PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 2. del

Nadaljevanje prvega dela članka iz učbenika Mentor planinske skupine, Planinska zveza Slovenija, 2001.

***

5.4. Državno tekmovanje Mladina in gore
Državno tekmovanje Mladina in gore je zelo uveljavljeno in zdaj že tradicionalno planinsko tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik planinskega delovanja. Namenjeno je spoznavanju in druženju mladih iz vse Slovenije in preverjanju naučenega teoretičnega in praktičnega planinskega znanja, pridobljenih izkušenj ter osvojenih veščin štiri članskih ekip planinskih skupin osnovnošolcev od 5. do 8. razreda. V Pravilniku tekmovanja Mladina in gore za osnovne šole so med cilji tekmovanja navedeni še preventivna skrb za varnost v slovenskih gorah, usmerjanje mladih v aktivno in zdravo preživljanje prostega časa, izmenjava izkušenj tistih, ki delajo z mladimi, motivacija za nadaljnje poglabljanje in širitev izkušenj, znanj in veščin iz planinstva in spoznavanje pomena prostovoljnega dela v planinstvu. Tekmovanje ima tudi svoje stalno mesto v koledarju šolskih športnih tekmovanj.


Gore so pokrajina mladosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Znanje in veščine, ki jih mladostniki potrebujejo za (uspešno) udeležbo na Državnem tekmovanju Mladina in gore, pridobijo ob večletnem aktivnem sodelovanju v okviru programa planinskih skupin v planinskih društvih, pa tudi v okviru vsebin, ki so del obveznega programa šol (redni pouk in športni dnevi) ali drugih neformalnih oblik delovanja (družinsko planinstvo). V zadnjih letih se je število sodelujočih ekip povzpelo nad sto, število tekmovalcev in njihovih vodij ekip presega število petsto, h končnemu številu pa je treba dodati tudi vedno bolj številčne navijače.

Prvi zametki Državnega tekmovanja Mladina in gore segajo v leto 1982, ko so se srečale planinske skupine Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale z različnih osnovnih šol v Občini Domžale. Srečanje so organizirali zato, da bi planinske skupine predstavile svoje celoletno delo, da bi se ob druženju stkale prijateljske vezi in da bi planinska prizadevanja opazili tudi drugi. Leta 1988 je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije akcijo uvrstila v svoj program, leta 1989 pa je bilo tekmovanje prvič izvedeno na državni, takrat še republiški ravni. Tekmovanja v Domžalah se je udeležilo osem ekip, prvi naslov državnih prvakov pa je osvojila ekipa Planinskega društva Jezersko.

Preglednica 4: Pregled Državnih tekmovanj Mladina in gore.
leto kraj naslov, tema število ekip zmagovalec
1989 Domžale Razvoj svetovnega in slovenskega alpinizma do 2. svetovne vojne 8 PD Jezersko
1990 Mostec Gorniške športne igre 12 PD Špik
1991 Maribor, Ljubljana Spoznavanje in varstvo gorske narave 25 PD
Nova Gorica
1992 Nova Gorica Orientacija 24 PD
Nova Gorica
1993 Ilirska Bistrica Turistovski klub Skala 42 PD Fram
1994 Fram Triglavski narodni park in Naravni park Pohorje 65 PD Sežana
1995 Komen na Krasu Kras in gorništvo 64 PD
Onger Trzin
1996 Trzin Gorniška literatura 61 PD
Onger Trzin
1997 Podlehnik Kamniško-Savinjske Alpe 71 PD
Nova Gorica
1998 Šempeter pri Gorici Planinska šola
91 PD
Nova Gorica
1999 Fram Planinska šola 51 PD Dobrovlje – Braslovče
2000 Braslovče Planinska šola 101 PD Ljubljana – Matica

V prvih letih je bila vsebina tekmovanja vsakokrat posebej izbrana in pripravljena. Ker pa se je v praksi žal večkrat izkazalo, da je znanje udeležencev bolj posledica intenzivnih priprav zadnjega meseca, kot pa večletnega aktivnega srečevanja z gorami in planinstva kot načina življenja, je bila ta praksa prekinjena. Zadnja štiri leta sta osnovni vsebini tekmovanja program Planinske šole in akcija Mladi planinec, ki ju obogati še dodatek iz teme, ki jo pripravijo gostitelji tekmovanja.

Leto 2000 je bilo z organizacijskega in izvedbenega vidika prelomno, saj je bilo tekmovanje prvič izvedeno na dveh ravneh. Prijavljene ekipe so se najprej srečale na izbirnih regijskih tekmovanjih, tretjina najboljših pa se jih je uvrstila v finalni del tekmovanja. Na izbirnih regijskih tekmovanjih in v prvem delu finalnega tekmovanja ekipe pišejo teste. Najbolj razburljivi del finala na državni ravni, v katerega se ponavadi uvrsti osem najboljših ekip, poteka pred občinstvom in strokovno žirijo v obliki kviza. Člani zmagovalne ekipe prejmejo naziv državnega prvaka, nagrajeni pa so tudi z udeležbo na večdnevnem planinskem taboru v tujini. Ostale ekipe prejmejo poleg laskavih uvrstitev še lepe in uporabne nagrade.


Planika: vir sreče, zadovoljstva in občudovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tekmovanje na svojstven način prispeva k varnejšemu obiskovanju gora, še v večji meri pa prispeva k razumevanju kulturnih in etičnih vrednot planinstva med mladimi. V ozadju tekmovanja potekajo tudi številna osebna srečanja mentorjev planinskih skupin, kjer izmenjujejo izkušnje, poglede in mnenja o dogajanju na področju mentorstva mladim planincem.

Leta 1998 je kot spremljevalna dejavnost na prizorišču državnega tekmovanja potekal tudi Planinski festival mladih, s katerim so organizatorjem želeli predstaviti planinsko aktivnost in delo celotne planinske skupine, saj v ekipi na tekmovanju sodelujejo le štirje člani. Planinski festival mladih je ustvarjalnost in dejavnost mladih, oblika predstavitve pa je rezultat njihovih idej, domislic, razigranosti, znanja in poguma. Spregovorili so plakati, zašumele zgibanke, odprti so bili bilteni in brošure, vrteli so se videofilmi, igrali skeči in opazovali pravi alternativni umetniški dogodki. Poudarjena je bila sproščenost doživljanja gora, ki zna pritegniti in oblikovati iz skupine mladih team in ki vsakokratni generaciji omogoča izražanje v tistem ustvarjalnem jeziku, ki jim je trenutno blizu (video, glasba, gledališče…). Sproščenost je bila namenjena tudi mentorjem, da bi si ob ob pogledu na zadovoljno mladež nabrali novih moči in vzpodbud za nadaljnje delo. Žal je odlična ideja zaradi lahkotnosti njenega sprejemanja in nerazumevanje njene vloge, utonila v pozabo.

5.5. Planinska orientacijska tekmovanja
Planinska orientacijska tekmovanja so podrobneje predstavljena v poglavju Razved, zato v tem delu navajamo samo nekaj zanimivejših podatkov. Prvo Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje je bilo v dveh delih izvedeno maja 1998 na Dobrovljah in Menini, sledilo pa mu je tekmovanje na območju Boča in Donačke gore (1999), na Mariborskem Pohorju (2000) in na Jančah (2001).

Preglednica 5: Pregled zmagovalnih ekip na Slovenskem planinskem orientacijskem tekmovanju.
kategorija A kategorija B kategorija C kategorija D kategorija E kategorija F
SPOT 1998 PD Braslovče PD Ljubno ob Savinji PD Šoštanj PD Poljčane in PD Vinska Gora PD Braslovče PD Zabukovica in PD Braslovče
SPOT 1999 PD Vojnik PD Braslovče PD Škofja Loka PD Poljčane PD Braslovče PD Rečica ob Savinji
SPOT 2000 PD Braslovče PD Poljčane PD Domžale PD Poljčane PD Boč Kostrivnica PD AT Podčetrtek
SPOT 2001 PD Radovljica PD Radovljica PD Škofja Loka PD Poljčane PD Braslovče PD Rečica ob Savinji

6. Dejavnosti v naravi
6.1. Izleti, pohodi, ture

Izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela planinskega pedagoškega procesa, hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov in mladih v planinski skupini. Zato dejavnosti v naravi načrtujemo čez celo leto in tako vzpodbujamo stalno in redno telesno aktivnost, hkrati pa omogočamo spoznavanje in raziskovanje sprememb v naravi. Pomembno je, da so dejavnosti v naravi dobro pripravljene (glej poglavje z naslovom Priprava na izlet/turo z izvedbo in vrednotenjem).

Ko se prvič lotevamo priprave programa planinske skupine, se nam ob načrtovanju dejavnosti v naravi postavljajo številna vprašanja. Ožji izbor vprašanj in odgovorov smo pripravili na podlagi najpogosteje zastavljenih vprašanj mentorjev planinskih skupin na začetnem usposabljanju.

Kako smiselno sestaviti celoletni načrt izletov, pohodov in tur?
Pri pripravi celoletnega načrta izletov, pohodov in tur bodimo pozorni na naslednje stvari:
- V vsem se držimo načela postopnosti oziroma treninga (od majhnega k velikemu).
- Izbrani vmesni cilji (končni cilj je varna vrnitev domov) naj nam omogočajo spoznati različna pokrajinska območja Slovenije in zamejstva.
- Zaradi prvega vtisa, ki nam ostane celo življenje, naj bo prvi izlet zaradi vsakoletnih novincev izbran in izveden še posebej skrbno (nanj povabimo tudi starše).
- Vsaj eden od izletov naj še posebej vzbuja zanimanje za naravno, kulturno in nesnovno dediščino (beri lepoto slovenske domovine).
- Udeležimo se planinskega orientacijskega tekmovanja ali organiziramo lov za skritim zakladom.
- Ni nujno, da so vsi izleti v celoti planinski – v izvedbo vključimo še kolesarjenje, plavanje, igre z žogami …
- Zimska tura naj odraža paleto različnih zimskih razmer: kombinacijo hoje po zgaženih poteh, po celcu in če je le mogoče, skušajmo doživeti razlike na prisojnih in osojnih straneh. Če je snega v domačem kraju malo ali pa ga sploh ni, potem bomo otroke težje motivirali za hojo, saj si bodo bolj želeli zabave – sankanja, kepanja, izdelovanja iglujev …
- Na čim več izletov se podajmo z javnim prevoznim sredstvom. Izkoristimo popuste, ki jih organiziranim planinskim skupinam dajejo Slovenske železnice.
- Zadnji izlet ob koncu šolskega leta naj bo nagrada za celoletno delo in vztrajnost (če ni to kar tabor). Posebno doživetje je dvodnevni izlet, kjer v planinski koči ob prenočevanju in družabnosti spoznavamo njen utrip, se učimo obnašanja in spoštovanja hišnega reda in odkrivamo zavedanje o negativnih ekoloških posledicah, ki so rezultat neskromnosti.

Ob pripravi ne smemo pozabiti tudi na sebe in sodelavce ¬–mentorje planinskih skupin in vodnike Planinske zveze Slovenije. Tudi zanje morajo biti izleti, pohodi in ture zanimivi, saj je od njihovega počutja, profesionalnega izziva in zadovoljstva odvisna kakovost! Z leti, ko pripravimo in izvedemo vedno več zanimivih in varnih izletov, pohodov in tur ugotovimo, da šele vsi skupaj predstavljajo celoto planinstva.

Preglednica 6: Primer koledarja izletov.
mesec cilj namen izleta
kimavec Dom na Kofcah–Veliki vrh Karavanke, prvi izlet, novinci samo do Doma na Kofcah.
vinotok Sveti Miklavž–Cicelj Posavsko hribovje, obisk markacista.
listopad Gora Oljka Kraški osamelec nad Savinjsko dolino.
gruden neznano Obisk dedka Mraza in cel kup presenečenj.
prosinec Grmada in Šmarna gora Gibanje pozimi, prečenje.
sušec Krim Po leni zimi zopet na izlet, razgledišče.
mali traven Uršlja gora Hodilno napornejši vrh, spoznavanje narave.
veliki traven Otlica–Sinji vrh Uživaški izlet pred koncem šole.
rožnik Raduha Zelo zahtevna dvodnevna tura, prenočevanje, ogled Snežne jame.
rožnik piknik pod Dobenom Za konec šolskega leta!
mali srpan prečenje Pohorja (tri dni) Priprava na tabor.
veliki srpan desetdnevni tabor Nagrada za celoletno delo.

Ali naj se izleta/tabora udeležijo samo enako stari otroci?
Odgovor na to vprašanje je v veliki meri odvisen od namena in vsebine izleta ali tabora, ter pogojev v katerih nameravamo izlet izvesti (število ustrezno usposobljenih mentorjev planinskih skupin in vodnikov Planinske zveze Slovenije, tehnična zahtevnost poti, možnost prevozov …). Če je na razpolago dovolj primerno usposobljenih mentorjev planinskih skupin in vodnikov Planinske zveze Slovenije, da lahko znotraj skupine oblikujemo še dodatne podskupine, potem je lahko skupen izlet otrok različnih starosti zanimivo in poučno doživetje.


Meditativna stran gora polni našo energijo in zdravi telo ter dušo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pozitivne strani takšnih izletov so naslednje: otroci se učijo drug od drugega, navajajo se na različnost in prilagajanje znotraj skupine, drug drugega znajo motivirati, starejši radi pomagajo mlajšim … Med negativnimi pastmi pa omenimo možnost konfliktov v odnosu mlajši–starejši, preveliko razlikovanje v hodilnih sposobnostih, zaradi česar trpijo eni in drugi, zahtevnejše obvladovanje skupine z vidika taktičnih prvin vodenja …

Kakšno naj bo sodelovanje staršev?
Tudi ta odgovor ne more biti enoznačen. Različni starši se različno odzivajo in vključujejo v naše delo. Lahko so izjemno učinkoviti pomočniki in nam vodenje močno olajšajo, s svojim znanjem, pristopom in pojavo lahko popestrijo izlet. Naletimo pa tudi na starše, ki bodo skušali na skupnem izletu uveljavljati lastne cilje in bodo naša prizadevanja skušali obrniti na glavo. Vsekakor velja, da morajo imeti starši priložnost spoznati naše delo, zato jih vedno povabimo vsaj na prvi izlet. Tako bodo otroci in starši lažje premagali strah pred novim in neznanim in si ustvarili zaupanje v naše delo. Javnost in odprtost našega dela zagotavlja tudi stalno skrb za profesionalno (kakovostno in pošteno) opravljeno delo.

Vloga staršev je izrednega pomena pri pripravi in vrednotenju izleta, zato jih skušajmo motivirati z zanimivo vsebino prijavnic in osebnim stikom na mestu prihoda in odhoda na izlet. Če z izletniško dejavnostjo šele začenjamo, je sodelovanje staršev lahko neprecenljivo. Seveda je pri tem pomembno, da imamo s starši posebno pripravo na izlet, v kateri jih opozorimo, da je izlet naš skupni cilj, ki mu bomo nekoliko prilagodili osebne cilje. V tem primeru naj starši hodijo na repu kolone, nekateri od njih nam pomagajo pri vodenju skupine, vse pa vključujemo v igro in družabni del izleta.

Ko se otrok navadi, kar je lahko že po enem samem izletu, je bolje, da na izlete hodi sam. Tako bo bolj sproščen, omogočeno mu bo osamosvajanje v tistih opravilih, ki jih navadno postorijo starši (prehranjevanje, pospravljanje stvari v nahrbtnik …). Za nas, ki takšne izlete pripravljamo, pa to pomeni večjo odgovornost, več dela, ponavadi pa tudi več zadovoljstva ob veselju otrok.

Ali naj gremo na izlet tudi v slabem vremenu?
Kot smo že dejali, je izlet eno najbolj mamljivih doživetij. Vsi poznamo tiste trenutke ko smo preštevali noči, ki jih je še treba prespati do odhoda in ko smo skupaj pripravljali nahrbtnik za ta pomemben dogodek. Zato je pomembno, da nastalo motivacijo izkoristimo in izpolnimo otrokova pričakovanja. Seveda je treba cilj v primeru slabega vremena prilagoditi dejanskim razmeram: namesto, da se povzpnemo na vrh, naj bo naš vmesni cilj toplo zakurjena planinska koče; če nas planinska pot vodi po gozdu, se odpravimo kar z dežniki; če je izbrana tura še vedno pretežka, si v dolini oglejmo naravno znamenitost (na primer kraško jamo) ali muzej … Lahko pa se odpravimo samo na krajši sprehod v okolico domačega kraja.

Spet moramo poudariti, da je pri tem pomembna dobra priprava izleta. Poleg osnovne izvedbe moramo imeti v naprej pripravljeno rezervno različico. Izvajanje dejavnosti v naravi v slabših vremenskih pogojih je pomembno, če načrtujemo tabor. Pri večdnevnem bivanju v gorah je potrebno računati na poslabšanje vremena, saj imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni letno. V kolikor bodo vse dejavnosti med letom potekale samo v idealnih razmerah, bomo v primeru dežja imeli z organizacijo življenja na taboru zaradi nevajenosti udeležencev veliko težav.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Bolj kot slabo vreme nam nagajajo pomanjkljivo znanje, izkušnje in slaba oprema. Ob opazovanju vremena in narave bomo lažje postali ljudje z optimizmom in vedrim izrazom na licih.

Ali je udeležba na izletih, pohodih, turah in taboru obvezna?
Odgovor na to vprašanje pa smo si izposodili iz knjižice Gremo skupaj v hribe, ki jo izdaja mladinski odsek Planinskega društva Domžale. Odgovore za knjižico pripravlja dr. Gojzar, ki ga je to vprašanje precej zaposlilo. Ob pregledu razpoložljive strokovne literature in po obdukciji enega izmed mlajših predstavnikov vrste homo planinček na taboru je pripravil naslednje sporočilo za javnost (objavljamo v celoti):

»Izleti, pohodi, ture in tabori nam približajo slovenske gore tako, da imamo včasih občutek, da stojimo na vrhu. Da bi ta občutek ohranili dolgo v starost, priporočamo izlete in ture praviloma vsako tretjo soboto v mesecu. Vodja izleta ali ture, ki pripravi prijavnico vsaj štirinajst dni prej, izroči prijavnico tvojemu najbližjemu mentorju, ta pa naj bi jo razpečeval po razredih. Na podlagi obdukcijskega zapisnika lahko rečem, da je pri treniranih osebkih homo planinčka bilo opaziti manj maščobe, več železne rezerve in usnjenih podplatov, zato udeležbo toplo priporočam. Še zlasti zato, ker je cena v primerjavi s potovanji na Sejšele izrazito nizka, obstaja pa tudi velika verjetnost, da boste na izletu občudovali mokre kaplje, kar je na primer v osrčju Sahare docela nemogoče. Za poletni dopust si zato rezervirajte tradicionalni termin med 10. in 20. avgustom, ko v eni izmed alpskih dolin poteka tabor s prvinami švicarske kulture«.


Počitek z razgledom – dobitna kombinacija. (Fotografija: Borut Peršolja)

6.2. Planinski tabori
Planinski tabori so v planinski organizaciji pomembna in razširjena oblika in hkrati metoda dela. V letu 2001 je 62 mladinskih odsekov pripravilo 11 zimskih in 60 poletnih planinskih taborov. Mladi na taborih radi sodelujejo, seveda pa tabori za organizatorja predstavljajo velik zalogaj. Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije namenja temu področju dela posebno pozornost, zato za vodenje planinskih taborov izvaja poseben seminar.

Planinski tabor ima v prvi vrsti vzgojno-izobraževalni značaj. To se kaže zlasti v njegovem programu, ki naj po Priporočilu za izvedbo poletnih gorniških taborov, ki ga je leta 1997 sprejel Odbor za vzgojo in izobraževanje Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije obsega: izlete, pohode in ture, ki so prilagojeni starosti, znanju in izkušnjam udeležencev, usposobljenosti vodnikov ter članov vodstva tabora; vsebine programa Planinske šole, še zlasti tiste, ki omogočajo pridobivanje znanja in izkušenj o varnejšem gibanju in bivanju in ki omogočajo spoznavanje prepletenosti vseh živih bitij med seboj ter z neživo naravo, in prostočasne dejavnosti, ki razvijajo ustvarjalnost in doživljanje gora, vzpodbujajo kulturno plat planinstva, odkrivajo etnološko-zgodovinske značilnosti obiskane pokrajine in omogočajo tkanje človeških ter prijateljskih vezi.

V priporočilu nadalje piše: »Vsebina planinskega tabora je v največji meri odvisna od izbire kraja taborjenja, usposobljenosti in pripravljenosti vodstva tabora ter števila udeležencev. Planinski tabor lahko organiziramo pod šotori ali v planinski koči, odvisno od vsebine tabora oziroma starosti udeležencev. Planinske koče so primeren kraj zlasti za tabore najmlajših starostnih skupin (cicibani, mlajši osnovnošolci), za tabore, ki niso daljši od nekaj dni in za tako imenovane premične tabore (prečenja gorskih skupin, večdnevni pohodi po obhodnicah). Organizacija tabora v planinski koči nam reši problem oskrbovanja in nastanitve. Pri izbiri planinske koče bodimo pozorni na to, da ima le-ta primeren prostor za izvajanje skupnih aktivnosti (učilnica, igralnica, še posebej pomembno zaradi izvajanja dejavnosti v slabšem vremenu) in da ima oskrbnik posluh za tovrstno planinsko dejavnost. Program tabora je treba prilagoditi hišnemu redu planinske koče.

Tabori pod šotori so privlačni zlasti za osnovnošolce, srednješolce in mlade. Organizirani so na krajih, ki so do sedaj že bili namenjeni takšnim taborom. Novi kraji pridejo v poštev le tam, kjer obstajajo tehtni razlogi za spremembo namembnosti rabe prostora (zavarovano območje, zahteve lastnika zemljišča …), zaradi katerih se v sodelovanju s krajevnimi oblastmi oziroma naravovarstvenim zavodom poišče ustrezna nadomestna lega. Pri izvedbi planinskega tabora zato vedno upoštevajmo, da smo na tabornem prostoru samo gostje za kratek čas, da bodo tu taborili še drugi in da je od našega obnašanja vsakokrat znova odvisna bodoča (ne)uporaba tabornega prostora.«

V zadnjem času so se pojavili predlogi, da naj se vsi planinski tabori preselijo v planinske koče, saj so ponoči vedno bolj prazne. Iz zapisanega izhaja, da sta možni in da potrebujemo obe obliki taborjenj: tako v planinskih kočah, kot tudi pod šotori. Skupščina Planinske zveze Slovenije je zato leta 2000 sprejela stališče, da mora Planinska zveza Slovenije pri problematiki taborov in tabornih prostorov skrbeti predvsem za usposabljanje vodij planinskih taborov, za usposabljanje oskrbnikov planinskih koč, ki so pogostokrat odločilni dejavnik uspešnega tabora, za takšno prenovo planinskih koč, ki bo omogočala tovrstno dejavnost, za enotni dogovor o zagotavljanju izvedbe planinskih taborov na zavarovanih območjih ter nenazadnje, kar bo v prihodnosti pomembna naloga, za odkup zemljišč in komunalno opremljenost planinskih tabornih prostorov.

7. Starostno prilagojen planinski program
Ideja o programu sega v drugo polovico osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Vilma Purkart s sodelavci pričela s pisanjem in urejanjem priročnika za usposabljanje predšolskih otrok z naslovom Planinske urice. Po krajšem premoru je problematika silovito izbruhnila na površje leta 1995, ko je bil predlog za njegovo oblikovanje objavljen v knjižici Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. Osnovne smernice za oblikovanje starostno prilagojenega programa za delo s planinskimi skupinami so bile sprejete jeseni istega leta na Zboru mladinskih odsekov. Žal pa se v zadnjih šestih letih v planinski organizaciji na tem področju ni naredilo veliko.

Cilj starostno prilagojenega planinskega programa naj bi bila uresničitev ciljev planinskega usposabljanja (glej podpoglavje 3. Cilji planinskega usposabljanja). Ob osnovnem planinskem poslanstvu je bila kot zelo pomembna vrednota izpostavljena razvijanje prostovoljnosti delovanja mladih (»Mladi za mlade«) in ohranjanje pripadnost planinski organizaciji, saj so posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije vir njene moči, ki se odraža v znanju, izkušnjah in v rezultatih opravljenega dela. Program naj bi bil usklajen tudi z vsebino s Kurikula za vrtce in vsebinami različnih predmetov rednega pouka šol. S poenotenjem programa bi izboljšali tudi usposabljanje mentorjev planinskih skupin in vodnikov Planinske zveze Slovenije, saj bi omogočili izmenjavo izkušenj, usklajevanje potrebe glede učnih sredstev in pripomočkov, hkrati pa bi udeležencem programa zagotovili tudi prehodnost oziroma priznavanje pridobljenih znanj v nadaljnjem sistemu planinskega usposabljanja.


Ustvarjalna moč gorništva je neusahljiva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z oblikovanjem programa naj bi se zajezila tudi dva uničujoča procesa – upadanje števila mladih v članstvu planinske organizacije in beg mladostnikov iz planinske organizacije ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Zavedali smo se, da sta otroštvo in mladost samostojni in posebni življenjski obdobji, v katerih poteka proces vključevanja mladega človeka v vse bistvene družbene vloge. Značilnost obdobja mladosti je pospešena individualizacija mladostnika in njegova socialna in kulturna vpetost v okolje. Mladostniki so v razvojnem obdobju odraščanja, ki ga nekateri imenujejo “kriza odraščanja”, pogostokrat nagnjeni k tveganju, ko iščejo zase nove vzorce vedenja. Za premoščanje te krize, smo jim želeli ponuditi planinstvo kot način življenja.

V predlogu so bile starostne skupine članov planinskih skupin opredeljene takole:
cicibani – do 6. leta,
mlajši osnovnošolci – od 6. do 9. leta,
srednji osnovnošolci – od 9. do 12. leta,
starejši osnovnošolci – od 12. do 15. leta,
srednješolke in srednješolci – od 15. do 18. leta,
mladi – od 18. do 27. leta.


Starostne skupine in program.

Za vsako starostno skupino naj bi se oblikoval 30 urni celoletni program vsebin. Dve tretjini vsebin (20 ur) bi obsegale vsebine in dejavnosti sedanjega programa Planinske šole in akcije Mladi planinec, ena tretjino (10 ur) pa bi sestavljale vsebine, ki bi jih člani in mentorji planinskih skupin oblikovali sami (projektno delo, ogled predavanj z diapozitivi, obisk knjižnice …).

Cicibani (starost od 2. leta do 6. leta) predstavljajo prvo stopnico, ki smo jo podrobneje že spoznali pri opisu akcije Ciciban planinec. Program lahko na kratko opišemo z besedami: sprehodi, igra, narava, starši.

Izsek iz programa za cicibane je povzet po seminarski nalogi z naslovom »Akcija Ciciban planinec v šolskem letu 1996/97«, ki jo je napisala vzgojiteljica Virginija Špeh iz Vrtca Črna na Koroškem.

Kako bomo izvajali akcijo v tem šolskem letu?
- urejali bomo planinski kotiček v vrtcu in sproti na oglasni deski starše obveščali o poteku akcije, o predvidenih izletih,
- skupaj s starši se bomo ob vprašalniku (ki ga bo pripravil inštruktor) pogovorili ali se bomo vključili v to akcijo,
- spoznali bomo dnevnik Ringa raja in prosili starše, da nam ga izpolnijo,
- ogledali si bomo diapozitive iz okolice našega kraja (pod vodstvom fotografa Toma),
- ogledali si bomo videokaseto o taboru Glažuta 95,
- ogledali si bomo diapozitive o rastlinstvu in živalstvu,
- v knjižnici bomo poiskali literaturo, ki nam bo pomagala opazovati naravo,
- otroci bodo spoznali, kako pomembno je čuvati našo naravo, saj z uničevanjem živali in rastlin uničujemo tudi sebe,
- govorili bomo o prehrani in opremi planinca,
- spoznali bomo Lik planinca.

Vsebina
- Cicibanove planinske urice: bodo vsakih 14 dni ob 13. uri v vrtcu ali naravi. Na uricah bom otroke seznanjala z vsebino in hodili bomo na krajše izlete v okolici Črne (krajši izleti – h Kogelniku, Matvozu, na Najberževo, k Piku, na Teber…)
- Izleti s starši: program izletov pripravi inštruktor
- Tabor na Glažuti: za konec bomo organizirali letovanje otrok na Glažuti in s tem najmlajše planince seznanili s temami kot so: Kaj je drevo, kako raste, na drevju živijo živali, opazovali bomo drobne živali…

Mlajši osnovnošolci (starost od 6. leta do 9. leta) že odkrivajo višja, a še vedno ne najvišja gorata območja Slovenije. Igra in raziskovanje se v tem obdobju nadaljujeta. Iz programa Planinske šole zajemamo samo tiste vsebine, ki so nujne potrebne za izvedbo izletov in pohodov. Otroci se v tem obdobju še iščejo, obiskujejo različne interesne dejavnosti in še nimajo oblikovanega odnosa in želje do poglobljenega planinskega znanja.

Smotri in vsebine so povzete po predlogu dr. Silva Kristana z naslovom Izletništvo, pohodništvo in gorništvo z orientiranjem v naravi (Cilji šolske športne vzgoje, koncepcije in strategije športne vzgoje v Sloveniji) iz leta 1996.

Smotri:
- Učenci naj vsestransko spoznajo več različnih izletniških točk.
- Učenci naj doživijo večji hodilni napor kot je navadna vsakodnevna hodilna obremenitev.
- Učence navajamo na hojo po poteh, ki so označene z rdeče-belimi Knafeljčevimi znamenji.
- Učencem posredujemo znanja, ki zadevajo izletniško in pohodniško delovanje.
- Izlete povezujemo z učno snovjo, ki jo učenci spoznava¬jo v učilnici pri drugih predmetih; še posebno pozornost posvečamo temam, ki prispevajo k naravovarstvenem ozaveščanju.
- Z naravovarstvenim ravnanjem oblikujemo smisel za varstvo narave.
- Z opozarjanjem na vse lepo v naravi začenjamo proces čustvenega navezovanja na naravo in oblikovanje kulturnega vedenja do nje.
- Učitelj navezuje in poglablja pristen stik z učenci ter tako globje spoznava njihovo osebnost in hkrati poskuša vplivati na pozitivno oblikovanje njihovih vedenjskih vzorcev.
- Učencu pomagamo oblikovati smisel za pozitivno vedenje v skupini.

Vsebine:
- Vsako šolsko leto dva izleta na različni razgledni vzpeti¬ni ali na isto vzpetino po različni poti. Program izletov usklajujemo s ŠPORTNO ZNAČKO in lokalno POTJO SPOMINOV (če le-ta obstaja).
- Zahtevnejši pohod.
- Starostni stopnji primerno učence seznanimo z osnovnim izletniškim znanjem (obutev, oblačilo, nahrbtnik, tempo hoje, pitje tekočine, termoregulacija).
- Ekipni orientacijski pohod “po označeni poti”; en pohod poteka po označeni poti z barvastimi trakovi, drugi pohod pa po poti, označeni z rdeče-belimi gorniškimi oznakami.
- Načrtno in priložnostno spoznavanje geografskih, zgodovinskih in naravoslovnih prvin območja, po katerem poteka izlet.
- Naravovarstveno ravnanje (vrečka za odpadke, čistilna akcija v naravi, (ne) poškodovanje rastja, (ne) trganje cvetic, (ne) kričanje v gozdu, (ne) plašenje divjadi, odnos do živali.
- Elementarne in družabno-zabavne igre, ki imajo emocionalni in sprostilni učinek.
- Blažitev vedenjskih ekcesov posameznih učencev in njihovo uglaševanje na dopustno in sprejemljivo raven.
- Povezovanje vtisov z izleta z likovnim izražanjem (pri likovni vzgoji).


Dobra družba je del odličnega izleta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Srednji osnovnošolci (starost od 9. leta do 12. leta) nadaljujejo na prejšnji stopnji začeto spoznavanje različnih izletniških in pohodniških točk, katerih zahtevnost se načrtno stopnjuje tako po dolžini hoje kot po opravljeni relativni višini pri vzponu in spustu. V tem obdobju naj bi člani planinske skupine dosegli srebrni znak Mladega planinca. Vsebina rednih (tedenskih) srečanj so teoretične in praktične vsebine Planinske šole, ki naj bi jo ob koncu tega obdobja tudi vsi uspešno opravili. Člani planinske skupine osvojijo tudi osnovna tehnična znanja – izdelovanje vozlov, uporaba kompasa … V ospredje stopa tudi pripadnost planinski organizaciji, druženje in prijateljstvo.

Starejši osnovnošolci (starost od 12. leta do 15. leta): Člani planinske skupine so na prejšnji stopnji osvojili veliko teoretičnih znanj, ki jih je potrebno utrditi v praksi. Zato je v tem obdobje značilna dejavnost tudi v visokogorju in obiskovanje gora pozimi. Člani planinske skupine naj dodobra spoznajo svojo hodilno sposobnost (ture, večdnevno bivanje v gorah), navajamo jih na branje opisov poti in na gibanje po opisu, izlete povezujemo s specializiranimi zunanjimi sodelavci (vaditelj orientacije, alpinist, gorski reševalec, markacist, botanik, gozdar, fotograf …). Člani skupine naj ob koncu tega obdobja dosežejo Zlati znak mladega planinca. V tej skupini je poudarek na odprtosti za doživljanje sveta mladih. Druženje in prijateljstvo sta močno poudarjena in tudi upoštevana. V okviru metode dela Mladi z mlade sodelujejo pri usposabljanju mlajših članov planinskih skupin in razvijajo ustvarjalno plat planinstva ¬– predstavitve na spletnih straneh, izdajanje časopisa, udeleževanje različnih seminarjev … Življenje v naravi naj postane njihov življenjski moto.

Srednješolke in srednješolci (starost od 15. leta do 18. leta): Prehod iz osnovne v srednjo šolo je tema številnih razgovorov na seminarjih in izpopolnjevanjih. Priznati je treba, da posebnega in enostavnega recepta ni. Vendar obstaja v življenju preizkušeno dejstvo, da se ob resno zastavljenem programu zmanjša verjetnost, da bi “zasvojenci” z gorami to svojo ljubezen tudi opustili. Še posebej, če lahko v gorah spoznajo svojo pravo ljubezen. Člani planinske skupine se aktivno vključujejo v izvajanje programa mlajših starostnih skupin. Planinske vsebine postajajo individualizirane, prilagojene posamezniku, njegovim željam, znanju in možnostim. Mladega človeka na njegovi poti k zrelemu planinskemu delovanju vzpodbujamo in spremljamo na nevsiljiv način. Člani skupine naj spoznajo slovensko planinsko misel, navajamo jih tudi na prostovoljno organizacijsko in vodstveno delo. Tej starostno skupini so za izpopolnitev planinskega znanja namenjena Tečaj gorništva in Teden turne smuke …

Mladi (od 18. leta do 27. leta): V tej starostni skupini so poudarjene prvine druženje mladih, prostovoljno delo, duhovnost, samozavedanje, razmišljanje, filozofija, raziskovanje, spoznavanje. V tem obdobju se precej mladih odloči za alpinizem in športno plezanje, saj je to naravni in logični planinski razvoj. Če je le mogoče, jim ta razvoj tudi omogočimo. Planinska dejavnost seže izven meja Slovenije. Ta skupina pridobiva znanje o vodenju planinskih skupin in postaja nosilec osnovnih programov usposabljanj. V ospredje stopa planinstvo kot življenjski slog.

Programska shema starostno prilagojenih programov omogoča članom planinske skupine osebni planinski razvoj od ravni malčka, do učenca in na koncu učitelja (mentorja, vodnika, inštruktorja). Slednje je zaradi ohranjanja planinske dejavnosti in življenja planinskih društev zelo pomembno.

Dolgoletne izkušnje so pokazale, da je za delo v planinski skupini najboljša naveza mentorja planinske skupine in vodnika Planinske zveze Slovenije. V prvih treh starostnih skupinah naj deluje predvsem mentor planinske skupine (vzgojitelj, učitelj), ki lahko svoja poklicna znanja najučinkoviteje izrabi tudi za izvajanje planinske dejavnosti. V zadnjih treh starostnih skupinah naj prevzame vodenje planinske skupine vodnik Planinske zveze Slovenije, saj v teh programih v ospredje stopajo zahtevnejši planinski cilji, poudarjena pa je tudi navezava na delo mladinskega odseka. Pomembno je, da v starejših skupinah izvaja program nekdo, ki je udeležencem s svojim osebnim pristopom (starostno in generacijsko) blizu.

Seveda še vedno ostaja najboljša kombinacija: učitelj in vodnik Planinske zveze Slovenije v eni osebi. Vsi izjemni posamezniki, ki zmorejo, znajo in hočejo voditi člane planinske skupine skozi vse starostne programe, to seveda lahko počnejo. Vsekakor je najpomembnejše, da pri delu z mladimi sodelujejo tisti, ki čutijo veselje do učenja, usposabljanja in prenašanja izkušenj na mlajše in manj izkušene.

Golnar, T. 1996: Gorniška vzgoja. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana.
Kristan, S. 1993: V gore… (Izletništvo, pohodništvo, gorništvo). Didakta, Radovljica.
Kristan, S. 1996: Izletništvo, pohodništvo, gorništvo z orientiranjem v naravi, Cilji šolske športne vzgoje. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
Obvestila MKPZS, poskusna številka, marec 1997, MK PZS, Ljubljana.
Peršolja, B. 1995: Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana.
Peršolja, B. in ostali, 1996: Gremo skupaj v hribe!. Mladinski odsek PD Domžale, Domžale.
Poročilo s tabora v Krnici 1997. Mladinski odsek PD Domžale.
Špeh, V. 1997: Akcija Ciciban planinec v šolskem letu 1996/97. Seminarska naloga.
Dr. France Malešič Kakšni naj bodo izleti z otroki v gorah (Gore in varnost, 1986)

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 2. del”

  1. [...] Piše in fotografira Borut Peršolja. « PLANINSKE POTI PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 2. del [...]

  2. [...] publikacijah PZS, v lepo berljivih strokovnih in poljudnih člankih, objavljeno je tudi na mojem blogu Razgledi. Seveda je tudi uredništvu Planinskega vestnika dobro znana resnica o tem, kako je leta 1989 [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !