SLOVENSKA ŠOLA GORNIŠTVA

(Prvič objavljeno v reviji Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa ISSN: 0353-7455.- Letn. 53, št. 1 (2005), str. 22-26 (priloga Planinstvo)).
***

IZVLEČEK
Gorništvo ima v Sloveniji dolgo in uspešno tradicijo. V članku opisujemo pomen in razvoj gorniškega usposabljanja obiskovalcev gora in glavne nosilce te dejavnosti. Posebno pozornost namenjamo otrokom, mladostnikom in mladim, ter strokovnim delavcem s področja gorništva. Med seboj povezani različni programi gorniškega usposabljanja zagotavljajo razvoj enotne doktrine, kar izboljšuje pretok znanja in izkušenj. Eden najpomembnejših vidikov gorniškega usposabljanja je zagotavljanje varnosti v gorah, pri čemer ugotavljamo, da je vlaganje v preventivo tudi finančno učinkovito.

KLJUČNE BESEDE
gorništvo, gore, usposabljanje, Planinska zveza Slovenije, Slovenija
Slovenska šola gorništva


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Uvod
Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije) (Perko, Kladnik 1998, 31), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (15,7 % po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje) (Petrović 2001), razvejana organiziranost gorniških organizacij (več kot 60.000 članov v 245 društvih, ki so združena v Planinsko zvezo Slovenije) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo aktivnost, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov, gorništva, turnega smučanja, športnega plezanja do vrhunskega alpinizma) in nenazadnje cenovno sprejemljivost.

Gorništvo, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in gorsko vodništvo opredeljujemo kot splet športnih, gospodarskih, humanitarnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, povezanih s spoznavanjem, raziskovanjem in doživljanjem gorske narave (Peršolja 2004a).

Poslanstvo gorniške organizacije
Planinska zveza Slovenije želi obiskovalce gora seznaniti z gorništvom kot načinom življenja z naravo, izboljšati njihovo lastno skrb za varnost v gorah in preprečiti ter omiliti škodljive posledice množičnega obiska v gorah (Peršolja 2001a). Planinska društva vzpodbuja k povečanju števila kakovostnih, zdravju in naravi prijaznih celoletnih oblik gorniške dejavnosti v naravi (redna vadba med tednom, izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori, planinska orientacijska tekmovanja …), ki bi bile prilagojene različnim ciljnim skupinam. V zadnjem času posebno pozornost namenja tudi otrokom, mladostnikom in mladim z drugačnimi in posebnimi potrebami.

Posebna vrednota je Častni kodeks slovenskih planincev (Častni … 2005), saj je bila Planinska zveza Slovenije do nedavnega edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in delovala v skladu z njim.

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti (Strel, Kovač 2000).

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.

Razvoj gorniškega usposabljanja
Planinska zveza Slovenije ima izoblikovan sistem gorniškega usposabljanja, ki je nastajal desetletja in obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj v vseh starostnih skupinah in za vse oblike in področja gorniške dejavnosti, ter za prostovoljno delo v vseh členih in ravneh planinskih organizacij (Peršolja 2001b). Za kakovostno izvedbo zagotavlja tudi finančne in materialne pogoje, vključno s planinskimi potmi in kočami, strokovno in leposlovno literaturo, zemljevidi in mednarodnim sodelovanjem.

Na področju usposabljanja lahko govorimo o naslednjih mejnikih:
1893 ustanovitev Slovenskega planinskega društva
1895 prva številka Planinskega vestnika
1906 prvi slovenski tečaj za gorske vodnike
1921 prvi slovenski gorniški priročnik Na planine!
1957 prvi tečaj za mladinske planinske vodnike
1961 Planinska šola
1969 akcija Mladi planinec
1975 akcija Ciciban planinec
1992 kategorizacija vodnikov Planinske zveze Slovenije
2001 potrditev programov usposabljanja s strani Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport
2002 Planinski terminološki slovar

Takoj po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva začne izhajati Planinski vestnik, ki med številnimi nalogami opravlja tudi vlogo neformalnega gorniškega usposabljanja bralstva. Danes ima revija v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto, saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je najstarejša revija z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija. Poklicnemu gorskemu vodništvu se čez pol stoletja pridruži prostovoljno vodništvo, ki je danes, glede na število vključenih izvajalcev in udeležencev ter glede na razširjenost po Sloveniji in učinkih prostovoljnega dela, eno od ključnih razvojnih središč gorniške organizacije (Peršolja 2004b).


Avrikelj. (Fotografija: Borut Peršolja)

Začetki kakovostne množičnosti segajo v čas nastanka akcij namenjenih otrokom in mladostnikom. Dobrih sto let po začetku organiziranega delovanja dobimo Planinski terminološki slovar, ki kot razlagalni, normativni in prevodni slovar (Humar 2002), pomeni eno temeljnih del na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni za potrditev samozavesti gorniškega delovanja.

V tem zgodovinskem pregledu si posebno mesto zagotovo zasluži priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921. Zasnova poglavij, ki že takrat obsegajo celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), pokaže presenetljivo podobnost z današnjim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole.

Poglavja v priročniku Na planine! iz leta 1921:


Slika 1: Naslovnica priročnika Na planine! iz leta 1921.

Tudi enega prvih programov za delo z mladimi je pred pol stoletja pripravil Kunaver (Kunaver 1951, 41). Sodoben starostno prilagojeni program gorništva (Peršolja 2005), ki je v pripravi, smernice zanj pa je leta 1995 postavila Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, bo mladim omogočal:
- izkušnjo reševanja problemov,
- izkušnjo napora,
- izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja,
- izkušnjo odrekanja in ponosa in
- izkušnjo sožitja.

Zbir vsega naštetega, najučinkovitejši izraz in celo sinonim gorništva pa je sprva seveda izlet (kasneje tudi pohod in tura), kot najpogostejša oblika in metoda dela. Z vidika gorniškega usposabljanja gre za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik in procesov v naravi in povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno celoto.

Prirejeno po Golnarju lahko rečemo, da imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).


Veliki vrh.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Formalna gorniška usposobljenost
Leta 1998 je bil sprejet Zakon o športu, ki je uredil področje delovanja strokovnih delavcev v športu. V 26. členu zakona je določeno, da je »strokovni delavec v športu tisti, ki opravlja v športu vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo in mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo oziroma ustrezno usposobljenost«. Danes lahko v gorništvu dosežemo naslednje strokovno gorniško znanje in nazive (Programi … 2004):

Strokovni delavec 1 (40 do 120 ur):
- vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
- mentor planinske skupine,
- inštruktor športnega plezanja,
- varuh gorske narave in
- markacist Planinske zveze Slovenije.

Strokovni delavec 2 (minimalno 130 ur):
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije A (lahke kopne ture),
- trener športnega plezanja in
- inštruktor markacist Planinske zveze Slovenije.

Strokovni delavec 3 (minimalno 300 ur):
-vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije B (zahtevne kopne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije C (zelo zahtevne kopne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije D (lahke snežne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije E (zahtevne snežne ture),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije G (lahki turni smuki),
- vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije H (zahtevni turni smuki),
- inštruktor planinske vzgoje,
- alpinist – vaditelj,
- alpinistični inštruktor in
- trener športnega plezanja I.

Na področju zaščite in reševanja lahko dosežemo naziv gorskega reševalca in inštruktorja gorskega reševalca z različnimi specialnostmi (letalsko reševanje, zdravnik, miner snežnih plazov, vodnik lavinskega psa).


Preglednica 1: Trajanje usposabljanja in razmerje med teorijo, prakso in izpitnimi obveznostmi.
* Število ur v oklepajih pomeni skupno število ur, ki vključuje obvezna predhodna usposabljanja.

Enotni sistem usposabljanja pomeni, da je doktrina znotraj Planinske zveze Slovenije enotna vsaj do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v sistem, prehajanje čez različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnih znanj in izkušenj. Enotnost sistema teorije in prakse izhaja iz spoznanja, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo ob različnih vsebinah in oblikah dejavnosti (Peršolja 2001b).

Šolska gorniška naveza
Usposabljanje za gorništvo (kot način življenja) je predvsem naloga gorniških organizacij. Gorništvo kot sredstvo usposabljanja državljanov Republike Slovenije (skozi vrtčevski in šolski sistem) pa je prepoznano tudi kot »del identitete slovenskega naroda« (Kristan 1993, 25). V preteklem sistemu vrednot je bilo to označeno kot družbeno koristno, v demokratični družbi sta ta dva sistema samostojna in se lahko dopolnjujeta, če najdeta stične točke. V nasprotnem primeru živita vsak svoje življenje – gorniške organizacije na ravni civilne družbe, država pa v skrbi za dobrobit vseh državljanov in državljank.

Organska soodvisnost obeh sistemov se kaže pri zagotavljanju strokovne rasti (enotne skupne raziskave s tega področja, priprava medpredmetno usklajenih programov usposabljanja za člane planinskih skupin na eni in za učence na drugi strani, oblikovanje priporočil za konkretno sodelovanje med vrtci, šolami in planinskimi društvi, poenotenje normativov za vodenje po gorah, zagotavljanje ustrezno motiviranih in usposobljenih strokovnih delavcev), pri zagotavljanju prostorskih možnosti (gostovanje planinskih skupin v vrtcih in šolah) in finančni podpori (izvedba interesnih dejavnosti, sofinanciranje usposabljanja in spopolnjevanja). Marsikatero od teh področij še ne dosega optimalne ravni sodelovanja.

Strinjamo se z Berčičem, ki meni, da »mora šola otrokom in mladini posredovati in utrditi splošna športna znanja, ki vključujejo teoretična znanja o športu, tehnična znanja in splošna motorična znanja. … Šolska športna vzgoja naj bi bila tudi proces motivacije za šport in proces socializacije, ki vključuje razvijanje družbenih vrednot, norm, etičnih načel in vzorcev vedenja« (Berčič 2004). V tem pogledu lahko rečemo, da je zastopanost gorništva v vsebinah rednega pouka devetletne osnovne šole (zlasti pri predmetu Športna vzgoja) najboljša doslej.

Zato je razveseljiv podatek, da učenci zelo radi hodijo na planinske izlete (Krpač, Samida 2004). Manj razveseljivo pa je, da usposobljenosti učiteljev za izvedbo izletov ne posvečamo dovolj pozornosti (kar petina vprašanih učiteljev meni, da za vodenje niso usposobljeni, nekaj manj kot polovica pa jih meni, da so samo deloma usposobljeni). Zaskrbljujoč je podatek, da športni pedagog, ki je strokovno najbolj usposobljen za vodenje planinske vzgoje, kot mentor planinskega krožka deluje le v enem primeru. Vrzel usposabljanja učiteljev je od leta 1996 zapolnjeval seminar za mentorje planinskih skupin Srečno v gore v okviru Zavoda republike Slovenije za šolstvo. V osmih letih je bilo izpeljanih 19 seminarjev s 543 udeleženci. Ti so vseh devetnajst izvedb ocenili z izjemno visoko povprečno oceno 5,79 (najvišja možna ocena je 6) (Jazbec, Peršolja 2004). Zaradi organizacijskih sprememb na zavodu seminarja od leta 2004 ni več.


Slika 2: Usposabljanje je vseživljenjski proces (fotografija Borut Peršolja).

Dejavniki gorništva
Kot smo videli, usoda gorništva ni samo v rokah strokovnih društev in zveze, pač pa tudi pedagoških in drugih ustanov. Tako na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani od šolskega leta 1990/1991 (pod različnim imenom, sprva Katedra za planinstvo, Kristan 1991) deluje Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi in izvajajo predmet Planinstvo in izbirni predmet Gorništvo in dejavnosti v naravi. Oddelek za razredni pouk Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru izvaja izbirni predmet Aktivnosti v naravi in neobvezni izbirni program za pridobitev naziva vodnik Planinske zveze Slovenije. Tudi Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani ima v osnovnem študijskem programu Oddelka za razredni pouk izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo in izbirni predmet usmeritvenega modula Šport.

Pomembno vlogo ima tudi Združenje gorskih vodnikov Slovenije, ki je bilo ustanovljeno leta 1993. Skupaj z inštruktorji gorniške organizacije tvorijo nekakšno demonstratorsko vrsto gorništva. Z Zakonom o gorskih vodnikih je gorniška šola postala celo zakonska vsebina (19. člen): »Kot gorniška šola šteje vsaka usklajena skupna poklicna dejavnost več gorskih vodnikov in pripravnikov za gorske vodnike. Dejavnost gorniške šole je predvsem poučevanje gorniških veščin vseh vrst v vseh letnih časih.«

Ob osamosvojitvi Slovenije je gorništvo našlo svoje mesto tudi v novem obrambnem sistemu. Leta 1996 je v Slovenski vojski začela samostojno delovati Gorska šola, ki je zasnovana na temeljih vojaških in civilnih gorniških tradicij, znanja in izkušenj okolja, v katerem je zrasla (Medja 1999, 6). Poseben pomen Gorski šoli Slovenske vojske daje njeno mednarodno vojaško sodelovanje.


Križ. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na mednarodni ravni pa je pomemben dejavnik slovenskega gorništva šola za usposabljanje članov nepalske planinske organizacije (NMA) v Manangu (Nepal). Na pobudo Aleš Kunaverja jo je Jugoslavija zgradila v okviru tehnične pomoči neuvrščenim in nerazvitim državam v letih 1979 in 1980. Namen šole je domačinom posredovati gorniško znanje, ki jim omogoča, da spremljajo odprave ne le do baznih taborov, pač pa do vrhov in preprečiti nesreče zaradi neznanja. Do sedaj je bilo organiziranih prek 20 osnovnih tečajev, na katerih je bilo za varnejše delovanje v visokih gorah usposobljenih prek 600 vodnikov (Pollak 2004).

Sklep
Gorniško usposabljanje ima poleg vseh naštetih pomenov še eno pomembno vlogo – preprečevanje nesreč. Vložek v preventivo se nam večkratno obrestuje: če primerjamo strošek tečaja za vodnika Planinske zveze Slovenije kategorije A (lahke kopne ture), ki znaša v letu 2005 74.400 SIT na udeleženca, s celotnim stroškom Gorske reševalne službe Slovenije preračunanim na posamezno gorsko nesrečo, je to razmerje skoraj 1 : 9. Ali povedano drugače: preventivno delovanje je devetkrat cenejše od reševanja.

Preglednica 2: Razmerje med vloženimi sredstvi v preventivo in reševanje v gorah (vir: Obvestila Planinske zveze Slovenije, posebna številka, 2003, 2004).

O značilnostih gorništva v gorniških organizacijah največ povedo pojmi prosti čas, motiviranost, sproščenost, igrivost, zadovoljstvo, prostovoljnost, prijateljstvo, način življenja. Organizirano gorništvo bo zato moralo poiskati odgovore na naraščanje individualizacije obiskovanja gora in aktivno sodelovati pri razvoju sonaravnega športa in turizma v slovenskih gorah.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

Literatura
Berčič, H. (2004). Gibalno/športna dejavnost v otroštvu in mladosti kot dejavnik aktivnega življenjskega sloga odraslih. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–8). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Častni kodeks slovenskih planincev (2005). Medmrežje: http://www.pzs.si/o_nas/kodeks.doc (22. 1. 2005).
Golnar, T. (1997). Gorniška tura kot pedagoški proces. Šport 45 (4).
Humar, M. (2002). Planinski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC.
Jazbec, L., Peršolja, B. (2004). Izobraževanje in pomen mentorjev in mentoric planinskih skupin v vzgojno izobraževalnih ustanovah. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–7). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Kristan, S. (1991). Kratek oris razvoja gorniške vzgoje na Fakulteti za šport. (Tipkopis).
Kristan, S. (1993). V gore … Radovljica: Didakta.
Krpač, F., Samida, S. (2004). Uresničevanje planinske vzgoje na razredni stopnji. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 1–7). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
Kunaver, P. (1921). Na planine! Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Kunaver, P. (1951). Pionir v naravi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Medja, K. (1999). Oris gorske šole Slovenske vojske. V: B. Blaznik (Ur.), Iz tradicij za novo tisočletje. Pokljuka: Gorska šola Slovenske vojske.
Perko, D., Kladnik, D. (1998). Nova regionalizacija Slovenije. V: D. Perko, M. Orožen Adamič (Ur.), Slovenija – pokrajina in ljudje. (str. 26–31). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Peršolja, B. (2001a). Mentor planinske skupine. V B. Peršolja, B. Rotovnik (Ur.), Mentor planinske skupine (str. 9–19). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Peršolja, B. (2001b). Program za delo s planinsko skupino. V: B. Peršolja, B. Rotovnik (Ur.), Mentor planinske skupine (str. 20–44). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
Peršolja, B. (2002). Prostovoljnost delovanja v planinski organizaciji. V: H. Berčič (Ur.), Zbornik slovenskega kongresa športne rekreacije. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez.
Peršolja, B. (2004a). Gospodarski pomen gorništva. Planinski vestnik 109 (6).
Peršolja, B. (2004b). Prostovoljno vodništvo. Planinski vestnik 109 (7–8).
Peršolja, M. (2005). Starostno prilagojeni program planinstva. (Članek v tisku.)
Petrović, K. (2001). Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2000. Šport 49 (3).
Pollak, B. (2004). Sodelovanje med nepalsko in slovensko planinsko organizacijo na področju usposabljanja novih kadrov se uspešno nadaljuje (gradivo za tiskovno konferenco). Kamnik: Planinska zveza Slovenije.
Programi usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva, 2004. Ljubljana: Komisija za vzgojo in izobraževanje Planinske zveze Slovenije.
Strel, J., Kovač, M. (2000). Gibalni razvoj otrok in mladine. V: R. Pišot (Ur.), Otrok v gibanju. (str. 39–61). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Zakon o gorskih vodnikih (uradno prečiščeno besedilo) (2004). Uradni list Republike Slovenije 2004, sep. 10: 99.
Zakon o športu (1998). Uradni list Republike Slovenije 1998, mar. 20: 22.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “SLOVENSKA ŠOLA GORNIŠTVA”

  1. [...] v aktivnem procesu življenja. Znak je odsev širšega družbenega vidika časa, v tem trenutku, v tem okolju, v tem aktualnem [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !