SLOVO Z NAJVIŠJEGA NASLOVA

V drugi polovici aprila je v 81. letu starosti umrl Peter Dolinšek, najvišje stalno prebivajoči Slovenec. Štirideset let (od leta 1973) je živel na naslovu Velika Planina 76, na višini 1600 metrov. Živel je v območju dveh letnih časov, velikokrat obdan z meglo in vetrom, dneve dolgo tudi brez besed, a jasnih misli.


Slika idiličnega življenja v vseh odtenkih snovi in energije. (Fotografija: Borut Peršolja)

Peter je bil zaščitni znak Velike planine. Z njegovim odhodom je planina praznejša in surovejša. Neminljivo odhaja tudi povojni čas ter pristni spomini ljudi, ki so v živo doživljali preobrazbo planine kot posledico prehoda iz agrarne v industrijsko družbo. Peter je pred temi spremembami zbežal tako, kot njegovi predniki – zaradi drugih razlogov – pred tisočletji. Gor, na planino. Na Veliko planino. S Petrovo smrtjo izginja tudi pristna spominska dediščina predvojne in požgane Velike planine.

Z Vlastom Kopačem sta postavljala počitniške zaselke na Veliki planini, od samega začetka je bil zraven pri žičnici. Velikoplaninsko obdobje življenja je začel kot mlad pastir in ta nomadski način življenja ohranil tudi v kasnejših službah. Surovost življenja je jemal kot nekaj, kar je razpeto med zvestobo veri, redkimi trenutki omamnega veselja in neprenehnemu garanju.

Petra sem spoznal že kot otrok, saj je bil oče oskrbnik Napredkove bajte, ki je soseda Dolinškove. S svojo težko razumljivo govorico, razcapanim videzom in nenehnim glasnim dialogom z Angelo, je bil strah vzbujajoč. Kadar me je oče poslal do njega po kakšen kos orodja ali informacijo, sem se kar nekaj časa prestopal pred vrati oz. pod lopo, predno sem vstopil oz. ga nagovoril.

Neupravičenega nezaupanja sem se znebil šele v srednji šoli, ko je postal moj neformalni delovni mentor … Tri leta sem en teden v oktobru preživel v zdravstveni ali pokojninski bajti in žagal drva (gimnazijska razredničarka profesor Delakova mi je ta dopust vedno z veseljem odobrila rekoč: »Se boš vsaj naučil delati.«) Pri njem sem si izposodil traje, da sem z motorko v naslednjih dneh predelal dvajset in več metrov drv. Vsak dan me je obiskal, preveril moje stanje in stanje motorne žage. Že od daleč je iz zvoka vedel, kaj počnem narobe oz. kaj ji manjka. Naučil me je brušenja verige, menjanja svečke in vseh opravil, ki pritičejo motorki in njenemu žlahtnemu rohnjenju. Kakšen dan je bil Peter edini človek, s katerim sem spregovoril. Bili so tudi dnevi, ko je prišel, mi pomagal, me gledal in ni spregovoril. Za dijaškega mestnega mulca, sila nenavadno doživetje.

Ko me zaradi služenja vojske eno leto jeseni ni bilo na planino (in sem med tem tudi izgubil sicer izjemno dobro plačano delo, s katerim sem si precej obogatil dijaški proračun), me je ob prvem naslednjem srečanju grdo gledal spod čela. Angela mi je povedala, da je vsak dan hodil v naselje gledat, če sem že prišel in da je traje nosil gor in dol, dokler jih ni jezno zalučal v vrtačo pod Zelenim robom. Bil je srčen in preprost človek, ki topline ni znal izraziti z besedami in objemi, je pa to znal narediti z enim samim nasmehom.

Kasneje sem ga pogosto obiskoval, včasih sva se lahko pogovarjala, drugič spet sem ga našel v stanju, ko se je prvinsko, skoraj živalsko zlil s planino. O svojem življenju ni veliko govoril, rad pa je govoril o sodelovanju z Vlastom, pa Tonetom Cevcem in vsemi tistimi učenimi gospodi, ki s(m)o se zanimali za planino. Marsikomu je znal zabeliti s svojo hudomušnostjo, s kmečko pametjo in neposrednostjo. Življenje mu ni prizanašalo, v mladih letih se je večkrat zaradi uspešnih pretepov na veselicah znašel za kakšno noč v zaporu, o čemer sta v moji prisotnosti doživeto razpravljala z njegovim rabljem, Lonijem, ki je bil v dolini okrajni sodnik za prekrške, na planini pa eden prvih bajtarjev.


Petra smo vsako leto obiskali z otroškimi udeleženci tabora na Mali planini. (Fotografija: Jernej Južna)

V zadnjih letih sem ga vključil tudi v dogajanje na vsakoletnem gorniškem taboru za otroke. Peter je namreč leta 1972 kot igralec in delavec sodeloval pri snemanju filma Volk samotar (Vuk samotnjak) s Slavkom Štimcem v glavni vlogi (film je istega leta na Pulskem festivalu prejel srebrno areno, kasneje pa številne nagrade na tujih festivalih). Z otroki smo zvečer ob krušni peči v Domžalskem domu pogledali ta film, si zapomnili prizore in naslednji dan šli v lov za prizorišči. Ustavili smo se tudi v njegovi ogradi, kjer je z veseljem pripovedoval spomine in otrokom razkazoval svojo psičko Murko. Do živali je imel prav poseben odnos. Dokler je skrbel za ovce v hlevu pod bajto, je pogosto pozabil tudi jesti, saj so bile ovce vedno na prvem mestu.

Lani jeseni je na Zelenem robu v številčnem krogu praznoval častitljivo 80-letnico. Jubilej ga je pomladil in ga napolnil z energijo, ki je obetala še kakšno desetletje. Angelina smrt ga je leta 2011 streznila, lesk v očeh pa je bil odtlej manj sijoč. Na vsakoletno srečanje domžalskih planincev zadnjo nedeljo v avgustu je še prišel in stal ob strani, dokler ga nisem opazil in mu stisnil v roko bon za brezplačno klobaso in pijačo. »Še enega mi daj, za Murko, da bova lahko skupaj srala.«, se je zarežal s svojimi redkimi zobmi.

Ko sem ga prvič pobaral, če ve, da je najvišje stanujoči prebivalec Slovenije, za ta podatek ni kazal posebnega veselja. Kasneje je bil na to zelo ponosen. Tako zelo, da je Velika planina segala do neba. Do tistega neba, kjer se bomo nekoč in nekdaj srečali. Ljudje, ki so bili gospodje med kmeti in kmetje med gospodi.

Peter Dolinšek
(19. 7. 1932–18. 4. 2013)


Slovo dneva nas opominja na miniljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “SLOVO Z NAJVIŠJEGA NASLOVA”

  1. [...] Naporno pastirsko življenje so napolnjevali številni običaji in šege. Starejšim pastirjem so pomagali fantje in dekleta, ki so si na paši krajšali čas z igrami – bíli so svinko, nebeškali … Ob večerih so se zbirali ob ognjišču, starejši so pripovedovali zgodbe, povedke o divjih možeh, belih deklicah, škratih, zelenem možu, coprnikih … Pastirji so izdelovali trniče, okrogle kepe sira, posušene v dimu, rezljali pipe in nabirali zdravilna zelišča. Z rezljanimi lesenimi deščicami, imenovali so jih pisave, so v sir odtisovali različne motive. Trniče so podarjali dekletom in si tako skušali pridobiti njihovo pozornost. Del tega življenja si je moč ogledati na praznik svete Marije Snežne, ki je prvo nedeljo v avgustu. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !