PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 1. del

Članek iz učbenika Mentor planinske skupine, Planinska zveza Slovenija, 2001. Preberite še nadaljevanje članka.

***

Program za delo s planinsko skupino

1. Mladi v planinski organizaciji
Planinska organizacija ima razpoznavno članstvo mladih – predšolske otroke, osnovnošolce, mlade po končani osnovni šoli do 18. leta starosti in mlade od 18. do 27. leta starosti. Planinska zveza Slovenije vzpodbuja svoje članice – planinska društva, k povečanju števila kakovostnih, zdravju in naravi prijaznih celoletnih rekreacijskih oblik planinske dejavnosti v naravi (redna vadba med tednom, izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori, planinska orientacijska tekmovanja …), ki bi bile prilagojene različnim ciljnim skupinam. V zadnjem času posebno pozornost namenjamo tudi otrokom in mladim z drugačnimi in posebnimi potrebami.

Planinska organizacija ima izoblikovan sistem usposabljanja, ki je nastajal desetletja in ima že v osnovi, v vsebinah, v oblikah in v metodah dela zasnovane vrednote demokracije, avtonomije in sodelovanja mladih. Že v poglavju Mentor planinske skupine smo omenili, da vzgoja in izobraževanje v Planinski zvezi Slovenije obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj v vseh starostnih skupinah in za vse oblike in področja planinske dejavnosti, ter za prostovoljno delo v vseh členih in ravneh planinske organizacije. S predstavitvijo posameznih oblik planinske dejavnosti želimo otroke, mladostnike in mlade pritegniti k številnejši in kakovostnejši planinski dejavnosti zaradi krepitve zdravja in izboljšanja varnosti in počutja v gorah. Izvajanje teh dejavnosti lahko poteka v okviru organiziranih oblik (planinska skupina v mladinskem odseku, vrtcu ali šoli) ali v okviru neformalnih oblik (družinsko planinstvo, planinstvo v krogu znancev in prijateljev …). Glede na starost udeležencev programov govorimo o dveh metodah dela: delo z mladimi in delo mladih.


V gore v vseh letnih časih. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za delo z mladimi je značilno vodenje in izvajanje pedagoškega procesa za otroke in za mladostnike, deloma pa tudi za mlade s strani usposobljenih strokovnih delavcev v športu s področja planinstva (mentorji planinskih skupin, vodniki Planinske zveze Slovenije, inštruktorji planinske vzgoje …). Zaradi zahtevnosti planinskih oblik delovanja (na primer izleti, pohodi, ture, turna smuka, plezalni vzponi v gorah in plezališčih …) strokovni delavci ne prihajajo samo iz sfere mladih, pač pa gre za odrasle ljudi s posebnimi znanji in zavidljivimi izkušnjami. Vloga odraslih je pri delu z mladimi v strokovnem planinskem delu nepogrešljiva, vseeno pa je pomembno zavedanje, da so odrasli v organizaciji zaradi otrok, mladostnikov in mladih in ne obratno. Odrasli jim posredujejo znanje, izkušnje in jih učijo spoštovati dediščino preteklosti in opozarjajo na odgovornost prihodnosti.

Delo mladih pomeni udejanjanje sodobnega načela civilnodružbenih organizacij: program v celoti oblikujejo in izpeljejo mladi sami. Ob tem poteka intenziven proces neformalnega izobraževanja in usposabljanja. Pri neformalnem izobraževanju in usposabljanju govorimo o področjih, ki so v veliki meri namenjena osebni rasti posamezniku in o področjih, kjer izobraževanje presega osebno rast, saj posameznika vzpodbuja k posredovanju teh znanj drugim, mlajšim, manj izkušenim … Dejavnost dobi poseben pomen, ko pretok znanja in izkušenj poteka v okviru prostovoljnega dela, saj gre pri mlademu človeku – prostovoljcu, za pomembno izpolnitev življenjskih izkušenj, pri čemer ni zanemarljiv tudi zunanji, družbeni učinek. Metoda delo mladih je namenjena predvsem starostni skupini srednješolcev in mladim do 27. leta starosti.

2. Pogoji za delovanje mladih
Osnovni pravni dokument Planinske zveze Slovenije je Statut Planinske zveze Slovenije (27. 5. 2000), v njegovem 2. členu je zapisano: »Planinska zveza Slovenije usmerja, usklajuje in pospešuje: planinsko, gorniško, alpinistično, plezalno in gorsko-reševalno dejavnost; vzgojo in izobraževanje o vseh oblikah planinskih dejavnosti; vodništvo; izgradnjo, upravljanje in vzdrževanje planinskih objektov in naprav ter drugo gospodarsko dejavnost; skrb za varstvo narave in zdravega človekovega okolja; založništvo in izdajanje strokovne, vzgojne, vodniške in druge planinske literature.«

V 4. členu Statuta Planinske zveze Slovenije piše: »Planinske organizacije dosegajo svoj namen tako, da: organizirano skrbijo za vzgojo in izobraževanje članov, pri vseh oblikah dejavnosti; skrbijo za osnovno planinsko vzgojo in izobraževanje, kar dosegajo s planinsko šolo in z vključevanjem v vzgojne akcije; vzgajajo in izobražujejo vse vrste vodnikov in inštruktorjev, trenerjev in mentorjev, gorske reševalce, markaciste, alpiniste, plezalce, športne plezalce, naravovarstvenike, oskrbnike in druge strokovne kadre in jim izdajajo potrdila o njihovi usposobljenosti; sodelujejo z raziskovalnimi organizacijami na področju planinstva; zalagajo in izdajajo strokovno, vzgojno in drugo planinsko literaturo, planinske vodnike in zemljevide ter propagandno in drugo gradivo.«


Dejavnost mladih v planinski organizaciji.

Čeprav se mladi posredno pojavljajo v (vseh) določilih Statuta Planinske zveze Slovenije, se je leta 1994 na predlog Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije v 15. členu znašel jedrnat zapis: »Posebno pozornost namenjamo mladim.« S spodnjo shemo želimo opozoriti na življenjsko dejstvo, da se mladi v planinstvu ukvarjajo z vsemi vsebinami in vključujejo v vse oblike planinstva in nikakor niso samo eden od številnih sestavnih delov planinstva in planinske organizacije.

V Častnem kodeksu slovenskih planincev je zapisano, da se člani planinske organizacije pri svojem delu in obnašanju v gorah, pa tudi v dolini, ne glede na to ali so dejanja povezana s planinstvom ali ne, ravnajo po določilih kodeksa. Planinska zveza Slovenije je na formalni in vsebinski ravni, pa tudi na ravni odnosa človek–narava, zavezana vzpodbujati planinstvo kot način življenja. Zato bi moral biti cilj delovanja vsakega planinskega društva celovita planinska dejavnost, za izpolnjevanje katere se je planinsko društvo formalno obvezalo že ob včlanitvi v Planinsko zvezo Slovenije. Vsebinski vidik takšne odločitve planinskega društva pomeni, da s široko paleto različnih oblik planinske dejavnosti iskreno razvija in bogati planinstvo, hkrati pa ponuja svojim članom večjo možnost izbire in odpira tesnejše sodelovanje članstva v društvenem življenju in prostovoljnem delu. Na ravni posameznika – člana planinskega društva to pomeni kakovostno in celovito osebno rast ob številnih možnostih, ki nam jih ponujajo gore.

3. Cilji planinskega usposabljanja
Program za delo s planinskimi skupinami je namenjen uresničevanju ciljev planinskega usposabljanja. Cilji planinskega usposabljanja so različni, odvisni so od upravne ravni delovanja (planinsko društvo: občina, meddruštveni odbor: pokrajina, planinska organizacija: država) in od okolja v katerem živimo in delamo (posameznik, družina, planinska skupina, mladinski odsek, planinsko društvo). Skupna značilnost ciljev na različnih ravneh je, da se prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Razumljivo je, da so na višjih ravneh cilji splošnejši, medtem ko so pri posamezniku, družini in planinski skupini pričakovanja najbolj konkretna.

Golnar (1996) opredeljuje naslednje »najpomembnejše smotre gorniške vzgoje:
- omogoča organizirano in sistematično pridobivanje, poglabljanje in razširjanje osnovnih in nadaljevalnih veščin, znanj in navad, potrebnih za gorniško dejavnost,
- razvija odnos do narave, naravnih lepot in bogastev,
- odnos do tovarištva, vzgaja za humane odnose med ljudmi in moralno ravnanje,
- razvija občutek za gibanje v gorskem svetu v vseh letnih časih,
- seznanja s tehničnimi pripomočki in njihovo uporabo za gorniško dejavnost,
- navaja na športni način življenja, na sistematično in redno treniranje in na športni duh,
- pripravlja za varno hojo in plezanje po gorah,
- vzgaja za vzporedne aktivnosti, ki dopolnjujejo gorniško znanje in dejavnost in z njimi utrjuje človekove vrline, širi aktivnosti in bogati prosti čas,
- pripravlja na nadaljnjo gorniško, vzgojno in športno dejavnost,
- spodbuja kulturno izražanje in uveljavljanje na raznih področjih umetnosti (fotografija, slikarstvo, pisana beseda …).«

Kristan (1996) navaja, da so »glavni splošni vzgojno-izobraževalni smotri izletniške, pohodniške in gorniške vzgoje, ki so na vseh starostnih stopnjah bolj ali manj enaki in morajo prežemati celoten slog učiteljevega ravnanja:
- oblikovati pri učencih pristen, čustven, spoštljiv in kulturen odnos do narave kot posebne vrednote,
- oblikovati pri učencih pozitiven odnos do hoje kot najbolj dostopne in univerzalne športne dejavnosti,
- usposobiti mlade za samostojno planinarjenje v poznejših starostnih obdobjih.«


Plezanje je boljše od hoje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V tem pregledu omenimo še enega prvih programov za delo z mladimi, ki ga je Pavel Kunaver objavil pred natančno pol stoletja. Na koncu objavljenega programa oziroma načrta, kot ga je sam poimenoval, pravi, da je »uspeh: aktivno delo na prostem, zdravje, zadovoljstvo in pridobitev širokega obzorja«.

Pregled in načrt dela za vodje pionirjev (Kunaver 1951):
- vaje v branju zemljevidov na malih ekspedicijah v neznano,
- vaje s kompasom pri raznih igrah,
- vaje v poročanju z izletov in potovanj.

Iz tega sledi poznavanje in raziskovanje:

Pokrajin:
oblike gora,
podzemeljske jame,
geologija v splošnem,
živali,
rastline,
mineralije,
zaščita in lepota narave …

Poti in cest:
steze,
rimske steze,
moderne ceste,
stara trgovska pota,
moderni promet,
vodna pota,
mostovi …

Človeka in njegovega dela:
poljedelstvo,
gozd,
posebnosti vasi,
obrt in industrija,
folklora …

Preteklosti:
pračlovek (podzemeljske jame, mostišča, gradišča),
rimske razvaline,
gradovi,
cerkve,
razvaline,
bojišča iz preteklosti in osvobodilne vojne,
pota partizanov …

Ob primerjanju ciljev, ki jih navajajo različni avtorji lahko ugotovimo, da za planinsko vzgojo, ne glede na to, ali gre pri tem za izvajanje v civilnodružbeni planinski organizaciji ali državnem šolskem sistemu in ne glede na to, da različni avtorji planinsko usposabljanje različno poimenujejo (gorniška vzgoja; izletniška, pohodniška in gorniška vzgoja; planinska vzgoja in izobraževanje), velja prizadevanje za varnejše gibanje v gorah, poudarjen odnos do narave ter odkrivanje vezi med ljudmi oziroma spoznavanje (so)človeka.


Gore so vseživljenjski projekt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Odnos planinska organizacija–šola (država) je ves čas na prepihu. V planinski organizaciji se pogosto sliši zahteve, da naj se planinstvo uvede v redni in obvezni program osnovne šole. Na podlagi razprave na Izredni skupščini Planinske zveze Slovenije leta 1999 ob obravnavi gradiva z naslovom Vzgoja, izobraževanje in vloga mladih v planinski organizaciji je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 2000 o tem sprejela naslednje stališče: »Menimo, da so takšne zahteve pretirane in da so iz vrste različnih razlogov tudi težko ali sploh (ne)uresničljive. Naj nekaj teh, predvsem strokovnih razlogov, navedemo: planinstvo ni bilo v slovenskem šolstvu nikoli do sedaj šolski predmet, saj je bila in je še ena izmed glavnih nosilk dejavnosti Planinska zveza Slovenije, ki je samostojna civilnodružbena organizacija in ni del državnega šolskega sistema. Če pogledamo v sosednje alpske države je zanimivo, da takšne rešitve ne poznajo nikjer. Po različnih raziskavah se s planinstvom največji del obiskovalcev gorskega sveta ukvarja iz rekreativnih motivov, in to pretežno ob koncu tedna, torej v času, ki ga različne stroke označujejo kot prosti čas. To daje planinstvu posebno težo in vrednoto.

Ob razmišljanju o uvedbi planinstva kot šolskega predmeta v redne programe šol je potrebno posebej poudariti tudi vzgojno funkcijo planinstva, ki je poleg izobraževalne, preventivne ter tradicionalno domoljubne njegova najbolj razpoznavna sestavina. Ko govorimo o vzgojnem pomenu planinstva, se dotaknemo in posežemo v okolje družinske vzgoje in družinskih vrednot, pri čemer bi planinstvo lahko dobilo tudi ideološki, pa čeprav strokovno pozitiven predznak. Zato bi bilo vsiljevanje naših sporočil celotni generaciji slovenskih osnovnošolcev sporno in v slovenski javnosti ne bi naletelo na ugodne odmeve.

Ne glede na to pa smo prepričani, da je treba planinske vsebine vključevati v vsebine obstoječih predmetov rednih programov vrtcev in šol in v njih poudariti širino planinstva oziroma njegov med predmetni značaj. Planinske vsebine je treba smiselno in smotrno povezovati z vsebinami naravoslovja (fizika, biologija …), družboslovja in humanistike (zemljepis, zgodovina, slovenski jezik, likovna in glasbena vzgoja). Glede trenutne zastopanosti planinstva v učnih načrtih je ocena vodstva Planinske zveze Slovenije, da je planinstvo v njih zastopano tako, kot ni bilo še nikoli doslej. K temu dodatno pripomoreta tudi športna programa Zlati sonček in Krpan. Zavedamo pa se, da do največjih težav prihaja pri izvedbi, kjer ponavadi naletimo na dva tesno povezana problema: na pomanjkanje ustrezno motiviranih in usposobljenih strokovnih delavcev v športu s področja planinstva ter na različne normative za vodenje po gorah.

4. Sistem planinskega usposabljanja
Planinska zveza Slovenije ima že več desetletij razvit sistem usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Sestavlja ga vsaj štirinajst programov usposabljanj: mentor planinske skupine, vodnik Planinske zveze Slovenije, inštruktor planinske vzgoje, vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije, markacist, inštruktor za pota, gorski stražar, inštruktor varstva gorske narave, alpinist, alpinistični inštruktor, športni plezalec, inštruktor športnega plezanja, gorski reševalec in inštruktor gorske reševalne službe. V resnici je teh programov usposabljanj več kot trideset, saj glede na kategorijo vodenja usposabljamo enajst različnih vrst prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije (podobno je pri programih alpinist in gorski reševalec), upoštevan pa ni niti program Planinska šola.

Sistem se je razvijal in širil postopoma, učni programi, ki predstavljajo hrbtenico sistema, so nastajali v različnih časovnih obdobjih, pripravljali so jih različni ljudje in skušali so zadovoljiti potrebe tedanjih hotenj v gorah. Zanimivo je, da so nekateri učni programi že od samih začetkov ostali skorajda nespremenjeni (seveda se je obnavljala snov), kar zgovorno priča o premišljenosti prvih korakov, o tesnem sobivanju tedanjih snovalcev programov z naravo in o pomembnosti prenosa tradicionalnih znanj o gorah naslednjim rodovom.

Pomembna lastnost sistema usposabljanja je njegova dinamičnost, ki se kaže v stalnem spreminjanju, razvoju ter dopolnjevanju. Spremembe se odražajo na vseh ravneh (od organizacijske, vsebinske in izvedbene) in so rezultat vsakokratnega razpoloženja in odnosa posameznika do gora, stanja v planinskih društvih, meddruštvenih odborih, Planinski zvezi Slovenije, pa tudi družbe v celoti. Generatorja sprememb sta najmanj dva: hitro se razvijajoča stroka posameznih področij in obiskovalci gora, ki jim znanje v gorah pomeni posebno vrednoto.

Enotni sistem usposabljanja pomeni, da je doktrina znotraj Planinske zveze Slovenije enotna vsaj do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v sistem, prehajanje čez različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnih znanj in izkušenj. Enotnost sistema teorije in prakse izhaja iz spoznanja, da so gore ene same in da je planinstvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo ob različnih vsebinah in oblikah dejavnosti.


Gore so radodarne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naloga Planinske zveze Slovenije je zagotoviti pregleden, prepusten, z vzgojno izobraževalnimi cilji usklajen in enoten sistem usposabljanja oziroma njegovih sestavnih delov – doktrine, organizacijskih postopkov, pogojev delovanja različnih strokovnih delavcev v športu s področja planinstva … Ob analizi različnih programov usposabljanj lahko ugotovimo, da so posamezni programi s svojo notranjo zasnovo in vsebino močno vpeti v enotni sistem usposabljanja Planinske zveze Slovenije, pri nekaterih pa so te povezave zelo ohlapne in jih v sistem veže zgolj formalna pripadnost isti organizaciji. Doseganje resnične enotnosti je vsakokrat na preizkušnji, saj gre ob tem za stalno preverjanje bistva planinske ideje, hkrati pa je enotnost usposabljanja osnovni vir zagotavljanja skupnega zavedanja in prizadevanja o sodelovanju v gorah. Usklajeno usposabljanje je tako tudi porok enotne planinske organizacije.

Ena izmed najpomembnejših nalog sistema je zagotavljanje kakovosti usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Kakovost dosegamo s spletom organizacijskih in vsebinskih postopkov (od pretehtane izbire vodstev, spremljanja uresničevanja dogovorjenega učnega programa in stalnega vrednotenja doseženih rezultatov). Vrednotenju doseženega namenjamo precejšnjo pozornost tudi zato, ker na ta način pridobljene izkušnje, predloge in kvalitetne rešitve stalno in tekoče vgrajujemo v učni proces.

Poleg že uveljavljenih formalnih oblik vzgoje in izobraževanja se v planinskih društvih porajajo tudi nove (neformalne) oblike, ki se prilagajajo različnim potrebam in željam ljudi po različno zahtevnem znanju o gorah. Te vzgojno izobraževalne oblike zaenkrat ostajajo izven sistema, prav pa bi bilo, da bi jih sčasoma vanj vključili.

Planinska zveza Slovenije se je že pred časom na vztrajanje Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije odločila za projekt kakovostne množičnosti. Globalni cilj projekta je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varno gibanje. Le-to ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj gostje. V nadaljevanju si poglejmo, kako so v ta prizadevanja vključeni mladi.

5. Oblike planinskega usposabljanja mladih
5.1. Akcija Ciciban planinec

Navajanje na zdrav način življenja in seznanjanje s planinstvom lahko začnemo že v najzgodnejšem obdobju. Akcija Ciciban planinec je zato namenjena najmlajšim obiskovalcem narave – cicibanom in njihovim odraslim spremljevalcem. Uvedena je bila leta 1975 in sicer zato, »da se ciciban, ki je vključen v akcijo spozna s hojo, z okolico domačega kraja in z najbližjimi vzpetinami in ob tem razvija vrline kot so tovarištvo, poštenost, plemenitost, delavnost, vztrajnost in vedoželjnost«.


Našitek Cicibana planinca.


Naslovnica dnevnika Ringa raja.

Glavni cilj akcije Ciciban planinec, ki jo vodi Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, najpogosteje pa jo izvajajo vrtci, je vzpodbuditi cicibane, njihove starše in vzgojiteljice k celoletni dejavnosti v naravi, saj se tam odpirajo čudovite možnosti gibanja, igranja, doživljanja, raziskovanja in spoznavanja narave. Za sodelovanje v akciji otroci potrebujejo dnevnik Ringa raja, ki ga lahko kupijo v domačem planinskem društvu in v planinskih kočah. Dnevnik je tudi članska izkaznica cicibana – člana planinske organizacije, čeprav za udeležbo v akciji članstvo v planinskem društvu ni pogoj. Akcija Ciciban planinec je ob vsakokratni predstavitvi v tujini, še posebej v alpskih državah, deležna posebne pozornosti, saj je slovenska planinska organizacija med redkimi, če ne celo edina, s tovrstnim sistemom planinskega usposabljanja v Evropi.

Najprimernejši obliki in metodi dela sta igra ter raziskovanje oziroma doživljanje narave. Izvajamo ju na družinskih sprehodih in izletih (družine so enakovredno vlogo pri izvajanju planinstva dobile šele ob spremembah pravilnika akcije leta 1992) ali pa v okviru organizirane dejavnosti v planinskem društvu ali vrtcu. Ni odveč poudariti, da naj bosta njihov namen in vsebina v celoti prilagojena otrokovim zmožnostim, željam in razpoloženju. Iz izkušenj opažamo, da starostnih omejitev za vodenje otrok v gore pravzaprav ni. Otroci nam bodo sledili, če bomo upoštevali njihove razvojne zmogljivosti, sicer bodo svoj protest izrazili na različne načine. Nevarnosti, da bi otroka preobremenili, ponavadi ni, saj otroci jasno in odločno pokažejo, da so utrujeni. Obstaja pa nevarnost izgube motiva za gibanje v naravi, ki lahko trajno zaznamuje posameznikov življenjski slog v starejših starostnih obdobjih.

Za redno izletniško dejavnost lahko otroka dodatno vzpodbudimo s priznanji akcije, pri čemer imejmo pravo mero. Priznanja naj bodo kljub zavedanju, da je zunanja motivacija v tem obdobju zelo pomembna, zgolj dopolnitev želje za odhod v naravo, ne pa njen glavni ali celo edini cilj. S svojo razposajenostjo, vztrajnostjo in marljivostjo lahko osvojijo našitek, priponko in pesmarico Cicibana planinca. Doživetja beležijo v dnevnik na najrazličnejše izrazne načine – z risbo, z nalepljeno fotografijo ali razglednico, z odtisnjenim žigom planinske koče oziroma vrha griča, s priloženim suhim listom ali packo politega čaja. Možnosti so prepuščene otrokovi ustvarjalnosti, domišljiji in iznajdljivosti. Ko otroci vstopijo v svet črk in številk in ko je v malem nahrbtniku že dovolj prostora za hrano, pijačo, kapo, rokavice in najljubšo igračo, lahko pot nadaljujejo v akciji Mladi planinec.

Osnovni program sprehodov in izletov in dejavnosti povezanih z njimi lahko nadgradimo še z drugimi vsebinami in oblikami dela. Mednje sodijo na primer Cicibanove planinske urice, ki so namenjene podrobnejšemu spoznavanju planinskih vsebin. Zelo pogosta oblika dela je izvedba večdnevnega tabora, ki ga ob sprehodih in izletih popestrimo z ustvarjalnimi delavnicami, s športnimi igrami, s pripovedovanjem pravljic, z učenjem pesmic, z iskanjem skritega zaklada ali z obiskom vodnika Planinske zveze Slovenije, markacista, alpinista …


Vreme je doma v gorah 365 dni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi v športnem programu Zlati sonček, ki poteka v vrtcih ter v prvem in drugem razredu osnovne šole, imajo izleti v naravo pomembno vlogo. Skupaj jih je v lažjem A programu in zahtevnejšem B programu kar petnajst, razporejeni so skozi vse letne čase in v povezavi z drugimi športnimi dejavnostmi razvijajo otrokovo živahnost. Akcija Ciciban planinec in športni program Zlati sonček se dopolnjujeta in sta med seboj formalno povezani, kar otrokom, ki sodelujejo v športnem programu Zlati sonček, omogoča prejemanje priznanj akcije Ciciban Planinec.

Število sodelujočih otrok, ki se giblje od 4000 do 5000 na leto, ocenjujemo na podlagi števila podeljenih priznanj in prodanih dnevnikov Ringa raja.

Preglednica 1: Pregled števila podeljenih priznanj v akciji Ciciban planinec.
1994/1995/1996/1997/1998/1999/2000
našitek 3833/1691/4237/4298/5346/5194/4786
priponka 4312/1341/3415/2697/2843/2753/2712
pesmarica 1183/766/1143/1290/1295/1261/1681
dnevnik Mladega planinca 403/290/442/542/633/883/786
skupaj 9731/4088/9237/8827/10.117/10.091/9965

5.2. Akcija Mladi planinec
Akcijo Mladi planinec je leta 1969 Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije namenila osnovnošolcem od približno 7. leta do 15. leta starosti. Akcija, ki jo izvajajo mladinski odseki v planinskih skupinah oziroma popularno imenovanih planinskih krožkih na osnovnih šolah, je nadaljevanje in nadgradnja akcije Ciciban planinec. Člani planinskih skupin začnejo sodelovati v akciji ko prejmejo dnevnik Mladega planinca, ki je obenem tudi članska izkaznica in spominski dnevnik po Slovenski planinski poti. Za svojo planinsko dejavnost, ki jo na različne načine, predvsem pa redno vpisujejo v dnevnik, lahko osvojijo bronasti, srebrni in zlati znak Mladega planinca. Posamezni znak dosežejo glede na število opravljenih izletov, pohodov in tur. Zlati znak vsako leto doseže od 60 do 80 najbolj vztrajnih mladih planincev, saj morajo ob koncu opraviti tudi preizkus znanja Planinske šole.


Znak mladega planinca.

Sprehodom in izletom iz predšolskega obdobja se v drugi polovici tega starostnega obdobja pridružijo zahtevnejše oblike planinstva – pohodi, ture, orientacijska tekmovanja, turno smučanje in tabori. Za kakovostno izvajanje teh dejavnosti pa je pomembno tudi sistematično pridobivanje znanja s številnih področij, ki ga združuje program Planinske šole. Tega znanja se ne da pridobiti mimogrede, niti ne samo pred izletom ali na izletu in taboru. Tako kot za vsako področje človekovega delovanja, je tudi za planinstvo potrebno načrtno, sistematično in večletno delo. Tak pristop pa je v planinski organizaciji prej izjema kot pravilo. Na to opozarja nelogično dejstvo, da akcija Mladi planinec in program Planinska šola obstajata kot dva ločena programa planinskega usposabljanja, ki sta povezana v nekaterih delih, ne tvorita pa nedeljive celote.

Prenos znanja Planinske šole, kjer do njega sploh pride, poteka prek rednih (tedenskih) srečanj v planinskih skupinah. Podatki iz raziskave o mentorjih planinske vzgoje iz leta 1995 so pokazali, da večina mentorjev planinskega krožka ne izvaja redno oziroma večkrat mesečno, ampak se s člani planinske skupine sestajajo po potrebi (večinoma pred izleti). Tudi analize rezultatov pisnih testov sodelujočih ekip na Državnem tekmovanju Mladina in gore potrjujejo te ugotovitve. Večina mentorjev izvaja planinsko dejavnost na projekten način, od izleta do izleta, od tekmovanja do tekmovanja, ne pa na programski način oziroma celovito in razvojno naravnano. Spirala osvojenega znanja se sicer počasi dviguje na višjo, kakovostnejšo raven, vendar je napredek ponavadi prepočasen in ne dohiteva osebnega in planinskega razvoja mladostnikov, kar se kasneje, ob prehodu v srednjo šolo izkaže za usodno napako.

Na takšne ugotovitve, ki se jim je pridružil še povečan upad števila mladih v članstvu planinske organizacije, se je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije odzvala z idejo o starostno prilagojenem programu planinskih skupin in ureditvijo sistema usposabljanja mentorjev planinskih skupin. Odločila se je, da mora vsebina Planinske šole postati sestavni in s tem tudi obvezni del programa vseh otrok, mladostnikov in mladih oziroma članov planinskih društev, ki se vključijo v organizirano obliko planinske dejavnosti. S tem jim bo omogočeno in zagotovljeno stopenjsko planinsko usposabljanje (od cicibana do vodnika Planinske zveze Slovenije), ki bo usklajeno tudi z osebnostnim razvojem na telesnem, socialnem, emocionalnem in intelektualnem področju in sistemom splošnega izobraževanja. Enako velja tudi za Državno tekmovanje Mladina in gore, ki postaja del starostno prilagojenih programov za delo s planinsko skupino in tudi sestavni (obvezni) del akcije Mladi planinec.


Varnost je vedno na prvem mestu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Načrtovani prenovi obeh množičnih akcij sta omenjene rešitve v celoti prevzeli:
- vse dejavnosti v zvezi s posamezno starostno skupino se povezujejo pod skupnim nazivom in pod skupnim prepoznavnim logotipom,
- dnevnik za sodelovanje v akciji bo postal (edina) članska izkaznica mladega člana planinskega društva, ki naj bi ga ob plačilu članarine prejel brezplačno,
- dnevnik bo sestavljen iz treh delov: formalnega članskega dela, tekmovalnega dela, kamor bodo udeleženci beležili izpolnjevanje pogojev za dosego posameznega znaka in spominskega dela, kamor bodo beležili vse ostale aktivnosti v gorah,
- s prikupnimi ilustracijami in otrokom prilagojenim oblikovanjem bodo predstavljeni osnovni napotki za varnejše gibanje in bivanje v gorah in za naravi prijazno obnašanje, predstavljeno pa bo tudi organizirano prostovoljno delovanje mladih v planinski organizaciji s povabilom za vključitev,
- v obeh akcijah je posebna pozornost namenjena enakovrednemu vključevanju družine kot oblike in metode planinskega delovanja,
- priprava in izvedba obeh akcij je lahko v rokah družine, planinskega društva, vrtca ali šole, naloge Planinske zveze Slovenije pa so predvsem usposabljanje strokovnih delavcev v športu s področja planinstva, skrb za promocijo ter zagotavljanje finančnih sredstev za priznanja,
- pogoji za dosego posameznih priznanj so povezani s spoznavanjem različnih oblik planinskega delovanja v vseh letnih časih in so usklajeni s smernicami programa za delo s planinskimi skupinami,
- obe akciji ohranjata vsebinsko povezanost s športnima programoma Zlati sonček in Krpan,
- podeljevanje priznanj je v celoti preneseno na planinska društva, s čimer se bo po mnenju snovalcev prenove okrepil stik planinskih društev s članstvom.

Število sodelujočih otrok v akciji Mladi planinec zelo približno ocenjujemo na podlagi števila podeljenih priznanj in prodanih dnevnikov Mladi planinec. Opazno je veliko nesorazmerje med prodanimi dnevniki in podeljenimi bronastimi znaki – to razmerje je kar 7 : 1. Po podatkih iz analize spomladanske ankete Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije za leto 2001 deluje v 60 mladinskih odsekih od skupaj 108 mladinskih odsekov 41 predšolskih, 180 osnovnošolskih, 7 dijaških, 14 dijaško-študentskih, 3 študentske in 10 planinskih skupin otrok z drugačnimi in posebnimi potrebami. V 255 planinskih skupinah deluje skupaj 6063 mladih planincev kar pomeni, da povprečna planinska skupina šteje skoraj 24 članov.

Preglednica 2: Pregled števila podeljenih priznanj v akciji Mladi planinec.
1994/1995/1996/1997/1998/1999/2000
bronasti znak 503/951/437/736/595/804/629
srebrni znak 230/455/192/208/278/318/294
zlati znak 81/169/66/68/69/82/129
skupaj 814/1575/695/1012/942/1204/1052

5.3. Planinska šola
Planinsko šolo so v mladinske odseke začeli uvajati v šolskem letu 1963/1964, pod tem imenoma pa je znana že od leta 1961. Gre za zbir minimalnega planinskega znanja, veščin in izkušenj za varnejšo in doživetij polnejše gibanje in bivanje v gorah, ki naj bi ga poznal in obvladal, kasneje pa tudi obnavljal in nadgrajeval vsak obiskovalec gora, še posebej pa član planinskega društva. Zaradi sistematičnosti se je Planinske šole oprijelo ime planinska abeceda, pa tudi program za odpravljanje planinske nepismenosti oziroma planinsko opismenjevanje. Od leta 1976 pa do leta 2001 je za Planinsko šolo skrbela Komisija za vzgojo in izobraževanje Planinske zveze Slovenije oziroma njen Odbor za planinsko šolo. Ob tem naj bi Planinska šola prerasla v osnovni, splošni program planinskega usposabljanja, ki ne bi bil namenjena le mladim, ampak tudi starejšim oziroma sploh vsem članom planinskih društev. Od spomladi leta 2001 je program Planinska šola spet v pristojnosti Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.


Znak Planinske šole.

Prvo urejeno gradivo Program snovi za mladinske vodnike in osnovno planinsko šolo je izšlo leta 1966. Izdala ga je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, napisala pa sta ga Jože Melanšek in Danilo Škerbinek s sodelavci. Zadnje gradivo oziroma knjiga z naslovom Planinska šola je izšla v Planinski založbi leta 1983, napisalo in uredilo pa jo je več avtorjev. Ideja o sistematičnem pridobivanju in ohranjanju planinskega znanja, ki jo poosebljata predmetnik in učni načrt Planinske šole, nedvomno ostaja zelo aktualna. Njuna premišljena in še danes življenjska sestava molče opozarja na zavidljivo raven planinskega in didaktičnega znanja naših predhodnikov. Čeprav program in učbenik Planinska šola kličeta po dopolnitvi z najnovejšimi strokovnimi spoznanji z vseh področij planinske doktrine, pa je glavni problem Planinske šole drugje – bolj kot kadarkoli doslej se namreč zastavlja vprašanje, kako ob majhnemu številu izvedb in udeležencev, to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim izostrenim odnosom do gora. V Vodilih pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev je zapisano, da »si bomo prizadevali, da bo vsako planinsko društvo organiziralo planinsko šolo vsaj vsaki dve leti«. V letu 1999 je bilo izvedenih 26 planinskih šol s 626 absolventi, v letu 2000 pa še bistveno manj – 19 izvedb s 373 slušatelji.


Fosili – skrivnosti na vsakem koraku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Program Planinske šole trenutno obsega 14 predmetov v skupnem obsegu 39,5 ur teorije in prakse, ki jim moremo brez kančka slabe vesti pridati še vsaj minimalno 25 ur – prehojenih na izletih, pohodih in turah z različno vsebino in težavnostjo.

Preglednica 3: Predmetnik programa Planinska šola iz leta 1983.
predmet teorija praksa
Lik planinca 1
Zgodovina planinstva 1
Organizacija planinstva 0,5 0,5
Spoznavanje gorstev in gorniško izrazje 2 0,5
Poznavanje in varstvo gorske narave 2 na izletih
Planinska oprema 0,5 1
Gibanje v gorah 2 na izletih
Nevarnosti v gorah 1,5 na izletih
Vremenoslovje 1 0,5
Orientacija 1,5 1
Planinske poti 0,5 na izletih
Prehrana v gorah 1 na izletih
Prva pomoč po programu Rdečega križa
Gorska reševalna služba 1 1

Planinska društva danes ponujajo različne oblike usposabljanja (tečaj gorništva, šola varne hoje, šola varnega gibanja, tečaj gibanja, planinska učna ura, ledeniška učna ura …), ki vsebinsko posegajo v znanje in izkušnje Planinske šole, vendar je ne posredujejo v celoti. Te oblike nimajo nobenega formalnega okvira, so pa zanimive in pomembne zlasti zato, ker jih je več in so razpršene po Sloveniji, ker so ciljno usmerjene (imajo natančno znanega uporabnika), so prilagodljive v času, so pa tudi zelo poceni.

Planinska šola je – podobno kot program Gorska straža na področju spoznavanja in varovanja gorske narave – svojo pionirsko nalogo opravila izjemno kakovostno. Iz posebnega znanja posameznikov je postala sestavni del splošne izobrazbe vsakega obiskovalca gora. Čeprav Planinska šola formalno nima statusa pogoja za dosego katerega koli strokovnega naziva v planinski organizaciji, pa je odgovor glede njenega pomena na dlani. V slovensko planinsko organizacijo je vnesla standard, ki je primerljiv s stanjem v vseh planinskih organizacijah alpskih držav, pa tudi s standardi planinskih usposabljanj, ki jih v zadnjem obdobju oblikuje Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA). V času od njenega nastanka se je pedagoški proces humaniziral, kar pomeni, da bolj upošteva interese posameznikov in da se uveljavljajo sodobnejše oblike in metode dela. Na tem področju je planinska organizacija v zadnjih dveh desetletjih premalo odpirala svoja vrata, zato proces približevanja različnim ciljnim planinskim skupinam, ki je v praksi že močno razširjen in opazen, na formalni ravni močno zaostaja.

Viri:
Golnar, T. 1996: Gorniška vzgoja. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana.
Kristan, S. 1993: V gore… (Izletništvo, pohodništvo, gorništvo). Didakta, Radovljica.
Kristan, S. 1996: Izletništvo, pohodništvo, gorništvo z orientiranjem v naravi, Cilji šolske športne vzgoje. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
Obvestila MKPZS, poskusna številka, marec 1997, MK PZS, Ljubljana.
Peršolja, B. 1995: Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana.
Peršolja, B. in ostali, 1996: Gremo skupaj v hribe!. Mladinski odsek PD Domžale, Domžale.
Poročilo s tabora v Krnici 1997. Mladinski odsek PD Domžale.
Špeh, V. 1997: Akcija Ciciban planinec v šolskem letu 1996/97. Seminarska naloga.
Dr. France Malešič Kakšni naj bodo izleti z otroki v gorah (Gore in varnost, 1986)

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 1. del”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « PROGRAM ZA DELO S PLANINSKO SKUPINO – 1. del [...]

  2. [...] Priprava na izlet/turo z izvedbo in vrednotenjem); Borut Peršolja (Mentor planinske skupine, Program za delo planinskih skupin, Planinske poti, Razved, Gorniška literatura, Program usposabljanja mentor [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !