnejše skupine planinskih poti. Glede na drugo in tretjo stopnjo bi se morale lahke poti kvečjemu imenovati nezahtevne ali manj zahtevne poti.

Vso šibkost poimenovanja lahke poti pokaže konkreten primer: če se na Grintovec (2558 m, Kamniško-Savinjske Alpe) povzpnemo od Doma v Kamniški Bistrici (601 m) mimo Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1795 m) bomo v petih in pol ure hoje na približno 10 km dolgi lahki planinski poti (!?) opravili z rekordno višinsko razliko 1957 m in temu primernim rekordnim hodilnim naporom (tekaški rekord v času 1:15:43 je leta 2006 iz doline do vrha dosegel Novozelandec Jonathan Wyatt). Celotna tura (ne izlet in ne pohod!) tako traja več kot osem ur, v tem času pa Slovenijo že preide vremenska fronta …

Je pot na Grintovec nezahtevna? Ali vendarle manj zahtevna?

***
Razvrstitev poti, ki jo je pripravila takrat še enotno krovna planinska organizacija, je bila že ob nastanku deležna kritične presoje. Andrej Mašera je leta 1994 v Sledeh pripravil »še bolj informativno razdelitev zelo zahtevnih planinskih poti.« Izhajal je iz spoznanja, da »se plezalne poti po težavnosti med seboj močno razlikujejo«, zato jih je razvrstil takole:
»1. malo zahtevno,
2. zmerno zahtevno,
3. zahtevno,
4. zelo zahtevno,
5. izjemno zahtevno.«

France Malešič je v istem zborniku izpostavil, da v naravi obstajajo »plezalne poti s posameznimi nevarnimi mesti, z daljšimi nevarnimi odstavki ter takšne poti, kjer je nevarna celotna dolžina planinske poti«.

Oba – Mašera in Malešič – sta zavestno uporabila naziv plezalna pot, ne pa zelo zahtevna planinska pot (k problemu ustreznega poimenovanja se bomo še vrnili v samostojnem prispevku). V najnovejših gradivih planinske organizacije pa se pojavljajo številna druga (in milo rečeno sporna) poimenovanja: »visokogorska markirana pot, alpska zavarovana plezalna pot, prava športna zavarovana plezalna pot, zabavna pot in navadna zavarovana pot.«


Počitek do naslednjega koraka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Več dilem v zvezi s kategorizacijo planinskih poti se je odprlo tudi ob pripravi zakona o planinskih poteh. V (pisni) razpravi sem opozarjal/spraševal naslednje:

- Ali kategorizacija planinskih poti in njihov opis sploh sodita v zakon o planinskih poteh? Ali morda bolj sodi v (vladni) podzakonski akt?
- Kakšen je namen zakonodajalca z vnosom kategorij planinskih poti v zakon?
- Kakšen je namen planinske organizacije: je kategorizacija predvsem pripomoček za učenje in napotek h kakovostni pripravi na izlet, pohod, turo?
- Bo neupoštevanje kategorizacije s strani obiskovalcev gora ali napačna izbira planinske poti kasneje osnova za kazensko ali odškodninsko sankcioniranje kršiteljev, udeležencev gorskih nesreč?
- Kaj in kdo z opredelitvijo kategorizacije v zakonu največ pridobi: posamezniki v povezavi z varnostjo v gorah, proizvajalci osebne zaščitne opreme, ker bo le-ta predpisana, organi pregona in reševalci, ker bodo dobili osnovo za kazensko preganjanje ter zahtevke za povračilo stroškov reševanja?

Vprašanja sem naslavljal na Komisijo za planinske poti in širšo ekipo pripravljavcev zakona ter na takratno vodstvo PZS (to je bilo že po mojem odstopu z mesta podpredsednika PZS zaradi spora z Ekarjem), vendar so vsa vprašanja ostala – do danes – neodgovorjena.

***

Priprave na sprejem zakona so se sicer začele že leta 1999, intenzivneje pa leta 2000 (PDF 358 KB). Zakon je bil v zakonodajni postopek vložen kar štirikrat!

- Prvič je bil predlog zakona (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 1404-III) s strani poslancev neuspešno vložen v Državni zbor 18. 6. 2004 18. 6. 2004. (PDF 1,67 MB)

- Drugič je bil predlog zakona (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 55-IV) s strani poslancev neuspešno vložen v Državni zbor 14. 12. 2004. (PDF 193 KB)

- Tretjič neuspešno (zakon o planinskih poteh (ZPlaninP) – EPA 451 – IV) manj kot eno leto kasneje (28. 9. 2005). (PDF 1,22 MB)

- Četrtič – tokrat pa zakonodajno uspešno (zakon o planinskih poteh (ZPlanP) – EPA 647-IV) – 22. 12. 2005. (PDF 1,29 MB)

S strani Planinske zveze Slovenije je vse ležalo na plečih Toneta Tomšeta, ki je opravil veliko delo. Po svojih najboljših močeh je v dogajanje vključeval vse in vsakogar, ki smo lahko na kakršnkoli način pomagali pri posameznih vsebinah. Sam sem bil v pripravo zakona vključen neformalno in sem v vednost, večinoma po e-pošti, od Toneta Tomšeta prejemal tudi večino gradiva.

Ker sem poznal (takrat že deseti) osnutek besedila zakona sem ga – ob navzočnosti Toneta Tomšeta – predstavil na zboru inštruktorjev, ki je potekal v Planici aprila leta 2005. Zboru sem v sprejem predlagal več stališč, med drugim razlikovanje med pomagali (napredovala, oprijemala) in varovali, spremembo dojemanja gibanja na zavarovanih poteh (s hoje bi pretežno prešli na plezanje) ter posledično načina vzdrževanja in opremljanja teh poti (v središče bi postavili učinkovito rabo samovarovalnega sestava) in nenazadnje tudi uvedbo nove kategorije planinske poti (predlagal sem kategorijo zelo zahtevnih plezalnih poti).


Komu zastaviti vprašanje, ki preveč zareže v tkivo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na podlagi lastne izkušnje – v kratkem obdobju sem obiskal/prehodil/preplezal številne zelo zahtevne plezalne poti – sem pripravil možni seznam zelo zahtevnih plezalnih poti (preveril in dopolnil sem takrat obstoječi seznam Andreja Mašere iz leta 1996):
- Furlanova pot na Gradiško turo,
- Pot po zahodnem grebenu na Mrzlo goro,
- Pot Lojzeta Rekarja na Vrbanovi špici,
- Pot čez Plemenice na Triglav,
- Mali Triglav–Triglav–Dolič,
- Kredarica–Mali Triglav,
- Hanzova pot na Prisank,
- Kopiščarjeva pot na Prisank,
- Pot na Bavški Grintavec s sedla Kanja,
- Pot na Rjavino iz Pekla,
- Skuta čez Dolgi hrbet in
- Pot na Veliko Babo z Ledin.

Zbor inštruktorjev je vse moje predloge (več o tem v nadaljevanju) – vključno z zgornjim seznamom – podprl, zato sem k več členom tedanjega besedila zakona pripravil tudi konkretna dopolnila:

Predlog Borut Peršolja: 13. člen (kovinske varovalne naprave)
(1) Poleg markiranja so zaradi lažjega in varnejšega gibanja na izpostavljenih mestih na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh vgrajene kovinske pomagalne in varovalne naprave (klini in žična vrv).

Predlog Borut Peršolja: 17. člen (razvrstitev planinskih poti)
(1) Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane v štiri skupine: lahke, zahtevne, zelo zahtevne in zelo zahtevne plezalne planinske poti. V informacijskem gradivu o planinskih poteh, planinskih vodnikih ter na turističnih informacijskih tablah in zemljevidih, kjer so označene planinske poti, mora biti označena tudi njihova razvrstitev.

Predlog Borut Peršolja:18. člen (kategorije planinskih poti)
(2) Zahtevna planinska pot je planinska pot, ki vodi čez zahtevnejše odseke, čez katere si zaradi varnosti pomagamo z rokama. Morebitne napredovalne naprave so namenjene le dodatni varnosti uporabnika in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest. Za varnejši vzpon je odvisno od značaja poti poleg ustrezne osebne opreme priporočljiva tudi uporaba čelade.
(3) Zelo zahtevna planinska pot je planinska pot, kjer hojo na posameznem odseku zamenja ali dopolnjuje plezanje. Pomagalne naprave so namenjena varnejšemu premagovanju zahtevnejših mest. Za varnejši vzpon na teh poteh potrebuje uporabnik čelado, zaradi snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.
(4) Zelo zahtevna plezalna planinska pot je planinska pot, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje. Napredovalne in varovalne naprave so namenjene varnejšemu premagovanju plezalnih mest. Za varnejši vzpon na teh poteh potrebuje uporabnik dodatno osebno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. Zaradi snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.

Delovna skupina za pripravo zakona mojih predlogov ni upoštevala, zato mi je takratna (domžalska) opozicijska poslanka Cveta Zalokar Oražem omogočila nastop na 24. seji Odbora Državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport (5. junij 2007), ki mu je predsedoval poslanec SDS mag. Branko Grims. Tudi odbor mojih predlogov v drugem branju zakona ni sprejel, je pa branje magnetograma odbora (PDF 234 KB) izjemno koristno in poučno tudi za razumevanje tega, kar se dogaja še danes.

***

Kdor le more, naj gre v gore,
pota prosta tam leže.
Naj na poti ga ne moti
megla gosta in skale.
(odlomek iz pesmi Klic z gora, Ansambel bratov Avsenik)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “LÁHKO JE LAHKO HITRO ZELO ZAHTEVNO”

  1. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. [...]

  2. [...] Piše in fotografira Borut Peršolja. « LÁHKO JE LAHKO HITRO ZELO ZAHTEVNO KDAJ NA TURI USTVARIMO DOBIČEK? [...]

  3. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. [...]

  4. [...] službo PZS sta na podlagi sklepov glavnega odbora PZS (17. maja 1986) sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti in za preventivno dejavnost na njih. Popisi v naravi so bili opravljeni med letoma 1988 in 1990. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !