OLIMPSKA IZKUŠNJA

Z Matejo sva bila pred kratkim na Olimpu. Pogorje Olimp je z najvišjim vrhom Mitikas (2918 m) najvišja gora Grčije in druga najvišja gora Balkana (prvenstvo ima bolgarska Musala z 2925 m višine). Zaradi močnega vetra (pihalo je v sunkih med 100 in 130 km/uro) sva stala (beri: plapolala) na Skali. Z vzponom sva potešila radovednost glede bivališča bogov. Šele doma pa sem prebral – v grški knjigi z angleško različico besedila, da sta alpinistično zgodovino Olimpa pred osemdesetimi leti pisala tudi rojaka Marjan Lipovšek in Leo Pipan (Lipovšek je dogajanje podrobno opisal v treh člankih Planinskega vestnika 1935).

Skupina Olimpa obsega kar 52 vrhov v višinah od 760 m do 2918 m, v neposredni bližini Mitkasa pa so še visoki vrhovi Skala (2866 m), Skolio (2911 m) in Stefani (2909 m) – Lipovšek ga imenuje Zevsov prestol.

»Na Olimpu se prepletajo tri kulture in ga zavijajo v zgodovinski mrak: helenska, krščanska in turško-valaška.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 3, 89.)

Pa si poglejmo ta preplet, ki ga v zadnjem času žal vedno bolj zaznamuje tudi kultura evropske Trojke …


Pogled na Olimp iz Litochora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Litochoro je danes sodobno, obalno-gorsko-turistično mestece, eno od izhodišč obiskovalcev Olimpa. Kar težko je verjeti, kako je bilo videti nekdaj, v času Lipovškovega obiska: »Zanikrno in umazano je mestece, ki tega imena pač ne zasluži. Nizke hiše, ploščate strehe, ozke prečne ulice, povsod zanemarjenost – bogme, koliko bolj so mestne naše slovenske vasi.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 4, 115.)

Osnovne arhitekturne poteze – strehe, leseni balkoni, razpored uličic – so ostale. Sicer pa je mestece sodobno, čisto, polno življenja in prijaznih ljudi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pot sva začela na višini 1100 m, kjer je na mestu nekdanje žage, sedaj planinska koča Prioni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nacionalni park Olimp obsega 23.841 ha (za primerjavo – Triglavski narodni park je velik 83.807 ha), ustanovljen je bil leta 1938, med pobudniki najdemo tudi takratno Grško planinsko društvo. Leta 1981 je Nacionalni park Olimp postal Unescovo biosferno območje, danes pa je tudi del območij Nature 2000. V dolini dokončujejo velik informacijski center, vstop v park pa je brezplačen.


Do koče Spilios Agapitos, na višini 2100 m, je od koče Prionia natanko 1000 m višinske razlike. Pot, ki je dolga 4,5 km, ima izrazito stopničast značaj, zato v nogah zahteva veliko moči. Odsek poti je del evropske peš poti E–4. (Fotografija: Borut Peršolja)


S potmi ne upravlja planinska organizacija, temveč park. Veliko število obiskovalcev je na poti pustilo posledice, ki jih dobro poznamo tudi pri nas. Lotili so se jih odločno: v območju gozda z lesenimi ograjami, ki preprečujejo bližnjice. (Fotografija: Borut Peršolja)


Koča, ki sva jo dosegla v dveh urah in 15 minutah, je v zasebni lasti in ima na voljo 110 ležišč (v dolini sva spoznala sedanjo mlado lastnico in prejšnjega legendarnega lastnika). Koča je izjemno čista, osebje prijazno, cene pa za naše razmere ugodne. Ko sva rezervirala prenočišče po e-pošti, sva z odgovorom, ki sva ga dobila v nekaj urah, za povrh dobila še vremensko napoved za tri dni ter informacije o snežnih razmerah. Do večera se nas je v jedilnici zbralo dobrih deset gornikov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zadnja tretjina poti do koče vodi po široki plaznici, ki na vrhu sega pod samo ostenje Mitkasa. Na živahno dogajanje opozarjajo podrta drevesa, popolnoma k tlom zraščeni borovci in pa ostanki na debelo nagrmadenega snega. Nikoli doslej se mi ni zdelo, da sneg smrdi. Toda sneg, ki sva ga prečkala petnajst minut pod kočo, je neprijetno zaudarjal. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pobočje, pravzaprav grebenček, kjer si je na varnem pred plazovi našla zatošišče koča, je poraščemo s čudovitimi drevesi. Bosanski bor (Pinus heldreichii) raste zelo počasi, najvišji primerki zrastejo tudi 35 m visoko. Munika je terciarni relikt oz. ostanek v preteklosti razširjenih vrst, katerih območja so se zmanjšala v podnebno hladnejših obdobjih. »Med njimi so bori, kakršnih še nismo videli; zares veličastne so te resne, sloke postave.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 4, 118.)


Čeprav je vrh vsega 15 km oddaljen od morja, njegova pobočja od novembra do maja bolj ali manj na debelo prekriva sneg. Na območju so raziskali več kot 1700 rastlinskih vrst. Rastje se hitro spreminja iz koraka v korak.(Fotografija: Borut Peršolja)


Vstala sva ob 5.30 uri (v resnici ob 6.30 uri, saj sva pozabila, da je v Grčiji ura zamaknjena za eno uro) in pozajtrkovala v koči. Vodo za vzpon sva natočila pri močnem izviru pri koči. Po pol ure hoje sva se vzpela na greben, ki naju bo pripeljal do vrha. Res je podoben Mojstrovki, kot so zapisali slovenski spletni opisovalci. Tla so vedno bolj kamnita, na posameznih mestih zagruščena. Na razgledišču so naju dočakali tudi prvi sunki močnega vetra, oblačnost, ki je še pri koči zakrivala celotno nebo, je izpuhtela. (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2013 Grki obeležujejo 100. obletnico prvega dokumentiranega dostopa na Mitkas, ki so ga 3. 8. 1913 opravili domačin Chrístos Kákkalos iz Litochora in švicarja Frederic Boissonnas ter Daniel Baud-Bovy. Ob tej priložnosti so pripravili več dogodkov in praznovanj, izdali pa so tudi čudovito črno belo monografijo z naslovom Olympus, 100 years, avtorja in fotografa Penolope Matsouka, 2013 v Atenah, v kateri sem naletel na tale izjemen odlomek: “The first real climbing routes, however, were opened up in the summer of 1934 by the famous Italian climber Emilio Comici and his rope mate, the Swiss mountaineer Anna Escher at Stephani and Mytikas, and by the Yugoslavians Marijan Lipovsek and Leo Pipan at Skolio.” Za italijanskega alpinista je vedel tudi Lipovšek: »Itakissios nam je povedal, da sta bila štirinajst dni pred nami njegova gosta sloviti italijanski plezalec Comici in Ana Escherjeva, naša rojakinja s Tržiča. Preplezala da sta steno in greben Stefanija in zapadno steno Mitike.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 4, 119.)


Zadnjih 150 m se odpira lunarna pokrajina, razgled čez dolino seže na plato muz. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Olimpu prebiva dvanajst glavnih grških bogov: Zevs in Hera, brat in sestri: Pozejdon, Hestija in Demetra, ter njihovih sedem otrok: Atena, Apolon, Artemida, Hermes, Ares, Afrodita in Hefajst. Dioniz in Had sta bila občasna prebivalca Olimpa – Had je večinoma živel v podzemlju, Hestija pa je svoje mesto prepustila Dionizu, da bi lahko živela med ljudmi. Demetra je vsakih šest mesecev zapustila Olimp in se pridružila Perzefoni v podzemlju (kar je vzrok za zimo).

Tako blizu – manj kot sto metrov višine in približno pol ure vzpona – pa tako nedosegljiv. V jasnem vremenu so sunki vetra dosegali hitrost nad 100 km/h. (Fotografija: Borut Peršolja)


Med gladkimi platkami na tej višini uspeva izjemno prilagojeno rastje. To jutro je bilo okovano v ivje, na dotik krhko kot kristal. (Fotografija: Borut Peršolja)


»Šele leta 1921 je Švicar inženir Marcel Kurz obiskal vse tri glavne vrhove. Določil je natančno imenoslovje in narisal izvrstno karto o Visokem Olimpu (1 : 20.000).« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 3, 92.)


Zaobljenost vrhov, ki jih je še prekrivala snežna odeja, brusila pa ostrina vetrov, se je prilegala očesu in duši. Hodiva po notranji strani grebena, ki se konča v skledasti konti. Ta deluje kot lijak, zato je veter na trenutke še močnejši. S težavo se oblečeva, veter naju premetava, na trenutke ne moreva niti dihati.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Geološka starost večinoma apnenčastih plasti, ki so nastajale v plitvem morju, sega med trias in juro (približno 200 milijonov let nazaj), k sedanjemu izgledu pa so pripomogle številne poledenitve. Za Olimp so značilne velike višinske razlike, strma pobočja z ošiljenimi vrhovi ter vmesne globoke doline.


»Skala v Olimpu je vsa škriljava; najznačilnejši za kakovost pečin v glavnih vrhovih, razen v Skolionu, so stopničasti skladi, ki so skoraj vsi previsni, krušljivi in jako ostri.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 4, 144.) Po enem od takih skladov pelje tudi povezovalna pot do koč na platoju muz. (Fotografija: Borut Peršolja)


Korak v dolino je vedno lažji, če ga obremenjuje nepotešenost doseženega vrha, pa nekako težji. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tudi nad gozdno mejo se skrbniki poti bojujejo z bližnjicami. Bližnjica do uspeha vodi človeka kam?(Fotografija: Borut Peršolja)


Helikopter v teh krajih – tudi v obdobju navideznega gospodarskega razcveta – za oskrbovanje visoko postavljenih planinskih koč, ni izpodrinil mule. Cena prenešenega kilograma tovora je podobna naši. (Fotografija: Borut Peršolja)


»Presilna, premogočna je bila razlika med doživetji jutra in večera. Olimp je gora, ki jih združuje.« (Lipovšek, M. 1935: Na Olimp. Planinski vestnik, številka 6.) Nekaj ur za tem prizorom sem zrl v obratni smeri: obdan s hladnim morjem, ki je z visokimi valovi ponazarjalo jutranje dogajanje na gori. In se v celoti strinjal, da je občutke enega dne težko umestiti na svoje mesto spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)


In še en utrinek ob cesti: na območju delte Aliakmonasa so naju presenetila obsežna riževa polja. Čeprav niti ni šlo za presenečenje, saj sem se spomnil osnovnošolske geografije. Doma sem preveril zapise v starih jugoslovanskih učbenikih geografije: Pelargonija in ta del Grčije sta označena za riževo žitnico južne Evrope.(Fotografija: Borut Peršolja)

Strnjeni zapisi:
Izhodišče za dostop – Litochoro (iz Skopja do sem 310 km, večinoma avtoceste: v Makedoniji sva jo plačala 3 x, v Grčiji 2 x)
Izhodišče za vzpon – koča Prionia, višina 1100 m, do tja 18 km asfaltirane strme gorske ceste (zadnji del je makedam), avto jo je večinoma zmogel v drugi prestavi
Do koče Spilios Agapitos, na višini 2100 m, 2 uri 15 minut; cena prenočišča je 10 €, v sobah je 8 postelj, stranišča na štrbunk, voda pri koči
Do vrha Skale, na višini 2866 m, 2 uri
Sestop do koče, 1 ura 15 minut
Sestop v dolino, 1 ura 30 minut

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “OLIMPSKA IZKUŠNJA”

  1. Marijana komentira:

    Le nekaj dni za vami, smo doživele prelepo snidenje z Bogovi Olimpa. Vetra skoraj ni bilo in prekrasni razgledi vse do morja in še dlje. Rože v polnem razcvetu. Vredno obiska in priporočam še komu.

  2. [...] poti na Olimp sva okusila tudi makedonsko prestolnico. Izjemno gostoljubni gorniški prijatelji so poskrbeli za [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !