IZHODIŠČE IN VHODIŠČE, VMES PA PLANINSKA POT

(Gre za prvega v seriji prispevkov o planinskih poteh.)

***

- Kolikokrat ste na planinskih poteh – na primer v zadnjih petih letih – slučajno srečali markacista, ki je bil na delovni akciji?
- Je »naša mreža planinskih poti dobro vzdrževana in tako tudi varna« kot trdi predsednik PZS?
- So planinske poti eden usodnejših dejavnikov tveganja za obiskovalce gora?
- Kakšni so standardi za vzdrževanje planinskih poti?
- Je vzpon na Triglav izlet, pohod ali tura?
- Slovenske ferate: so dogovori res zgolj zato, da se kršijo?
- Je problem gorskega kolesarjenja predvsem problem souporabe gorskega sveta?


Rdeča barva že dolgo zaznamuje slovenske gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Po (pred)zadnjih podatkih PZS (9. 6. 2015) imamo v Sloveniji 1974 planinskih poti v dolžini 10.004 km za katere skrbi 198 planinskih društev oz. skrbnikov (kar 30 % planinskih društev od skupaj 280 društev ne skrbi za nobeno planinsko pot – mednje sodijo tudi alpinistični in športnoplezalni klubi). Še pred desetimi leti smo v učbeniku Mentor planinske skupine navajali podatke o 1442 različnih planinskih poti v skupni dolžini okrog 7000 km – torej smo v zadnjih letih našli kar 36 % več poti in tako za 43 % povečali njihovo dolžino, kot smo zanje vedeli še v času priprave zakona o planinskih poteh (1999–2007). Že ta podatek dovolj zgovorno govori o stanju na področju planinskih poti. (In težko se je znebiti občutka, da se je nekdo res potrudil, da je bila (na račun bližnjic?) končno presežena magična meja 10.000 kilometrov …)

Za planinske poti v Sloveniji skrbi 720 usposobljenih in registriranih markacistov, ki jih prepoznava tudi država (tako da priznava njihovo usposobljenost in da občasno sofinancira njihova osnovna in dodatna usposabljanja). Na enega markacista prideta v povprečju dve planinski poti v skupni dolžini 13,9 km planinske poti, ki se jih po gorniških normativih (hitrost hoje v vzpetem svetu 3 km/uro, 300 m relativne nadmorske višine/uro) lahko prehodi v dobrih štirih urah.

Letos pozimi sprejeti Pravilnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije v 10. členu govori o dolžnostih markacista in pravi, da mora biti markacist »v petih letih aktiven na najmanj petih akcijah.« Torej ena poldnevna, natančneje štiriurna akcija na leto (tako, lagano sportski) zadošča, da je »naša mreža planinskih poti dobro vzdrževana in tako tudi varna« kot ob vsaki priložnosti samozavestno trdi predsednik PZS.

Za razliko od PZS že leta menim, da so slovenske planinske poti vzdrževane slabše, kot bi lahko bile in da so eden od pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah (to je tudi ena od vsebin nastajajočega Nacionalnega programa varnosti v gorah). Še zlasti če vemo, da med vzroki gorniških nesreč že desetletja prevladuje zdrs na planinskih poteh.


Zlati dobi označevanja poti se je pridružila silicijeva ali digitalna doba. Planinske poti so postale sestavni del pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)

V 16 letih, od kar veljajo Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, nismo zadovoljivo izpolnili lastnih (!?) programskih zahtev:
»za razvoj planinskih poti bomo prednostno izvajali naslednje aktivnosti:
• Vzorno bomo vzdrževali in označevali poti do planinskih koč.
• Skupaj z občinami bomo sanirali bližnjice, ki so pretežno vzrok erozije.

Mreže poti v visokogorju ne bomo širili. Več pozornosti bomo namenili potem, ki vodijo do planinskih koč. Poti bi morale biti vzdrževane tako, da bi do koč varno prišlo čimveč obiskovalcev.«

Lep dokaz za nerazumevanje pomembnosti usklajenosti ciljev planinske organizacije in posameznih izvedbenih ukrepov sta certifikata Družinam prijazna planinska koča in Okolju prijazna planinska koča, kjer planinske poti v merilih za dosego certifikata skorajda ne igrajo nobene vloge. Predvsem pa planinske poti ne podpirajo obeh certifikatov.

Katere so rešitve za izboljšanje stanja?

Pravilnik o načinu vzdrževanja in sanacije planinskih poti določa, da mora biti planinska pot vzdrževana tako, »da je ta normalno prehodna«. S to definicijo si pri načrtovanju dela markacistov težko pomagamo.

V prvi vrsti je treba določiti standarde za kakovostno delo markacistov. Obstoječi so – glede na njihov pomen pri zagotavljanju varnosti in kakovosti (gorniškega in turističnega) doživetja obiskovalcev gora – premalo ambiciozni in tudi premalo dorečeni. Čeprav gre za prostovoljno delo so merila kakovosti nujna in v pogojih prostovoljstva popolnoma običajna. Reklo, da če je nekaj zastonj, potem je vse, kar je narejeno, brezprizivno dobro in ustrezno, vsekakor ne more in ne sme veljati. Ker gre za življenja ljudi!

Ti kakovostni standardi – ki bi jih morala PZS sprejeti že pred leti! – bi morali najprej urediti osebno zadolžitev markacista za posamezno planinsko pot na ravni planinskega društva (tako imamo na primer stvari urejene v Planinskem društvu Domžale), tako da vsak markacist (pa tudi uporabniki posamezne planinske poti) natančno ve, kaj je njegovo območje delovanja. Seveda morajo skrbniki poti/planinska društva poskrbeti za ustrezno odškodninsko zavarovanje tovrstne odgovornosti.

Kdor je moder, bo te reči razumel, kdor je razumen, jih bo spoznal;
kajti Gospodove poti so ravne, pravični hodijo po njih, uporni pa se na njih spotikajo.

(Ozej 14, 10)

Markacisti bi morali preglede in redno vzdrževanje planinskih poti prilagoditi utripanju življenja gorske narave: vsekakor bi moral biti obvezen reden, vsakoletni pregled vsake planinske poti ko skopni sneg in jeseni, po koncu deževne dobe oziroma tik pred snegom. Vmes pa seveda v pripravljenosti glede na vremensko dogajanje. Vsak markacist bi moral vsak kilometer planinske poti pregledati v hribovjih in do planinskih koč najmanj dva do trikrat letno, v visokogorju pa vsaj dvakrat letno. Posebej bi se bilo treba dogovoriti za pogostost obhoda na najbolj obiskanih planinskih poteh, na poteh v zavarovanih območjih in na Slovenski planinski poti.


Nekatere stare poti v slovenskih Alpah niso – danes – planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V pomoč pri načrtovanju in tudi nadzoru opravljenega dela na planinskih poteh je že Knafelc uvedel kataster planinskih poti, ki je bil sprva običajen kartotečni popis posamezne planinske poti. V dobi digitalizacije, še zlasti pa po sprejemu zakona o planinskih poteh, pa se je PZS lotila e-katastra planinskih poti. Desetletni projekt je bil nastavljen brez pravega cilja in ga je zaznamovalo slabo projektno vodenje. Namesto, da bi e-kataster postal orodje za vzdrževanje planinskih poti je postal orodje za gorske kolesarje in izdelavo (!?) planinskih zemljevidov (k tej problematiki se bom še vrnil v enem od nadaljnjih prispevkov).

Za redne vzdrževalne preglede (namenjene obrezovanju vej, odstranjevanju suhljadi in manjših debel, odstranjevanju zapadlega kamenja, utrjevanju posameznih delov poti, obnovi posameznih markacij in posameznih smernih tabel, nameščanju vpisnih knjig, žigov, sanaciji bližnjic) bi morala društva zagotoviti tudi stalen finančni vir za izplačilo dnevnic in materialnih stroškov. Načrtovan društveni program, podprt s finančnimi sredstvi in ljudmi za izvedbo, je – v svetovnem merilu – edini možen recept za kakovostno delovanje. Vse ostalo je improvizacija in trenutno stanje v celoti ustreza prav – improvizaciji.

Markacisti bi tako morali namesto petih akcij v petih letih opraviti vsaj pet akcij vsako leto. Takšna ureditev že skoraj petindvajset let velja za vodnike PZS, ki moramo za vsakoletno registracijo opraviti najmanj pet aktivnosti s področja svojega dela. Zakaj in od kje razlika?

PZS mora zato prihodnje programe porabe sredstev za področje planinskih poti pripraviti tako, da bodo v programu na jasen in razumljiv način predstavljeni cilji porabe sredstev. Pri tem naj tudi zagotovi, da bodo cilji porabe sredstev v celoti določeni tako, da so relevantni, natančni, časovno določeni, merljivi ter dosegljivi in da bo omogočeno spremljanje njihovega uresničevanja ter da bodo posamezni ukrepi jasno povezani s temi cilji.

Poleg prostovoljnega dela sta možna še dva vira financiranja planinskih poti. Prvi vir je turistična taksa (leta 2014 je v planinskih kočah prenočilo 76.954 ljudi, najnižja turistična taksa znaša 1,26 € v Bovcu, kar bi skupaj na letni ravni zneslo 96.962 €), kjer pa je velika nerodnost ta, da smo člani planinske organizacije oproščeni plačila. Drugi vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona o planinskih poti, ki pa je obstoječi zakon ne pozna. V prvem osnutku zakona je bila ocenjena vrednost vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 157.963 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 7.385 dnevnic oz. dobrih deset dnevnic na markacista na leto.

Pred leti sem opravil mini anketo med člani predsedstva PZS, med inštruktorji planinske vzgoje ter med gorniškimi prijatelji in znanci (skupaj čez 50 ljudi, ki v gorah preživijo več kot dvajset dni na leto). Vprašal sem jih, ali je kdo od njih v zadnjih petih letih kdaj slučajno srečal na poti markacista. Odgovor – vsaj zame – ni bil presenetljiv: niti eden ni srečal nobenega markacista s čopičem ali žago v roki …

Sam poznam peščico markacistov, prav vsi pa so izjemno predani, marljivi in strokovni. Samo lani so nekateri od njih na planinskih poteh opravili več kot sto prostovoljnih delovnih ur. Poti za katere skrbijo so vzorno urejene. Vzgledi vlečejo, kajne.

***

Listje odpadlo šumi.
Sneg pada.
Poti so izginile s pobočij.
Hodiva skupaj, gora in jaz.
Dokler ne ostane le še gora.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

9 odgovorov to “IZHODIŠČE IN VHODIŠČE, VMES PA PLANINSKA POT”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « IZHODIŠČE IN VHODIŠČE, VMES PA PLANINSKA POT [...]

  2. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. [...]

  3. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. [...]

  4. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. [...]

  5. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. [...]

  6. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. [...]

  7. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. [...]

  8. [...] prispevkov na temo planinskih poti: 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del, 8. [...]

  9. [...] in neutemeljene kritike PZS ta, da je treba ponovno, hitro in odločno vzpostaviti vsaj nekdanji model občinskega sofinanciranja vzdrževanja planinskih poti, če že ne tudi planinskih koč, kot javnih, vsem dostopnih športnih [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !