MARKO PLEZA, MARKO PLEZA

V torek, 3. marca 2015, je bil v Knjižnici Domžale ob 19. uri gorniški večer z Markom Lukićem z naslovom Podjetne gore (šestinpetdeseti po vrsti).


Marko Lukić. (Fotografija: Lojze Popelar)

V predstavitvenem vabilu sem zapisal:

Marko Lukić (1969) iz Maribora, športni plezalec in alpinist, član Akademskega planinskega društva Kozjak. Poročen, oče dveh otrok, univerzitetni diplomirani ekonomist, direktor podjetja Lumar IG. Družinsko podjetje se ukvarja s proizvodnjo in montažo visoko kakovostnih ekološko energetsko varčnih in pasivnih montažnih hiš. Pleza od leta 1982, vsestranski plezalec in alpinist, slovenski utiralec hitrega prostega plezanja v težkih skalnih smereh, nekdanji državni prvak v športnem plezanju, tekmovalec v hitrostnem plezanju in plezalec kombiniranih smeri. Udeleženec alpinističnih odprav v Peru, Pakistan in Argentino: v Patagoniji je preplezal prvenstveni smeri na Cerro Fortaleza in Cerro Torre. Preplezal je več kot sedemdeset smeri težavnosti 8b ali več, med njimi smer Just do it z oceno težavnosti 8c+ (ZDA, 1997) ter prvo 8a smer v slovenskih Alpah – Smer norcev v Šitah (2003). Doslej edini slovenski alpinist in plezalec, ki je po kategorizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije sočasno dosegel status športnika mednarodnega razreda v alpinizmu in v športnem plezanju.


Marko Lukić in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pogovor si lahko tudi pogledate po zaslugi snemalca – Miro Pivar za Domžalec.si:
YouTube slika preogleda

O vsebini pogovora lahko ugibate na podlagi postavljenih vprašanj:

Gregorju Šeligi si leta 2004 povedal, da se je tvoj alpinizem začel s prevaro – ponaredil si podpis staršev, ker si bil premlad, da bi se lahko vpisal v alpinistično šolo. Kakšni so tvoji gorniški začetki? Si gore spoznaval kot otrok?

Carlos Comensana (High Mountain, september 2004): »Pogosto se sprašujem, kako danes mladi alpinisti, ki želijo v gorah plezati “kot se spodobi” usmerjajo svoje sanje. Kot povsod v življenju tudi tu obstajajo dejstva, ikone in idoli, ki jim lahko sledimo. Toda kje so dobri zgledi danes?« Kdo je bil tvoj alpinistični vzornik?

Kako si izbiral soplezalce? (Janez Jeglič, Silvo Karo, Miha Praprotnik, Martina Čufar, Andrej Grmovšek če naštejeva le nekatere.) Kaj je bilo odločilno: da so boljši od tebe, da so enakovredni, da so zanimivi? Si kdaj plezal s Štefom (Steve House)?

Posebej me zanimata oba Domžalca: Johan in Silvo. Kako si ju doživljaj, kaj ti je kdo od njiju »dal« v alpinističnem pogledu, v čem sta si bila podobna, v čem različna?

Mina Markovič pravi, da sta plezanje v dvorani (več gibov, manjši in manj oprimkov) in plezanje v skali (daljše plezanje, več drobnih oprimkov, več počitka) dva različna športa. Kaj – ob dejstvu, da si povsod posegel visoko – porečeš ti?

Pred dvema letoma je izšla knjiga Zgodovina slovenskega alpinizma (avtorja Peter Mikša in Urban Golob, ki se ga posebej spomniva ob tej priložnosti). Zaman te iščemo med »stebri slovenskega alpinizma«. Ti gre pomanjkanje pozornosti na živce oziroma imaš občutek, da stvari – ob uredniški presoji – ne stojijo na svojem mestu?


Čustva so baterija življenja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pri Andreju Grmovšku piše: »Po letu 2001 je vse več plezal z Markom Lukićem in skupaj sta tvorila udarno navezo, ki je vsako leto premikala slovenske meje zahtevnega prostega plezanja dolgih smeri v Alpah, tako poleti kot tudi pozimi v mešanem plezanju.« Knjiga Grmota umešča med »idejno najmočnejše alpiniste«. Se strinjaš s to oznako? Kako je z idejami pri tebi?

Ob izjemni vsestranskosti, ki sva jo omenila že uvodoma, tvoje plezanje zaznamuje »lahek, hiter in preprost« slog plezanja. Je to ustrezna oznaka?

Si za uspešen vzpon potreboval tudi zunanji motiv? Da boš prosto preplezal Smer Norčkov si na primer napovedal tudi v intervjuju za Planinski vestnik.

Veliko si plezal tudi z ženo Alenko (ki je tudi tekmovala na hitrostnih tekmah v Paklenici). Se ti zdi pomembno, da se najdeta in podpreta sorodni duši? Kako je z vajinim plezanjem sedaj? Plezata tudi vajina otroka (Linn Hill je na predavanju v Cankarjevem domu povedala, da se otrok v nič ne sme siliti, saj je povsod potrebna navzočnost srca.)?


Oprimek pozornosti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Z deseto težavnostno stopnjo si se srečal v Cinah, še prej si opravil z legendarno smerjo Riba v Marmoladi (Dolomiti, Italija): katera od teh zgodb bi bila vredna filmske upodobitve? Zanima me tudi ali lahko opišeš razliko med domačim, Julijskim apnencem in Dolomitskim apnencem? Kako kamen občutiš pod blazinicami prstov?

Kaj ti vsako leto pomeni 24. april (šestkrat v enem dnevu čez steno Anića Kuka v Paklenici = 2100 m)? Lahko prosim razložiš, kako gresta lahko hitrost in varnost z roko v roki, saj s cest vemo, da temu ni tako?

Ko sestopaš z vrha stene in če imaš ta privilegij, da nanj vodi zavarovana planinska pot: ali takrat po tej poti hodiš ali plezaš? Sprašujem zato, da vidim, če občutiš razliko med napredovali in varovali?


Zvestobna naveza. (Fotografija: Lojze Popelar)

Pred leti si v enem pogovoru dejal: »Zaposlen sem v družinskem podjetju, kar je večkrat slabost kot prednost. Mislim, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko delal tudi drugje za podobno plačilo.«

Kaj je po tvojem največja doživljajska prednost vaših hiš? Obstaja več forumov, kjer najdemo odzive uporabnikov (pogosto jim odgovarjaš kar sam). Po kolikšnem času lahko človek začuti obljubljene učinke bivanja?

Kaj ima to opraviti z ljubeznijo? je ime ene od tvoje preplezane smeri. Kaj ti je alpinizem dal, pustil za življenje, še zlasti pri oblikovanju poslovnega modela podjetja? So te ob tvojem vodstvenem znanju kdaj snubili za organizacijsko delo v alpinizmu?

Če bi imel možnost: katero od planinskih koč v slovenskih hribih bi podrl in jo naredil na Lumar način?

Prosim, bodiva ob koncu pogovora in po petkovih statističnih vesteh optimista: učinke gospodarske rasti v Lumarju sedaj že občutiš?

Si eden redkih gospodarstvenikov, ki v javnosti ne omalovažuje javnega sektorja. »Ko iz zasebnega sektorja govorimo o problemu javnega sektorja, se to vedno zlorabi za kritiko, da mi želimo znižanja plač medicinskih sester, gasilcev … Prepričan sem, da ni normalnega človeka iz tržnega sektorja, ki bi si želel znižanja plač tem poklicem. Kvečjemu smo si enotni, da jim jih je treba zvišati. Ampak ti ljudje potrebujejo dobro vodenje, pravilne postopke, prave šefe. Problem je, da javna uprava ni dobro organizirana. Treba je končati z demagogijo, da želimo mi, vampirji iz zasebnega sektorja, tem ljudem kaj slabega. Mi želimo zgolj učinkovito javno upravo, ki bo servis prebivalcev in gospodarstva. Zdaj pa se izgublja denar na sto straneh, bodisi namerno bodisi zaradi neučinkovitosti.« Vztrajaš pri tem pogledu?

V pogovoru za Delo z Urbanom Črvekom si dejal: »Ko po težkem vzponu zaideš v meglo, v snežni metež, se nikakor ne smeš ustaviti. Dokler hodiš, živiš.« Hvala za ta iskren pogovor!


Sproščeno in polno smeha povečerje. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “MARKO PLEZA, MARKO PLEZA”

  1. Nejc Pozvek komentira:

    Pozdravljen, Borut!
    Čestitke za vrhunske intervjuje in hvala, da jih deliš s širšo javnostjo preko spleta. Prav tako pohvala nastavljanju ogledala naši krovni organizaciji.
    Pozdrav,
    Nejc

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !