VELIKA PLANINA: IZ ZGOVORNE DAVNINE V LEŽERNO SODOBNOST


Veliki Stan. (Fotografija: Borut Peršolja)

Davne sledi človeka
Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. V višinskem pasu od 1300 m do 1668 m (najvišji vrh Gradišče/Njivice, z zanimivo kratersko obliko) je nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška Planina, Dovja Raven, Kisovec, Konjščica in Dol. Omenjene planine spadajo med najslikovitejša slovenska planinska naselja. Vršina Velike planine je večinoma travnata; posamezne skupine drevja dokazujejo, da je človek izkrčil gozd na razsežne planinske pašnike. O času, kdaj natančno so nastale planine, ki so značilna oblika sezonske rabe kmetijskega prostora, še ni zanesljivih podatkov.

Peter Ficko (1982) je skupino Velike planine uvrstil k vzhodnemu delu Osrednjih Kamniških in Savinjskih Alp, kamor prišteva še skupino Planjave in Ojstrice ter skupino Krofičke. Po zadnji regionalizaciji, ki jo je leta 1995 pripravil Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa je Velika planina ena izmed osmih samostojnih enot Kamniško-Savinjskih Alp. Velika planina bi v primeru razglasitve Kamniško-Savinjskega regijskega parka postala del varovane narave.


Tukaj smo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Igrive jadralke v službi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Triglavka nad Curlo. (Borut Peršolja)


Doživetje, ki ga ponuja planina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planota je ločeno samostojna, a vendarle sestavni del širšega alpskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Omejena je z dolinami Kamniške Bistrice na zahodu, Kamniške Bele in Lučke Bele na severu, Podvolovljekom in Volovljekom na vzhodu ter dolino Črne na jugu. Proti Konjski dolini (tu je bil odkrit pahiplevrozaver! in številni drugi anizijski fosili), dolini Kamniške Bistrice in dolini Lučke Bele jo obdajajo strme in prepadne stene.

K nastanku te starosvetne gorske pokrajine so pripomogle zlasti ugodne površinske, podnebne in rastne razmere, omejitveni dejavnik pa je pomanjkanje vode. Družbeni dejavniki, ki obsegajo prebivalstvene in zemljiške razmere v dolini, pašno gospodarstvo, lastninske odnose, dostopnost planin, sestavo prepašene živine ter prisotnost drugih oblik (so)uporabe planinskega sveta, so se v zadnjih desetletjih intenzivno spreminjale in tudi spremenile.

Obsežna in valovita alpska planota je ostanek (starega) površja, ki je nastalo pred ledenimi dobami. Takrat so bile drugačne podnebne razmere kot danes, verjetno tropske, kar dokazujejo terasasto spuščajoče se uravnave. Površje je bilo zaradi dviganja in kasnejših ledenih dob, kot tudi zaradi procesov zakrasevanja, močno preoblikovano.


Z lovske poti čez Kuklarje. (Borut Peršolja)


Premetan geološki stolpec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rezultat preperevanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tanko plastovita zgodba debele zemeljske zgodovine. (Fotografija: Jernej Južna)

Značilno kamnito površje na grebenih ali izpostavljenih slemenih daje vsem planinam poseben čar (v pokrajini je lepo viden stik srednje in zgornje triasnih apnencev in dolomitov v Horizontu Velike planine). Zaradi pasu temnih ploščatih apnencev in dolomitov, ki so slabše topni, so se posebno v južnem in vzhodnem delu planote lahko ohranili umetno narejene kali ali lokve za napajanje živine in pobočja, primerna za sočnejšo pašo.

Prostrano območje planote Velike planine sestavljajo v glavnem triadni dolomit anizijske stopnje, dolomit in roženec ter apnenec, najdemo pa še glinasti skrilavec, laporno-glinasti skrilavec z vložki breče. Dolomit in apnenec sta kamnini, kjer se poleg mehaničnega preperevanja uveljavlja tudi kemično raztapljanje kamnine. Ta proces je na Veliki planini celo izrazitejši od prvega, kar se navzven kaže v številnih kraških oblikah.

V površinski izoblikovanosti in gospodarski namembnosti ozemlja ne smemo prezreti vloge in pomena temno rjavih lapornatih in tenko ploščatih temno sivih apnencev wengenskih plasti. Te hitro razpadajoče in prhneče kamnine, ki dajejo dobro prst, najdemo v jugovzhodnem delu Velike planine, kjer so najboljše pašne planine. To kamnino vidimo tudi vzidano v temeljih Domžalskega doma, na dan pa prihajajo tudi ob poti proti Veliki Planini oz. pastirskemu naselju.

“Strma pobočja nad Sv. Primožem gori do Poljanskega Roba (1569 m) so zgrajena od dolomitovanega školjkovitega apnika. Nad njim pa ležijo nekoliko proti severu nagnjeni wengenski skladi in tvorijo prijazno, zeleno pregrnjeno planoto. Njih opoka in temnosivi ploščasti apnenec dajeta namreč preperevši rodovitno zemljo. Na njej je pognala po širnem valovitem površju planote bujna planinska trata. Ta je privabila iz nižave pastirje, da so ustanovili Veliko Planino (1547 m) in Malo Planino (1506 m), in postavili ondi nad sto v čudnem slogu zgrajenih pastirskih koč.”
Seidl, F. (1907): Kamniške in Savinjske Alpe. Ljubljana.


Temni apnenci zgornje triasne starosti so odličen humus rastlinstvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni balkon, starosti nad 200 milijonov let. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prijazen obisk ali vsiljiva nadloga? (Fotografija: Borut Peršolja)


Koncept souporabe: vzajemno in prilagojeno drug drugemu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Arheološke najdbe so pokazale, da na tem skoraj 1000 ha velikem prostoru, človek gospodari že več kot tri tisoč let. Najdba bronaste tulaste sekire v Tihi dolini seže v mlajšo bronasto dobo (12.–11. stoletje pr. n. št.), pri Kranjskem Raku sta bili leta 1859 najdeni zlati noriško-panonski fibuli (med sredino 1. in koncem 2. stoletja, dolžina 5,1 cm, hrani Narodni muzej v Ljubljani), okrogla srebrna fibula na Pečicah govori o rimskem času (3.–4. stoletje), odkriti ostanki stavb in drugih predmetov na Velikem Stanu pa sodijo v pozni srednji vek (14.–16. stoletje). Zgodovinski viri prvič omenjajo Veliko planino z imenom die gross ross albenn leta 1536 zaradi spora med kamniškimi meščani in Andrejem Lambergom s Črnela, ki je branil pravice kmetov do paše na planini. Cerkev sv. Primoža in Felicijana (826 m) nad Stahovico je znana že v 12. stoletju. Najstarejša listina, ki je prva dokumentirana priča romanj vernikov, je iz leta 1396.


Že stoletja pod okriljem in zavetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ostanki poznosrednjeveških lončenih posod so opozorilo na pomemben izsek pastirske materialne kulture. (Fotografija: France Stele)


Nema priča veselja in žalosti, vsakoletnega prihoda in odhoda. (Fotografija: Borut Peršolja)


Krčenja gozda se nadaljuje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skromna, a izvirna bivališča
Travnate planjave so pastirji iztrgali sklenjenemu gozdu smreke in macesna, saj je drevesna meja prvotno segala do najvišjih vrhov na planoti. Gozd je v večjem delu Evrope najnaravnejši ekosistem, ki je od človeka in njegovega vmešavanja povsem neodvisen. Odprt planinski svet z značilnimi pastirskimi stanovi ustvarja podobo sredogorske kulturne pokrajine, ki pa počasi izgublja pašniško ter arhitekturno prvobitnost. Notranjost ovalnega stanu (Vlasto Kopač je to edinstveno in unikatno arhitekturo imenoval kot avtohtono pastirsko bajto z ovalno šotorsko streho) je nekoč sestavljala štirioglata izba za pastirja in obodna ovalna lopa za živino. Nizke duri z visokim pragom so vodile v prostor brez oken in stropa, ki je bil prekrit z odprtim ostrešjem na kašto. V kotu je bilo ognjišče z zaglavnikom za ohranjanje žerjavice. Vse, kar je pastir potreboval, je imel pri roki.


Različnost v iskanju najboljše rešitve zahtevnega življenja na višini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Preskarjeva bajta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pastir, ki je ona. (Fotografija: Borut Peršolja)


Velika Planina. (Fotografija: France Stele)

Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč oziroma bajt, kot jim rečejo pastirji, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120. Edina ovalna je Preskarjeva bajta v Velikem Stanu, ki je spremenjena v muzej in je (poleti) na ogled obiskovalcem. Planino upravlja pašna skupnost: gre torej za skupno, srenjsko planino z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir skrbi za svojo živino (zadnja leta se pojavljajo tudi čredinke) in opravlja druga, skupna pastirska opravila. Poselitev Velike planine v preteklosti je dokaz racionalnega odnosa človeka do narave in estetske razmestitve bajt v prostoru, saj je pastirska naselja postavil v zavetje skledasta kotanje, s tem pa je bila ohranjena veduta gora.


Arhitektura, ki izhaja iz telesa človeka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razbarvan mejkup, čokoladni parfum, zapeljiva dolgonohka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tehnična dediščina na robu kraterja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gojška planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Koče so spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja in zametkov zimskega turizma (prvi zapisi o smučarjih na Veliki planini segajo v leto 1907). Lastniki stanov so se temu hitro prilagodili in so koče oddajali za vso zimo v najem.

Usoda planin pa bi lahko bila tudi zapečatena, saj so marca leta 1945 Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne (to so postavili leta 1937). Povojna oblast je želela na planini postaviti velike zadružne hleve, čemur pa so se kmetje uprli. Leta 1959 so po načrtih arhitekta Vlasta Kopača zgradili prve izmed več kot sto počitniških koč, leta 1988 pa so po izvirni zamisli Jožeta Plečnika na novo postavili tudi kapelo.

“Trajnosten razvoj je tista oblika razvoja, ki zadovoljuje potrebe človeka, ne da bi pri tem ogrožal vire, od katerih je odvisen razvoj prihodnjih rodov.”
(Zemlja 1994: poročilo Inštituta Wordwatch o prizadevanjih za okolju prijazno družbo, 1994. Medium, Radovljica.)

Sedanjo podobo so zaznamovale gradnja smučišč in gondolske žičnice s Hotelom Šimnovec, sedežnice do Gradišča in vlečnice v Tiho dolino ter (pre)številni oskrbni kolovozi. Na Mali planini stojijo trije večji domovi, med njima dve planinski koči: najstarejši in največji je Domžalski dom, ki je bil odprt leta 1953 in v katerem gospodari najvišje stalni prebivajoči Slovenec, Lojze Ovijač.


Mala Planina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Podpis življenja, ki kljubuje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skupek živega triasa. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kdor seje poti, žanje promet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odhod na planino in ledeni možje
Naravna omejitev za začetek paše je začetek rasti trave, ki sovpada s temperaturnim pragom 5° C. Ta je običajno dosežen že v drugi polovici maja, živino pa na planino vseeno odženejo šele junija. Vzrok zakasnitve je za ta čas običajno poslabšanje vremena z močnejšimi ohladitvami in padavinami (zgodnjo pašo preprečuje tudi zmehčana zemlja), ki lahko hitro preidejo v sneg. Nekdaj so na pašo gnali na god Janeza Krstnika (24. junij), po drugi svetovni vojni pa se je odhod celo zakasnil in približal godu svetega Petra in Pavla (29. junij). V zadnjem obdobju ženejo na planino pol meseca prej – že drugi vikend v juniju. Tradicionalen dan odhoda s planine je mali šmaren (8. september).


Poletne prebivalke. (Fotografija: Borut Peršolja)


V kontekstu souporabe gorskega sveta: podpis neznan. (Fotografija: Borut Peršolja)


Znamenita Velikoplaninska megla. (Fotografija: Borut Peršolja)


Poljansko rešeto ali kam je izginila soteska? (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Veliki planini (Velika Planina je postala samostojno naselje leta 1985, prej je bila del Žage) sta ob njeni suhi kraški naravi dva izvira vode (eden je zajezen v Velikem Stanu, drugi je izvir Curla na robu Male planine, betonsko zajezen leta 2013), izdatnejši prihajajo na površje na njenem vznožju.

Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Sledenje voda na Veliki planini so pokazala, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici; obarvana voda se je namreč pokazala v zajetju Kraljev hrib. Območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni. Barvanja so bila opravljena v Breznu v Jerohi, pri požiralniku na Mali planini in v greznici hotela Šimnovec (Novak, 1993).

Infiltrirana padavinska voda večinoma polni kraški izvir Lučnice, s sledenji pa so bile dokazane povezave tudi z izviri v dolini Lučke Bele (Žegnani studenec, Sedem studencev), z izviri v dolini Volovjeka in Črne (Potok, Šunce in Krivčevo) ter z izviri v dolini Kamniške Bistrice (Kraljev hrib, Konjski potok, Dolski potok).

Vodna oskrba je zato odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Prst so najprej prekopali in jo posuli s soljo, tako da so privabili živino. V zgnetenem dnu se je ob dežju nabrala voda. V sušnem obdobju so pastirji s koši hodili v udornici Velika in Mala Vetrnica, katerih dno je bilo čez poletje prekrito s snegom in ledom. Sneg so pri kočah topili in tako za silo napojili živino. V zadnjih dvajsetih letih je sneg v udornicah skopnel že sredi poletja, sušo pa rešujejo s prevozi vode v cisternah.


Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)


Kali so edine stoječe vode na Veliki planini in so pomemben življenjski prostor za rastline in živali. So zadrževalniki vode, vodo tudi prečiščujejo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Korakov je v izobilju, z vodo varčujemo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Božanje mravelj ali kraja mravljičnega vonja.
(Fotografija: Jernej Južna)

Za kraško planoto so značilne vrtače, kraške jame, brezstrope jame in udornice. Takšni sta Velika in Mala Vetrnica (pastirji so Tonetu Cevcu pravili, da ime pride od vetra, ki pozimi nosi sneg vanjo), med seboj povezani snežni jami. Udornici je poznal tudi Valvasor in ju povezoval z nastankom neviht in toče. Jama v Kofcah je največja jama na Veliki planini (mestoma lepo zakapana, dolga 1090 m, globoka pa 103 m). Svojčas so njen vhod uporabljali pastirji kot zavetišče, pomembna pa je bila tudi kot nahajališče železove rude. Vodoravna jama Zijalka v Dovji griči je pomembno arheološko nahajališče. Med brezni omenimo Luknjo pod Zelenim robom. Slednja je še posebej zanimiva: če se ji približamo z zahodne strani, je naravni most, na vzhodni strani pa je v dnu naravno okno (vidimo ga s ceste v Kamniško Bistrico na Hudem polju pred gostilno Gams). Suho podolje Dol, izrazita vrzel med Rzenikom in Veliko planino, je po mnenju nekaterih geomorfologov ostanek nekdanje rečne doline, predhodnice današnje Kamniške Bistrice.


Lepota pokrajine ima vedno svojo stvarno podstat. (Fotografija: Borut Peršolja)


Luknja, ki je okno. In okno, ki je most. (Fotografija: Borut Peršolja)


Geološki prerez Velike planine v smeri S–J. (Seidl, F. 1908: Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in lice.)

“Vse področje Kamniške Bistrice in Kamniške Bele od Širokega žleba na jugu do grebena Kamniških Alp na severu, od Krvavca, Kalškega Grebena in Grintavca na zahodu, do Ojstrice in Konja na vzhodu bo proglašeno za narodni park. Za Veliko planino je medobčinski zavod za spomeniško varstvo izdelal posebni vzdrževalni načrt za zaščito prirodnih spomenikov in turistično ureditev.”
(Savnik, R. 1971: Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga. DZS, Ljubljana.)

Spremenjeni podnebni vplivi
Podnebne spremembe, ki so posledica tudi človekovega nespametnega ravnanja, v gorskem svetu zajemajo ogrevanje ozračja, količino in razporeditev padavin, pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, prilagoditve rastja … Spremembe so sprožile skrb, saj se na primer ozračje (zlasti v gorskem svetu) ogreva hitreje, kot se je kdaj koli v zgodovini človeštva.


Iz živega v mrtvo, iz uporabnosti v umetnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z vidika toplogrednih plinov se na Veliki planini sinergijsko srečujejo živinoreja, promet, požiganje in kurjenje. Poleti se na širšem območju Velike planine približno devetdeset dni pase okrog 400 glav živine. Pri fermentaciji krme v vampu in debelem črevesju krav izdatno nastajata metan in didušikov oksid – oba imata zelo velik toplogredni učinek. Na podlagi razpoložljivih podatkov Veliko planino letno obišče od 200.000 do 250.000 obiskovalcev, kar jo uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije. Tako letno na območje s Kranjskega Raka pripelje 50.000 osebnih vozil. Promet največ prispeva k toplogrednim plinom z izgorevanjem goriv in tvorjenjem ozona v prizemni plasti.


Sožitje različnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V času priprav na pašo, v obdobju tako imenovane tlake (druga polovica maja, začetek junija) poteka čiščenje zarasle planine oziroma krčenje pašnih površin (pastir mora za vsako odraslo žival oddelati en šiht (6 ur), za manjše živali pa pol šihta (3 ure)). Kurijo se zarast, posekano rušje in obsežne travne površine. Na razmeroma majhnem območju je tudi okrog 120 pastirskih bajt in približno enako število počitniških koč, ki na leto po oceni pokurijo okrog 1500 m3 večinoma bukovih drv. Kurjenje biomase je načeloma ogljično nevtralno, problematične so velike površine in izpuščanje črnih saj v zimski (snežni) polovici leta. Saje so aerosol, ki nastaja ob nepopolnem izgorevanju fosilnih goriv in biomase. Segrevanje ozračja povzročajo na dva načina: v atmosferi absorbirajo sončne žarke, zaradi česar se segreva zrak okoli delcev, hkrati pa se saje prenašajo po zraku in nalagajo na snegu (in ledu) ter pospešujejo njuno taljenje (0,10 W/m2).

Tudi temperaturni prehodi nad in pod ledišče so pogostejši (občasno celo tekom dneva!), kar zlasti pospešuje mehansko preperevanje. Zato so naši hribi tudi dejansko vedno bolj krušljivi. Velika planina sodi med mrazišča, saj je bila 9. 1. 2009 v Tihi dolini izmerjena minimalna temperatura -40° C.

Na spremembe v pokrajini se je že odzvalo rastje: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so ob opuščeni tradicionalni rabi tal in umanjkanju snežnih plazov (na primer na Planjavi in Poljanah) vidni prvi zmagovalci zaraščajoče bitke.


Frontna linija se približuje robu Poljanskega roba. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slišite pljusk gozdnega vala? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zažiganje biomase je načeloma ogljično nevtralno. Vendar … (Fotografija: Borut Peršolja)

Količina padavin je na letni ravni zaenkrat še ostala približno enaka, se pa spreminja njihova razporeditev: manj je snežnih padavin, v toplejši polovici leta več padavin pade v krajšem času – pogostejši so močni nalivi. Ob tem je opaziti intenzivnejše erozijske procese, pri katerih se prst po pobočju premika navzdol.


Razgibano površje, skrivnostna prevotljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nobena nenadna sprememba ni nenadna. Še posebej ne vremenska. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na nagnjenih tleh s plitvo prstjo je pomemben dejavnik erozije tudi paša goveda. Povečujeta se zlasti vodna in vetrna erozija, saj zaradi zbitosti tal ter slabše rasti trave tla niso zavarovana pred padavinsko vodo. Pred drugo svetovno vojno je bila prevladujoča pasma krav na Veliki planini cika. Krave bohinjke, iz njih izhaja gorenjsko cikasto govedo, so bile v drugi polovici 19. stoletja težke okoli 200 kg. Cika je bila zaradi majhnega trupa, čvrstih parkljev in nizke teže odlično prilagojena za rejo v hribovitem svetu.

Zadnjih trideset let pa so na paši prevladovale krave lisaste pasme, ki so danes težke med 550 in 650 kg (neredko celo 700 kg). K sreči se cika v večjem številu spet vrača na Veliko planino (zdaj jih je na Veliki planini že več kot sto), so pa živali večje in težje kot pred pol stoletja (današnja merila za odbiranje cikastih živali so: telesna masa odraslih cik od 300 do 450 kg, višina vihra od 115 do 132 cm).


Kravoplastnice. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zadenjska erozija, povzročena s hojo na namočenih tleh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne poselitve (64 pašnih upravičencev prihaja iz 13 vasi, poleti pase okrog 30 pastirjev), vendar so kraški izviri ogroženi zaradi športnih, turističnih in živinorejskih dejavnosti. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, v pokrovu je tudi malo nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.


Curla: žal, iz minulih dni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Največjo nevarnost za kakovost kraške podtalnice predstavljajo greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarnost predstavljajo tudi odprta gnojišča, saj izcedne vode neprečiščene odtekajo v notranjost kraškega vodonosnika. Gostota živine ne predstavlja resne grožnje za kakovost podtalnice, jo pa predstavljajo številna divja odlagališča odpadkov, katerih skupna prostornina je ocenjena na 250 m3 (prevladujejo pa gospodinjski in gradbeni odpadki).

Zgodnja jutra in večeri
Cesarsko kraljevi komisar za agrarske operacije je leta 1908 izdal “Register deležnih pravic”, v katerega je vpisanih 176 udeležencev iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju planote. V pastirsko skupnost Velika planina so v dolinah Bistričice, Kamniške Bistrice in Črne vključene vasi Bistričica, Klemenčevo, Kregarjevo, Laniše, Okroglo, Stolnik, Zagorica nad Kamnikom, Spodnje in Zgornje Stranje, Zakal in Žaga. Na Mali planini pasejo kmetje iz Črne pri Kamniku, Stahovice in Županjih njiv; na Gojški planini pa kmetje z Gozda, Stolnika, Krivčevega in Vodic nad Kamnikom. Pravica do paše na planini je vezana na kmetijo in je ni mogoče prodati ločeno. Leta 1913 so dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško planino. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, ki jih danes zaljša bodeča žica …


Popis deležnih oziroma pašnih pravic.


Ograje ločujejo. Mar plotovi zbližujejo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni instalacija, temveč praktično tihožitje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina Dovja Raven. (Fotografija: Borut Peršolja)

Življenje in delo na planini (to je bila tudi življenjska raziskovalna tema izjemnega dr. Toneta Cevca) je še danes v veliki meri urejeno z določili “Začasnega Planšarskega reda za Veliko planino” iz leta 1932. V njem je na primer določeno, da se na planino vodi samo živina, ki je zato usposobljena – da se usposobi, jo je treba spomladi v dolini pasti na domačem pašniku. Iz leta 1875 je znan podatek, da so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev, v zadnjem obdobju pa se poleti pase okrog 400 glav živine (v letu 2009 so pasli na Veliki 146, na Mali 96, na Gojški 149 in na Dolu 14 krav). Skupno število je torej za več kot polovico manjše od prvotnega, s planine so izginili konji, prašiči in ovce.


Nekoč peš, zdaj na prikolicah. Vmes pa obujanje spominov … (Fotografija: Borut Peršolja)


Ležerni, lisasti mali športni tankec. (Fotografija: Borut Peršolja)


Maloplaninski dvojčici. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gonska pot je bila – bolj kot kravam – prilagojena temle vampežom. Pa današnje planinske poti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Naporno pastirsko življenje so napolnjevali številni običaji in šege. Starejšim pastirjem so pomagali fantje in dekleta, ki so si na paši krajšali čas z igrami – bíli so svinko, nebeškali … Ob večerih so se zbirali ob ognjišču, starejši so pripovedovali zgodbe, povedke o divjih možeh, belih deklicah, škratih, zelenem možu, coprnikih … Pastirji so izdelovali trniče, okrogle kepe sira, posušene v dimu, rezljali pipe in nabirali zdravilna zelišča. Z rezljanimi lesenimi deščicami, imenovali so jih pisave, so v sir odtisovali različne motive. Trniče so podarjali dekletom in si tako skušali pridobiti njihovo pozornost. Del tega življenja si je moč ogledati na praznik svete Marije Snežne, ki je prvo nedeljo v avgustu.

V sodobnem vrtiljaku družbenih zavez in dolžnosti kmetje/pastirji, naklonjeni tradicionalnim načinom gospodarjenja, nimajo najmanjših možnosti za preživetje. S počasno pašo ne zaslužijo niti za sol.


Snovna dediščina pridnih rok. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obraba gojzarjev
Komur spoznavanje pastirskega življenja ni dovolj velika vzpodbuda, ga bodo na enodnevni izlet ali celo večdnevno bivanje zvabili zanimivi razgledi na najvišje vrhove Grintovcev in poseljeno Ljubljansko kotlino, fotogenično obledeli viharniki, raznovrstno in endemično alpsko cvetje, skrivnostna jama v Dovji griči, zastavne krošnje smrek, velika živa mravljišča, ohranjeno sporočilo zemljepisnega imena Bukovec ali zastrta znamenja divje jage in poslednjega bivališča divjih mož. Narava Velike planine je res edinstvena!


Zastavne krošnje smrek. (Fotografija: Jernej Južna)


Po številu prebivalcev – Domžale! (Fotografija: Borut Peršolja)

Med vsemi popotnimi cilji vodijo dobro označene planinske poti (zanje skrbita PD Bajtar in PD Domžale), ki razveseljujejo tako družine z majhnimi otroki kot zlatoporočence. Med tednom je na poteh tudi nemalo popoldanskih obiskovalcev, ki tako ubežijo nadležni kotlinski sopari. Kljub navidezni pohlevnosti pa je Velika planina znana tudi kot gora, ki je po številu smrtnih nesreč na drugem mestu v Sloveniji, za Triglavom in pred Brano. Največ ponesrečenih jih je skupilo, ko so poleti na izpostavljenih in strmih senožetih in gričah nabirali planike ali pa jih je pozimi zmedla gosta megla. Zato bodimo primerno obuti in oblečeni.


Grintovci. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nesreča nikoli ne počiva. Zato se tudi ves čas gorniško usposabljamo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Andrej. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimivo pa ni samo ovršje planote, temveč tudi poti od vznožja.
Iz Stahovice (434 m) se lahko peš odpravimo po nekdanji gonski poti mimo romarske cerkvice svetega Primoža in Felicijana (826 m) in čez Pasjo peč (krajši odsek poti je zahteven, pozimi pa zaprt). Do Domžalskega doma bomo hodili tri ure. Daljša različica nas popelje iz doline Kamniške Bistrice čez planino Dol (1308 m) in planino Konjščico (1505 m). Do Domžalskega doma bomo prišli v treh urah in pol. Najdaljša in najzahtevnejša pa je tura od mosta čez Kamniško Belo (571 m) in čez Presedljaj (1613 m) do vrha Konja (1803 m, ta odsek poti je zelo zahteven!) in prek planine Dol (1308 m). Rob Velike planine bomo dosegli po petih urah hoje. Drugo izhodišče je na jugu ležeča dolina Črne. Avto lahko zapustimo že v Krivčevem (gostilna Pri Jurčku), kjer je izhodišče markirane planinske poti mimo Podkrajnika, čez planino Kisovec ali Gojško planino. Domžalski dom bomo dosegli po dveh urah in pol zmerne hoje. Lahko pa se zapeljemo do Kranjskega Raka (1029 m), od koder bomo Veliko planino dosegli v uri in pol zmerne hoje.


Po ravnem, a dovolj visoko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sveti Primož: odlično in zelo staro izhodišče za obisk planine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “VELIKA PLANINA: IZ ZGOVORNE DAVNINE V LEŽERNO SODOBNOST”

  1. [...] najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta sestavljajo pastirska selišča Velika Planina, Mala Planina, Gojška [...]

  2. [...] vas na predstavitev in pogovor o eni najstarejših gorskih kulturnih pokrajin, ki obiskovalcu ponuja prav vse, kar lahko poteši najrazličnejše sebično plemenite [...]

  3. [...] Kraški značaj Velike planine Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno [...]

  4. [...] Predavanje Gorniška narava Velike [...]

  5. [...] Europe«. Na deseto mesto (med sodelujočimi štiriinštiridesetimi državami) se je uvrstila tudi Velika Planina. (Opozarjam na zapis: Velika Planina, oboje z veliko začetnico, torej Velika Planina kot naselje [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !