GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV (2)

(Nadaljevanje članka)

Celoten članek Gornistvo v dolini triglavskih jezer (PDF 1,7 MB)

4 Planinske poti
Prvi (gorniški?) obiski domačinov so pustili tudi prve sledi in ne dolgo zatem tudi prve uhojene poti. Med najstarejše (današnje planinske poti) sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Tuma v spominih pravi: »Prvič sem hodil tod (po Dolini Triglavskih jezer, opomba avtorja), odstopivši od Triglava čez Hribarco, z velepoljskim pastirjem Blažkom leta 1887. Takrat še ni bilo nadelane poti po dolini« (Tuma 1921). (Konec 19. stoletja je Triglav obiskalo 150 do 300 ljudi letno (Janša 1968).) Slednja pa je že vrisana v zemljevidu leta 1910 (Julijske Alpe 1910). Tuma o takratnih poteh razkrije: »… po poti, ki se imenuje Spodnji Prehodavec, so gonili, dokler ni bila napravljena vozna cesta po gorenji Soški dolini, Trentarji v Bohinju kupljene plemenske krave ali pa, ker je bila vendarle nekoliko boljša steza, čez Velika vrata in mimo planine Za Skalo po Bersniku v dolino« (Tuma 1921). K sreči se je zaledje frontne črte v prvi svetovni vojni za las izognilo Doline Triglavskih jezer, saj so bile oskrbne poti in spremljajoči objekti speljani in zgrajeni iz Bohinja prek Komne do Krna.


Slika 4: Dolina Triglavskih jezer na Knafelčevem zemljevidu Julijskih Alp leta 1910. (Vir: Slovenski planinski muzej)

Iz Hacquetovega opisa (1778) lahko sklepamo, da je tudi najlažji naravni prehod oz. sedanja zelo zahtevna planinska pot čez Štapce (1851 m) v času njegovega obiska že bila v uporabi: »Vhod v to dolino gre čez navpično steno, ki ima režo, v kateri je bilo zagvozdenih nekaj polen (t.j. nad planinsko kočo lepo viden žleb), da se mora par sto svežnjev spustiti nizdoli« (Tuma 1921). To potrjuje tudi vojaški Jožefinski zemljevid – prvi zemljevid tega območja, kjer sta že vrisani današnji poti čez Štapce in Za kopico, ni pa (še) poti po dolini (Rajšp, Trpin 1997 in Rajšp, Serše 1998). Dolino Triglavskih jezer je sekala stara deželna meja Goriške in Kranjske.


Slika 5: Stare poti za nove obiskovalce. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Večina planinskih poti (med njimi so tudi odseki Slovenske planinske poti) v območju Doline Triglavskih jezer je torej zelo starih (zadnja novo odprta planinska pot (14. julija 1968) je tista s Prehodavcev na Lepo špičje). Omrežje planinskih poti je izjemno razvejano, saj je na okrog 21,5 km2 velikem območju kar 50,4 km planinskih poti. Gostota 2,34 km planinske poti na km2 ozemlja je več kot enkrat večja od povprečja v celotnem slovenskem alpskem svetu (1 km poti na km2) (Peršolja 2001).

Preglednica 1: Planinske poti na območju Doline Triglavskih jezer. (Vir: Kataster planinskih poti Planinske zveze Slovenije, 2014.)

Številka poti/Planinska pot/Skrbnik poti/Zahtevnost/Dolžina v m

482 Dedno polje–Vrata–Hribarice–priključek na pot Hribarice–Dolič
Planinsko društvo Integral Ljubljana lahka 5.407

476 Pri Jezeru–Dedno polje–Ovčarija–Štapce
Planinsko društvo Integral Ljubljana lahka 4.422

Ovčarija–Čez Prode–do stika poti s Črnega jezera
Planinska zveza Slovenije lahka 2.152

560 Zasavska koča–Veliko Špičje
Planinsko društvo Ljubljana – Matica zelo zahtevna 3.193

559 Koča pri Triglavskih jezerih–Pri Utah–Veliko Špičje
Planinsko društvo Ljubljana – Matica zelo zahtevna 3.876

554 Za Skalo–Velika vrata–Lopučnica–Koča pri Triglavskih jezerih
Planinsko društvo Ljubljana – Matica lahka 6.773

557 Črno jezero–Dom na Komni
Planinsko društvo Ljubljana – Matica lahka 4.171

550 Koča pri Triglavskih jezerih–Hribarice
Planinsko društvo Ljubljana – Matica lahka 6.391

548 Koča pri Savici–Komarča–Črno jezero–Koča pri Triglavskih jezerih
Planinsko društvo Ljubljana – Matica zelo zahtevna 6.000

1212 Koča pri Triglavskih jezerih–Štapce
Planinsko društvo Ljubljana – Matica zelo zahtevna 661

428 Zasavska koča–Dolič (Pot Mire Marko Debelakove)
Planinsko društvo Radeče zelo zahtevna 3.795

429 Zasavska koča–Hribarice
Planinsko društvo Radeče lahka 2.810

430 Zeleno jezero–Zasavska koča
Planinsko društvo Radeče lahka 764

SKUPNA DOLŽINA POTI: 50.415 m

Prek tega območja poteka pozimi tudi Triglavska smučarska magistrala, velikopotezno visokogorsko prečenje oziroma slovenska različica svetovno znane visoke poti v Centralnih Alpah (Haute-Route) (Brečko 2013). Smučarji so pred več kot pol stoletja poiskali potek 3–4 dnevnega turno smučarskega popotovanja od Vogla do Komne, skozi Dolino Triglavskih jezer, prek Hribaric na Velo polje ter na Kredarico in v dolino Krme. Zupan poroča o »prvem turnem smučarskem pohodu od Sedmerih jezer v Krmo, ki se ga je maja 1962 udeležilo 39 entuziastov« (Zupan 1962). Magistrala je bila že pred tem dodatno označena, saj so »leta 1951 postavili 35 železnih drogov, ki so dolgi pet metrov in so zato opravili nad 1000 prostovoljnih delovnih ur« (Mikša 2013, 117). Enako visoke dvodelne cevi »z osmerokotno tablo s številko in dvema smernima puščicama (zelene kažejo v smer Komne, rdeče v smeri Sedmerih jezer) pa je postavil markacijski odsek PD Ljubljana – Matica v letih 1976–1984« (Brečko 2013). Sedanje stanje kaže, da so zimske markacije zelo raznovrstne in potrebne obnove, skupaj pa je bilo najdenih 81 oznak v smeri s Komne do Doline Triglavskih jezer, ter 19 oznak od Dvojnega jezera na Hribarice (Brečko 2013).


Slika 6: Zimska markacija – smerokaz, ki ga zakon o planinskih poteh ne dovoljuje. (Fotografija: Jure Brečko)

Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razvejeno in vsem dostopno gorniško infrastrukturno omrežje (v nadaljevanju: omrežje). Planinske poti, ki so bile v času nadelave tujek v gorskem okolju, so sčasoma postale njegov sestavni del in so s premišljenimi ukrepi prilagojene nosilnim sposobnostim tamkajšnje gorske pokrajine. Danes so tako samoumevne, da se le redko kateri obiskovalec vpraša, kdo skrbi zanje, kdo zagotavlja denar za njihovo vzdrževanje in kakšno strokovno znanje je potrebno za to komunalno, pa vendar humanitarno delo. Planinska pot, ki jo kot prostovoljci vzdržujejo strokovno usposobljeni markacisti, je organska povezava planinske koče in vrha z dolino, zato je omrežje hkrati posledica in spodbujevalec gorništva.

S povečanjem števila obiskovalcev, zlasti po drugi svetovni vojni, je dobilo omrežje drugačen pomen. Ne samo, da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi prostorsko in časovno usmerja. Dobro vzdrževane planinske poti, kot del omrežja, obiskovalce odvračajo od hoje izven poti, preprečujejo erozijo in spore z lastniki zemljišč, prek katerih vodijo.


Slika 7: Pot je racionalno uhojena v najnižjem delu neskladnega površja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vsak korak pomeni določeno obremenitev podlage (pri vzponu znaša ta obremenitev 40 kPa ali 4 N/cm2). Ob stalnih obremenitvah v daljšem obdobju se spreminja sestava tal, končni rezultat pa je zbitost in neporaščenost površja. Na takšnih tleh se pojavi vodna erozija, ki se vrši v treh stopnjah: ločevanje delcev prsti, njihovo prenašanje in odlaganje. Ločevanje delcev povzročajo dežne kaplje, ki priletijo na gola tla, ob nagnjeni podlagi pa zaradi svoje mase in hitrosti enako vlogo opravlja tekoča voda. V kateri obliki (ploskovno, žlebičasto ali jarkovno) se bo vodna erozija razvijala, ni več bistveno. Bistveno je dejstvo, da je naravno ravnotežje porušeno, razdiralni erozijski proces pa dobi prosto pot (Peršolja 2001).

Kjer se na planinskih poteh začne razvijati erozija, se raven površja glede na sosednjo okolico vse bolj znižuje. Pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Erozijsko žarišče je težko zajeziti, vzpostaviti prvotno stanje pa skoraj nemogoče. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva. Poti si ne skrajšujmo z nevarnimi bližnjicami (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), spoštujmo naravo in se obnašamo kot njeni varuhi. (Po mnenju Lukanove in tudi po mojem osebnem mnenju potna erozija v Dolini Triglavskih jezer ni problematična v velikem obsegu (Lukan 2012, 66).)

Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost za dosego želenega cilja. Gibanja se je zato v vsakem primeru treba lotiti odgovorno: že v dolini je treba prilagoditi svoje želje in cilje znanju, sposobnostim, pripravljenosti in opremi. Lep primer v Dolini Triglavskih jezer so denimo območja podov in laštov, ki ne skrivajo le kraških/geomorfoloških lepot, pač pa so v megli tudi orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu brez prsti ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili tudi v megli, pač pa nas vodijo proti cilju le markacije ali »možici«. Zato je priporočljivo, da vsi obiskovalci gora, ne glede na to, ali hodijo samostojno ali znotraj vodene skupine, spremljajo in opazujejo smer ter potek nadaljevanja gibanja ter razvoj vremena. Zavedati se morajo, da se je lahko stanje izbrane planinske poti zaradi naravnih procesov v času, ko so na različne načine (zemljevidi, knjižni vodniki, svetovni splet) zbirali informacije o njej, do objave že spremenilo. Podobno velja tudi za vremensko napoved, ki pa žal zajame širše območje in ne more upoštevati vseh krajevnih posebnosti razvoja vremena.

»Lahek pristop s Komne … izvablja skoz vse leto obilo turistov, tudi manj vajene gorohodce, ki si žele počitka in miru po truda polnem delu, in ga v tem prelepem kraju tudi najdejo. V to kočo je poleti in pozimi velik naval turistov …« (Badjura 1953) Ta opažanja so šest desetletij kasneje še bolj očitna: zaradi visokega cestnega izhodišča (parkirišče na planini Blato na višini 1147 m) pridejo sem tudi turisti, ki peš morda ne bi zašli v visokogorje. »Ti pa prihajajo s povsem drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: turist želi v gorah predvsem uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene poti, udobnejše hotele … In urbanizacija se širi ter se polašča tudi najvišjih predelov Alp« (Keršič Svetel 2003). To je verjetno tudi razlog, zakaj slovenski turizem izrazov planinstvo ali gorništvo ter gorniški turizem ne uporablja in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in tradicijo vsiljuje nove/lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo (in tako imamo namesto planinskih kar pohodniške poti, namesto planinskih koč pa pohodniške nastanitvene objekte).


Slika 8: Kraško površje laštov je lepa skrivalnica in past za gorniško neveščega obiskovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poznavanje gorske pokrajine nedvomno izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, pri tem so nam lahko v veliko pomoč tudi zemljepisna imena, izboljšamo lastno pregledno orientacijo, natančnejšo vodljivost in samostojnost na površju.

V obdobju od leta 2003 do leta 2013 je bilo na širšem območju Doline Triglavskih jezer 75 gorskih nesreč, v katere je bilo udeleženih 99 oseb. Med vzroki za posredovanje gorskih reševalcev je največ poškodb (54,6 %), sledita nepoznavanje površja v povezavi z iskalno akcijo (22,7 %) ter bolezen (10,7 %) in izčrpanost (6,7 %). Smrtnih nesreč (4 %) je k sreči razmeroma malo in so najpogostejše na območju Komarče.

Največ gorskih nesreč je na zelo zahtevni poti na Komarči (34,7 %), kjer se pojavljajo tudi vsi opaženi vzroki: smrt, poškodba, izčrpanost, bolezen, nepoznavanje površja, iskanje … Če h Komarči dodamo še območje Črnega jezera (kjer med vzroki prevladuje nepoznavanje površja) je na tem širšem območju skoraj polovica vseh nesreč. Petina nesreč je na območju Koče pri Triglavskih jezerih (izstopajo bolezni, poškodbe in iskalne akcije).

V povprečju se na leto zgodi sedem gorskih nesreč: največ jih je bilo leta 2010, najmanj pa leta 2006. Največ nesreč se zgodi avgusta (36 %), julija (25,3 %) in septembra (17,3 %). Izven letne sezone se zgodi manj kot 7 % nesreč, pozimi se je v desetih letih zgodila le ena nesreča. V petih mesecih leta se nesreče ne pojavljajo.

Preglednica 2: Število in delež nesreč po vzrokih v obdobju 2003–2013. (Vir: Društvo Gorska reševalna služba Bohinj, 2014.)
Preglednica 3: Število in delež nesreč po kraju nesreče v obdobju 2003–2013. (Vir: Društvo Gorska reševalna služba Bohinj, 2014.)

Preglednica 4: Število nesreč po letih. (Vir: Društvo Gorska reševalna služba Bohinj, 2014.)

Preglednica 5: Število nesreč po mesecih v obdobju 2003–2013. (Vir: Društvo Gorska reševalna služba Bohinj, 2014.)

Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se zato ves čas spreminja. Oglejmo si to na primeru planinskih poti v visokogorju in podnebnih sprememb.

Izrazit proces razvoja gorskega površja je preperevanje oziroma razpadanje kamnine. V ospredju so zmrzalno (zmrzovanje vode v razpokah), temperaturno (raztezanje in krčenje kamnine zaradi temperaturnih razlik) in korozijsko preperevanje (raztapljanje kamnine). Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura in letno število prehodov temperature nad in pod ledišče. Krušljivost slovenskih gora je zaradi apnenca in dolomita (v Dolini Triglavskih jezer na večjem delu prevladujejo karbonatne kamnine triasne starosti, med katerimi prevladuje zgornjetriasni dachsteinski apnenec norijsko-retijske starosti (Erhartič 2012, 58)) večja kot na primer v gorah, ki jih gradijo granodioritne kamnine. Je pa k temu procesu potrebno dodati še podnebne razmere, zlasti temperature in padavine.


Slika 9: Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

V milih zimah ali pa v hladnih pomladanskih obdobjih, kjer so temperature nad inverzno plastjo pogosto nad in pod lediščem, je ta proces še toliko bolj intenziven. Zaradi stalnega odmrzovanja in zamrzovanja najvišjih plasti v tleh prihaja tudi do polzenja nasutega gradiva s čimer se na planinskih poteh poveča tudi količina tega gradiva. K temu procesu je potrebno dodati še padavinsko vodo, ki poleti (v gorskem svetu je poleti skorajda toliko padavin kot jeseni) pridno spira grušč. Zdi se, da so opisani procesi preperevanja intenzivnejši, zato tudi vedno več obiskovalcev gora uporablja čelado na tistih delih poti, kjer to še pred desetletjem ni bilo običajno.

(SE NADALJUJE)

Viri in literatura
Ahlin, M. 1991: Velika gostija pri Sedmerih. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Anko, B. 2001: TNP – leta 2021. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Badjura, R. 1953: Izbrani izleti po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju. Ljubljana.
Bizjak, J. 2001: Narodni park med vizijami, možnostmi in resničnostjo. Dvajset let pozneje 1981 2001, Bled.
Bizjak, J. 2014: Zgodbe visokogorskih jezer in lepočev. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Brečko, J. 2013: Zimske markacije na Triglavski smučarski magistrali (del od Vogla – Hribaric). Seminarska naloga inštruktorja planinske vzgoje. Radeče.
Cigale, D. 2011: Turistični obisk visokogorja na območju Kamniške Bistrice. Dela 35. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Dobravec, J. 2004: Triglavski narodni park. Narava Slovenije: Alpe (razstavni katalog). Ljubljana.
Erhartič, B. 2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 23. Ljubljana.
Janša, O. 1968: Zgodovina turizma na Slovenskem. Turistični vestnik. Ljubljana.
Javni zavod Triglavski narodni park 2012: Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2014–2023 (različica 29. 10. 2012). Bled.
Jensterle, U. 2013: Geografska analiza energetske oskrbe in potenciala za rabo sončne energije na planinskih postojankah Triglavskega narodnega parka. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Julijske Alpe, zemljevid 1 : 75.000, 1910, 1923 (druga popravljena izdaja). Narisal Alojzij Knafelc. Vir: GMJ – Slovenski planinski muzej.
Keršič Svetel, M. 2003: Razvoj v Alpah po načelih Alpske konvencije in Seviljske strategije. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Klančnik, G. 1988: Lepša koča sredi parka. Planinski vestnik 11. Ljubljana.
Kmecl, M. 2001: Triglavski narodni park – včeraj in jutri. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Knafelc, A. 1928: Gospodarstvo koče pri Triglavskih jezerih. Planinski vestnik 4. Ljubljana.
Kozorog, M., Poljak Istenič, S. 2014: Triglavski narodni park v horizontu rekreacijskega avanturizma. Triglavski narodni park: akterji, dediščine. Ljubljana.
Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.
Kunaver, P. 1956: Arhitekti doline Triglavskih jezer. Planinski vestnik 12. Ljubljana.
Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2. Ljubljana.
Lukan, B. 2012: Turizem v Dolini Triglavskih jezer. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Medmrežje 6: http://www.pd-ljmatica.si/Koce/35/Koca-pri-Triglavskih-jezerih (9. 3. 2014).
Medmrežje 7: http://www.pzs.si/koce.php?pid=34 (9. 3. 2014).
Melik, A. 1950: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana.
Mihelič, T., Petkovšek, D., Strojin, T. 1974: Julijske Alpe: planinski vodnik. Ljubljana.
Mikša, P. 2013: Matica planinstva. Ljubljana.
Mlinšek, D. 2003: Gore in gozd – učilnica narave. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Mrak, I. 2009: Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Doktorsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Naprudnik, M. 2009: Alpska konvencija in njena severna stena. Obvestila PZS 7–8. Ljubljana.
Obnova Koče pri Triglavskih jezerih, tehnične karakteristike.
Orel, T. 1973: Pozabljena jubilantka. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Peršolja, B. 2000: Čistejše poti, bolj cvetoče gore. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Peršolja, B. 2001: Planinske poti. Mentor planinske skupine. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Delo, priloga Znanost, 13. oktober 2003.
Peršolja, B. 2008: Gorništvo in planinstvo. Medmrežje 4: http://borut.blog.siol.net/2008/10/28/gornistvo-in-planinstvo/ (9. 3. 2014)
Peršolja, B. 2010: Gorniška šola 3/6 – gorska pokrajina. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2010/02/06/gorniska-sola-36-gorska-pokrajina/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011a: Planinske vrednote. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011b: Samozavestno naprej ali slovenska šola gorništva. Medmrežje 3: http://borut.blog.siol.net/2011/09/21/samozavestno-naprej-ali-slovenska-sola-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011c: Prvinska moč gorništva. Medmrežje 5: http://borut.blog.siol.net/2011/10/23/prvinska-moc-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011d: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B., Rotovnik, B. 2012: Organizacija vodništva. Vodniški učbenik. Ljubljana.
Piskernik, A. 1997: Zgodovina prizadevanj za ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Triglavski razgled. Bled.
Projektna dokumentacija za SN električni kabel s TP, NN električni kabel in TK kabelska kanalizacija od Koče na Komni do Koče na Triglavskih jezerih. Ljubljanski urbanistični zavod d. d., oktober 2005.
Rajšp, V, Serše, A. 1998: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 4. Ljubljana.
Rajšp, V., Trpin, D. 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 3. Ljubljana.
Rejec Brancelj, I., Smrekar, A. 2002: Človekovi vplivi na območju Triglavskega narodnega parka. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Ljubljana.
Rešimo Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, projekt, CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, 2013.
Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. Ljubljana.
Statut Planinske zveze Slovenije. Medmrežje 1: http://www.pzs.si/javno/dokumenti/2012_4_14_Statut_PZS_potrjen_UE.pdf (9. 3. 2014).
Šegula, P. 1978: Nevarnosti v gorah. Ljubljana.
Šolar, M. 2002: Čistejše planinske koče. Planinski vestnik 7–8. Ljubljana.
Tuma, H. 1921: Dolina Zajezerom. Planinski vestnik 9–10. Ljubljana.
Vrhovec, T. 1984: Preprosta doživetja. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Zakon o Triglavskem narodnem parku. Uradni list Republike Slovenije 52/2010, http://www.uradni-list.si/1/content?id=98680. Ljubljana.
Zorn, M. 2011: Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu. Planinska šola. Ljubljana.
Zupan, F. 1962: Prvi turni smučarski pohod od Sedmerih jezer v Krmo. Planinski vestnik 8. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !