MUZEJ POD KOZOLCEM


Muzejski eksponat ali prometna oprema. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nenačrtovan postanek na kolesarski poti iz Kamnika do Gozda je na stebru obcestnega kozolca razkril – vsaj zame – izjemno zanimivost. Staro, dobro ohranjeno smerno tablo s pravopisno dovršenim napisom (celo s stičnim pomišljajem!), z (ne)naselbinskimi razločki (Kranjski Rak in Mala planina), kratico SPD KP (Slovensko planinsko društvo, Kamniška podružnica) in indijansko sklenjeno puščico.

Tabla nemo govori o nekdanjem dostopu na Veliko planino, kar je v času Kamniške podružnice SPD pomenilo: z vlakom do Kamnika, od tam pa čez Gozd in mimo Kranjskega Raka na odprt planotast svet pastirjev. Smer, ki je poznana le še redkim kamniškim turnim smučarjev (po pripovedovanju Bojana Pollaka), ki se pripeljejo skoraj do domačih vrat v bližini samostana v Mekinjah.

Ta najdba (ki na kamniškem koncu sploh ni edina, fotografijo podobne table z napisom Peš poti med gorami Vrhpolje–Kamnik mi je že zdavnaj poslal pokojni Igor Maher) pa odpira številna vprašanja, zlasti glede odnosa do bogate kulturne in tehnične gorniške dediščine. Konkretno: kaj naj s smerno tablo? Naj gre v Slovenski planinski muzej ali naj preprosto dokonča svojo prvotno funkcijo?

Starost slovenskih planinskih poti ni brezčasna, lahko pa to hitro postanejo, če njihove zgodovine ne bomo oteli pozabi.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !