MISLITI KOT GORA

(Objavljeno v Planinskem vestniku december 2012. Po originalu: A Sand County Almanac. Ballantine Books; Reissue edition, 1986. Prevedla Marjeta Keršič Svetel.)


Zgolj gora? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strminami odmeva globoko zavijanje, spušča se po pobočjih gore in se izgublja v temi noči. Izbruh neukročene, divje otožnosti, ki prezira vse težave tega sveta. Vsa živa bitja (in verjetno tudi številna neživa) s spoštovanjem prisluhnejo temu glasu. Za jelena je to opomin na usodo vsega mesenega, za borovec opomin na polnočne spopade in na krvave sledi v snegu … Za kojota je obljuba pojedine, za pastirja opozorilo, za lovca izziv. Toda za vsemi temi očitnimi strahovi in upanji se skriva precej globlje sporočilo, ki ga pozna in razume le gora sama. Samo gora obstaja dovolj dolgo, da lahko nepristransko prisluhne zavijanju volka.

Tudi tisti, ki ne razumejo skrivnega sporočila, vedo, da je tukaj – v vsej volčji deželi ga občutiš, kajti prav to je tisto, kar jo ločuje od vseh drugih pokrajin. Zagomazi v hrbtenjači vsakogar, ki sliši nočno zavijanje volkov, in tistih, ki podnevi naletijo na volčjo sled. Celo kadar volka ni videti ali slišati, se kaže v stotini drobnih dogodkov: nenadni strah tovornega konja, kamenčki, ki se vsujejo čez steno, dolgi skoki prestrašenega jelena, sence, ki se skrivajo pod starimi smrekami … Samo popoln topoumnež spregleda prisotnost volkov, pa tudi dejstvo, da ima gora o njih svoje skrivno mnenje.

Jaz sam sem o tem popolnoma prepričan od dne, ko sem videl volka umreti.


Zgolj gora? (Fotografija: Borut Peršolja)

Malicali smo na skalnem pomolu, pod katerim se je vrtinčila reka. Sprva smo mislili, da je tisto, kar plava po vodi, košuta. Toda, ko se je iz vode povzpela na breg nasproti nas in stresla svoj rep, smo spoznali svojo zmoto: bila je volkulja. Pol ducata odraslih mladičev je priteklo izpod vrbovja in jo pozdravilo, mahaje z repi in z igrivim renčanjem. Pod našimi nogami se je na ravnini ob vodi motal pravi klobčič volkov.

V tistih časih ni nihče niti pomislil, da bi zamudil priložnost za strel na volka. V trenutku smo namerili v kožuhast klobčič pod nami in ga zasuli s svincem, toda bili smo bolj razburjeni kot natančni: strel strmo navzdol je zmeraj begajoča zadeva. Ko so bile naše puške prazne, je volkulja ležala na tleh.


Zgolj gora? (Fotografija: Borut Peršolja)

Do volkulje smo prišli ravno ob pravem času, da smo videli, kako umira zeleni ogenj v njenih očeh. Takrat sem spoznal nekaj, kar me nenehno spremlja od tistega trenutka dalje … Spoznal sem, da je bilo v tistih volčjih očeh nekaj, kar mi je popolnoma tuje in kar sta poznali samo volkulja in gora. Takrat sem bil mlad in poln lovske vneme. Mislil sem, da manj volkov pomeni več jelenov, nič volkov pa lovčev raj. Toda odkar sem videl smrt tistega skrivnostnega zelena ognja v volčjih očeh, sem prepričan , da se volk in gora ne strinjata s takim mnenjem.


Zgolj gora? (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “MISLITI KOT GORA”

  1. [...] Mednarodni dan gora je zato vsako leto priložnost za opozorilo, kako so gorske skupnosti tiste, ki v največji meri in z ekstenzivno obdelavo ščitijo biotsko raznovrstnost. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !