PRIDOBITNI PRIHODKI PLANINSKIH DRUŠTEV

(NAČRT B ZA GORNIŠTVO 2014 – 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del)

Tokrat objavljam podatke iz letnih poročil planinskih društev za leto 2013, ki jih zbira in javno objavlja AJPES. Izbrana planinska društva (gre za največja planinska društva – tako po številu članov, kot tudi po številu planinskih koč, ki jih imajo v lasti) so v tem pregledu razvrščena glede na prihodke od prodaje trgovskega blaga, proizvodov in storitev, ti prihodki pa se večinoma nanašajo na (pridobitno) dejavnost njihovih planinskih koč.



Podatki odpirajo številna vprašanja, med drugim na primer:
- zakaj obstajajo velike razlike med planinskimi društvi (če primerjamo društva z enakim številom enako kategoriziranih planinskih koč) in med podobnimi posameznimi planinskimi kočami?
- kakšni so presežki med prihodki in odhodki planinskih društev iz naslova gospodarjenja s planinskimi kočami in kam se ti presežki usmerjajo?
- kakšen je ustvarjen prihodek na sobo ali ležišče v planinski koči in kakšna je dodana vrednost na sobo/ležišče?
- kateri model upravljanja planinske koče je gospodarnejši – oskrbniški, najemniški ali udarniški?

Iz preteklih objav vemo:
- Število ležišč narašča, število prenočitev pada.
- Število domačih prenočevalcev (37.029) je podobno številu B članov (34.982).
- V svojih planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev spi v kočah dvakrat, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je popust pomemben manj kot 20.000.
- Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.
- Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo 10.920 krat pod šotori (39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).

Ali lahko iz doslej povedanega izpeljemo optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč? Bojim se, da ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti, to ni mogoče.

Zakaj bo prenočevanj v planinskih kočah v prihodnje še manj kot doslej?
- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče raje izpustili.
- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila. Ljubitelji samote bodo sčasoma (a hitro) opustili tudi članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo več potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno oskrbništvo, ki traja nekaj let po tri mesece na leto, ne izpolnjuje enega od sestavnih delov formule za uspeh.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !