GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV (3)

(Nadaljevanje članka)

Celoten članek Gornistvo v dolini triglavskih jezer (PDF 1,7 MB)

5 Planinski koči
Pastirske, gozdarske in botanične koče/bajte so se na istem mestu ali v soseščini sčasoma preobrazile v kraj, kjer, kot pravi slovenski pregovor »bog roko ven moli«. »Brata Karel in Žiga Zois sta zgradila botanično raziskovalno kočo, domnevno pri Dvojnem jezeru ali Pri utah. Karel je imel kočo morebiti tudi v zgornjem delu Doline« (Erhartič 2012, 12). »Za nemškimi kapitalisti (gre za lastnike Kranjske industrijske družbe, opomba avtorja) so prišli nemški turisti; postavili so Jezersko kočo »Ferdinand-Schϋtzhaus« med letoma 1878 in 1880« (Tuma 1921). »Pohlevna kočica, kakršne so nemške planinske sekcije v tistem času postavljale po slovenskih Alpah, se je do leta 1918 imenovala Herzog Ferdinand Sieben Triglaver Seen-hϋtte, a ponavadi je vojvoda ostajal v senci« (Orel 1973).

»V slovenskih snežnikih je na izbiro mnogo turističnih postojank z bolj ali manj lepim okolišem in razgledom, nobena izmed njih pa nima tako srečno izbrane, zanimive in slikovite lege kakor Koča pri Triglavskih jezerih (1683 m)« (Badjura 1953).

»Zaradi svoje edinstvene lege spada med najlepše planinske postojanke ne le našega alpskega sveta!« (Mihelič, Petkovšek, Strojin 1974)

Po prvi svetovni vojni, leta 1919, je kočo prevzelo Slovensko planinsko društvo (danes je njen lastnik in upravljavec Planinsko društvo Ljubljana – Matica). »Koča je čisto nova, stoji na ledeniških obruskih med dvema jezeroma in je bila dograjena isti dan leta 1914, ko je bila vojna napovedana. Zgradil jo je nemški DŐAV. Na istem mestu je bila prej le preprosta bajta. Koča je lesena iz macesnovih brun in s skodlami obita. Ima dve nadstropji in devet sob z 1–3 posteljami, skupno ležišče za pet oseb, prostorno jedilnico, kuhinjo, shrambe in hlevček za tri koze. Na južni strani je odprta veranda. Prenočuje lahko 21 turistov na posteljah. Je pa včasih toliko posetnikov, da morajo še na klopeh ali na tleh ležati. Preteklo leto jih je bilo enkrat toliko, da so morali še zunaj koče bivakirati. O, ko bi se turisti hoteli bolje porazdeliti, da jih ne bi kar čez 100 naenkrat prišlo, druge dni pa le 1 do 3!« (Knafelc 1928) Leta 1933 je kočo obiskalo 1683 obiskovalcev, leta 1934 1506 (Mikša 2013, 91), že leta 1948 pa kar 5519 (Mikša 2013, 110).


Slika 10: Koča pri Triglavskih jezerih je med najbolj obiskanimi slovenskimi planinskimi kočami. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimivo je opazovati tudi takratne navade obiskovalcev, ki se v resnici do danes niso prav veliko spremenile: »Med potjo srečujem turiste in jih izprašujem, ali so bili v koči in če so bili zadovoljni. Vsak se pohvali, da je bilo prav dobro. Enkrat mi pa vendar moj prijatelj pove, da je bila oskrbnica surova. »Kako to?« ga vprašam. Povedal je tole: ko jo je neki turist, stopivši v nabito polno kočo, vprašal, če ima kako sobo za njega, mu ona odgovori: »Saj vidite, da je vse prazno.« No, jaz bi mu tudi ne mogel drugače odgovoriti, če sam ne vidi, da ni prostora v koči. Dosti je takih »olikancev«, ki hočejo biti le sami postreženi, ne oziraje se na druge.« Ali druga prigoda: »Pride turist pa vpraša, kje imamo kopalnico, vodovod ali vodnjak. Kako se začudi, ko se mu pove, da imamo v ta namen kar dve jezeri; pride drugi in vpraša po jedilnem listu; pove se mu kar na pamet vse mogoče, kar se da narediti; ko smo vse našteli, pa pravi izbirčni planinec: »Eh, saj imam še sam malo čaja, če bi mi ga hoteli skuhati …« (Knafelc 1928). Zato je že takrat v koči visel zgovoren napis: »Če hočeš spoznati človeka, glej, kako se vede v koči.« (Knafelc 1928)

Koča je bila »od leta 1920 do leta 1941 odprta od 27. junija do 15. septembra, pozimi pa marca, aprila in maja, torej vsako leto dobrih pet mesecev« (Orel 1973). »Koča je za zimski sport zelo pripravna, tako da so nekoč smučarji udrli brez ključa skozi okno stranišča v prvem nadstropju« (Knafelc 1928).

***

Velika gostija pri Sedmerih
V soboto sem šla na Triglav. Pri Sedmerih jezerih je bila velika gostija. Jezera so dvignili in pod njimi podstavili gorilnike. Jezera so zavrela, v vrelo vodo so vrgli zelenjavo, po eno Argo kocko in nekaj krav. Potem so člani gorske reševalne službe zastonj delili juho. (Ahlin 1991)
(Zmagovalna prvoaprilska šala na prireditvi Kljukec v Mirni na Dolenjskem)

Kočo pri Triglavskih jezerih so leta 1955 ponovno obnovili in povečali na zmogljivost 98 ležišč, pred tem je imela 45 ležišč (Mikša 2013, 115). Pri umetnem jezeru je bila zgrajena mala vodna elektrarna, ki pa že nekaj časa ne obratuje. Visok betonski jez je »kričeč primer brezobzirnega spreminjanja naravnega bisera« (Bizjak 2014), ki bi ga bilo treba po skoraj sedemdesetih letih odstraniti. Dvajset let kasneje je imela koča »51 postelj in 70 skupnih ležišč, kljub temu pa je ob konicah zelo zasedena« (Mihelič, Petkovšek, Strojin 1974). »25. septembra 1988 je bilo odpiranje posodobljene Koče pri Triglavskih jezerih, obnova je potekala v letih 1986–1988, koča ima sedaj zmogljivost 175 ležišč, na voljo pa je tudi prenovljena pomožna koča z zmogljivostjo 16 ležišč« (Klančnik 1988). Leta 1990 so ob koči uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči. Leta 1999 so s sredstvi programa PHARE za Triglavski narodni park postavili 30 sončnih generatorjev (55 W; 1 regulator in 4 akumulatorji 2500 Ah). Leta 2003 je bila ob koči urejena depandansa (Mikša 2013, 239). Zadnja obsežnejša obnova, ki je obsegala ekološko prenovo, obnovo sanitarij, namestitvenega dela, obnovo prostorov za pripravo in strežbo pijač, je bila izvedena leta 2010 (Obnova koče …).

Leta 2005 je Planinsko društvo Ljubljana – Matica upravo Triglavskega narodnega parka zaprosilo za dovoljenje za izvedbo projekta, ki je predvideval »gradnjo srednje napetostnega in nizko napetostnega električnega kabla, mobilne transformatorske postaje (predvidene napetosti 24kV) in dvocevne telekomunikacijske kabelske kanalizacije v skupni dolžini 7506,51 m. Gradnja in kabli bi potekali po trasi obstoječe planinske poti s Komne« (Projektna dokumentacija … 2005). V obrazložitvi so zapisali, da je »zaradi velikega pretoka ljudi (cca 30.000 ljudi letno) velika obremenitev okolja z vidika odpadnih vod. Sedaj so odpadne vode iz koče speljane v dve triprekatni greznici. Zaradi pomanjkanja energije maščobo razgrajujemo z biološkimi tekočinami. Voda iz greznice se odvaja v Dvojno jezero« (Projektna dokumentacija … 2005).

V planinskem društvu so skušali biti v utemeljitvi vloge prepričljivi in nazorni: »Planinarjenje je napor. Planinci kot končni uporabniki na kočah izražajo svoje potrebe. Izvajanje dela teh potreb je vezano na električno energijo (bivanje, priprava hrane, prečiščevanje odpadkov) in telefonske povezave (varnost in informiranje). S priključitvijo objekta na električno in telefonsko omrežje bi se izboljšal gorski turizem in varnost le tega v tem delu TNP. … Z vidika varovanja narave in ljudi električni in telefonski priključek prinašata izboljšavo stanja« (Projektna dokumentacija … 2005).

Izvedbo projekta je uprava parka zavrnila. Odločitev zagotovo ni bila lahka, zlasti ob dejstvu, da pripeljejo v kočo s helikopterjem letno do 5.000 litrov naftnih derivatov, kar v tem občutljivem visokogorskem kraškem svetu predstavlja veliko potencialno točkasto obremenitev narave ter vodnih virov zaradi kraškega pretakanja in povezave z izvirom Save Bohinjke v Savici. Jensterle navaja podatek 1000 l dizelskega goriva na leto, v letu 2013 pa naj bi v celoti prešli na zemeljski plin (Jensterle 2013, 56).

Dvojno jezero se je po ledeni dobi izoblikovalo v občutljiv ekosistem z ostrimi omejitvami okolja – z majhno količino hranil in nizkimi temperaturami. Prehranjevalna veriga je kratka – ob omejenih količinah hranil so uspevale redke alge, z njimi pa so se hranili planktonski raki. »Do leta 1991, ko so ljudje vanj naselili jezersko zlatovščico, ribe v jezeru naravno niso bile prisotne« (Rešimo dvojno jezero 2013). »V zadnjih letih postaja Dvojno jezero vse bolj onesnaženo, saj se je zaradi antropogenega vnosa rib jezerskih zlatovčic podrla prehranjevalna veriga. Svoje je z neurejenim odvajanjem odpadnih vod prispevala tudi bližnja planinska koča, saj je dodaten vnos hranilnih snovi še pospešil razrast alg« (Erhartič 2012, 67). Strokovnjaki (in javnost) so na problem onesnaževanja zaradi odpadnih in fekalnih voda opozarjali vrsto let, vendar so se lastniki koče očitkov ves čas branili. Po precejšnjem pritisku posameznikov in javnosti zaradi cvetenja alg v letih 2009 in 2010 so leta 2010 s pomočjo sredstev Evropske unije zgradili biološko čistilno napravo (dimenzionirana za 12.000 litrov odpadne vode na dan) v vrednosti 240.000 €. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je bilo že pred tem več predlogov za izvedbo čistilne naprave vendar »enkrat rastlinska čistilna naprava ni bila primerna zaradi neavtohtonih vrst, drugič se velika mehanska čistilna naprava ni vklapljala v prostor, pri biodiskih pa je bila problem kratka obratovalna sezona« (Šolar 2002).

Koča je zadnja leta odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult, v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč, zimska soba z 18 ležišči, WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju. Koča ima 12 sanitarij (suha stranišča, brezvodni pisoarji), tuš za osebje, kuhinjo z zmogljivostjo priprave do 600 obrokov na vikend. Glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo, imajo tekočo vodo, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko (instalirana moč je 1650 WP) ter mobitel (ki pa je s signalom slabo pokrit) (Medmrežje 6). Jensterle kočo uvršča med velike in ne samozadostne energetske porabnike (Jensterle 2013, 68) in priporoča varčnejšo uporabo energetskih naprav, odstranitev treh hladilnih naprav za pijače ter zamenjavo hladilnih naprav in žarnic. Na ta način bi mesečno privarčevali 225 kWh (Jensterle 2013, 94).

***

Nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer, pa na višini 2071 m stoji Zasavska koča na Prehodavcih. Kočo je zgradilo (in jo tudi upravlja) Planinsko društvo Radeče na mestu, kjer je nekdaj stala italijanska obmejna stražnica. Odprtje je bilo 22. avgusta 1954. Leta 1971 so kočo razširili in prenovili; dela so bila končana 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili lesen bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so izolirali fasado, jo obložili z lesom ter obnovili notranjost koče. Leta 1990 so – med prvimi v Sloveniji – postavili sončne celice za pridobivanje električne energije (sedanja uporabna moč celic je 1093,7 W, vršna pa 1420 W (Jenstrle 2013, 21)), leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče na kompostiranje (slednje je bilo sploh prvo v slovenskih gorah).

Koča je zadnja leta odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; v dveh sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda je kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje (Medmrežje 7). Jensterle kočo uvršča med srednje, a samozadostne energetske porabnike (Jensterle 2013, 68).


Slika 11: Zasavska koča na Prehodavcih. (Fotografija: Jure Brečko)

***

Planinska zveza Slovenije (za razliko od stanja v drugih planinskih organizacijah alpskih držav) ni lastnica nobene planinske koče (razen PUS Bavšica in manjšega solastniškega deleža v nekaterih kočah), temveč so lastniki planinska društva. Planinska zveza Slovenije lahko – v skladu s statutom, ki ureja razmerja med društvi in zvezo – pripravlja strateške in programske dokumente, ki pa jih spet uresničujejo (ali pa tudi ne) planinska društva. Tako je Planinska zveza Slovenije leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna. Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija Planinske zveze Slovenije je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) (Naprudnik 2009) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012).


Slika 12: Največ lahko v skrbi za naravo prispeva vsak obiskovalec gora sam. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slika 13: Oskrbovanje koče s konji sodi med trajnostne oblike gospodarjenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slika 14: Pranje rjuh v zavarovanem območju ni dovoljeno, se pa še vedno izvaja. (Fotografija: Borut Peršolja)

S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje), z urejeno okolico planinskih koč, skromnejšo ponudbo hrane in pijače se (pre)počasi, a vztrajno prilagaja nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave. Temu se prilagaja tudi udobje oziroma način gospodarjenja s planinsko kočo, ki še zadovoljuje potrebe povprečnega obiskovalca po ugodju. Prav optimizacija ponudbe koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče.

Planinska koča je namenjena zavetju, počitku, prehranjevanju in gorniškemu usposabljanju (in ne (dolinskemu) turizmu v polnem pomenu besede). Velike rezerve (zlasti na zavarovanih območjih) so tudi v funkciji koč kot INFO točk oziroma interpretacijskih središč. V koči je zaželena obzirnost do osebja in obiskovalcev ter spoštovanje hišnega reda. Planinska koča ni prostor za pijančevanje, kajenje in hrup. V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti, vremenski napovedi in posredovanje obvestila v primeru nesreče. V planinski koči se prehranjujmo, s seboj prineseno hrano omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov in izboljšujemo hitrost gibanja, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče.

V zadnjih štirih letih je Planinska zveza Slovenije uvedla dodatne aktivnosti: leta 2012 je začela s podeljevanjem certifikata Okolju prijazna planinska koča, ki ga lahko pridobi planinska koča, ki s svojim celostnim delovanjem čim manj vpliva na okolje. Od leta 2014 pa podeljuje tudi certifikat Družinam prijazna planinska koča.

Osnovna merila za podeljevanje certifikata Okolju prijazna planinska koča so:
- istovetnost ciljev in stremljenj upravljavca (najemnika/oskrbnika) s cilji planinskega društva,
- okolju prijazno in energetsko učinkovito upravljanje planinske koče,
- upoštevanje vseh zakonskih predpisov, vse nove investicije v oskrbovalne in odstranjevalne naprave morajo biti v skladu z najnovejšim stanjem tehnike na tem področju,
- upoštevanje usmeritev in dogovorov na ravni Planinske zveze Slovenije.

Žal nobena od obeh koč ni v postopku pridobivanja katerega od certifikatov.

Začela se je tudi razprava o izboljšanju ponudbe hrane, ki naj odraža krajevne posebnosti in po možnosti ponudi izdelke ekološke proizvodnje. Ekološko kmetijstvo z velikim deležem gorskih kmetij in območji pod gorami lahko pomembno prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, ohranjanju kulturne visokogorske krajine, ohranjanju oziroma izboljšanju biotske raznovrstnosti ter varstvu virov pitne vode. Ekološko kmetovanje zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov. Hrana, pridelana v bližini, ima do naših krožnikov krajšo pot, kot tista iz oddaljenih območij. Narašča torej zavedanje, da so planinske koče lahko prostor za organiziran nastop ekoloških kmetij, za osveščanje obiskovalcev gora in tudi pridelovalcev.

Oskrbovanje (planinskih) koč s konji je bilo stoletja najbolj učinkovit način (ob nepogrešljivih nosačih) in so ga izvajali domačini. V veljavi je bil do uvedbe komercialnih poletov s helikopterjem, ko je cena pripeljanega tovora postala bistveno cenejša od prinešenega. Oskrbovanje s konji ima celo vrsto pozitivnih učinkov: zmanjša se onesnaževanje s hrupom (to je še posebej pomembno na zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka), izboljša se gospodarsko stanje kmetij zaradi dopolnilne dejavnosti, vzpostavi se stalno vzdrževanje planinskih poti, kar izboljša dostopnost tudi drugim obiskovalcem gora. V zadnjih letih je spet zaživelo oskrbovanje s konji: tako letno s konji prinesejo do Koče pri Triglavskih jezerih okrog 40 ton tovora, skupaj pa na območju Doline Triglavskih jezer preko 60 ton, kar pomeni, da nad dolino leti okrog 80 helikopterjev manj na sezono.

(SE NADALJUJE)

Viri in literatura
Ahlin, M. 1991: Velika gostija pri Sedmerih. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Anko, B. 2001: TNP – leta 2021. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Badjura, R. 1953: Izbrani izleti po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju. Ljubljana.
Bizjak, J. 2001: Narodni park med vizijami, možnostmi in resničnostjo. Dvajset let pozneje 1981 2001, Bled.
Bizjak, J. 2014: Zgodbe visokogorskih jezer in lepočev. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Brečko, J. 2013: Zimske markacije na Triglavski smučarski magistrali (del od Vogla – Hribaric). Seminarska naloga inštruktorja planinske vzgoje. Radeče.
Cigale, D. 2011: Turistični obisk visokogorja na območju Kamniške Bistrice. Dela 35. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Dobravec, J. 2004: Triglavski narodni park. Narava Slovenije: Alpe (razstavni katalog). Ljubljana.
Erhartič, B. 2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 23. Ljubljana.
Janša, O. 1968: Zgodovina turizma na Slovenskem. Turistični vestnik. Ljubljana.
Javni zavod Triglavski narodni park 2012: Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2014–2023 (različica 29. 10. 2012). Bled.
Jensterle, U. 2013: Geografska analiza energetske oskrbe in potenciala za rabo sončne energije na planinskih postojankah Triglavskega narodnega parka. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Julijske Alpe, zemljevid 1 : 75.000, 1910, 1923 (druga popravljena izdaja). Narisal Alojzij Knafelc. Vir: GMJ – Slovenski planinski muzej.
Keršič Svetel, M. 2003: Razvoj v Alpah po načelih Alpske konvencije in Seviljske strategije. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Klančnik, G. 1988: Lepša koča sredi parka. Planinski vestnik 11. Ljubljana.
Kmecl, M. 2001: Triglavski narodni park – včeraj in jutri. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Knafelc, A. 1928: Gospodarstvo koče pri Triglavskih jezerih. Planinski vestnik 4. Ljubljana.
Kozorog, M., Poljak Istenič, S. 2014: Triglavski narodni park v horizontu rekreacijskega avanturizma. Triglavski narodni park: akterji, dediščine. Ljubljana.
Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.
Kunaver, P. 1956: Arhitekti doline Triglavskih jezer. Planinski vestnik 12. Ljubljana.
Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2. Ljubljana.
Lukan, B. 2012: Turizem v Dolini Triglavskih jezer. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Medmrežje 6: http://www.pd-ljmatica.si/Koce/35/Koca-pri-Triglavskih-jezerih (9. 3. 2014).
Medmrežje 7: http://www.pzs.si/koce.php?pid=34 (9. 3. 2014).
Melik, A. 1950: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana.
Mihelič, T., Petkovšek, D., Strojin, T. 1974: Julijske Alpe: planinski vodnik. Ljubljana.
Mikša, P. 2013: Matica planinstva. Ljubljana.
Mlinšek, D. 2003: Gore in gozd – učilnica narave. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Mrak, I. 2009: Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Doktorsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Naprudnik, M. 2009: Alpska konvencija in njena severna stena. Obvestila PZS 7–8. Ljubljana.
Obnova Koče pri Triglavskih jezerih, tehnične karakteristike.
Orel, T. 1973: Pozabljena jubilantka. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Peršolja, B. 2000: Čistejše poti, bolj cvetoče gore. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Peršolja, B. 2001: Planinske poti. Mentor planinske skupine. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Delo, priloga Znanost, 13. oktober 2003.
Peršolja, B. 2008: Gorništvo in planinstvo. Medmrežje 4: http://borut.blog.siol.net/2008/10/28/gornistvo-in-planinstvo/ (9. 3. 2014)
Peršolja, B. 2010: Gorniška šola 3/6 – gorska pokrajina. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2010/02/06/gorniska-sola-36-gorska-pokrajina/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011a: Planinske vrednote. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011b: Samozavestno naprej ali slovenska šola gorništva. Medmrežje 3: http://borut.blog.siol.net/2011/09/21/samozavestno-naprej-ali-slovenska-sola-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011c: Prvinska moč gorništva. Medmrežje 5: http://borut.blog.siol.net/2011/10/23/prvinska-moc-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011d: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B., Rotovnik, B. 2012: Organizacija vodništva. Vodniški učbenik. Ljubljana.
Piskernik, A. 1997: Zgodovina prizadevanj za ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Triglavski razgled. Bled.
Projektna dokumentacija za SN električni kabel s TP, NN električni kabel in TK kabelska kanalizacija od Koče na Komni do Koče na Triglavskih jezerih. Ljubljanski urbanistični zavod d. d., oktober 2005.
Rajšp, V, Serše, A. 1998: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 4. Ljubljana.
Rajšp, V., Trpin, D. 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 3. Ljubljana.
Rejec Brancelj, I., Smrekar, A. 2002: Človekovi vplivi na območju Triglavskega narodnega parka. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Ljubljana.
Rešimo Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, projekt, CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, 2013.
Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. Ljubljana.
Statut Planinske zveze Slovenije. Medmrežje 1: http://www.pzs.si/javno/dokumenti/2012_4_14_Statut_PZS_potrjen_UE.pdf (9. 3. 2014).
Šegula, P. 1978: Nevarnosti v gorah. Ljubljana.
Šolar, M. 2002: Čistejše planinske koče. Planinski vestnik 7–8. Ljubljana.
Tuma, H. 1921: Dolina Zajezerom. Planinski vestnik 9–10. Ljubljana.
Vrhovec, T. 1984: Preprosta doživetja. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Zakon o Triglavskem narodnem parku. Uradni list Republike Slovenije 52/2010, http://www.uradni-list.si/1/content?id=98680. Ljubljana.
Zorn, M. 2011: Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu. Planinska šola. Ljubljana.
Zupan, F. 1962: Prvi turni smučarski pohod od Sedmerih jezer v Krmo. Planinski vestnik 8. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV (3)”

  1. [...] ki se dogaja v središču našega edinega nacionalnega parka. Jezero ima zaradi dolgoletnega vnosa (že od leta 1878!) hranil iz greznice Koče pri Triglavskih jezerih (1683 m), s statusom planinske koče, in v [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !