PODRTA GORA

(NAČRT B ZA GORNIŠTVO 2014 – 1. del, 2. del)

V enem stoletju smo izoblikovali zahodno, vzpenjajoče pobočje članske Gore, precej hitreje – v četrt stoletja – pa nam je uspelo skoraj dokončati tudi vzhodno, spustno pobočje.


Vir podatkov: Slovensko planinstvo, 2011.

Bo ob njenem vznožju zrasla nova gora ali se bo dolina erozijsko samo še poglabljala?

Zakaj članstvo od leta 1989, ko je bilo registriranih rekordnih 114.207 članov, vztrajno upada?

Če ljudje hodijo v hribe – in v to se lahko prepriča vsakdo, kjerkoli, ob kateremkoli lepem koncu tedna – zakaj jih društveno članstvo ne zanima?

Je članarina vsebinsko, idejno tako prazna, da je cenovno previsoka?

Je zmanjšanje števila članstva sploh problem ali stanje, ki bi ga PZS morala – nekako budistično – sprejeti in razumeti takšnega kakršen je?

Preden zelo konkretno odgovorimo na ta vprašanja, si privoščimo esejski razgled v kratko zgodovino večnosti.


Odeja enosti ali blazina skupnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Učinkovite zgodbe ponavadi ni preprosto povedati. Težava ni v samem pripovedovanju (v tem smo kar mojstri …), temveč v prepričevanju drugih, da ji verjamejo. Slovenska gorniška zgodba pri tem ni izjema.

Izsledki številnih (socioloških) raziskav so pokazali, da lahko prvotna, recimo ji naravna skupina (v našem primeru na primer ustanovitveno Slovensko planinsko društvo), šteje največ 150 članov. Še danes se kritični prag v človeških organizacijah ustavi pri tej številki. Pod tem številčnim pragom se skupnosti, podjetja in družbene mreže ohranjajo predvsem s temeljitim poznanstvom. Veliko število neznancev lahko uspešno sodeluje le (v našem primeru so bile to podružnice SPD), če verjamejo v skupne mite, ki obstajajo v kolektivni ljudski zavesti.

Shematski pregled slovenske gorniške misli je v tem (mitološkem) pogledu jasen, celo nedvoumen:

Vir: Samozavestno naprej ali slovenska šola gorništva.

Ali lahko ob tem poenostavljenem pregledu slovenskega gorništva govorimo o izpolnjenem obzorju izkoriščenih možnosti? Obzorje možnosti je namreč celoten razpon prepričanj, praks in izkušenj, ki so na voljo gorniški skupnosti ob danih pokrajinskih, ekoloških, tehničnih in kulturnih omejitvah. Jasno pa je, da vsaka družba in vsak posameznik lahko – v svojem generacijskem obdobju – raziščeta le delček svojega obzorja možnosti.


Kaj se skriva ali kaj nam prihaja naproti? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Trdim, da se je uvodoma omenjeni mitološki/čudežni napoj verjetja, ki je rezultiral v vrhu članske Podrte gore konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, preprosto izpraznil.

Gore smo v celoti »osvojili«:
- prehodili, preplezali, presmučali, prereševali smo jih po dolgem in počez,
- nadelali vse planinske poti in zgradili vse planinske koče,
- razvedovalno smo jih poimenovali ter prikazali na planinskih zemljevidih in opisali v vodnikih,
- molče in glasno smo vodili vse, ki so to želeli ali ne.

(V grafu članske Podrte gore so zato simbolno prikazana nova Kredarica, pot na Veliko Babo in Dobnikov vodnik.)

Vrh članskega slovenskega gorništva sovpada s koncem osvajalskih, materialističnih, nacionalnih stremljenj. Z gradnjo poti in koč ter družbenim prisvajanjem konkretnega in duhovnega ozemlja (najlepši, vendar ne edini primer je Triglav z Aljaževim stolpom) so slovenske gore spoznane/razgaljene do mere, ko se iz polja osebne bližine premikamo v intimno bližino.

Slovenske gore so »naše«. O njih vemo »vse«. Tam smo se »rojevali« in tam »umiramo«.


Podpis neznanega umetnika. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Miti in legende ljudi (skoraj od rojstva) navajajo razmišljati po ustaljenem načinu, se vesti v skladu z določenimi merili, si želeti določene stvari in upoštevati določena pravila. Številni avtorji, raziskovalci obče zgodovine menijo, da je vsaka kultura popolna in skladna, da vsebuje nespremenljivo bistvo, ki jo opredeljuje za vedno. Tako naj bi vsaka skupnost imela svoj svetovni nazor ter sistem družbene, pravne in politične ureditve, ki deluje tako nemoteno, kot se izmenjujejo letni časi. S tega vidika se kulture, prepuščene same sebi, naj ne bi spreminjale. Svoje življenje so ves čas nadaljevale v enakem tempu in v isti smeri. Spremenila jih je lahko samo zunanja sila.

Večina sodobnih kulturologov meni, da velja prav nasprotno. Vsaka kultura ima svoja značilna prepričanja, pravila in vrednote, vendar se ti nenehno spreminjajo. Kultura se lahko spreminja zaradi sprememb v okolju ali zaradi stikov s sosednjimi kulturami. Vendar se kulture spreminjajo tudi zaradi notranje dinamike. Dejavniki teh sprememb pa smo ljudje: tako skupnost kot posameznik.

Gorništvo v tem pogledu ni nobena izjema, prej pravilo.


Pogledi na razglede. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi gorniškega humanizma spoštujemo posamezne ljudi z mislijo, da je njihova svoboda nekaj najsvetejšega (liberalni humanizem), skupnosti pa spoštujemo zato, da bi vsem ljudem zagotovili enakopravnost (socialistični humanizem). Tudi sodobnemu (gorniškemu) svetu ne uspe (vselej) združiti svobode z enakopravnostjo. S tem ni nič narobe. Takšna protislovja so neločljiv del človeške kulture. Pravzaprav so njena gonilna sila, odgovorna za ustvarjalnost in dinamiko naše vrste. Neskladje misli, idej in vrednot nas sili v razmišljanje, vnovično presojo in kritiko.

Iz preteklosti v sedanjost vodi ena sama pot, v prihodnost pa se razceplja nešteto stez. Nekatere so širše, lažje in bolje označene, zato bomo verjetno stopili nanje, toda včasih zgodovina – in ljudje, ki jo ustvarjamo – nepričakovano zavije. Bolj kot gledam nazaj v vzvratnem ogledalu, bolje vidim ta ovinek gorniške zgodovine. Smo ga res spregledali samo zato, ker smo bili sami obuti v isti gojzar?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !