(NE)PRIJETNA RESNICA

(Članek je bil napisan za Polet, objavljen je pa v oktobrski številki Planinskega vestnika).

Kolesarji so med nami
Tudi gorniška skupnost se – že stoletje in več – demokratično vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami obiskovalcev gora (danes izgleda, da obstajajo največje razlike v odnosu do vrhunskega alpinizma in gorskih kolesarjev). Če želimo spoštovati drug drugega je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj (s spremljajočimi pogoji življenja). Zgolj skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nekaj izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.


Znak za prepovedan promet? (Fotografija: Borut Peršolja)

Spomin na minule dni
V še ne tako davni preteklosti smo bili gorniki v enakem položaju kot danes gorski kolesarji. Še sredi osemdesetih let (prejšnjega stoletja) so bile številne lovske poti rezervirane in »zaprte«. Še v sredini devetdesetih let so plezalce (in naključne gorniške obiskovalce) kamenjali na Kraškem robu. In naj spomnim, da smo bili v planinski organizaciji sami dovolj zreli, da smo se že pred natanko petindvajsetimi leti odločili, da ne bomo gradili novih planinskih koč in novih planinskih poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.

In če že segam v zgodovino: tudi gorsko kolesarjenje ni nekaj novega, prej tradicionalnega. Kolesa so bila na primer sestavni del prvih gorsko reševalnih moštev v slovenskih gorah, pa tudi marsikateri gornik/alpinist je že zdavnaj gonil kolo (celo v Alpe, da se je čim ceneje povzpel na primer na Mont Blanc), saj je bil to odličen trening (iz dnevnikov himalajskih odprav izhaja, da so kolesa prišla prav tako na palubi čezoceanske ladje na dolgi vožnji v Azijo, pa tudi v Kathmanduju, ko se je čakalo na začetek baznega pristopnega marša).


Prikazen ali občudovanje? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot je, so pa tudi sledi kolesarske gume
Nekaj stvari je, ki jih ne maram pri problematiki gorskega kolesarjenja oziroma – če sem natančnejši – pri njegovih vnetih zagovornikih. Gre za njihove zavajajoče trditve. Ne maram simboličnega pobiranja smeti na poteh, ki ga spremlja samovoljno in nezakonito urejanje planinskih poti. Ne maram, da se vpliv gorskega kolesa primerja z buldožerji namesto s požrešnimi avtomobili individualnih obiskovalcev gora (med nje pa sodimo vsi, tudi gorski kolesarji). Ne maram, da se startno črto prečka s pozicije moči zatirane manjšine, saj naj bi bilo gorskih kolesarjev veliko (če že ne kar v startu preveč). Ne maram, da se gorsko kolesarjenje razume kot rešitev za prometno problematiko, čeprav gre le za kapljo v gorsko morje ustreznega ravnanja. Ne maram, da gorski kolesarji spregledujejo težavo njihove hitrostne pojavnosti v prostoru in času (obljudene planinske poti ob koncu tedna).


Gorniška, pardon pohodniška idila. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato je kampanja ZA gorsko kolesarjenje nenavadna. To ni kampanja za obilje in udobje, ampak za varčnost. To ni samo kampanja za več, ampak tudi za manj svobode peš obiskovalcev gora. In kar je najbolj nenavadno, to ni kampanja samo proti peš obiskovalcem gora, ampak tudi PROTI njim samim (zaradi neučakane agresivnosti). Zato ni čudno, da razprava vse bolj spominja na kriminalko, v kateri je gorsko kolesarjenje nevarni in potencialni morilec, hodeči planinec žrtev, planinske poti pa neskončno polje obremenilnih dokazov.

Souporaba gorskega sveta
A celo ko sem najbolj nezaupljivo razpoložen, opazim številne prednosti te dejavnosti v naravi. Gorskih kolesarjev in primernih poti zanje ne bo zmanjkalo. S čim jim lahko pomagam(o)?


Souporaba gorskega sveta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Na kolesarskem vrhu. (fotografija: Borut Peršolja)

Predvsem z usposabljanjem in ozaveščanjem vseh vpletenih strani ter iskanjem uravnoteženega (pravnega) okvira delovanja. Prvi del je vožnja na dolge proge – trajalo bo leta in desetletja, da se bomo navadili drug na drugega, pri čemer bodo posamezniki vedno izstopali (v dobrem in v slabem).

Glede okvira pa bo treba odgovoriti na več povezanih vprašanj. Eno od njih, na katerega morajo odgovoriti predvsem tisti, ki zagovarjajo gorsko kolesarstvo, je ali so primerno organizirani, da lahko zagotovijo ustrezno vzdrževanje ali vsaj soudeležbo pri vzdrževanju planinskih poti. Ta trenutek je jasno, da je njihov delež pri tej strokovno, kadrovsko in finančno zahtevni nalogi predvsem promocijski. Prebrisano in skoraj čez noč so leta 2007 postali statutarni del Planinske zveze Slovenije in s tem – zaradi gorniške solidarnosti – svoj delež elegantno prevalili na društvene markaciste (in planinsko organizacijo v celoti).


Gorski kolesarji polnijo planinske koče (in zvišujejo njihove prihodke). (Fotografija: Borut Peršolja)

Raba rezultatov prostovoljnega dela
Gorsko kolesarstvo je tudi turistično (=komercialno) zanimivo, zato ga turistični ponudniki veselo in pompozno oglašujejo (in na drugi strani pritožujejo zaradi omejitev). Na čigav račun? Izdatno tudi na račun planinskih poti, za katere ti isti ponudniki ne prispevajo niti evra, si pa z veseljem izmislijo novo, senzacionalno tematsko pot (za katero dobijo evropska in druga javna sredstva), ki hitro ostane brez skrbnika. Gorsko kolesarjenje je vpeto v izstrelitveni primež različnega (in ne pozabimo v odlično zdravje uprtega in lepo propagando zavitega) kapitala. Gorništvo samo po sebi nikoli ni bilo komercialno izjemno zanimivo, modne muhe smo sprejemali zadržano (pa tudi s posmehom).


Naša, pa vendar skupna pot: v javnem dobru in v javnem interesu.

Gorski kolesarji se zavzemajo za popolno odprtost prostora (=narave) za njihovo dejavnost. Omejitve bi bile samo izjeme, ki potrjujejo pravilo. V planinski organizaciji pa iz lastnih izkušenj vemo, da je edini zanesljiv način, kako omejiti – na primer vplive planinskih koč na okolje, omejitev njihove velikosti oziroma zmogljivost. Ta način vsebuje pristop »predvidi in zagotovi«. Če je uporaba tega pravila v hribih bila kolikor toliko uspešna (zlasti to velja za planinske poti), pa se je na primer v dolinskem cestnem prometu izkazala za katastrofalno. S širjenjem prostora, ki je bilo na voljo cestarjem, smo v slovenski družbi poskusili zadostiti predvidenemu povpraševanju, a se je povpraševanje povečalo, tako da je (pre)hitro zapolnilo odmerjeni prostor, s tem pa poskrbelo, da moramo spet zagotoviti več prostora in zadostiti novim cestam.


Brezpotni vplivi niso brez vpliva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je res kriva zabava?
V izhodiščih za gorsko kolesarjenje, ki jih je leta 2003 pripravilo Združenje planinskih organizacij alpskih držav (CAA), piše, da se “javni sektor s problemom srečuje z različnimi rešitvami glede na specifičnost dežele – od partnerskega prostovoljnega dogovora vseh udeleženih do striktne zakonske ureditve.” Reinhold Messner (v knjigi Berg Heil. Heile Berge? Retten die Alpe/Rešite Alpe, 1997) je še bolj odločen: “Kolesarji naj se držijo poti, ki so jim namenjene. Upoštevati je treba, po katerih poteh se lahko s kolesom vzpenjajo in po katerih se lahko spuščajo. Uporaba gorskih koles v naravnem gorskem okolju samo zaradi športne zabave je neumestna.”

V planinski organizaciji (vsaj) zadnji dve leti iščemo rešitve, ki bi jih v političnem žargonu lahko imenovali kot nekakšna sredinska opcija. V njenem okviru želimo uravnotežiti principa svobode in enakosti. V tekmovanju, ki ga omogoča svoboda, zmagujejo močnejši nad šibkejšimi – v našem primeru se zdi, da naj bi zmagovali kolesarji nad pešci. Kaj je torej pomembnejše – enakost ali svoboda? France Bučar pravi, da je »svoboda prvobitnejša, kot gon jo pozna animalični svet, od tod se ohranja v človeku. Težnja k enakosti je pridobitev civilizacije in višje religozno-moralne kulture. Toda kar je prvobitnejše, po navadi zmaguje – družbe, nastale iz revolucijskih zahtev po enakosti, nazadnje razpadejo, težnja k svobodi je močnejša. Kako združiti svobodo in enakost je namreč svojevrstna umetnost.«


Koliko prostora rabimo za hojo? (Fotografija: Borut Peršolja)


In koliko znaša svetla širina poti za kolo? (fotografija: Borut Peršolja)

V hribih ni greha
Vsekakor je v dosedanji diskusiji premalo izmenjav mnenj prav na temo odprtosti oz. zaprtosti vseh poti. Razen načelnih stališč in primerjav pravne ureditve, drugih argumentov ni. Naj v razmislek postrežem z enim, ki se nanaša na negativen vpliv zlasti v obdobju pomladne ali dežne razmočenosti tal. Zaradi žlebičastega utora in razdrapane pnevmatike gorskega kolesa nastajajo v tleh drobne vdolbine. Te vdolbine so že ob prvem dežju plitve kotanje, ki delujejo kot zbiralnik vode. Ker je ta vdolbina drobno razjedena, je delovanje vode na stene teh površin intenzivnejše, saj je tudi specifična površina sten te vdolbine večja. Zato so linijski procesi, ki vodijo v erozijo na podlagi sprva drobnih žlebičev, precej bolj intenzivni že od samega začetka, kot na primer pri hoji.

Gorski kolesarji pravijo, da se je povečevala njihova neustrašnost, zato je – posledično – v nasprotnikih gorskih kolesarjev prisotna še zavist. Ni si težko predstavljati nekoga, ki se v potu svojega obraza peš spravlja k cilju, pa ga za hrbtom na tehnično dodelanem gorskem kolesu dohiteva sanjska mladenka iz športnega kataloga. Situacija je podobna tisti iz plezanja zaledenelih slapov na konici derez, ko se nenadoma nekdo z Jezerskega pripelje na robnikih smuči z vrha mimo tebe. Jasno, da gredo planincem gorski kolesarji na živce. Psihologijo pa je treba nekoliko relativizirati, zato se novinarskemu zagovorniku v Poletu zapiše: »Veliko gorskih kolesarjev je tudi planincev … To so civilizirani in kultivirani ljudje z odlično logiko in občutkom za soljudi.« Ni pa jasno, so tisti z logiko in občutkom gorski kolesarji ali planinci ali šele presečna množica obeh?


Moj zločinec. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšno hitrost imajo gore?
Problematika gorskega kolesarjenja je tipična, odvija se v modernem kontekstu. Pripoved katerekoli vpletene strani se odvija po različnih smereh in vzporednih logikah. Vsaka od teh logik je na svoj način dosledna in notranje povezana, v sebi popolna, velikokrat tudi ravnodušna do vseh drugih. Jasno torej je, da objektivnosti (pravniki bi rekli zunanjega videza nepristranosti) ni, vendar bi rad, da gorskih kolesarjev ne ignoriramo, saj se lahko hitro znajdemo v nevarnosti, da bomo zasnovali rešitve, ki ne bodo delovale v praksi.

In spet smo pri hitrosti – zato ne prehitevajmo. Messner ponuja rešitev ko pravi, da hitrost, ki jo doseže pešec, ustreza naši naravni sposobnosti mišljenja in dojemanja okolice. Vprašanje je le, kako naj se vsi obiskovalci gorskega sveta prilagodimo temu naravnemu ritmu.


Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo? (Slovenska ljudska pesem)

  • Share/Bookmark

15 odgovorov to “(NE)PRIJETNA RESNICA”

  1. Zmrda komentira:

    1. Velika večina planincev ni nikoli narisala nobene markacije in zgradila nobene poti pa jih nihče grdo ne gleda. Sicer pa bi se meni zdelo fer, da se uporabo planinskih poti plača in da gredo ta sredstva za njihovo vzdrževanje. Letna vinjeta, za pešce 10, pa kolesarje pa 15€…ali pač nek znesek.

    2. Glede kotanje, vode in erozije – na mnogo mestih sem že prebral, da edina opravljena študija vpliva kolesarskih gum na poti ni pokazala nobenih odstopajočih posledic. Zanima me od kje podatek o teh posledicah?

    3. Komentiranje kdo se v hribih sme zabavati in kdo ne in s kakšno hitrostjo je pa…ne vem no.

  2. Pidalc komentira:

    Kot planinec in gorski kolesar bi avtorja vprašal, kolikokrat je fizično pomagal markacistom urejat poti (fizično s krampom v roki, ročno žago, …), verbalnih pomagačev je v vsakem društvo preveč. In še kdo se odzove na povabilo, ko markacisti prosijo za pomoč? In brez bojazni, da se bom komu vsiljeval. Na našem koncu bom markacistom pomagal urejat planinske kot prijateljem in sam čistil in urejal “svoje” (pozabljene stezice) kolesarske poti.

  3. cebe komentira:

    Sem kolesar in pohodnik, tudi plezalec, zato se me takšne stvari tičejo.
    Sem aktiven v PD-ih in prav tako gorsko-kolesarski vodnik pri PZS-u ter učitelj gorsekga kolesarstva.
    Najbolj me moti dejstvo, kako se vsi zagriženi pohodniki opirajo na tradicijo, na to, kaj so “naredili”, kako so zgradili poti, itd.
    A kolesarji nismo pa naredili nič? In nekdo, ki gre peš mimo papirčka čokoladice v hribih, bo kasneje očital kolesarju na koči, da nima tam kaj početi, čeprav je do koče naredil 200 všincev (ker se je do konca ceste prieljal z avtom), kolesar pa je prigonil iz doline več 100 višincev nižje in ob tem brez razmišljanja pobral smet, ki jo je pustil nek drug uporabnik gora – kako se odzvati na to oz. to popraviti?

    Narava in njeni hribi oz. gore so javno dobro – vsak je tam po svoji volji, za svojo dušo – in vsak naj tam poskrbi, kot da je to njegovo domače dvorišče (kar se tiče pazljivosti in onesnaževanja) ter sprejme vsakogar, ki se je podal na podobno pot – bos, v gojzarjih, ali s kolesom!

    Če smo pa že ravno pri vplivu na podlago, pa obstaja ena obširna in znanstvena raziskava, narejena s strani IMBA-a, v kateri dokazano kolesar uničuje podlago enako ali manj kot pohodnik! Sedaj pa še večini pohodnikov dodajte pohodniške palice, ki jih večina ne zna uporabljati primenro…

    Pa še ta isti tako uničevalni kolesar uporablja striktno samo poti, medtem ko vidimo “nedeljske” pohodnike kamor nam oko seže, ko stopicajo po rožicah in ostalih rastlinicah, in po možnosti še te (zaščitene) rastlinice trgajo za spomin, za šopek! (kolesarji smo preveč zaposleni s trudom prigoniti na vrh in občudovanjem narave kar iz sedla kolesa)

  4. Polde komentira:

    Mene recimo tovrstno preganjanje ne gane več. Nimam več 30 let zaloge, da bi čakal na primerno zakonodajo. Po novem se vozim kjer hočem in kakor hočem. In tudi kadar hočem. Kdor se jezi, naj se jezi.
    Je pa potrebno povedati, da mi (nam) v večini primerov planinci aplaudirajo in čestitajo, da si upam(o) it “tam dol”.
    Tako je to. Kako bi moralo bit? S tem naj se ukvarjajo drugi. Mene več ne briga …

  5. cebe komentira:

    Pidalc, podobna zodba pri nas. Edino pri nas je še tako, da imamo ultra sposobne markaciste – po več letih, ko na tistem mestu pot ni nikoli obstajala, novo je pa naredil tekmovalec v motošportih, ki je tam treniral na res strmem in težkem terenu, pred kratkim naredijo markacije in na vrhu šktalio s štampiljko; v neposredni bližini markirajo bližnjico, ki je nastala zaradi pohodnikov v zadnjih parih letih, ipd.
    No, osebno čistim, odstranjujem drevesa in veje, ter na splošno urejam “naše, kolesarske poti” (naše zato, ker jih pohodniki ne uporabljajo) in pravtako pohodniške – edino kar planinci na pohodniški poti naredijo je, da odstranjujejo ovire/zapore, s katerimi zapiram bližnjice, ki nastajajo na novo!

    Polde, vse več nas je takih oz. smo še skozi takšni in ja, večina pravih pohodnikov je navdušenih, težijo le tisti, pisarniški, nedeljski pohodniki! (pa še to zelo redko, primer na leto maksimalno)

  6. aljaž komentira:

    mislim da kolesarji bolj skrbimo za poti. to vem iz lastnih izkušenj. kadarkoli je lomilo veje ali drevesa in so bili čez stezo smo jih s prijatelji odstranili. planinci pa so šli samo lep čez drevo!!!!!

  7. urby komentira:

    “Jasno, da gredo planincem gorski kolesarji na živce.” Meni se to še nikoli ni primerilo, resda se izogibam preobljudenim potkam in vikendom, a še vsak moj podvig, ko sem slučajno že naletel na koga iz zgoraj omenjene skupine se je končal z prijaznim pozdravom iz obeh strani. In velikokrat tudi na vzpodbujanje in odobravanje iz strani planincev ali pohodnikov, kakorkoli jih že imenjujemo.
    Kar se tiče sodelovanja pri vzdrževanju poti:
    Koliko pohodnikov in planincev, ki uporabljajo vse te poti je aktivnih pri teh dejavnostih? Najbrž je odstotek podoben pri planincih in kolesarjih. Majhen, a nezanemarljiv. Koliko gorskih kolesarjev je obenem tudi pohodnikov? Koliko planincev je tudi gorskih kolesarjev?

    Vse je precej odvisno od vsakega posameznika, od človeka samega, ne pa od tega kateri ’skupnosti’ pripada. Nihče me zaradi tega, ker sem na hrib prilezel s kolesom, ne more obtožiti, da sem slab človek, ali obratno, ker sem pripešačil, sem pa dober človek. Ali pač?

  8. Pidalc komentira:

    Zgleda da je povsod enako. Sami očistimo pozabljeno stezico, potem pa si jo pričnejo lastiti drugi. Drugače pa s pravimi gorniki nimam nikoli težav, ker me poznajo in se srečujem tako peš kot na turnih smučeh.
    Zanimivo je tudi, da pozimi ali pa v slabem in mrzlem vremenu, nikoli ni slabega komunikacije med pohodniki in kolesarji. V takih razmerah vedno srečaš ljudi, ki resnično ljubijo in potrebujejo gore. Tisti skoraj vsi razumejo tudi nas kolesarje, da radi zahajamo v gore tudi s kolesi.

  9. Grega Stopar komentira:

    Z marsičem napisanim se celo strinjam z avtorjem, ampak žal samo z nepomembnimi stvarmi. Kar me vedno znova preseneča je dejstvo, da si sploh ne povemo o čem se pogovarjamo. Ne borimo se za to, da bi imeli gorski kolesarji svojo pot s Triglava ali pet tisoč kilometrov novih poti po Sloveniji. Število legalnih poti za gorske kolesarje v Sloveniji (pravih poti, ne kolovozov in makadamov) je enako 0 metrov!
    Zgrajenih je nekaj zares kvalitetnih poti, ki dokazujejo, da je vpliv na okolje zanemarljiv, a so te poti zaradi zakonodaje v ilegali in zanje vedo le redki, ali pa so zgrajene na zasebnih zemljiščih. Poudarek je na zgrajene, saj to niso obstoječe poti, kaj šele markirane obstoječe poti.
    O konfliktih s pohodniki in planinci pa to – če grem lahko v Ljubljani na lepo nedeljo sredi dneva za dve uri na kolo in se praktično stalno vozim po odličnih poteh (stranskih, ne glavnih) in praktično ne srečam žive duše, potem mi nekaj pravi, da je prostora resnično dovolj za vse in tako oster nastop s tako rigoroznimi prepovedi ni potreben in utemeljen. Gorskih kolesarjev je res veliko, največ na že zdaj legalnih terenih (kolovozi, makadami), veliko v sredogorju na planinskih in gozdnih poteh, izredno malo v visokogorju, ki se ga tako rado izpostavlja. Vsaj po slikah in posnetkih, ki so vidni na spletu, pa so znani obrazi večinoma tako ali tako člani PZS. Običajen gorskih kolesar nima ne znanja, ne želje da bi šel s kolesom na te terene.
    Še na kratko o vplivu gum – tudi mene zanima od kje raziskava o žlebičih plaščev, nabiranju vode in eroziji. Že 15 let poklicno delam v kolesarstvu in spremljam svetovno dogajanje, pa še nisem videl tega. Hkrati pa se pridružujem drugemu komentatorju, ki se sprašuje o uporabi planinskih palic. Te očitno nikogar ne motijo, poti pa so bolj perforirane kot toaletni papir.
    Pa še o (če prav razumem) zanikanju komercialnega pomena – kolesarstvo je največja izmed vseh športnih industrij, gorsko kolesarstvo je največje področje znotraj športnega dela kolesarske industrije, gorskokolesarski turizem v Evropi in v svetu je v izrednem razcvetu in ni muha enodnevnica, ampak dejstvo. Ta branža v Sloveniji zaposluje zelo veliko ljudi, v večjem delu Evrope pa je kolesarstvo postalo eden izmed glavnih poletnih turističnih produktov. Pri nas pa se medtem pogovarjamo ali se sploh smemo voziti ali ne.
    Iz zgoraj napisanega je jasno, da sem zagovornik gorskega kolesarstva in takoj me lahko napadete, da sem pristranski. Zagotovo je to res, ampak to kar sem napisal lahko vedno utemeljim, tudi na bolj široko. Kar bi zares napisal pristransko nisem niti omenjal, to pa je predvsem področje o zelo majhnem številu posameznikov, ki v imenu vseh iščejo nesoglasja in delajo zdraho, namesto da bi jih vodila zdrava pamet (to zadnje velja za pripadnike obeh strani).
    Lep pozdrav vsem, se vidimo tam zunaj!

  10. Nino komentira:

    No koliko prostora potrebujejo pohodniki?
    http://geopedia.si/#T105_x420421_y43743_s17_b2

    Na slavniku je razmerje med kolesarji ter pohodniki v najboljšem primeru 1:100.

  11. Marjo komentira:

    To so vse avtohtoni slovenski problemi.

    Jasno, da gredo planincem gorski kolesarji na živce? Zakaj že?
    V vsaj 5 let se vozim v tujini po visokogorju in še nikoli nisem videl jeznega pohodnika. Velika večina te celo z občudovanjem opazuje, če ima prostor se ti umakne, te prijazno nagovori v koči pa si vedno zaželjen gost med planinci in pohodniki. Občasno se celo čudijo kaj neki se ustavljam in se jim umikam.

    Izkušnje v Sloveniji pa so bistveno drugačne. Za mano so že letele palice, v eni koči pa so mi jezno grozili s policijo, če se bom spustil po 2-3 meter široki mulatjeri.
    Seveda večina ljudi je čisto v redu a vedno se med njimi najde kak “Kučan”, ki te grdo gleda in te tudi nagovori v smislu “pojdi proč, tukaj nimaš kaj početi”. Dokler pa bodo taki posamezniki kroili legalnost kolesarjenja znotraj PZS pa mislim, da ne bomo daleč prišli.

    Jaz se s teh for ne grem več (sem preveč star da bi čakal 10 let na spremembo), naj zgubljajo energijo drugi…

  12. David komentira:

    g.Peršolja bi lahko namesto pristranskega dramatiziranja napisal preprosto (in po resnici): ne maram gorskih kolesarjev.

    V naravi se vedno vzpostavi ravnovesje. Tudi na planinskih poteh se je, še predno so začeli posamezni zagreti pripadniki planincev kuriti grmado za čarovnice. In tudi srednii vek ter inkvizicijo smo preživeli.

  13. Milan48 komentira:

    Z zanimanjem sem prebral ta prispevek. Zanimiv. Stopar je že vse napisal in Joc v PV in reviji Bicikel tudi.
    Dodajam povezavo na planinsko pot na Pohorju. Precej obljudena pot do Lovrenških jezer je postala taka po zaslugi pohodnikov. Kolesarjev ni niti za vzorec.
    https://picasaweb.google.com/109943342713882452598/MaloMesano2011#5639963087798064146

  14. [...] originalu gre za prispevek na blogu z naslovom (Ne)prijetna resnica, 12. 10. [...]

  15. [...] Znak je nekaj, kar stoji namesto nečesa drugega. Znak nam omogoča, da vanj in iz njega projeciramo svoje zaznave, svoja čutna sporočila, ki dobijo svoj (nov) pomen. Znak, ne samo da posreduje pomen, ampak ustvarja novo interpretacijo v aktivnem procesu življenja. Znak je odsev širšega družbenega vidika časa, v tem trenutku, v tem okolju, v tem aktualnem dogajanju. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !