GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV

(Danes se v Koči pri Triglavskih jezerih začenja znanstveni posvet ob 90. obletnici zavarovanja Doline Triglavskih jezer. Žal se posveta zaradi službenih obveznosti ne morem udeležiti. Ob posvetu naj bi izšel tudi zbornik prispevkov, eden med njimi naj bi govoril tudi o gorništvu. V zborniku bo predvidoma objavljena krajša različica članka, daljšo različico pa v štirih nadaljevanjih objavljam na blogu.)

Celoten članek Gornistvo v dolini triglavskih jezer (PDF 1,7 MB)

1 Uvod
Gorništvo je v Sloveniji prehodilo podobno razvojno pot kot drugod v Alpah. Če gledamo nanj v luči uveljavljenih in prevladujočih zgodovinskih spoznanj (Zorn 2011), potem se je začelo v razsvetljenstvu z iskanjem gorniških tovarišev in njihovim združevanjem. Posamezni somišljeniki so v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. V Sloveniji je bil prvi tak poskus leta 1872 v Bohinju z Gorskim društvom Triglavski prijatelji, dejansko pa leta 1893 z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva. Sprva maloštevilna narodnobuditeljska dejavnost je hitro prerasla v dobro organizirano in večinoma gospodarsko dejavnost, po drugi svetovni vojni pa v množično in vsebinsko zelo raznoliko prostočasno dejavnost (gorništvo, alpinizem, turno smučanje, vodništvo …). Danes je gorništvo športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, ki je tesno povezana z gorsko naravo (Statut Medmrežje 1).

Gorništvo je gibanje v vseh letnih časih, sestavljeno iz hoje, plezanja in smučanja v gorski pokrajini, ki ji dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve ter rabe tal (Peršolja 2010). Znanje o gorski pokrajini pomembno dopolnjuje gibalni in športni vidik gorništva, včasih pa je celo pogoj zanj oziroma ga omogoča. Brez poznavanja gora ni varne vrnitve v dolino, brez poznavanja sestavin gorske pokrajine, njihovih oblik, procesov in pojavov pa je gorniško doživetje le delno izpolnjeno (Peršolja 2011a). Zato ni samo gibalna dejavnost, je tudi ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljiv prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika.

Gorništvo je sestavni del slovenske nacije in ga opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (vzpetega je več kot 70 % slovenskega površja), znaten delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2008 14,6 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2013) in razvejenost planinske organizacije – Planinska zveza Slovenije in vanjo vključena krajevna planinska društva (284 društev, 9600 km planinskih poti, 174 planinskih koč in bivakov) ter razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011b).


Slika 1: Gorništva ni brez gora in brez ljudi. (Fotografija: Mateja Peršolja)

Ker so gore izjemen naraven ekosistem, gospodarski vir ter življenjski prostor rastlin, živali in ljudi (Peršolja 2008), razvija planinska organizacija do vseh gorskih območij poseben odnos. Blizu ji je razumevanje gora, kot ga v svojem sloganu povzema Mednarodna organizacija za varstvo Alp (CIPRA): Živeti v Alpah. Zato si v planinski organizaciji prizadevajo za gorniški turizem (in ne za gorski turizem ali rekreacijo, kot jo navaja Lukanova (Lukan 2012, 51)), ki temelji na vrednotah gorništva, na naravnih virih in ne posega agresivno v naravo, hkrati pa zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu.

2 Uveljavitev gorniške stroke
Gorniško znanje, ki posamezniku omogoča varnejše gibanje v gorah in ga duhovno povezuje z naravo, je izjemno pomembno. Gorništvo je razmeroma stara in že od svojih začetkov izrazito interdisciplinarna stroka. Glede na vsebinsko raznolikost delovanja se tako vanjo vključujejo in prepletajo spoznanja bližnjih, sorodnih strok – geografije, geologije, meteorologije, botanike, biologije, turizma, zgodovine, sociologije, športa … To že več kot sto let uspešno dokazuje Planinski vestnik (izhajati je začel leta 1895), ki ni le društveno glasilo, temveč strokovna, kulturna, naravovarstvena in nacionalna revija. Danes ima v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto (s kulturo si deli tudi praznik oziroma rojstni dan – 8. februar), saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je ena od najstarejših revij z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.

Odličen dokaz visoke ravni razvitosti gorniške stroke v Sloveniji je Planinski terminološki slovar (2002). Gre za razlagalni, normativni in prevodni slovar ali spoznavni zemljevid slovenskega gorništva oziroma temeljno delo na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni za potrditev samozavesti gorniškega delovanja.

Ob povedanem je zato toliko bolj presenetljivo, da je gorniška stroka v javnosti navzoča le v ozki, večinoma društveni gorniški sferi. Avtorji, ki se ukvarjajo s preučevanjem gorskega sveta v Sloveniji – na primer Cigale (2011), Erhartič (Erhartič 2012), Mrakova (2009) le redko posežejo po literaturi in izsledkih, ki so nastali v planinski organizaciji. Če pogledamo v bližnjo preteklost lahko ugotovimo, da temu ni bilo tako: Tumovi deli Imenoslovje Julijskih Alp (1929) in Alpinska terminologija (1932/33) ter Badjurovi številni vodniki in Ljudska geografija (1953) so – na primer – nastali v gorniškem podpornem okolju.

Pomen gorniške stroke zgovorno odseva tudi dejstvo, da je sodelovala pri ustanovitvi enega najstarejših evropskih parkov – Triglavskega narodnega parka, katerega prvo varovanje sega v leto 1924, ko so ustanovili Alpski varstveni park (v tistem času je bilo to šele peto zavarovano območje v Evropi). Pri tem so imeli odločilno vlogo člani Slovenskega planinskega društva. »Ko smo ustanovili Triglavski narodni park, smo storili samo svojo kulturno dolžnost. Narodni parki niso sami sebi namen, ampak služijo znanosti in delovnemu človeku za pouk, razvedrilo in oddih« (Piskernik 1997). Tudi zakon o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981 ne bi bil sprejet, če ga ne bi odločno podprla Planinska zveza Slovenije. V novem zakonu o Triglavskem narodnem parku (Zakon 2010) pa besede gorništvo ali gorniških obiskovalcev sploh ne najdemo več, čeprav so tisti, ki hodijo po planinskih poteh, ena največjih skupin obiskovalcev Triglavskega narodnega parka (Peršolja 2011c).


Slika 2: Dolina Triglavskih jezer nekoč in danes. (Leon Koporc, Kunaver 1992)

3 Odkrivanje že davno odkritega
Tudi gorsko pokrajino je že vse od zadnje ledene dobe naprej (so)oblikoval človek s svojimi dejavnostmi (sezonsko planinsko pašništvo, krčenje mešanega gozda, rudarjenje, oglarstvo ter fužinarstvo) in vsakokratnimi vrednotami, ki so bile ves čas raznovrstne in so se tekom časa spreminjale. Navzočnost človeka v Dolini Triglavskih jezer sega po dosedanjih ugotovitvah v obdobje prazgodovine: pri Dvojnem jezeru (1650 m) so našli srednje kamenodobno postajo z ostanki preprostega kamnitega orodja izpred 7000 let (Rejec Brancelj, Smrekar 2002; Bizjak 2014). Domačini so zelo dobro poznali svoje gore. Tuma pravi, da so najstarejša zemljepisna imena (zlasti gora in rek) nastala z opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju. Badjura ga dopolni z ugotovitvijo, da je za večino stvari, ki so ga obdajale, izbral imena domačin – pastir, poljedelec. Ta je po njegovem mnenju natančen, zelo bistroumen opazovalec narave, obdarjen s tenkočutnim smislom za izražanje raznovrstnih oblik površja in pisanosti površinske odeje našega sveta (Peršolja 2003). Lep primer takšnega poimenovanja so imena (in njihove različice) sedmih jezer: Rjavo jezero (2002 m; Rjava mlaka, Jezero pod Kanjavcem, Jezero v Portnah, Jezero pod Temenom), Zeleno jezero (1983 m), Jezero v Ledvicah (1830 m; Veliko jezero, Veliko Črno jezero, Veliko Triglavsko jezero, Ledvička), Dvojno jezero (1669 m; Jezera pod Tičarico, Dvojno jezero Pri utah), Črno jezero (1325 m; Jezero pod Studorom, Jezero nad Komarčo, Malo Črno jezero) in Jezero pod Vršacem (2194 m; Jezero v Podstenju).

Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikoli ušlo.
Joža Vršnik – Robanov

Gore so bile in so še vedno dinamično in nevarno naravno okolje, v katerem je vsakodnevno življenje prinašalo veliko tveganje. Raziskovalci se strinjajo, da se je med 11. in 14. stoletjem pojavila (borealna) doba – Gams jo z vidika razmer za bivanje imenuje klimatski optimum, ki je bila toplejša od današnje. Na Gorenjskem so takrat gojili vinograde, v gorah so nastale najvišje kmetije. Številne so bile kasneje opuščene, nekatere tudi zato, ker je po prehodu srednjega veka v novi vek spet postalo hladneje. V to obdobje uvrščamo tudi ponovno rojstvo Triglavskega ledenika (Peršolja 2003).

Šifrer je obdobje druge polovice 16. stoletja, ko je prišlo do izrazitih poledenitvenih sunkov in intenzivnega razkrivanja živoskalne podlage ter znižanja zgornje meje visokogorskih trat in gozda, povezal z zgodbo o Zlatorogu. Pravi, da so pripovedke o bujnih zelenicah, ki so se kasneje spremenile v skalnato puščavo, lahko rezultat resničnih opažanj naših prednikov, ki so jim pred očmi izginjali nekdaj bujni visokogorski pašniki. Zatrjuje, da ni dvoma, da so bili vsi ti procesi še posebno aktivni zaradi velike namočenosti tal v tedanjih močno vlažnih podnebnih razmerah, ki so po nekaterih pogledih tudi glavni vzrok teh ohladitev (Peršolja 2003).

Iz tega časa (15. in 16. stoletje) so znani planinski spori in spopadi, pri katerih so krajši konec potegnili bohinjski kmetje (Melik 1950). Tuma navaja, da so se »bohinjski kmetje morali na silo umakniti s planine »Pri jezerih«, ko je Kranjska industrijska družba odkupila svet od grofov Cojzov« (Tuma 1921).

Še vedno prevladujoč (dokumentirano) prvo pristopniški zgodovinski pogled pravi, da »alpska pokrajina že vsaj dve stoletji privablja razne obiskovalce – prvi so bili gorniki, ki so zahajali v ta svet iz narodnobuditeljskih, kasneje kulturnih in naravovarstvenih razlogov« (Rejec Brancelj, Smrekar 2002) oziroma so »naše gore začeli načrtno odkrivati naravoslovci v drugi polovici 18. stoletja« (Zorn 2011). Tudi eno prvih poročil o Dolini Triglavskih jezer (iz leta 1778) pripada naravoslovcu Balthasarju Hacquetu: »Po šesturni hoji sem prišel do gole pečnate doline (t. j. Zajezerom) v višini pogorja, kakor je v svojem življenju še nisem videl. Želel bi imeti pesnika pri sebi; gotov sem, da bi opeval polom sveta sodnega dne na najžalobnejši način, kakor je to storil Klopstock v svojem Mesiji. Predstavljajte si dolino, katera ne kaže po površju drugega nego zrušene skale, med katerimi sem in tja leži nekaj strohnelih dreves. Ona mala, katera še stoje na koreninah, so brez vrhov, tako da smemo z gotovostjo reči, da v enem stoletju ne bo več drevesa. Niti ene četveronoge živali nisem naletel v njej, ne videl ptiča, vendar se pokažejo za deževja morski ptiči ob jezerih. Okoli in okoli doline stoje neprelezne, gole, visoke apnene pečine, ki prete vedno s podorom, da ni mogoče enkrat samo tod mimo, ne da bi se slišalo padanje skal, posebno kadar odkopni vsaj deloma sneg, kajti popolnoma se to nikdar ne zgodi« (Tuma 1921). Iz Hacquetovega zapisa še zvemo, da je dolina, ki je zavita od vzhoda proti severu in jugu, dolga šest ur ter široka eno uro in da je v njej »našel osem ne posebno znatnih jezer, ki imajo prav dobro vodo« (Tuma 1921).

Če je človek po gorah hodil od nekdaj, kdo je torej zares (gorniško?) odkril Dolino Triglavskih jezer in zakaj je ves čas »najžalobnejše« lepa?


Slika 3: Zlatorogovo kraljestvo vzbuja strahospoštovanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Skoraj dvesto let kasneje pa Lipovšek zapiše: »To je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile njeno obličje. A ne vem, če bi to vedno veljalo. Ob sončnem svitu se mi je vedno zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in sinje oči jezer gledajo iz daljine na visoke grebene.« In doda: »Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena ti nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu. Toda človeku se žal vedno kam mudi in tako dirja mimo največjih lepot« (Lipovšek 1958).

Mihelič jo je priporočal v obisk vsakomur, saj se »lahko povsem prepustimo razgledom in uživanju lepot te edinstvene doline. Hodimo med vedno redkejšimi macesni, ki se jim razločno vidi, kako trdovratno se morajo boriti za svoj obstoj. Z desne se klanjajo nad nas najprej stene obeh Tičaric, nato pa smešni trebuh Kopice. Onstran doline nas spremlja dolgi greben Špičja. Smo prav v osrčju Triglavskega narodnega paka, kar nam še najbolj dokazujejo pisani vrtovi alpskega cvetja ob poti. Svet okrog nas (nad Ledvičko, opomba avtorja) se vedno bolj spreminja v puščavo. Veliki skladi sivega apnenca silijo skozi ruše, okolica se vedno bolj ogrinja z veličastno resnobo. Na redke ravnice je voda naplavila prst, na teh oazah še vztraja bujno rastje« (Mihelič, Petkovšek, Strojin 1974).

O znanstvenem veselju šestnajstih angleških študentov, njihovih profesorjev ter štirih Slovencev, ki so avgusta 1955 ob obisku Doline Triglavskih jezer »odnesli gotovo nad tisoč barvnih in črnobelih fotografij, mnogo risb in črtežev, predvsem pa najlepše vtise« poroča Kunaver in svoj prispevek sklene: »Dolina Triglavskih jezer je biser ustvarjalne sposobnosti in mojstrovina davnih in sedanjih naravnih umetnikov. Zato je vredna, da bi se še bolj zaščitila« (Kunaver 1956).

»To ozemlje je velepomembno v geotektonskem, geološkem, paleontološkem, zoološkem in botaničnem oziru. Alpska fauna in flora sta razvili tu celo množico posebnih vrst in variant, ki drugod niso zastopane.« (Spomenica 1920)

Pogledi na Triglavski narodni park pa so zapisanemu navkljub vendarle različni in če Anko pravi, da gre pri Triglavskem narodnem parku za »redkost, posebno lepoto, znanstveno in estetsko vrednost« in da »gre za ohranjanje (po neki sreči ali modrosti) ohranjenega in ne za restavriranje izgubljenega« (Anko 2001) pa Dobravec meni nasprotno: »Če gledamo širše, pa ni, iskreno povedano, Triglavski narodni park, nič zelo posebnega. Triglav je pač eden od vrhov Vzhodnih Alp; gorska pokrajina je lepa, a lepota ni ravno objektivna stvar; pri živalstvu in rastlinstvu je znanost sicer odkrila nekaj posebnosti, a raznolikost ni primerljiva z bogastvom v mnogih drugih narodnih parkih po svetu« (Dobravec 2004).

Gorska pokrajina gornikom v prvi vrsti omogoča gibanje, poleg tega pa pomeni tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih objektov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo izjemno doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Prav zato Dolino Triglavskih jezer še vedno odkrivajo, leto za letom, tako stari povratniki kot tudi novi obiskovalci.

(SE NADALJUJE)

Viri in literatura
Ahlin, M. 1991: Velika gostija pri Sedmerih. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Anko, B. 2001: TNP – leta 2021. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Badjura, R. 1953: Izbrani izleti po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju. Ljubljana.
Bizjak, J. 2001: Narodni park med vizijami, možnostmi in resničnostjo. Dvajset let pozneje 1981 2001, Bled.
Bizjak, J. 2014: Zgodbe visokogorskih jezer in lepočev. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Brečko, J. 2013: Zimske markacije na Triglavski smučarski magistrali (del od Vogla – Hribaric). Seminarska naloga inštruktorja planinske vzgoje. Radeče.
Cigale, D. 2011: Turistični obisk visokogorja na območju Kamniške Bistrice. Dela 35. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Dobravec, J. 2004: Triglavski narodni park. Narava Slovenije: Alpe (razstavni katalog). Ljubljana.
Erhartič, B. 2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 23. Ljubljana.
Janša, O. 1968: Zgodovina turizma na Slovenskem. Turistični vestnik. Ljubljana.
Javni zavod Triglavski narodni park 2012: Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2014–2023 (različica 29. 10. 2012). Bled.
Jensterle, U. 2013: Geografska analiza energetske oskrbe in potenciala za rabo sončne energije na planinskih postojankah Triglavskega narodnega parka. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Julijske Alpe, zemljevid 1 : 75.000, 1910, 1923 (druga popravljena izdaja). Narisal Alojzij Knafelc. Vir: GMJ – Slovenski planinski muzej.
Keršič Svetel, M. 2003: Razvoj v Alpah po načelih Alpske konvencije in Seviljske strategije. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Klančnik, G. 1988: Lepša koča sredi parka. Planinski vestnik 11. Ljubljana.
Kmecl, M. 2001: Triglavski narodni park – včeraj in jutri. Dvajset let pozneje 1981–2001. Bled.
Knafelc, A. 1928: Gospodarstvo koče pri Triglavskih jezerih. Planinski vestnik 4. Ljubljana.
Kozorog, M., Poljak Istenič, S. 2014: Triglavski narodni park v horizontu rekreacijskega avanturizma. Triglavski narodni park: akterji, dediščine. Ljubljana.
Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.
Kunaver, P. 1956: Arhitekti doline Triglavskih jezer. Planinski vestnik 12. Ljubljana.
Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2. Ljubljana.
Lukan, B. 2012: Turizem v Dolini Triglavskih jezer. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Medmrežje 6: http://www.pd-ljmatica.si/Koce/35/Koca-pri-Triglavskih-jezerih (9. 3. 2014).
Medmrežje 7: http://www.pzs.si/koce.php?pid=34 (9. 3. 2014).
Melik, A. 1950: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana.
Mihelič, T., Petkovšek, D., Strojin, T. 1974: Julijske Alpe: planinski vodnik. Ljubljana.
Mikša, P. 2013: Matica planinstva. Ljubljana.
Mlinšek, D. 2003: Gore in gozd – učilnica narave. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija. Ljubljana.
Mrak, I. 2009: Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Doktorsko delo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Naprudnik, M. 2009: Alpska konvencija in njena severna stena. Obvestila PZS 7–8. Ljubljana.
Obnova Koče pri Triglavskih jezerih, tehnične karakteristike.
Orel, T. 1973: Pozabljena jubilantka. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Peršolja, B. 2000: Čistejše poti, bolj cvetoče gore. Planinski vestnik 3. Ljubljana.
Peršolja, B. 2001: Planinske poti. Mentor planinske skupine. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Delo, priloga Znanost, 13. oktober 2003.
Peršolja, B. 2008: Gorništvo in planinstvo. Medmrežje 4: http://borut.blog.siol.net/2008/10/28/gornistvo-in-planinstvo/ (9. 3. 2014)
Peršolja, B. 2010: Gorniška šola 3/6 – gorska pokrajina. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2010/02/06/gorniska-sola-36-gorska-pokrajina/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011a: Planinske vrednote. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011b: Samozavestno naprej ali slovenska šola gorništva. Medmrežje 3: http://borut.blog.siol.net/2011/09/21/samozavestno-naprej-ali-slovenska-sola-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011c: Prvinska moč gorništva. Medmrežje 5: http://borut.blog.siol.net/2011/10/23/prvinska-moc-gornistva/ (9. 3. 2014).
Peršolja, B. 2011d: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B., Rotovnik, B. 2012: Organizacija vodništva. Vodniški učbenik. Ljubljana.
Piskernik, A. 1997: Zgodovina prizadevanj za ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Triglavski razgled. Bled.
Projektna dokumentacija za SN električni kabel s TP, NN električni kabel in TK kabelska kanalizacija od Koče na Komni do Koče na Triglavskih jezerih. Ljubljanski urbanistični zavod d. d., oktober 2005.
Rajšp, V, Serše, A. 1998: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 4. Ljubljana.
Rajšp, V., Trpin, D. 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezek 3. Ljubljana.
Rejec Brancelj, I., Smrekar, A. 2002: Človekovi vplivi na območju Triglavskega narodnega parka. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Ljubljana.
Rešimo Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, projekt, CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, 2013.
Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. Ljubljana.
Statut Planinske zveze Slovenije. Medmrežje 1: http://www.pzs.si/javno/dokumenti/2012_4_14_Statut_PZS_potrjen_UE.pdf (9. 3. 2014).
Šegula, P. 1978: Nevarnosti v gorah. Ljubljana.
Šolar, M. 2002: Čistejše planinske koče. Planinski vestnik 7–8. Ljubljana.
Tuma, H. 1921: Dolina Zajezerom. Planinski vestnik 9–10. Ljubljana.
Vrhovec, T. 1984: Preprosta doživetja. Planinski vestnik 10. Ljubljana.
Zakon o Triglavskem narodnem parku. Uradni list Republike Slovenije 52/2010, http://www.uradni-list.si/1/content?id=98680. Ljubljana.
Zorn, M. 2011: Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu. Planinska šola. Ljubljana.
Zupan, F. 1962: Prvi turni smučarski pohod od Sedmerih jezer v Krmo. Planinski vestnik 8. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “GORNIŠTVO V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER: STRAŠNA LEPOTA GORA IN SRČNI NAPORI OBISKOVALCEV”

  1. [...] je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile [...]

  2. [...] opazovalec že dvajset let. Letos smo ciprin ogenj simbolično prižgali pri Dvojnem jezeru v Dolini triglavskih jezer kot poziv k razmisleku o problematiki gorskih jezer, ki zaradi vpliva človeka in napačnih [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !