RAZISKOVANJE SLOVENSKIH GORA

(Prvič objavljeno junija 2002 v Delovi prilogi Znanost, ob mednarodnem letu gora. Besedilo poobjavljam ob letošnjem mednarodnem dnevu gora – 11. december. Na koncu je opisan položaj raziskovalcev gora v Sloveniji – Inštituta za Alpe ali vsaj mreže alpskih raziskovalcev še vedno nimamo.)

Matej Gabrovec, Jana Horvat, Borut Peršolja: Raziskovanje slovenskih gora
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je geograf Anton Melik njihovo vzpeto površje imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se seveda nanaša predvsem na višinsko razgibanost, strme naklone in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov izgled in sestavo.


Gore – območje izjemne pokrajinske pestrosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pozitivnost pa lahko iščemo tudi v človeški plati teh istih gora, od odkrivanja, začetnega naseljevanja in tisočletne starožitne rabe, ki jo danes moderno opisujemo kot sonaravni razvoj. Gore so v zavesti vedno bolj redko naseljenih domačinov in vse številčnejših turističnih obiskovalcev območje nedotaknjenosti, svobode in brezmejne lepote.

Gore pa so bile od nekdaj tudi svet, ki z izjemno paleto raznoterih vsebin vabi nove in nove generacije raziskovalcev, da potrjujejo iskrivo inovativnost in povezujejo znanje predhodnikov in predhodnic. Znanje, ki ga je Organizacija združenih narodov prepoznala kot dobrino, ki naj jo ob Mednarodnem letu gora še posebej predstavimo, saj je od nje odvisna naša prihodnost.


Gore – območje različnih procesov, pojavov in oblik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Celovitost gorske pokrajine
Znanstvenoraziskovalni center SAZU, ki letos praznuje 20. letnico ustanovitve in ga sestavlja šestnajst inštitutov z več kot polstoletno raziskovalno tradicijo, je ponosen na spodobno skladovnico znanja o slovenskem alpskem svetu oziroma naravni in kulturni dediščini. Znanje, ki obsega paleontološke, geomorfološke, krasoslovne, geografske, kartografske, biološke, arheološke, geodetske, zgodovinske, narodopisne, muzikološke in jezikovne izsledke, ki jih smiselno povezujemo v predstavo o slovenskem alpskem svetu.

Naključni vodnik gesel skozi zbirko dosedanjega in trenutnega raziskovalnega programa obsega nastanek in razvoj kraških jam (preučujemo fluvialne sedimente v Snežni jami na Raduhi in v Potočki zijalki na Olševi), odkrivanje arheoloških sledi človeka v gorskem svetu (paleolitske Potočka zijalka, Mokriška jama, Divje babe in mlajša Velika planina), izdelavo digitalnega modela reliefa Slovenije in razvijanje tehnik daljinskega zaznavanja (opazovanje plazu Stožje v Logu pod Mangartom), sedimentološke, paleontološke in stratigrafske raziskave (tektonske krpe jurskih in krednih globljevodnih sedimentnih kamnin na Mangartskem sedlu in v Dolini Triglavskih jezer), raziskovanje rastišč endemičnih rastlinskih vrst (kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa)), etnološko kulturno dediščino (naselbinska podoba planin v Kamniško-Savinjskih Alpah od prazgodovine do poznega srednjega veka), terminološko slovarjepisje (Gorniški slovar), podobe pokrajine v preteklosti (Jožefinski vojaški zemljevid) in geografsko analizo, sintezo in poimenovanje gorskih pokrajin (raziskovanje Triglavskega ledenika in Ledenika pod Skuto).


V gorah ni nič stalnega, razen spreminjanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Arheološke raziskave v visokogorju
Arheološke raziskave v slovenskem visokogorju imajo sorazmerno dolgo tradicijo, od odkritja visokogorske paleolitske postojanke Potočke zijalke leta 1928. Na Inštitutu za arheologijo je v osemdesetih letih potekalo sistematično iskanje visokogorskih najdišč iz obdobja mezolitika. Prelomno je bilo sodelovanje z Inštitutom za slovensko narodopisje in amaterskimi ljubitelji arheologije. Po naključnem odkritju prvih naselbinskih točk na Veliki planini in pod Kamniškim sedlom, nam je s sistematičnimi pregledi uspelo ugotoviti vrsto novih najdišč, ki sodijo v čas od mlajše bronaste dobe (12. do 11. stol. pr. n. št.) do pozne antike (5. do 6. st. po n. št.). V Kamniško-Savinjskih Alpah je, ob odsotnosti rud in odmaknjenosti od prometnih poti, najbolj verjetni razlog za obstoj selišč poletno pašništvo.


Keramika z Velike planine. (Fotografija: France Stele)

S topografskimi pregledi dobimo podatke o obstoju najdišča, ki pa ga običajno ne moremo niti natančno datirati niti ne opredeliti po funkciji. Sledi sondiranje posameznih točk, zato da ugotovimo čas najdišča in gradbene ostanke. Šele s časovno opredelitvijo vseh znanih najdišč bomo dobili pregledno sliko o dogajanjih v visokogorju. Raziskave bivališč pa odstirajo pogled v način življenja.

Pregled obsežnejših raziskav med leti 1997 in 2001:
- Pečice na Veliki planini, leta 1997: bronastodobna in rimska naselbina, zgodnjenovoveški gospodarski objekt.
- Pastirci pod Kamniškim sedlom, leta 1997: rimska naselbina.
- Dolga njiva pri Krvavcu, leta 1998: poznorimska naselbina (4. do 5. st. n. št.).
- Veliki stan na Veliki planini, leta 1999: pastirski stan (16. do 17. st. n. št.).
- Koren pri Krvavcu, leta 1999: naselbina iz starejše železne dobe (5. do 4. pr. n. št.) in iz rimske dobe.
- Mala planina, leta 2001: verjetno bronasta doba, počivališče?


Gorska narava je vir izjemne duhovne dediščine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Triglavski ledenik izginja
Preučevanje Triglavskega ledenika in Ledenika pod Skuto predstavlja raziskovalni projekt z najdaljšo tradicijo na Geografskem inštitutu Antona Melika, verjetno pa tudi v Sloveniji. Z opazovanjem in merjenjem smo začeli že leta 1946, to je dve leti pred formalno ustanovitvijo inštituta.


Talilno obdobje Triglavskega ledenika. (Fotografija: Borut Kranjc)

Med alpskimi ledeniki slovenska ledenika izstopata s svojo skrajno jugovzhodno lego. Predstavljata pomemben del slovenske naravne dediščine, njuno spreminjanje pa je dober pokazatelj podnebnih sprememb v Evropi, zato z rezultati opazovanj sodelujemo v mednarodni izmenjavi podatkov o stanju ledenikov.

V prvem letu opazovanja je bila postavljena mreža merilnih točk, od katerih smo merili razdaljo do ledenika. Na podlagi teh meritev smo izdelali skico obeh ledenikov in izračunavali njuno površino v posameznih letih. Triglavski ledenik se je v dobrega pol stoletja skrčil na desetino začetne površine, to je na 1,375 ha. Hkrati z vsakoletnim merjenjem in opazovanjem pa so potekala raziskovanja obsega ledenikov v preteklih stoletjih. Obseg Triglavskega ledenika v prvih stoletjih njegovega obstoja med 17. in 20. stoletjem je mogoče določiti s pomočjo morenskih nasipov. Relativno starost teh nasipov je bilo moč oceniti z analizo njihove poraščenosti z modrozelenimi algami. Od srede 19. stoletja pa je pomemben vir tudi različno slikovno gradivo, med najstarejšimi je Pernhartova Triglavska panorama.


Raziskovalci nekoristnega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Nekajkrat večje od površinskih sprememb so prostorninske, ki pa jih s klasičnimi merilnimi metodami ni moč ugotoviti. Tako smo se skupaj z zunanjimi sodelavci lotili merjenja debeline Triglavskega ledenika z georadarjem in ugotavljanja sprememb prostornine s fotogrametričnimi metodami. Uporabili smo arhivske inštitutske posnetke (od leta 1976 poteka redno mesečno fotografiranje ledenika z dveh stalnih točk na Kredarici) in stare letalske posnetke, za analizo sedanjega stanja pa smo organizirali fotografiranje iz helikopterja. Prvi rezultati kažejo, da se je samo po letu 1992 stopilo več kot 100.000 m3 ledu, kar je več od trenutne prostornine ledenika, saj izmerjena debelina na 14 prerezih nikjer ni dosegla desetih metrov. Umikanje Ledenika pod Skuto je zaradi senčne severne lege v izraziti krnici nekoliko počasnejše.


Gore so tisočletja naš dom. (Fotografije: Borut Peršolja)

Prihodnost alpskega raziskovanja
Izbrana primera raziskovanj opozarjata na nujnost delovanja v zahtevnih terenskih razmerah, če želimo vedeti, kdo smo in kam gremo. Slovenija, ki leži na stiku različnih evropskih pokrajin, vsekakor potrebuje vrhunsko usposobljene raziskovalce in njim pripadajočo raziskovalno opremo.


Znanje razstira in omogoča vpogled v součinkovanje pokrajinskih sestavin. (Fotografija: Borut Peršolja)

Potrebujemo pa tudi formalno ali neformalno koordinacijo raziskovalcev, ki bi pospeševala sodelovanje v celotnem alpskem svetu in prenos dosežkov v življenje in javnost. Raziskovalne pobude, povezane z uresničevanjem Alpske konvencije, naletijo po navadi na gluha ušesa. To dokazuje tudi odsotnost razpisov za raziskave v alpskem svetu v okviru programa medresorske delovne skupine Vlade Republike Slovenije za obeležitev mednarodnega leta gora.


Spoznavanje gora se lahko začne, a nikoli ne konča. (Fotografija: Mateja Peršolja)

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “RAZISKOVANJE SLOVENSKIH GORA”

  1. [...] leta 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Dvanajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, za izpostavljanje priložnosti ter [...]

  2. [...] 2003 11. december prvič obeležila kot mednarodni dan gora. Štirinajsto leto zapored se vrstijo znanstvene, strokovne in promocijske aktivnosti o pomenu gora za življenje, glede prihodnjih priložnosti razvoja [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !