PLANINSKE POTI

Članek iz učbenika Mentor planinske skupine, Planinska zveza Slovenija, 2001.

***
1. Stare poti
Človek je začel hoditi v gore že v prazgodovini. Pri tem ga je vodila potreba po preživetju. Potočka zijalka na Olševi, Medvedova jama na Mokrici, Divje babe nad Idrijco in drugi paleolitski spomeniki kažejo bolj ali manj stalno prisotnost in vpetost človeka v gorski svet. Na svojih osvajalnih pohodih se mu niso mogli izogniti niti znameniti vojščaki – iz leta 218 pr. n. š. je znan Hanibalov pohod čez Alpe. Visokogorski prehodi so pogosto soustvarjali in krojili svetovno zgodovino. Gore so bile prebivališča bogov, ljudem so predstavljale fizično oviro. Prvim osvajalcem so sledili trgovci, ki so povzročili, da so nekdanje pregrade postale most med narodi in različnimi kulturami. Trgovske in kmalu zatem tovorne poti so zbližale do tedaj osamljeni svet, zanimiva različnost pa je vzpodbudila k odhodu popotnike in ti niso več izbirali ciljev. Pot je postala njihov cilj.


Kje smo in kam gremo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Glede na čas nastanka lahko planinske poti v Sloveniji členimo na:
- poti, nastale pred začetkom organiziranega gorništva,
- planinske poti, nastale v času razsvetljenstva in do konca 19. stoletja,
- planinske poti, nastale po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva.

Prve poti so v gorah naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji in rudarji). Med najstarejše planinske poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere poti so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Vzhodne Karavanke (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem), Pohorje in Škofjeloško hribovje. Če so bili drzni podvigi domačinov bolj slučaj (ali pa tudi ne!), lahko ob razvijajoči se znanstveni dejavnosti raziskovalcev, botanikov, geologov in drugih govorimo o zavestnem odkrivanju slovenskih gora. Znanstveniki so se zavedali pomena gorske pokrajine, zato so se lotili njenega načrtnega raziskovanja. Omenimo le najbolj znana imena: Giovanni Antonio Scopoli, Valentin Stanič, Karel Zois, Žiga Zois (slednji predvsem kot vzpodbujevalec), Baltazar Hacquet, Franc Jožef Hohenwart, Franz Xaver Wulfen, Henrik Freyer in drugi. Pri tem so jim veliko pomagali domačini, ki so v vlogi vodnikov in nosačev razkrivali (svoja skrivna) pota. Najbolj zaposleni vodniki so bili Anton Kos v Triglavski skupini, Anton Tožbar – Špik v Trenti, v Grintovcih pa Miha Uršič in Lovrenc Potočnik.

Ob teh vzponih se je začelo načrtno označevanje poti. S postavljanjem kamnitih možicev so si olajšali vsakokratno iskanje prehodov, še zlasti v zahtevnejših vremenskih razmerah. Takšno označevanje je bilo uporabljeno tudi ob prvem dokumentiranem pristopu štirih srčnih mož na Triglav 26. 8. 1778 (rudarja Matevž Kos in Luka Korošec, lovec Štefan Rožič in ranocelnik Lovrenc Willomitzer). Na vrhovih so se začele pojavljati prve vpisne knjige, ki zgovorno pričajo o tedanjem obisku gora.


Stare poti sledijo vrzelim v površju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prelomnico pomeni druga polovica 19. stoletja, ko se je v slovenskem prostoru pojavila nemško-avstrijska planinska organizacija. Janko Mlakar je o njenem delovanju zapisal: »Delovali so tako, da bi se nemški planinci počutili v naših planinah kot doma, da bi bili prepričani, da hodijo po nemških tleh in poteh in se hranili in spali v nemških kočah«. Še preden je prišlo do ustanovitve Slovenskega planinskega društva in do gradnje prve planinske koče – kot odgovor na ponemčevanje slovenskih gora, so dali posamezniki pobudo, da se nadelajo in zavarujejo nekatere planinske poti.

Vendar pa prva nadelana pot ni nastala v visokogorju, kot bi nemara pričakovali, pač pa na Donački gori (882 m). Za obiskovalce zdravilišča v Rogaški Slatini je slatinski zdravnik dr. Ernst Hilarius Frölich (1811–1882) dal leta 1853, po drugem viru pa med letoma 1852 in 1856, narediti »dobro planinsko pot«. Adolf Režek je napisal: »Pomagal si je z denarnimi podporami od raznih strani, celo od slatinskih gostov. To je grajal tedanji ravnatelj zdravilišča Rogaška Slatina.«

Najobsežnejša in za utrditev slovenskega gorniškega duha najpomembnejša je bila nadelava poti, ki so vodile na Triglav. Po prizadevanju planincev v Ljubljani in pobudnikov (Ivan Žan) društva Triglavski prijatelji v Bohinju (ustanovitve društva oblast ni dovolila) je v letih 1870–1871 vodnik Jožef Škantar iz Bohinja (po domače Šest) nadelal pot z Ledin (Dom Planika pod Triglavom) na Štapce tako, da je na najtežjih mestih »popravil naravo«. V letih od 1878 do 1890 je bila nadelana in označena pot čez Komarčo, po Dolini triglavskih jezer, čez Hribarice do Doliča in naprej do današnjega Doma Planika pod Triglavom, pri kateri sta sodelovala zlasti Rihard Issler in omenjeni Šest. To je bila prva »turistično« nadelana in markirana pot iz Bohinja na Triglav.


Triglavske poti so danes najbolj obljudene. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot iz Mojstrane po dolini Kot je v istem obdobju označil in nadelal pastir Jože Jakelj, severni greben Malega Triglava pa sta po naročilu Kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva nadelala domačina Janez Klinar – Požganc in Tomaž Košir – Kobar. Leta 1895 je župnik Jakob Aljaž na vrhu Triglava dal postaviti kovinski stolp, obnovili pa so pot po grebenu (napeli so 130 m žične vrvi in zabili 34 klinov). Leta 1903 je Slovensko planinsko društvo plačalo nadelavo Tominškove poti iz Vrat, nemško-avstrijsko planinsko društvo pa je opremilo pot na Triglav z Luknje čez Plemenice.

Prvo nadelano pot v Kamniško-Savinjskih Alpah smo dobili leta 1876, ko je Janez Piskernik iz Solčave na pobudo dr. Johannesa Frischaufa pot z Okrešlja na Kamniško sedlo uredil tako, da »so jo lahko uporabljali spretni planinci«. Istega leta sta Anton Muri in Anton Šenk z Jezerskega za silo nadelala in označila pot čez Mlinarsko sedlo na Grintovec. Kasneje so nastale: pot iz Robanovega kota na Moličko planino (1893), pot po Kocbekovem ali vzhodnem grebenu na Ojstrico in pot čez Konja (1894), pot skozi Turski žleb (zgrajena med leti 1894–1900), pot na Brano (1896), pot na Skuto čez Strežo (1899) in številne druge poti.

Iz tega pregleda je vidna prelomnica ob ustanovitvi Slovenskega planinskega društva v letu 1893. Ena najpomembnejših nalog Slovenskega planinskega društva je »bilo pokazati pot ljudem v gore«. Že prvo leto obstoja je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali večinoma Piparji. Številne planinske poti, ki prepletajo Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, so nastale v kratkem obdobju od ustanovitve do prve svetovne vojne. Osnovna mreža planinskih poti je v grobem že stoletja ista, vendar takšne vneme pri njenem širjenju, predvsem pa označevanju, kasneje ni bilo nikoli več. Tako so bile ustvarjene razmere za sprva številčnejši, po drugi svetovni vojni pa za množičen obisk slovenskih gora, ki je s seboj prinesel tudi nekatere probleme.


Cilj je pot in varna vrnitev v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nadelavno vnemo je prekinila prva svetovna vojna. Za vojaške potrebe so zgradili številne poti po tolminskih in bohinjskih gorah: zgrajena je bila mulatjera iz Ukanca na Komno, na Bogatinsko sedlo in Krn, cesta čez Vršič … S podpisom Rapalske mirovne pogodbe leta 1920 smo izgubili velik del Julijskih Alp in ugodne pristope na Prisank, Razor, Malo Mojstrovko in Jalovec, Triglav pa je bil nedostopen iz trentarske strani.

Slovensko planinsko društvo je moralo poskrbeti za nove dostope in poti, ki so omogočile neposredni dostop na vrhove (večinoma prek severnih sten) po državnem ozemlju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V obdobju med obema vojnama so nastale Hanzova pot na Prisank (1926), Hanzova pot na Malo Mojstrovko (1928), poti na Rjavino (1930), Vrbanovo špico in Cmir (1931). V tem obdobju (leta 1928) je bila narejena Pogačnikova pot na Grmado, sosedo Šmarne gore, leta 1930 pa pot s Hajnževega sedla na Veliki vrh v Košuti. V Kamniško-Savinjskih Alpah so nadelali pot na Planjavo in Kopinškovo pot na Ojstrico (1940). Po drugi svetovni vojni so bile zgrajene Kopiščarjeva pot na Prisank (1948), Jubilejna pot na Prisank (1953), pot s sedla Kanja na Bavški Grintavec, FurlanovA pot na Gradiško turo (1969), pot na Mrzlo goro (1975–1976), pot Silva Korena na Krn (1979), pot na Veliko Babo (1984) …

V dobrem stoletju je planinska organizacija nadelala in zavarovala večino najbolj obiskanih poti v alpskem visokogorju. Po podatkih Planinske zveze Slovenije vzdržuje planinska organizacija 1442 planinskih poti v skupni dolžini okrog 7000 km, po podatkih Jerebove iz leta 1996 pa je v Sloveniji 1235 planinskih poti, ki so skupaj dolge 8689 km (za primerjavo: v Sloveniji imamo 6254 km avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest). Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, v dinarskem svetu 19 %, v panonskem svetu 10 % in v primorskem svetu 2 %. Zaradi visoke doživljajske vrednosti je tudi gostota planinskih poti največja v alpskem svetu, kjer je to razmerje 1 km/km2 površja. V dinarskem svetu je razporeditev planinskih poti neenakomerna zaradi močne poraščenosti z gozdom in zaradi oddaljenosti od urbanih središč, gostota planinskih poti pa je okrog 0,4 km/km2 površja. V ostalih pokrajinah je gostota planinskih poti manjša, vseeno pa lahko ugotovimo, da so vse slovenske pokrajine kljub različni pokrajinski primernosti za gorništvo opremljene s planinskimi potmi in kočami.

2. Osnovni »lisarski« pojmi
Markacisti ločijo hojo po naravnem površju (brezpotje) in po preoblikovanem površju (steze in poti).

Brezpotje je svet brez stez in poti. Na številnih brezpotjih naletimo na ostanke stezic in sledi poti, ki niso označene. Najdemo tudi nekoč označene in celo nadelane poti, ki so opuščene in v zaraščanju. Če se odločimo za hojo po brezpotju, upoštevajmo različno občutljivost gorskega rastlinstva in živalstva in naravi ne povzročajmo škode.


Dobesedno brezpotje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot (planinska steza in markirana javna pot) je namenjena hoji in plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodijo na lastno odgovornost.


Nadelana pot. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska steza je ozek pas zemljišča, namenjen samo hoji in plezanju in je posebej označen s Knafelčevo markacijo, smernimi tablami in ponekod z varovalnimi napravami. Gre za planinski objekt, ki ga je zgradila in ga vzdržuje ter markira planinska organizacija. Planinska pot je javna pot in je podaljšek javnih komunikacij v gorskem svetu. Zavedanje, da je planinska steza ozek pas zemljišča, nam pride zlasti prav pri branju zemljevida oziroma pri natančnem razvedenju. Planinske poti so linijski objekti, zaradi merila in generalizacije pa so na zemljevidih narisane pretirano.

Preglednica 1: Razmerje v naravi in na zemljevidu v merilu 1 : 25.000.
Pot/Cesta
širina v naravi: 1 m/6 m
širina na zemljevidu: 1 mm/1 mm
namišljena širina v naravi: 25 m/12,5 m
namišljena širina na zemljevidu: 0,0004 mm/0,0024 mm

Na zemljevidu merila 1 : 25.000 je narisana planinska pot široka 1 mm. Če bi razmerje ustrezalo merilu zemljevida, bi bila ta pot v naravi široka 25 m, v resnici pa je široka dober meter. Če bi pot želeli vrisati na zemljevid v pravilnem razmerju, bi bila črta, ki bi to pot označevala, široka le 0,0004 mm, česar pa človeško oko ne zazna.


Digitalni model višin močno olajša predstavo o pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Markirana javna pot (cesta, kolovoz, steza) je objekt, ki so ga zgradili in ga vzdržujejo drugi, s Knafelčevo markacijo in smernimi tablami pa ga je označila planinska organizacija. Slednja skrbi le za obnovo markacij in smerokazov, šele pri opuščenih poteh pa tudi za vzdrževanje.

Glede na lastništvo je planinska pot lahko last planinske organizacije (le-ta je vpisana v zemljiško knjigo), zasebna lastnina (kjer je hoja urejena z dogovorom) ali javna lastnina (državna, občinska, vaška, gozdna) in je pod zakonskimi pogoji dostopna vsakomur.

Markiranje (označevanje) planinskih poti ali drugih javnih komunikacij je delo, ki ga opravljajo markacisti. Ime je uvedel Vilko Mazi, Rudolf Badjura jih je imenoval lisarji, označene poti pa lisane poti. Pisatelj Janko Mlakar jih je imenoval markači oziroma barvači, hudomušno pa »Homo alpinus colorans«.

Delo markacista je eno najbolj odgovornih in humanih v planinski organizaciji. Markacisti so člani planinskih društev, starejši od 16 let, ki označujejo, nadelujejo in vzdržujejo planinske poti. Strokovni naziv markacist prejmejo po opravljenem tečaju (11 ur teorije in 29 ur praktičnega dela) in uspešno opravljenem izpitu, značko markacista pa prejmejo po končanem dvoletnem pripravništvu. Najvišji strokovni naziv je markacist – inštruktor. V planinskih društvih so markacisti organizirani v odsekih za planinske poti oziroma markacijskih odsekih, ki se na določenem območju združujejo v območne markacijske skupine. V Planinski zvezi Slovenije deluje Komisija za koče in pota, najvišji organ pa je Zbor markacistov. V katastru planinskih poti so podatki in opisi planinskih poti v Sloveniji.


Zabadanje igel v goro. Zdravilna akupunktura ali nasilje? (Fotografija: Borut Peršolja)

Osnovne oznake na planinskih poteh so markacije in smerne table.

Knafelčeva markacija (barvno znamenje za označevanje planinskih poti) je bela pika obdana z rdečim kolobarjem. Njena velikost je od 8 do 12 cm, leta 1922 jo je vpeljal Alojzij Knafelc (1859–1937). Markacija je bila z »Naredbo bana Dravske banovine o zaznamovanju poti, stez in smuških smeri (o markacijah) v Dravski banovini« leta 1933 zakonsko zaščitena. Planinska zveza Slovenije je v Državnem zboru Republike Slovenije leta 2001 začela postopek za njeno ponovno zakonsko zaščito.


Likovno izčiščen znak. (Fotografija: Borut Peršolja)

Smerna tabla se uporablja na izhodiščih poti in pri planinskih kočah. Rdeče table z belim napisom uporabljamo do gozdne meje. Vsebina table je naslednja: smer ali ime poti, čas hoje, smerna puščica, oznaka zahtevnosti poti, nadmorska višina in planinsko društvo, ki skrbi za pot. Pri novejših tablah določa smer poti konica table.


Sporočilno nedvoumen pripomoček. (Fotografija: Borut Peršolja)

K izjemnim oznakam uvrščamo: markacijo za Evropsko pešpot (znotraj rdečega kolobarja ima rumeno piko), obmejno markacijo (Knafelčevi markaciji je dodan še zunanji kolobar zelene barve) ter ravne in lomljene črte. Slednje uporabljamo nad gozdno mejo in na območjih, kjer ni možna trajna ureditev poti (melišče).

Dodatne oznake na planinskih poteh so smerna puščica (najdemo jo na razcepih in križiščih oziroma povsod, kjer je treba poudariti smer poti), napisi na deblih in skalah, oznake krožnih in veznih poti in smerokazi (pritrjeni so na odcepih in križiščih poti).

Za pomoč pri orientaciji pozimi poznamo tudi zimske markacije. To so 4 do 5 m visoki drogovi, ki so opremljeni s smernimi puščicami. Puščice vedno kažejo v smeri cilja – na primer planinske koče.

Kot zanimivost si poglejmo napotke markacistom glede označevanja poti: »Markacije vedno najdemo na desni strani poti v višini oči. Markacija mora biti vidna v smeri hoje in ne šele takrat, ko pridemo do nje. Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama. Popotnik, ki ne vidi naslednje markacije, bo videl tisto za nasprotno smer, če se bo le ozrl. Oddaljenost dveh sosednjih markacij je odvisna od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše (ne manj kot 50 m), kjer pa so poti dobro vidne (kolovozi, dobro nadelane steze), so te razdalje 200 m in več. Razdalje so med markacijami na enakem terenu enake, kar nam olajša spremljanje smeri. Markacij nikoli ne rišemo za primer manjše vidljivosti – goste megle, snežnega meteža – saj bi veliko število markacij kazilo gorsko naravo.«

3. Varovalne naprave
Kakor hitro je površje tako strmo, da človek lahko zdrsne, se skotali ali omahne v globino, govorimo o nevarnosti zdrsa ali padca. Zdrs ali padec je možen na številnih planinskih poteh in ne le pri gibanju po strmih brezpotjih ali v stenah. V letu 2000 so člani Gorske reševalne službe Slovenije posredovali v 258 primerih, med vzroki nesreč je bilo 39 primerov zdrsa in 79 primerov padca. Zaradi zmanjšanja možnosti zdrsa ali padca so na izpostavljenih mestih na planinskih poteh vgrajene varovalne naprave (napredovala in varovala). Varovalne naprave nam omogočajo lažje, hitrejše in varnejše napredovanje čez zahtevne odseke poti, kar pa nas v ničemer ne odvezuje upoštevanja osnovnih pravil varnosti, tako glede gibanja kot opreme.


Varovalo, ki to ni, je pa napredovalo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri nadelavi poti je pogosto treba urediti useke in zgraditi oporne zidove, vklesati stopnice in police ali zgraditi lesene stopnice in ograje, lestve, brvi in mostičke. Omenjene naprave imajo dvojni pomen – služijo za varnost obiskovalcem, hkrati pa so lahko učinkovita zaščita proti eroziji prsti. Naravnih materialov se ne da uporabiti povsod, zato poznamo tudi kovinska varovala – različne kline (oprijemni, stopni, vrvni) in žično vrv.

Vse poti je treba stalno vzdrževati, ker so prepuščene naravnim silam. Žal pa so oznake na poteh deležne tudi vandalizma. Nikoli ne uničujmo oznak, kakršnekoli poškodbe pa takoj sporočimo planinskemu društvu, ki skrbi za pot. Svoja opažanja lahko sporočimo tudi oskrbnikom planinskih koč, vodnikom Planinske zveze Slovenije, članom Gorske reševalne službe Slovenije ali Komisiji za koče in pota Planinske zveze Slovenije.


Vodene ture so varnejše. (Fotografija: Borut Peršolja)

4. Kategorizacija planinskih poti
Komisiji za pota in gorsko reševalno službo Planinske zveze Slovenije sta leta 1986 zaradi vedno večjega obiska gora in naraščajočega števila nesreč pripravili napotke za kategorizacijo planinskih poti in preventivno dejavnost na planinskih poteh. Na podlagi sklepa upravnega odbora Planinske zveze Slovenije je bila kategorizacija planinskih poti uvedena leta 1991.

Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. Na kategorizacijo planinskih poti nas opozarjajo opisi v vodnikih, oznake na planinskih zemljevidih (ki pa žal niso enotne oziroma ena oznaka ne velja na vseh planinskih zemljevidih) in napisi na smernih tablah na izhodiščih poti. Seznam razvrščenih poti je bil objavljen v Planinskem vestniku leta 1992, številka 7–8, na straneh od 301 do 309.

Lahka pot je planinska pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokama. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim obiskovalcem. Od njih zahteva le pazljivost in telesno kondicijo. Lahka pot na smernih tablah ni posebej označena. Primera lahkih poti: Koča pri Savici–Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici–Kamniško sedlo. Vseh lahkih poti je po podatkih Planinske zveze Slovenije 1307.

Zahtevna pot vodi čez zahtevnejše odseke, preko katerih si zaradi varnosti (še posebej, če je pot mokra) pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene dodatni varnosti in niso nujne za prehod tega dela poti. Na izhodišču zahtevne poti je na smerni tabli narisan trikotnik (v cestnem prometu je to znak za nevarnost). Na planinskih zemljevidih so takšne poti označene s prekinjeno črto (- – -), lahko pa tudi z drugačno barvo. Primeri zahtevnih poti: Koča pri Savici–Komarča–Črno jezero, Planinski dom na Kališču–Storžič, Kocbekov dom na Korošici–Ojstrica. Takšnih poti je 89.

Zelo zahtevna pot je plezalna planinska pot, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje. Teh poti se lotevajmo samo primerno izkušeni, telesno pripravljeni in opremljeni. Za varnejši vzpon na večini tovrstnih poti potrebujemo dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. V zgodnjem poletju je na posameznih odsekih obvezna uporaba cepina in derez. Pri plezanju uporabljamo pravilo treh opornih točk. Vse oprimke, stope in žične vrvi vedno preverimo, preden jih obremenimo! Ne zaupajmo jim svojega življenja, ne da bi preverili njihovo stanje! Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Priporočljivo je, da se na zelo zahtevno pot odpravimo z vodnikom Planinske zveze Slovenije ali gorskim vodnikom. Na izhodišču poti nas na zelo zahtevno pot na smernih tablah opozarja trikotnik s klicajem v sredini (znak za splošno nevarnost). Na planinskih zemljevidih so te poti označene s pikčasto črto (…..), lahko pa tudi z drugačno barvo. Primeri zelo zahtevnih poti: Aljažev dom v Vratih–Tominškova pot–Triglavski dom na Kredarici, Kopiščarjeva pot na Prisank, Kremžarjeva pot na Kočno. Zelo zahtevnih poti je 46.

Razvrstitev poti, ki jo je pripravila planinska organizacija, je bila deležna nekaterih dopolnitev. Andrej Mašera je za obiskovalce gora pripravil »še bolj informativno razdelitev zelo zahtevnih planinskih poti.« Ker se plezalne poti po težavnosti med seboj močno razlikujejo, je zahtevnost poti razvrstil takole:
1. malo zahtevno,
2. zmerno zahtevno,
3. zahtevno,
4. zelo zahtevno,
5. izjemno zahtevno.

Zahtevno plezalno pot opiše na primer kot pot z občutkom resničnega plezalskega doživetja, ki nam postreže z resnimi težavami. Speljana je lahko tudi po navpični steni in je močno izpostavljena. Poleg žic srečamo tudi kline, skobe, umetno izklesane stope in lestve. Med izjemno zahtevne poti uvršča le nekaj najtežjih poti, ki so primerne le za vrhunske gornike in ki jih po mnenju avtorja v Sloveniji sploh nimamo. Mednje uvršča plezalne planinske poti v Zahodnih Julijskih Alpah v Italiji, ki so jih zgradili italijanski vojaki – alpinci in jih popularno imenujemo »ferrate«. Zanje priporoča plezanje v navezi, za manj izurjene (pa še vedno zelo dobre gornike) pa je spremstvo vodnika skoraj obvezno.

5. Priprava in izvedba izleta, pohoda ali ture
O celoviti pripravi in izvedbi izleta, pohoda ali ture pišemo v posebnem poglavju. V povezavi s planinskimi potmi zato opozorimo le na nekaj drobcev.

5.1. Izbira cilja in poti
Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi, zato tehnično zahtevnost poti oziroma kategorizacijo planinskih poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture. Zapomnimo si, da med lahke poti uvrščamo na primer pot od Doma v Kamniški Bistrici (601 m) do vrha Grintovca (2558 m), kjer ob celodnevnem vzponu premagamo vsaj 1957 višinskih metrov. Celotna višinska razlika ob vzponu in spustu je na vseh poteh praviloma večja od izračunane višinske razlike. Če le moremo, izberemo za vzpon težjo pot, za sestop pa lažjo pot. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. Informacije o stanju planinskih poti so dostopne tudi na spletni strani Planinske zveze Slovenije (http://www.pzs.si/pzs/Diskusije.nsf/Pota-Kronolosko/$First).


Dobra priprava je garant varnejšega gibanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

5.2. Opisi poti v vodnikih
Planinske poti so v vodnikih oštevilčene. Na opise planinskih poti se moramo navaditi, branje in razpoznavanje osvojimo z izkušnjami in budnim primerjanjem zapisa v vodniku s stanjem v naravi in na zemljevidu. Zavedati se moramo, da so opisi vedno nekoliko subjektivni in da se je lahko stanje poti zaradi naravnih procesov v času od objave že spremenilo. Pred uporabo vodnika se seznanimo tudi z avtorjevimi navodili za uporabo vodnika. V vodnikih so ponavadi opisani le vzponi, zato moramo opis planinske poti, ki smo jo izbrali za sestop brati v obrnjenem vrstnem redu.

5. 3. Osebno seznanjanje
Nekdo, ki je pred kratkim prehodil pot, po kateri načrtujemo naš podvig, je lahko koristen informator. Mednje sodijo tudi domačini, gozdarji, lovci … Informacije naj bodo izražene v dolžinskih enotah in ne v času. Ne zadovoljimo se z navedbami levo in desno, temveč vprašajmo tudi za težavnost poti po posameznih odsekih, za stanje varovalnih naprav, za posebnosti ob poti, zato naj tak pogovor poteka ob branju planinskega zemljevida. V primeru, da hodimo po planinskih poteh, se držimo markacij in ne osebnih napotkov glede uporabe bližnjic in morebitnih boljših različic posameznih odsekov poti.

5.4. Čas hoje
Tudi merila glede porabljenega časa za določeno pot si bomo z izkušnjami ustvarili sami. Porabljeni čas je v fiziki resda rezultat razmerja med dolžino poti in hitrostjo, vendar sta v gorništvu obe količini pogostokrat odvisni še od številnih objektivnih in subjektivnih dejavnikov, rezultat pa so velike razlike med različnimi obiskovalci gora. Ponavadi navedeni časi veljajo za zmerno, vendar ne počasno hojo. Daljši postanki niso vračunani. Pri načrtovanju si lahko pomagamo s časovnicami, ki so natisnjene na nekaterih planinskih zemljevidih. Čas, ki ga pešec potrebuje pozimi je odvisen predvsem od globine vdiranja snega in dosti manj od višinske razlike in razdalje.


Za nekatere čas ni pomemben. (Fotografija: Borut Peršolja)

5.5. Pozornost na planinski poti
Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost za dosego želenega cilja. Vsi obiskovalci gora, ne glede na to, ali hodijo samostojno ali znotraj vodene skupine, naj spremljajo in opazujejo smer in potek nadaljevanja planinske poti.

5.6. Vpisne knjige
V planinskih kočah in na vrhovih so vpisne knjige. Navadimo se, da se vanje redno in natančno vpisujemo, saj si bomo v primeru nesreče z drobnim vpisom morda rešili življenje. Če smo ljubitelji žigosanja, potem je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žige.

Planinka, planinec!
V knjigo poleg datuma, imena in priimka obvezno zabeleži še smer, po kateri boš sestopil ali nadaljeval pot. Hvala in srečno pot!
Markacisti in gorski reševalci Planinske zveze Slovenije


Tudi v digitalni dobi sta papir in svinčnik pomembna. (Fotografija: Borut Peršolja)

6. Obhodnice
Slovenci smo prvi začeli uvajati obhodnice (vezne in krožne planinske poti). Najbolj znana je Slovenska planinska pot, ki povezuje 69 obveznih točk od Maribora do Ankarana, ki je bila odprta leta 1953 (idejo zanjo je dal Ivan Šumljak). Dopolnjuje jo razširjena planinska pot (35 točk), ki nam pomaga odkriti tudi gorniško navidez manj zanimiva območja Slovenije. V Sloveniji je opremljenih in znanih okrog 70 veznih in krožnih poti, med njimi so tudi turistične in kulturno-zgodovinske poti. Po Sloveniji gresta dve evropski pešpoti: E6 (od Baltika do Jadrana) in E7 (od Atlantika do Črnega morja). Na odcepih teh poti bomo ob markaciji srečali še dodatno oznako. Za obhodnice so značilni tudi v ta namen napisani vodniki, posebni spominski dnevniki in različne zahvale za opravljeno hojo. Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – Via Alpina, ki teče od Italije preko Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije, Švice in Monaka.

7. Učne poti
Naravoslovne učne poti (gozdne in geološke učne poti) so oblika predstavljanja in razlaganja narave. Gre za samovodene poti v naravi, ob katerih obiskovalci spoznavajo zanimive naravne procese, oblike in pojave, ki so razloženi ali predstavljeni na različne načine (opozorilne table, informativni bilteni …). Ponavadi te poti ne prikazujejo samo posameznih naravnih znamenitosti, ampak skušajo predstaviti naravne sestavine in njihovo ekosistemsko povezanost, pa tudi druge pokrajinske prvine na čim manjšem prostoru. Takšne učne poti, ki jih imamo v različnih območjih Slovenije (kar je za izvedbo še posebej dragoceno!) okrog 40, so zato podoba celostnega sistema naravnih in družbenih razmer v pokrajini.

8. Gibanje ob državni meji
Veliko obiskovalcev gora se želi povzpeti na vrhove, ki ločujejo dve državi oziroma po njih poteka državna meja. Z odpravo obmejnega pasu je gibanje do mejne črte neomejeno, na državni meji med Slovenijo in Avstrijo pa veljajo še nekatere posebnosti, ki vzpodbujajo gorniško dejavnost.

S sporazumom o planinskem turističnem prometu na mejnem območju, ki sta ga sklenili Vlada Republike Slovenije in Avstrijska zvezna vlada, je dovoljeno prehajanje državne meje na planinskih mejnih prehodih ter gibanje po poteh, ki so določene v sporazumu. Državi sta se dogovorili, da bosta skrbeli za vzdrževanje in markiranje teh poti z enotnimi oznakami, vse obiskovalce gora, ki bodo prestopali državno mejo na planinskih mejnih prehodih ali se gibali ob državni meji, pa prosijo, da se ravnajo po določilih sporazuma, saj bodo le tako prispevali k zaupanju in dobremu sodelovanju med dvema državama ter k lastni varnosti.

Državljani obeh držav pogodbenic lahko prehajajo slovensko-avstrijsko državno mejo na posebej navedenih planinskih mejnih prehodih in poteh, ki vodijo vzdolž državne meje. Na ozemlju druge države se v okviru sporazuma ni dovoljeno zadrževati več kot pet dni po prehodu državne meje, razen v primeru višje sile. Na območju Avstrije se slovenski državljani lahko gibljejo na označenih poteh v obeh smereh in gredo do izletniških točk z veljavnim potnim listom, z veljavno osebno izkaznico ali s člansko izkaznico obstoječih gorskih reševalnih služb držav pogodbenic. Od 15. aprila do 15. novembra ta določila veljajo na območju Kepe, Golice, Stola, Košute, Kamniško-Savinjskih Alp, Olševe, Koprivne, Pece in Košenjaka. Med 1. marcem in 30. novembrom veljajo na območju Sv. Jerneja nad Muto, Radelj, Remšnika in Gradišča, na območju Svetega Duha na Ostrem Vrhu pa vse leto.

9. Varstvo gorske narave
V zadnjih desetletjih so gorske pokrajine postale turistično in rekreacijsko območje, ki ga vsako leto obiščejo milijoni ljudi. Turizem in rekreacija s svojim nepremišljenim razvojem marsikje po svetu ogrožata prav tiste danosti, ki jima omogočajo obstoj. Po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje je gorništvo v Sloveniji po priljubljenosti na visokem petem mestu (z njim se aktivno ukvarja kar 14,2 % prebivalstva). Slovenske gore po nekaterih ocenah obišče letno več kot milijon obiskovalcev. Doslej je bila skrb za označevanje, nadelavo in stalno vzdrževanje poti ena najpomembnejših nalog planinske organizacije. Še zlasti, ker vsi obiskovalci gora niso ustrezno usposobljeni in opremljeni. Poleg varnosti pa v zadnjem obdobju zaradi množičnosti stopa v ospredje tudi skrb za varovanje gorske narave. Planinska zveza Slovenije se je odločila, da v gorskem svetu ne bo več nadelavala novih poti, temveč bo skrbela le za vzdrževanje in ekološko prenovo obstoječih. V sklop teh opravil sodijo čiščenje in redno vzdrževanje poti, izboljšava s prestavitvijo ali zmanjšanjem naklona poti, utrjevanje in odvodnjavanje poti in obnova varovalnih naprav.


Narava kaže svoje zobe ali prvinsko moč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čeprav gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, se prvi problemi lahko pojavijo že pri sami hoji. Vsak korak pomeni določeno obremenitev podlage (pri vzponu znaša ta obremenitev 40 kPa ali 4 N/cm2). Ob stalnih obremenitvah v daljšem obdobju se spreminja sestava tal, končni rezultat pa je zbitost in neporaščenost tal. Na takšnih tleh se pojavi vodna erozija, ki se vrši v treh stopnjah: ločevanje delcev prsti, njihovo prenašanje in odlaganje. Ločevanje delcev povzročajo dežne kaplje, ki priletijo na gola tla, ob nagnjeni podlagi pa zaradi svoje mase in hitrosti enako vlogo opravlja tekoča voda. V kateri obliki (ploskovno, žlebičasto ali jarkovno) se bo vodna erozija razvijala, ni več bistveno. Bistveno je dejstvo, da je naravno ravnotežje porušeno, razdiralni erozijski proces pa dobi prosto pot.

Kjer se na planinskih poteh začne razvijati erozija, se raven površja glede na sosednjo okolico vse bolj znižuje. Pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Erozijsko žarišče je težko zajeziti, vzpostaviti prvotno stanje pa skoraj nemogoče. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva. Poti si ne skrajšujmo z nevarnimi bližnjicami (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi.

Množica klinov, žičnih vrvi in vklesanih stopnic deluje v estetskem smislu zelo vsiljivo.
Ob akciji temeljite obnove zelo zahtevnih poti v zadnjem desetletju so markacisti določili naslednje vodilo: zamenjava starih klinov in žičnih vrvi poteka ob hkratnem zmanjševanju njihovega števila, vendar ne na račun varnejšega gibanja, pač pa na račun strokovnejšega dela in boljših materialov.

Omenimo tudi to, da vožnja z gorskimi kolesi po planinskih stezah ni dovoljena. Vožnja z gorskimi kolesi je dovoljena le po markiranih javnih poteh, če s predpisi ni drugače določeno. V Sloveniji od 1. 4. 1995 velja odredba, ki prepoveduje vožnjo z vozili na motorni pogon in kolesi v naravnem okolju.

Slovenski pregovor, ki mu gorniki vztrajno kljubujemo, pravi: gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov. Komu je prepoved namenjena in za koga velja, pa naj presodi vsak sam.


Znak za prepovedan promet ali Knafelčeva markacija? (Fotografija: Borut Peršolja)

Viri:
Bizjak B. 1988: Priročnik za markaciste. Komisija za pota Planinske zveze Slovenije. Ljubljana.
Brilej A. 1950: Priročnik za planince. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek. Ljubljana, 1994.
Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek. Ljubljana, 1999.
Gradivo za tečaj markacistov Podravja, marec–april 1999. Planinska zveza Slovenije.
Habjan, V. 1999: Manj znane poti slovenskih gora. Sidarta. Ljubljana.
Habjan, V. 1999: Gorništvo. GEA, letnik IX., priloga št. 4. Ljubljana.
Hönigsfeld Adamič, M. 1996: Gozd je učilnica. GEA, letnik VI., priloga št. 4. Ljubljana.
Jereb, S. 1996: Ustreznost in izkoriščenost slovenske pokrajine za gorništvo. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Jordan B. 1992: Gosta mreža poti. Stoletje v gorah. Cankarjeva založba. Ljubljana.
Jordan B. 1996: Planinska pot. Teze za tečaj za MPV. Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije. Ljubljana.
Kordaš M. 1994: Sledi. Planinsko društvo dr. Gorazd Zavrnik. Ljubljana.
Kos S. 1982: Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana.
Maher, I. 1994: Gorniške poti in varstvo narave. Zgibanka Komisije za varstvo gorske narave. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana.
Maher, I. 1994: Gorsko kolesarjenje, gorništvo in varstvo narave. Zgibanka Komisije za varstvo gorske narave. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana.
Mašera, A. 1996: 50 zavarovanih plezalnih poti. Sidarta. Ljubljana.
Medmrežje: http://www.policija.si/si/preventiva/jrm/meja.html (19. 11. 2001).
Novice iz Komisije za pota. Obvestila Planinske zveze Slovenije, št. 5, letnik 17, maj 1991, Ljubljana.
Tomše, T. 1997: Nove smerne table. Obvestila Planinske zveze Slovenije, št. 4, letnik 23. Ljubljana.
Režek, A. 1964: Rogaška slatina. Rogaška Slatina.
Seznam planinskih veznih in krožnih poti v Sloveniji. Trip, 17. 5. 2001. Ljubljana.
Statut Planinske zveze Slovenije, Ljubljana, 2001.
Strojin T. 1978: Oris zgodovine planinstva. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana.
Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Uradni list Republike Slovenije, št. 16/1995, 17. 3. 1995.
Tomše, T. 1993: Varstvo narave na planinskih poteh. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana.
Zahtevne in zelo zahtevne poti. Planinski vestnik, št. 7.–8., str. 301–310, 1992. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “PLANINSKE POTI”

  1. [...] Planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. (Po podatkih PZS je mreža planinskih poti dolga 10.065 km.) [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !