O GORSKI STRAŽI IN VARSTVU GORSKE NARAVE V PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE

(Besedilo nastalo leta 1999, pred pripravo novega programa usposabljanja Varuh gorske narave.)

Zgodovina
Naravovarstvena prizadevanja, ki v širšem pomenu vključujejo tako spoznavanje, doživljanje kot varovanje naravnih prvin slovenske pokrajine, že od samih začetkov izhajajo iz gorniških vrst. Zgodovina spoznavanja in varstva narave tako ne more iti mimo delovanja posameznikov, kot tudi ne mimo organiziranega delovanja gorniških organizacij (najprej Slovenskega planinskega društva s svojimi podružnicami, kasneje pa Planinske zveze Slovenije s planinskimi društvi).

Med najpomembnejše dosežke teh naprezanj sodi ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Za organizirano delovanje je pomemben mejnik leto 1952, ko je bila na pobudo dr. Angele Piskernik ustanovljena “Gorska straža”, ki naj bi bila “samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev.” Čeprav te vloge gorska straža nikoli ni imela, pa je ideja prerasla v vzgojne, izobraževalne, preventivne in tudi “akcijske” oblike dela, ki so se ponekod v Sloveniji ohranile do danes. Gorska straža je postala “posebna oblika vzgojnega dela na področju varstva gorske narave.”


Izpit za gorskega stražarja sem opravil 31. 5. 1985 na lovski preži na Lepem kamnu pri inštruktorju Petru Skobernetu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obstoječe formalno stanje
V Častnem kodeksu slovenskih planincev, ki je najtrajnejši izraz volje in vsakokratne pripravljenosti organiziranih obiskovalcev gora, sta spoznavanje in varstvo gorske narave ob področju varnosti v gorah, osnovni in nepogrešljivi temelj vsakršnega gorniškega delovanja. Zato ni naključje, da je ta vsebina zajeta takoj za uvodnimi določbami v drugem poglavju (Častni kodeks slovenskih planincev, 1996).


Živeti v Alpah … Živeti od Alp? Živeti zaradi Alp? (Fotografija: Borut Peršolja)

Naloge in dejavnosti s področja spoznavanja in varstva narave, ki zavezujejo vse članice Planinske zveze Slovenije in Planinsko zvezo Slovenije samo, so zapisane tudi v Statutu Planinske zveze Slovenije, ki je najvišji pravni akt gorniške organizacije. Določila, ki govore tako o načelnih kot konkretnih zadolžitvah in prispevkih posameznih oblik dejavnosti na tem področju, najdemo še v pravilnikih posameznih komisij Planinske zveze Slovenije ter v pravilih planinskih društev.

Le malokdo ve, da znotraj Planinske zveze Slovenije obstajajo še vedno veljavna Pravila za delovanje planinskih organizacij na področju varstva narave (z veljavnostjo od 30. 5. 1975, objavljeno v knjigi Narava v gorskem svetu, str. 242). Pravila urejajo naloge planinskih organizacij (kljub letom je marsikatera med njimi še vedno aktualna), organizacijo dela v društvih in na Planinski zvezi Slovenije ter usposabljanje in naloge gorskih stražarjev.


Strti apnenci: nad Korošico v nedrjih Ojstrice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Omeniti je še potrebno, da je Planinske zveze Slovenije leta 1987 na Skupščini obravnavala in sprejela dokument Slovenski alpski svet in planinska organizacija, marsikaj uporabnega pa je zapisanega tudi v zadnjem gradivu z naslovom Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ki ga je obravnavala zadnja Skupščina Planinske zveze Slovenije v Mariboru.

Planinska društva in Planinska zveza Slovenije predstavljajo pomemben (v vsebinskem in številčnem pomenu) del civilne družbe. Zanjo je značilno, da si s svojim delovanjem prizadeva za dobrobit skupnosti v celoti, vsakršni parcialni interesi urejanja stvari ji jemljejo ugled in kredibilnost. Planinska zveza Slovenije si zato s svojim ravnanjem prizadeva razvijati to načelo civilne družbe, ki jo ločuje od različnih interesnih skupin in združenj.

Še posebej to velja za delovanje na področju spoznavanja in varovanja gorske narave, saj je prav tu najbolj izpostavljen dobrobit družbe v celoti, vloga in odgovornost Planinske zveze Slovenije pa največja. To, ali bo Planinska zveza Slovenije v Sloveniji dejansko nastopala kot pomemben in sestavni del civilne družbe, je v veliki meri odvisno prav od aktivnega sodelovanja pri problematiki vezani na gorski prostor!

Vsebine s področja spoznavanja in varstva gorske narave v vzgojno izobraževalnem sistemu PZS
Planinske zveze Slovenije ima razvit (enotni) sistem usposabljanja strokovnih kadrov s področja gorništva, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj. Sistem se stalno razvija in dopolnjuje tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu, saj se porajajo tudi nove (neformalne) oblike usposabljanj, ves čas pa se razvija tudi stroka posameznih področij. Enotni sistem pomeni, da je gorniška doktrina znotraj Planinske zveze Slovenije enotna vsaj do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v ta sistem, prehajanje skozi različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnih znanj in izkušenj. Izhajamo iz dejstva, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo skozi različne oblike dejavnosti. Po meni dostopnih podatkih je v okviru Planinske zveze Slovenije dvaindvajset programov usposabljanj za dosego strokovnih nazivov.

Naloga Planinske zveze Slovenije je zagotoviti kakovostno usposabljanje teh strokovnih kadrov v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Posebno pozornost namenjamo tistim področjem in oblikam dejavnosti in članicam Planinske zveze Slovenije, kjer je opazna deficitarnost dejavnosti in strokovnih kadrov. Pri tem je potrebno upoštevati tudi nekaj načel: vsa usposabljanja strokovnih kadrov morajo za dosego enakega strokovnega naziva potekati po enakih strokovnih kriterijih in navodilih. Minimalni učni program obsega vzgojno izobraževalne cilje, predmetnik, učni načrt ter snov posameznih predmetov in Navodilo za izvedbo usposabljanja strokovnih kadrov. Navodilo obsega pogoje za udeležbo in obveznosti udeležencev programa, pogoje za člane vodstva in navodila za verifikacijo usposabljanja.

Življenje je pokazalo, podobno kot na drugih področjih človekovega življenja, da je delovanje na področju spoznavanja in varstva gorske narave predvsem odraz zavedanja ter človekove volje in hotene odločitve, da svoje obnašanje prilagodi sonaravnemu, trajnostnemu razvoju. Ker je vzgoja in izobraževanja tisti instrument, ki ozavešča in udejanja naša hotenja, so ta znanja vgrajena v enotni sistem gorniškega usposabljanja.


Dom je prostor, kjer se pokaže naš značaj in kjer lahko uresničujemo življenjsko poslanstvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem lahko ugotovimo, da Planinska zveza Slovenije pri vključevanju teh vsebin ni zamujala, saj so že od oblikovanja prvih učnih programov namenjenih strokovnim kadrom in drugim članom planinskih društev, te vsebine obvezni sestavni del. Celo več: še predno so ta znanja prešla v redne programe javne šole, so bila že v obtoku strokovne gorniške javnosti. Današnje stanje kaže, da je za dosego skorajda vseh strokovnih nazivov znotraj Planinske zveze Slovenije potrebno obvladovanje znanj s tega področja. Za nekatere nazive se znanje preverja tudi z izpitom. Posledice takšne vsebinske naravnanosti niso izostale, saj se je stanje zlasti pri nekdaj aktualnih problemih (trganje rož, smeti ob in na poteh, množični obiski) občutno izboljšalo.

O pomenu vzgojno izobraževalnega dela je v predlogu Vodil napisano tole:
Planinska društva morajo z vzgojo in izobraževanjem vseh starostnih skupin članstva širiti zavest o odgovornem obnašanju v gorah. Vzgojnoizobraževalni cilji bodo celostni in usmerjeni v spoznavanje gorništva kot načina življenja. Le-to zaznamujejo različne oblike gibanja v vseh letnih časih, spoznavanje in raziskovanje ter doživljanje gora. Zavedamo se, da je vzgojnoizobraževalno delo vseživljenjski proces, ki prinaša otipljive rezultate šele na dolgi rok. Zato bomo, tako kot doslej, posebno pozornost namenjali mladim. Z družinsko članarino ter družinam namenjenimi akcijami pa bomo izboljšali stik društev z njimi.”


Prvo poslanstvo je končano. Poznamo novo, drugo poslanstvo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Usposabljanja strokovnih kadrov je samo eden od korakov k izpolnitvi učnih ciljev. Zavedamo se, da strokovni kadri zaradi številčnosti s svojo dejavnostjo in lastnim vzgledom veliko pripomorejo k varnejši in naravi prijaznejši podobi slovenskih ter tujih gora. Še zlasti pri uvajanju novosti velja, da je potrebno veliko volje, inovativnosti in življenjske energije. Zato ne čudi, da se je ob uvajanju teh znanj v gorniško organizacijo pokazala potreba po specializiranem usposabljanju strokovnih kadrov s področja spoznavanja in varstva narave.

V ta namen sta bila v preteklosti oblikovana programa Gorske straže ter inštruktor predmeta Poznavanje in varstvo gorske narave. Program usposabljanja za gorsko stražo obsega minimalno 5 ur predavanj petih predmetnih področij, vezanih na spoznavanj ter varstvo narave in delovanje gorske straže. Program za inštruktorje predmeta Poznavanje in varstvo narave meni ni poznan. Za zadnje obdobje velja, da je obeh usposabljanj silno malo. O njih se sliši predvsem s Koroške in Savinjske, javni razpis objavlja tudi PD Ljubljana Matica.

Vprašanje je, ali je zastoj pri usposabljanju in delovanju obeh strokovnih kadrov posledica izčrpanosti vsebine delovanja, ali pa je vzroke za stanje iskati predvsem v organizacijskih okvirih.


Ali res vsi vemo, kaj je lepo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako naprej v vsebinskem in organizacijskem pogledu?
Planinska zveza Slovenije se je že pred časom na vztrajanje Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega globalni cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Le-to ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj gostje. Ideja na koncu tega stavka ni nova, je pa postala in postaja vse bolj temelj našega delovanja – vsak obiskovalec gora je hkrati tudi njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva (dodajam sam).

To področje je bilo v zadnjih letih dobro pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in najširšo javnost, zlasti odmevne so bile izdaje šestih zgibank s konkretnimi napotki in rešitvami na različnih področjih delovanja v gorah. Kljub vsemu je manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim posameznim članom planinskih društev (več kot 80.000 !) še vedno zelo odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Nedvomno bi kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v društvo dobil vsak član, ki bi ga seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave.

Druga ciljna populacija so strokovni kadri Planinske zveze Slovenije. Kot že rečeno, vsebujejo predmetniki in učni načrti programov usposabljanj za dosego (strokovnega) naziva vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave (po meni razpoložljivih podatkih to velja za absolvente planinskih šol, mentorje planinskih skupin, vodnike Planinske zveze Slovenije in inštruktorje planinske vzgoje, markaciste in inštruktorje za pota ter alpiniste in športne plezalce). Že v preteklosti je veljalo, da so lahko “polnopravni člani gorske straže vsi planinci, ki so uspešno opravili katerikoli planinski tečaj z najmanj štirimi urami obveznih predavanj o poznavanju in varstvu narave”.

Sedanje usposabljanje za vodnike Planinske zveze Slovenije na primer v številu ur precej presega tako ta določila, kot tudi osnovni program za gorsko stražo, kar je razvidno iz naslednjega obsega ur (v oklepaju so ure praktičnega dela):

4. Gorsko okolje 8 (13)
4.1. Geologija in poznavanje gorstev 3 (4)
4.2. Poznavanje in varstvo gorske narave 5 (9)

Glede na v praksi oblikovano načelo, ki pa še ni postalo uradna maksima Planinske zveze Slovenije, da je vsako vodenje pedagoški proces (mimogrede, to načelo bi veljalo posplošiti na celotno delovanje vseh strokovnih kadrov znotraj Planinske zveze Slovenije), kar pomeni, da ob vsakokratnem ravnanju prelivamo naučeno v konkretno ravnanje in to v prvi vrsti z vzgledom, lahko rečemo, da je sedanje težišče naravovarstvenega delovanja nedvomno na “posrednih” strokovnih kadrih in ne na specializiranih strokovnih kadrih (gorski stražarji, inštruktorji predmeta Poznavanje in varstvo narave).

Zaradi kakovosti njihove usposobljenosti in številčnosti so učinki njihovega dela bolj razširjeni in hitreje pridejo med obiskovalce gorskega sveta, kot če bi zato skrbeli zgolj gorski stražarji.


Človek je lahko zares sam, samo med ljudmi. (Fotografija: Borut Peršolja)

So vodniki PZS tudi varuhi gorske narave?
Komisija za varstvo gorske narave naj ob dvomu v doseganje vzgojno izobraževalnih ciljev pri usposabljanju vodnikov (v razpravah sem dobil tak vtis – od tod naslednji predlog) pripravi predlog za dodatno usposabljanje v enem izmed ciklusov izpopolnjevanj za vodnike Planinske zveze Slovenije, hkrati pa naj prevetri obstoječi predmetnik in učni načrt za vodnike Planinske zveze Slovenije. Verjamem, da bo vsaka strokovno argumentirana razprava uspešna in dobro sprejeta!

Pri tem še vedno ostaja odprto vprašanje posebnega, specializiranega izobraževanja gorskih stražarjev in inštruktorjev predmeta Poznavanje in varstvo narave. Zdi se mi, da je današnje stanje, ki traja že dobro desetletje, predvsem posledica izpolnitve osnovne naloge. V preteklosti je bila zasluga Komisije za varstvo gorske narave ta, da so ta znanja prodrla povsod tja, kjer je to potrebno. Gorska straža je torej nedvomno izpolnila celo vrsto pričakovanj, če želi preživeti v prihodnje, pa mora poiskati nove vsebine ter oblike dela. Ob premišljevanju o novih vsebinah je potrebno razmišljati tudi o statusu usposabljanja – če gre za strokovni kader, katerega delokrog je usmerjen v posredovanje pridobljenih znanj drugim (“naprej”) ali gre pri tem predvsem za osebno rast, obogatitev in širitev znanj s tega področja? Sam razmišljam bolj v slednjo smer, kar pa (poudarjam!) v ničemer ne izključuje nadaljnjega usposabljanja za gorske stražarje!!!


Oblika, ki je gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Lani (20.10.1998) so se člani Predsedstva Planinske zveze Slovenije udeležili sestanka z ministrom za okolje in prostor g. Pavletom Gantarjem. Minister jih je seznanil, da so v pripravi teze Zakona o visokogorju in je Planinsko zvezo Slovenijo povabil k sodelovanju pri oblikovanju tez. Čeprav se od takrat še ni nič zgodilo – vabila h konkretnemu sodelovanju še ni -, pa je že v razgovoru bilo predlagano, da naj zakon predvidi tudi pomoč prostovoljcev pri osveščanju in nadzoru obiskovalcev gorskega sveta (podobno, kot delujejo prostovoljni nadzorniki Triglavskega narodnega parka). Morda bi kazalo pri snovanju novih vsebin v programu usposabljanja gorske straže razmišljati tudi v tej smeri.

Namesto posebnega usposabljanja za inštruktorje predmeta Poznavanje in varstvo narave se mi zdi (ob upoštevanju zgornjega razmisleka) smiselno pripraviti dodatno usposabljanje za obstoječe inštruktorje planinske vzgoje. Ti so “splošnoizobraževalni” (izmislil Borut Peršolja) strokovni kader za usposabljanje s področja gorništva. S svojim znanjem inštruktor planinske vzgoje danes pokriva naslednje programe usposabljanj: akcija ciciban planinec, akcija mladi planinec, planinska šola, mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije, vaditelji orientacije Planinske zveze Slovenije ter programe z zagotovljenim minimalnim obsegom gorniških znanj – tedni turne smuke, tečaji gorništva. Pri treh programih inštruktor planinske vzgoje aktivno sodeluje kot izobraževalec strokovnih kadrov (mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije, vaditelji orientacije Planinske zveze Slovenije).

Ker je inštruktor planinske vzgoje “splošnoizobraževalni” strokovni kader, nima posebnih specialističnih znanj, ima pa širino in dovolj temeljnega znanja, da uspe uspešno delati na naštetih področjih. Sistem usposabljanja inštruktor planinske vzgoje je tudi bolj ali manj jasen. Nedvomno bi se dalo že v osnovnem usposabljanju kaj postoriti, predvsem pa v vsakoletnih inštruktorskih usklajevanjih, kjer se meljejo teme, ki so vključene v tri letni cikel izpopolnjevanj za vodnike Planinske zveze Slovenije.

Tretje je področje samoizobraževanja oziroma dostopnosti strokovne literature. Zadnja izdaja Narave v gorskem svetu datira v leto 1982, članki za posamezne učbenike so sicer novejši, bi pa vseeno kazalo na tem področju narediti nekaj novega. Ob tem je potrebno dodati, da potrebujemo posameznim starostnim in motivacijskim skupinam prilagojeno branje!


Rojstvo nove gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob koncu, a ne na koncu
Če strnem, so po mojem videnju naloge Komisije za varstvo gorske narave vezane na naslednja vsebinska področja:
- budno spremljanje, usmerjanje in sodelovanje pri izpeljavi različnih strokovnih in znanstvenih projektov (koristno bi bilo tudi naročanje in financiranje za nas zanimivih raziskav) in čimprejšnje prenašanje novih in preizkušenih znanj na vsa področja gorniškega delovanja znotraj Planinske zveze Slovenije,
- sodelovanje pri pripravi zakonskih rešitev, ki posegajo v gorski svet,
- stalna prisotnost in stalno opozarjanje na ravnanje in odločanje na vseh ravneh v okviru Planinske zveze Slovenije,
- razvijanje ugleda nevladne organizacije,
- pregled ter dopolnitve in popravki obstoječih formalnih aktov Planinske zveze Slovenije,
- pregled ter dopolnitve in popravki vzgojno izobraževalnih programov Planinske zveze Slovenije za dosego strokovnih nazivov,
- pregled učnih gradiv in oblikovanje enotne doktrine,
- vodenje centralnega registra gorske straže.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “O GORSKI STRAŽI IN VARSTVU GORSKE NARAVE V PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE”

  1. [...] Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !