RAZMISLEK: O SISTEMATIČNEM USPOSABLJANJU MLADIH GORNIKOV

(Objavljeno v Planinskem vestniku maj 2015. Besedilo sem pripravil na izrecno prigovarjanje Mojce Volkar Trobevšek. Prvič pa se mi je zgodilo, da je uredništvo besedilo opremilo s pripisom: Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva in Planinske zveze Slovenije. O tem seveda ni nobenega dvoma. Vseeno, hvala! Sam vprašam: A mnenje iz uvodnika (in drugih člankov) ga pa izraža?)

***

Znanje nas oblikuje, določa, vodi k neodvisnosti razuma in osamosvojitvi človekovega duha. Znanje mora biti aktualno in neposredno uporabno. Znanje in njegovo usvajanje ima ustanovno vlogo pri kultiviranju človeka.


Univerzalno, a hkrati posebno, gorniško znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorništvo je delujoč primer, kjer se znanje povezuje z življenjem. Gorniška šola naj bi oblikovala posameznika, ki gradi na osebni odgovornosti, spoštuje zakone, varuje naravo, je pošten, ima etično držo. Vzgajala naj bi k sodelovanju, prostovoljstvu, naučila mlade, kako deluje planinska organizacija, jih usposobila, kako se angažirati pri skupnostnih problemih in jih naredila občutljive za različne potrebe posameznikov in posameznic.

A teh zahtev (starševska in strokovna) gorniška javnost ne naslavlja, saj prevladuje sprejemanje obstoječega ter lojalnost in poslušnost.

Gorništvo otrok, mladostnikov in mladih ne bi smelo biti podrejeno logiki pričakovanj članskega vključevanja. A težnje po tem so prisotne v vsej PZS-vertikali. Če kje, bi v gorništvu morali slediti humanistično-razsvetljenskemu modelu delovanja in jasno ter odločno zavračati nesmiselna pričakovanja, da bomo tisti, ki tudi na razmišljujoči ravni delamo z mladimi, planinska društva opremljali z recepti, poenostavljenimi in hitrimi rešitvami strokovnih problemov, s spretnostmi, veščinami in izkušnjami, za katere odborniki verjamejo, da jim bodo omogočili strokovno in avtonomno delo v praksi. Kompleksni cilji gorništva so tako osiromašeni na en sam cilj, na članstvo v društvu, gorniško znanje pa postaja vse bolj zasebna in celo plačljiva dobrina.


Zame. Zanjo. Zate. Za vse. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, da je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev. (Ob tem ne spreglejmo slovenske šolske mantre, da so učenci preobremenjeni. In verjetno zato predebeli (povezava na zgovoren članek v Mladini) …)


(vir: Mladina)

Povsem samoumevno je, da se pri gorništvu ne moremo izogniti naporu, odporu, ki ga le-ta poraja, pri vztrajnosti, obvladovanju telesa za hojo, plezanje ali smučanje na goro. Da moramo za to žrtvovati svoj čas, da nam na začetku ne gre in da je potrebna vaja neštetih korakov in oprimkov. Če vloženi trud ne pripelje hitro do uspeha (razgleda z gore) in s tem do notranjega zadovoljstva (krepkega stiska rok s samim seboj), to prej ali slej privede do občutka, da je bila obremenjenost zaman.

Če se na gorniško neuspešnost in nemotiviranost mladih, ki prihajajo iz geografsko od gora oddaljenih pokrajin ali iz socialno in kulturno manj spodbudnega okolja, odzovemo tako, da znižamo pričakovanja, smo naredili usodno napako. Verjeti, da jih bomo s tem razbremenili, je zanikanje gore v vsej njeni celovitosti. Zato rešitev ne sme biti znižanje pričakovanj, temveč dodatno, individualno gorniško delo, torej iskanje najbolj optimalnih poti, da mladim pomagamo doseči gorniške cilje in standarde gorniškega znanja, ki omogočajo preživetje.


Z družino do … (Fotografija: Borut Peršolja)


… samostojne gorniške poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ustvarjanje in posredovanje temeljnega gorniškega znanja še nikoli doslej ni bilo tako obrobnega pomena in je vse bolj dojeto kot potrata časa in denarja. V ospredju je zanimanje za strokovno delo, ki je bližje komercialni obrti zaželenega pohodnika kot pedagoški teoriji hodečega gornika.

Zahteva, da mladi vidijo smiselnost znanja Planinske šole in njegovo uporabnost zgolj v tem, da bodo postali vodniki PZS, je sicer povsem legitimna. A del gorniške usposobljenosti je prav v tem, da razumejo tudi vrednost tistega, kar nam omogoča videti prek gole neposredne uporabnosti ter nam odpira obzorja in širi duha. Če sistemsko ne odstranjujemo ovir, ki so pokrajinskega, ekonomskega, socialnega, kulturnega značaja (ne pa posledica slabega dela sicer maloštevilnih, a zagnanih mentorjev in vodnikov) oziroma izhajajo iz različnih osebnih okoliščin mladih in vplivajo na njihovo gorniško (ne)uspešnost, nismo naredili veliko.

Ključno vodilo kakovostne množičnosti je zato presoja, ali sistemske rešitve zagotavljajo enake možnosti ali vsaj povečujejo enakost možnosti za doseganje kakovostne gorniške usposobljenosti vsem otrokom, mladostnikom in mladim. Zato nobena rešitev, ki povečuje neenakosti, ni sprejemljiva.


Od poti … (Fotografija: Borut Peršolja)


… do smeri. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Markacija, smreka in gora vabijo in vodijo
Programa Ciciban planinec in Mladi planinec

Z oblikovanjem programov Ciciban planinec in Mladi planinec, ki sta po štiridesetih letih nasledila predhodni akciji, je bil narejen vsebinsko bogat in tudi likovno, oblikovalsko ter sporočilno lep korak. Za prijazno, varnejše in vseživljenjsko gorništvo.

Znak programa Ciciban planinec je Cici markacija, ki s svojo živostjo in neposrednostjo predstavlja prvi stik z gorami, vabi nas v naravo in je hkrati zanesljiva vodnica otrokom in njihovim staršem (družinsko gorništvo je v tej starostni skupini še posebej razširjeno). Markacija je eden temeljnih simbolov slovenskega gorništva, zato z njegovo navezavo utrjujemo tudi tradicijo gorniškega izročila.

Program Mladi planinec zaznamujeta gora in smreka, ki sta na simbolni in konkretni ravni neločljivi povezani. Območje, do koder uspeva smreka, je tisto, do koder sega višinski in storilnostni napor mlajših osnovnošolskih otrok – markacija nas prihodi do gozdne meje. Mladostnikom, ki so primerno usposobljeni in izurjeni, pa se odpirajo gore v celoti – od vznožja prek vrha do vznožja (doma in po svetu). V njunih simpatičnih potezah lahko prepoznamo tudi fantovske in dekliške značilnosti, saj smo v gore povabljeni vsi. V njuni velikosti in odnosu med njima pa se skriva osnovno pravilo gorništva – prilagajanje najšibkejšemu in tovariška pomoč.


Koga vabi? Zares kliče? (Fotografija: EE grupa)


Gora in gozd. On in ona. (Fotografija: EE grupa)


Tri zgodbe v eni. (Fotografija: EE grupa)

Znaka obeh programov sta likovno izčiščena in omogočata, da jih otroci rišejo sami oz. jih lahko s prilagoditvami uporabimo na različne načine. Markacija, smreka in gora so prvine, ki tvorijo slovensko gorsko pokrajino. Velike tiskane črke preidejo v male, ko se markaciji pridružita smreka in gora. Starejšim osnovnošolcem so dostopne vse gore. Kot izrazno sredstvo pa je prehod opazen tako, da ilustracijo zamenja fotografija, gorništvo pa lahko iz ilustracije prestopi v način življenja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “RAZMISLEK: O SISTEMATIČNEM USPOSABLJANJU MLADIH GORNIKOV”

  1. [...] Med drugim, so mentorji planinskih skupin tisti, ki že šestdeset let uspešno odgovarjajo na vprašanje ali gorništvo preveč obremenjuje otroka, mladostnika ali mladega človeka? (Če krepimo prepričanje, da mora biti učenje vselej lahkotno, igrivo, da mora sprožati občutke ugodja, d je hoja, plezanje, smučanje mogoče samo v lepem vremenu, potem je neizbežno, da je napor, ki ga zahteva gorništvo, doživet kot pretirana obremenitev.) [...]

  2. [...] RAZMISLEK: O SISTEMATIČNEM USPOSABLJANJU MLADIH GORNIKOV [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !