BELA

Ta vikend je imela Velika planina zgolj enega gospodarja – vreme. Megla je večinoma dovoljevala osemnajstkoračno vidljivost, ki se je zlivala z nedoločljivo količino snega (ponekod ga je bilo dva metra, ponekod komaj za vzorec). Planina je bila tako prazna, da smo jo štirje napolnili kot pri zgodbi o Mojci Pokraculji.

Samooskrbno bivanje v bajti je velik privilegij. Naprava za sekiranje k sreči ne rabi elektrike (ta je zaradi žleda izginila iz teh krajev), voda leži na vsakem koraku, kosmate oddeje so neusahljiv vir in akumulator toplote. Osebna bližina družine se hočeš/nočeš z minimuma napihne v veliko maternico.

Če je sneg, potem ne zmanjka idej, kaj početi v navidez turobnem dnevu. Vsak korak je mala tekma stopicljanja, drsanja in premagovanja nekaj centimetrskih prepadnih stopov. Do večera (včasih tudi že do kosila) je utrujenost zagotovljena.

Sobna temperatura je na višini dobrih 1550 m drugače definirana. Zanjo sta potrebni dve naročji drv, ena vžigalica in dober vlek v dimniku. Ko se ne vidi več sape iz ust pri vsaki besedi, temveč samo pri tistih s sičniki, potem je pečekurec svoje delo opravil korektno.

Veter je vsenavzoči vsiljivec: neprenehoma preganja meglo in ji ne pusti, da bi se posedla, drobni kristali se kotrljajo med nogami in pršeče srfajo. Z nenehnim klofutanjem te viharnik sili, da pogled upiraš k tlom. Ponižnost pomaga, bolj kot stari uroki.

Edina vrata, ki nezametana štrlijo iz snega, vodijo na širne pašnike. Bela botanika se je blazinasto razcvetela, ledene rože hladnikasto dehtijo in hranijo razposajene kavre. Vsak korak uničuje utrjeno podlago, vetrna erozija nezadržno brusi izolacijski plašč zemeljske skorje. Uničevalnega sončnega žarka (še) ni na obzorju.

Toplota, ki jo nosimo v sebi in ki prižiga nasmehe, osmišlja življenje. Temu čudovitemu delu pokrajine ni bilo v ničemer prizanešeno. Spomin poka po šivih, zdi se, da ni več prostora za novo zgodbo.

Razvedanje je starodavna veščina, ki jo določa lega sonca. Stranski produkt je senca, ki poudari kot od koder se sipa na tla. Če piha še severozahodnik, potem vemo vse. Razen tega, kje zamrznjeno podlago zamenja napihnjena kloža.

Stražarji starodavne melodije in zavetniki pokrajinskih prvin. V drevesu je vidna vsa pokrajina: od prsti, vodnih razmer do posegov človeka. Njihova govorica je tiha, a zelo dokončna.

V sivi ali modrikasti belini je orientacija težavna. Oprijemališče za razvedanje je vse, kar je pritrjeno v pokrajini. Velika planina je po številu smrtnih žrtve na drugem mestu, takoj za Triglavom.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !