S PRIJATELJI PO MACESNIH


Na stanu, pod Kamniškim sedlom. (Vir: arhiv filma)

V petek, 31. januarja 2014, je bila ob 19. uri, v Medobčinskem muzeju Kamnik, na Gradu Zaprice predpremiera dokumentarnega filma Drugo življenje macesna. Scenarij zanj je napisala Mojca Volkar Trobevšek (po izhodiščnem vzgibu novinarja Domna Caharijasa, ki je 23. julija 2011 v Dnevnikovem Objektivu ob fotografijah Jake Adamiča objavil reportažo o delu markacistov na Konju z naslovom Drugo življenje macesna), režiral je Boštjan Mašera v produkciji Perfo production, d. o. o., za RTV Slovenija. Pri nastanku filma so pomagali Planinsko društvo Kamnik, Planinsko društvo Bajtar, Občina Kamnik, Gostilna Pri planinskem orlu, International picnic center Pri Jurju in drugi.

***
Petkov večer je na Gradu Zaprice v Kamniku že napovedoval vremensko dogajanje, ki je za tem zaznamovalo cel teden in še več prihodnjih dni. Ceste zasnežene, vzpon v zakurjeno dvorano siecr mrzlega gradu je zahteval dobro obutev, pa tudi previdnost (zlasti v sestopu). Vsi sedeži polni, obrazi večinoma znani, nekaj poznih obiskovalcev je obtičalo med vrati. Vsi pa smo nestrpno pričakovali dokumentarec, ki je bil posnet jeseni 2013 in ga napovednik opisuje takole:

»Ko ponosni gorski macesen odsluži svojo vlogo pokončnega drevesa, se zanj začne novo življenje, ki mu ga vdihnejo spretne roke markacistov. Zdravko Bodlaj, Rajko Balantič – Bibita, Bojan Dolmovič in drugi markacisti Planinskega društva Kamnik so možje, ki prostovoljno in z velikim veseljem skrbijo za planinske poti v slovenskih gorah. Da bi planinci lažje in bolj varno obiskovali gore, so pripravljeni na težka dela snovalcev in vzdrževalcev gorskih poti. Vedri, hudomušni in požrtvovalni akterji si med spretnim izdelovanjem macesnovih stopnic dovolijo tudi poglobljen razmislek o smislu in sobivanju z naravo.«


Risanje markacije. (Vir: arhiv filma)


Lupljenje macesna. (Vir: arhiv filma)

***
Markacist. Zame je sopomenka zanj Franci Vesel, dolgoletni načelnik markacijskega odseka v domačem društvu ter desetletni načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije (za moja otroka pa je sinonim za markacista Lojze Pirnat). Spremljal nas je na izletih mladinskega odseka, nas občasno povabil na delovno akcijo obnove markacij in odstranjevanja zarasta. Kot načelnik mladinskega odseka pa sem se 10. julija 1987 javil (ne spomnim se, a čisto prostovoljno) in udeležil prve zaresne akcije in to kar na Konju, edini zelo zahtevni poti, ki jo vzdržuje naše planinsko društvo. Dogajanje sem takrat opisal v Občinskem poročevalcu in članek ponovno odkril v njegovem e-arhivu.

Glavne junake našega filma (razen macesna) poznam. Poznam tudi njihovo delo, zavzetost in predanost. Na meni zelo ljubi Koželjevi poti se letom za letom pogovarjajo z vodo v žlebeh, z vodo na obrečnih logeh, z vodo, ki spodjedeno skrajšuje lastne ovinke. Leto za letom se spogledujejo z macesni in drugim priročnim lesom ter iz njega oblikujejo stopnice, odvodnike, brvi in mostove. Leto za letom božajo mlado naplavino, jo odrivajo s starega obličja in iščejo trdoto, ki je nastala ob vulkanskem izbruhu, globokem morju ali glajenju ledenika. In leto za letom vedo, da jim bodo pomlad, jesen, zima in poletje (ne nujno v tem vrstnem redu) pospravili stvari na svoje večno mesto.


Izdanjek ledeniške krede v strugi Kamniške Bistrice. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brv na Koželjevi poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nič ni stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bistra Bistrica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Njihovo delo cenim zato, ker ohranjajo pristno človeško skrb, ki se kaže v tem, da v Grintovcih ni več izključno akcij kamniškega društva, trzincev ali domžalcev (ter drugih društev). To so »SPD« akcije nekdanje Kamniške podružnice (danes MDO Kamniško bistriškega območja), kjer se delovno uveljavljajo ljudje iz različnih planinskih društev, da bi združili moči in postorili, kar je treba narediti. Čeprav ne poznam veliko markacistov in nimam podrobnega pregleda stanja v drugih delih Slovenije imam občutek, da sta scenaristka in režiser imela srečo: za svojo kamero sta izbrala ta čas edino možno ekipo, ki s srčnostjo meri na legendo.


Ujetniki smo, ujetniki njegove vabljivosti, ki je stkana iz tisočere mehkobe iglic. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še nekaj besed o macesnu, enem od igralcev filma. Macesen je star in preizkušen del slovenske pokrajine. O njegovi tisočletni prisotnosti in razširjenosti pričajo številna zemljepisna imena, ki se naslanjajo ali izpeljujejo iz njegovega besednega gnezda. O njegovi uporabni vrednosti ne gre izgubljati besed: skodle, ta preprost krovni pripomoček, ki je ročno letel izpod sekire, je prvina alpske arhitekture. Mogočna je tudi njegova doživljajska vrednost: pomlad se leto za letom vrača v osrčje gora. Ujetniki smo, ujetniki njene vabljivosti, ki je stkana iz tisočere mehkobe iglic. Jeseni pa snubci izstopijo s svojo zlatobo in v oči opazovalca vsilijo lakomni blišč. Mehkoba svetlobe oznanja pojemajočo toploto sonca. Vse to je na platno skušal ujeti Grohar, pa številni fotografi (Janko Ravnik, Jaka Čop, France Stele …). Macesen je sinonim za gorništvo, saj nas navdušuje tako v mladosti, ko si na plazovinah utira pot v višino, kot v odraslosti, ko ozaljša poglede in v starosti, ko se prelevi v viharnik. S prijatelji pod macesni je leta 1978 napisal Matjaž Kmecl. S prijatelji po macesnih pa pišemo zgodbo številni obiskovalci, ki s podplati gojzarjev božamo z macesnom utrjene poti.


Macesen. (Fotografije: Borut Peršolja)

Filmska pripoved je mirna, ubrana s hitrostjo koraka, a zato nič manj tekoča in zanimiva. Nekako spominja na celovit in poglobljen razgled s pravkar doseženega vrha (z nekaj prepotenosti, poživljajoče utrujenosti, iskrive tovariške zbadljivosti …). Je pripoved (z odlično fotografijo), ki pokaže velik pomen dobre priprave in zahtevnost same izvedbe. Je pripoved (v poetični kamniščini), ki razmišlja o motivih za hojo v hribe in o samoumevnosti, s katero so planinske poti postale sestavni del gorske pokrajine. Je pripoved (resnično resnična) o življenju, ki ne prizanaša s posebnostjo, staranjem in boleznijo. Je pripoved, ki je v največji možni meri usklajena z govorico gorništva.

Film je uvrščen tudi v tekmovalni spored 8. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale, ki bo od 24. do 28. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani.

***
O planinskih poteh sem veliko pisal in svoj čas tudi predaval. Pokojni Tone Tomše mi je v času, ko je bilo sodelovanje z mano v PZS domala prepovedano, omogočil ilegalno aktivno sodelovanje pri pripravi zakona o planinskih poteh. Kot gornik dobro poznam doživljajski naboj naših planinskih poti, imam tudi dober vpogled v strokovno ozadje in širino problematike njihove gradnje, vzdrževanja in označevanja. Ob takšnih odličnih ljudeh, ki jih nenarejeno prikazuje film Drugo življenje macesna, zato težko razumem, zakaj je razprava o planinskih poteh skrita očem javnosti.

***
Po uradnih podatkih Planinske zveze Slovenije za leto 2013 imamo 1.661 planinskih poti v skupni dolžini 9000 km in 720 registriranih markacistov. Tako pride na enega markacista v povprečju 12,5 km planinske poti, ki se jih po gorniških normativih (hitrost hoje v vzpetem svetu 3 km/uro) lahko prehodi v dobrih štirih urah.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “S PRIJATELJI PO MACESNIH”

  1. [...] poznam peščico markacistov, prav vsi pa so izjemno predani, marljivi in strokovni. Samo lani so nekateri od njih na planinskih poteh opravili več kot sto [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !