KAZATI ALI NE KAZATI S PRSTOM

To je eno od tistih moralnih pravil, ki ga osvojimo že v najzgodnejšem otroštvu. Nedvomno velja, da je kazanje s prstom nespodobno, če že ne žaljivo. Ko nas prime kazalni afekt se je treba zavedati, da je najlažje kazati s prstom na druge, najtežje pa pomesti pred svojim pragom.


Se je torej kazanju sploh mogoče izogniti? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzemimo za primer pisanje. Pri literaturi, za katero plačamo, v proizvodnem procesu za kakovost skrbi najprej pisec, pa lektor, redaktor in urednik (ter seveda založba v celoti). Ponavadi so ti izdelki obrtniško brezhibni, razprava se preseli na drugo raven – ali ti je knjiga všeč ali ne. Vladimir Habjan všečno knjigo opiše kot “tisto, ki bralca plemeniti, mu ponuja doživetje, ga etično vzgaja in mu bogati spoznanja.” S sodobnimi elektronskimi mediji pa je pišočih vedno več. Tudi na področju gorništva je enako. Miran Hladnik v tem ne vidi nič slabega: “Bolje je imeti čredo slabo pišočih kot čredo zgolj beročih.”

Na blogih se da prebrati marsikaj, slabo stepena smetana na vrhu so nedvomno anonimni forumi. Pa niti ne govorim o kritizerstvu, govorim že o čisto običajnem opisovanju poti, kjer mrgoli površnosti, netočnosti in celo (usodnih) napak. Ko berem katerega od opisov na koncu niti ne vem, ali sva bila z avtorjem na istem hribu … Strokovno izrazje zahteva razgledanost, zahteva disciplino in zahteva spoštovanje dela predhodnikov.

Zato bom pokazal s prstom.

V precep sem vzel plačljivo delo, za katero nedvomno veljajo zahtevnejši standardi. Zavedam se, da je posamezen stavek iztrgan iz konteksta in da v skupnem besedilu morda sploh ne izstopa. Ali kot pravi Hladnik: “Pri vrednotenju nas nezavedno vodijo vsi mogoči motivi in vplivi (mesto objave, tuja avtoritativna stališča, ki jim slepo zaupamo, moda, poznanstvo z avtorjem, priljubljenost teme, siceršnji avtorjev sloves, rod, nazor, socialni profil.” Zato s cepljenjem posamičnih dreves (beri: napak, zadreg in nerodnosti) ne želim spodsekati vsega gozda (beri: knjige, iz katere so navedki).

Ne bom pisal o pravopisu in jezikovni kakovosti, temveč o jasnosti in nazornosti besedila, o tisti neotipljivi strokovnosti, ki postane otipljiva takoj, ko iz govorjene besede preidemo v pisanje. Pisal bom o umanjkanju poklicnega kazalca s prstom – to pa je urednik in njegova presoja za dopuščanje strokovnosti, argumentiranosti, natančnosti in doslednosti. S prstom kažem zato, da bi se vsi skupaj – še zlasti pa številni pisci (gorniških blogov) – kaj naučili. Upanje vedno umre zadnje.

Odebeljeno besedilo so navedki iz knjige. Zapisani so v vrstnem redu, kot si sledijo v knjigi. Ostalo so moji komentarji.

***
Za gornike pomembna značilnost apnenca je njegova krušljivost, ki je posledica topnosti v vodi.
Krušljivost apnenca nima veliko opraviti z njegovo topnostjo, pa tudi vsi apnenci niso krušljivi. Krušljivost je posledica tektonske deformiranosti, ki je rezultat prelamljanja kamnine. Od tod naprej pa nastopa kombinacija različnih med seboj tesno povezanih preoblikovalcev površja, zlasti zmrzalnega in temperaturnega preperevanja.


Raztapljanje apnenca v živo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ime pogorja Kamniško-Savinjske Alpe je že celo stoletje predmet razprav.
Odmevnejših, strokovno argumentiranih, razprav na to temo ni več že vsaj pol stoletja. K temu je leta 1973 veliko pripomogel geograf Peter Ficko s svojim bestseller enciklopedičnim vodnikom Kamniško in Savinjske Alpe (izšel je v štirih nakladah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško in Savinjske Alpe. Ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih. Dvoma na njegovo uveljavitev ni zasejala niti vzpostavitev novih/starih občin, k utrditvi pa je pripomogla tudi nameravana ustanovitev regijskega parka s tem imenom.

Na severovzhodu države se nad Mariborom razpotega največja vulkanska gora pri nas, Pohorje.
To je eden tistih zapisov, ki jih je treba brati večkrat. In bolj ko ga beremo, manj je logičen in manj pravilen. Geografska literatura se direktnemu poimenovanju rada izogne. Knjiga Slovenija: pokrajine in ljudje (Mladinska knjiga, 1999) govori o Pohorju kot o hribovju, pohorskem slemenu. Planinski vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije (Planinska založba, 2007) pravi, da je »Pohorje obsežno in masivno sredogorje. Nima izrazitih vrhov ali ostrih grebenov. Gre za ogromen valovit masiv, porasel z gozdovi, od daleč viden kot visoka dolga ravna črta v smeri V–Z.« Pohorje ni vulkanska gora, čeprav jo sestavljajo magmatske kamnine. Bi kaj izgubili/pridobili, če bi se zapis glasil: Južno od Drave, med Slovenj Gradcem in Mariborom, se razteza Pohorje, ki ga sestavljajo magmatske kamnine.


Nekoč smo mu rekli pohorski tonalit, danes je to granodiorit. (Fotografija: Borut Peršolja)

Osrednji del Slovenije razgibajo hribčki Posavskega hribovja, ki pa ne presegajo višine 1300 metrov.
Hribčki imajo lahko tudi zelo spodobno relativno višinsko razliko (iz Zidanega Mosta do Kuma več kot 1000 m). Ob zavedanju, da je Posavsko hribovje po površini največja slovenska pokrajina, prerastejo hribčki v čisto spodobno gorništvo. Če upoštevamo še zimske razmere in dejstvo, da so tod ljudje že umirali v snežnih plazovih, potem je ljubko podcenjevanje še manj na mestu.

Poleg številnih podzemnih jam, po katerih slovi ta predel (»kraško območje na Primorskem«), si lahko tu privoščimo prave gorniške pohode, pa čeprav ne višje od 1000 metrov nad morjem. Na nekem drugem mestu v knjigi pa: Tura je zahteven visokogorski izlet.Izlet, pohod, tura. So to res sinonimi = enakopomenke? (O tem več v samostojnem prispevku, ki ga bom pripravil do konca poletja).

Na reki Soči so nastale soteske, ki jim pravimo korita.
Korita Soče v skladu z geografsko terminologijo niso soteske. Prav zato so to korita (ki so lahko del soteske). Sicer so vodna telesa ujeta tako v korito, kot v strugo.

Zavajajoča skica poti.

V Sloveniji od leta 1991 velja kategorizacija planinskih poti. Ta je od leta 2007 tudi vključena v zakon o planinskih poteh. Na zemljevidih tako za zelo zahtevne poti uporabljamo pikčasto črto, za lahke poti pa neprekinjeno črto. Skica je zato zavajajoča, celo nezakonita (v nasprotju z 8. členom omenjenega zakona), saj sta tako Slovenska kot Italijanska pot na Mangrt zelo zahtevni.

Proti koncu poletja skoraj izgine tudi podobno, vendar še manjše snežišče pod severno steno Skute v Grintovcih, ki smo mu včasih tudi ponosno rekli ledenik.
Ledenik pod Skuto ali Skutin ledenik je še vedno zemljepisno ime, ki pripada avtorjevemu »manjšemu snežišču«. Kot pravi Tuma (1925) so zemljepisna imena največkrat nastala z »… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …« Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne večstoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine. Z razvojem pokrajine (sem sodijo tudi podnebne spremembe ali spremembe v rabi tal) pa so se spreminjala tudi zemljepisna imena, zato v sebi nosijo sporočila o pretekli rabi ali podobi pokrajine (spomnimo se na Goli vrh nad Jezerskim ali Bukovec na Veliki planini).


Mogočnost nekdanjega ledenika skriva nebogljenost sedanjega ledenika. (Fotografija: Borut Peršolja)


Goli vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med kačami velja omeniti strupenega gada in modrasa, o katerih je nekaj zapisano v poglavju o nadlogah.
Umestitev kač v poglavje z naslovom nadloge odraža vrednostni sistem, ki ga težko umestimo v vsaj nevtralni kontekst biotske raznovrstnosti ter ekološke vloge strupenjač v naravi.

Botaniki so bili med prvimi, ki so obiskali slovenske gore kot nedomačini brez neposrednih gospodarskih koristi, zato je rastlinstvo dobro raziskano in opisano v strokovni literaturi.
Ta (s strahospoštovanjem prežet) razsvetljenski pogled je danes v veliki meri že presežen. (Pa pri tem dobrohotno odmislimo, da je tudi v znanstveni izmenjavi herbarijev velikokrat šlo za neposredno trgovanje.) Novejša arheološka izkopavanja (Velika planina, Divje babe, vznožje Krna, območje Železne poti na Pokljuki …) kažejo, da je bil sedanji slovenski gorski svet obljuden že davno prej (še zlasti pa od rimske dobe dalje), predno so tja začeli hoditi »botaniki brez neposredne gospodarske koristi«. Da med domačini (to je pastirji, lovci – zanimivo, da vedno uporabljamo samo moško obliko) ni bilo nikogar, ki bi ne zašel tja tudi iz motivov, ki so danes prevladujoči, je malo verjetno. Nenazadnje o tem »pogumu, strasti po raziskovanju« govori tudi pripovedka o Zlatorogu in birokratsko natančni vpisi v srednjeveških urbarjih.

Ljudje pod gorami so skozi stoletja razvili posebno gospodarsko dejavnost, ki je izkoriščala največ, kar se je dalo potegniti koristnega iz gorskega sveta. Na primernih krajih na nadmorskih višinah do 2000 metrov so nastale planine, na katere so se v poletnih mesecih preselili pastirji z živino ali drobnico.
Prve planine (brez stanov) so nastale nad naravno gozdno mejo, saj je narava že sama po sebi s planim (= neporaslim, odprtim) svetom olajšala delo pastirju pri krčenju površin. Višina 2000 m pri tem ne igra posebne vloge, saj ne predstavlja nobene (to je na primer temperaturne, padavinske) omejitvene meje (pri tem ne gre zanemariti t. i. borealne dobe med 11. in 14. stoletjem, ki jo glede na pogoje bivanja imenujemo podnebni optimum).

Naravna omejitev (poleg naklona površja in prisotnosti izvirske vode) za začetek paše je začetek rasti trave, ki sovpada s temperaturnim pragom 5° C. Iz Grintovcev je znano, da so Jezerjani pasli recimo na Podih (bivak je na višini 2100 m). Vsekakor pa se na teh pašnih površinah ni paslo govedo, tudi stalna prisotnost pastirja je bila redka. Drugače pa je bilo na območjih pod naravno gozdno mejo, ki jih je kasneje na različne načine krčil človek in tudi opremil s pastirskimi stanovi. V zapisu so problematična tudi stoletja: novejša arheološka dognanja kažejo na prisotnost človeka v gorah že tisočletja (na Veliki planini vsaj tri tisoč let).


Veliki podi – nekdanje pašno območje. (Fotografija: Borut Peršolja)

V minulih desetletjih je planšarstvo razen redkih izjem skoraj v celoti zamrlo, danes pa marsikje ponovno oživlja. Tako še pasejo na Veliki planini nad Kamnikom, nekdanjem največjem pastirskem območju pri nas …
Pastirstvo nikoli ni (skoraj) v celoti zamrlo. Kar bi lahko bil splošen in povsod razširjen pojav (trend) je zmanjšane števila prepašene govedi in drobnice, v zadnjih desetletjih pa tudi zaraščanje pašnih površin. Velika planina je še danes največje sklenjeno pastirsko območje pri nas in tudi v širšem alpskem prostoru.

Več kot 200 planinskih društev …
V času nastajanja knjige je bilo v PZS vključenih 269 društev, danes jih je že 276.

Oživitev je bila tokrat politično obarvana, kajti Skalo so ustanovili desno usmerjeni kot konkurenco Planinski zvezi, ki da je preveč leva! Kot protiukrep je vodstvo PZS pred nekaj leti hotelo celo prepovedati rabo besed »gornik« ali »gorniški«.
Pri polemiki o besedi gorništvu (to se je dogajalo oktobra 2008) ni šlo za nikakršen protiukrep vodstva proti Zvezi gorniških klubov Skala (z njo je takratno vodstvo celo podpisalo dogovor o sodelovanju), šlo je predvsem za osebni obračun tedanjega predsednika PZS in častnega člana PZS Ekarja z opozicijo (kot jo je sam imenoval). Dejstvo pa je, da imamo v Sloveniji dve planinski organizaciji: Planinsko zvezo Slovenije in Zvezo gorniških klubov Skala. Ob priliki konference slovenskih planinskih društev iz zamejstva in tujine v letu 2008 smo izvedeli, zakaj tudi so se ustanovili: “Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.”

Prvi vzpon na najvišjo goro Triglav je tudi začetek zabeleženega obiskovanja gora pri nas.
Pri vzponu na Triglav, na podlagi že omenjenih arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. Morda je avtor to celo želel povedati z besedo zabeležen, vendar so zabeleženi tudi vzponi, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšnje smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”

Kugyjev spomenik v Trenti. (napis v knjigi pod fotografijo)

Na fotografiji je seveda Bosov Tine v Kamniški Bistrici.

Nič nenavadnega ni, če obiskovalec, ki v koči prenoči, ne naroči večerje, temveč poje hladno hrano, ki jo je prinesel s seboj, na žalost pa v nekaterih kočah oskrbniki tega ne pustijo.
Hm. Od česa že se preživljajo planinske koče? Od članarine in planinskega popusta za prenočevanje? Položaj planinskih koč v Sloveniji je v temelju drugačen kot drugod v Alpah. Začenši z lastnino, saj so lastniki planinskih koč planinska društva in ne osrednja zveza. Koče tudi niso deležne nikakršnih davčnih vzpodbud (drugje so koče, ki so dostopne le peš, oproščene plačila DDV), za njihovo vzdrževanje in sanacijo ni sistemskega (turističnega, okoljskega) vira financiranja. Administrativno okolje je društva v zadnjih letih prisililo, da jih oddajajo v najem. Koče tako zagotavljajo tudi delovna mesta, zato je vzpodbujanje preskrbe s seboj prineseno hrano ostanek preteklosti.

Odnos do psov in drugih živali je v kočah odvisen od oskrbnika.
V prvi vrsti to določa pravni red PZS oz. Pravilnik o upravljanju in poslovanju planinskih koč ter Hišni red za planinske koče PZS (»Psov in drugih živali ni dovoljeno spuščati v planinske koče.«). Ta pravila morajo oskrbniki in najmeniki spoštovati. Od tod naprej pa se izkaže osebna nota oskrbnika, ki v okviru danih možnosti lahko ustrezno poskrbi tudi za štirinožce.


S kužkom? (Samo Jenčič, Ciciban, 1998)


Ali brez kužka? (Samo Jenčič, Ciciban, 1998)

… velja tihi dogovor, da naj se novih poti na preostale brezpotne vrhove ne bi več gradilo oz. označevalo.
Sploh ne gre za tihi dogovor (razen če smatramo pri tem črke na papirju, ki pač ne govorijo), saj je to usmeritev sprejela Skupščina PZS leta 1987 z dokumentom Slovenski alpski svet in planinska organizacija, dopolnila leta 1999 z Vodili pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ter zapisala tudi v obrazložitev Zakona o planinskih poteh.

S stališča varstva okolja nam taka možnost dostopa motorizacije v naravo gotovo ni v ponos, po drugi strani pa nam velikokrat prihrani marsikatero urico dolgočasne hoje do cilja.
Nenavadno se zdi, da vodnik, ki promovira hojo, govori o dolgočasni hoji. V dolini zelo cenjena mobilnost se je preselila tudi v gore. To pomeni, da se lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, največkrat pa kar neurejena parkirišča, postajajo izhodišča planinskih poti. Planinska pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, oznak na poti se ne obnavlja. Zato morajo (redki) obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, požirati oblake prahu in avtomobilskih izpuhov. Mauro Leveghi, predsednik regionalnega sveta Trentina je na strokovni konferenci CIPRE povedal »da je področje gora na višini od 500 do 1500 m turistom popolnoma neznano …«. Ta gozdnata območja pa so zanimiv cilj za družine z majhnimi otoki, za starejše in za ljudi z obolenji, ki jim vročina ali neposredno sonce ne ustrezajo.

Na severnih straneh ponekod ostanejo snežišča skoraj do konca poletne sezone, to je do približno konca septembra.
Podnebne spremembe ¬ povišanje temperature v Alpah je v zadnjih dvajsetih letih preseglo 2° C ¬ je naredilo svoje. Konec septembra (meteorološko poletje se konča 23. 9.) na severneh straneh ostenij praktično ne ostane nič več starega snega, niti na Triglavskem ledeniku ne. Vsekakor pa je tako opozorilo na mestu zlasti na začetku poletne sezone.

Zlatorog je bil bel gams z zlatimi rogovi …

V besedilu je pravilno napisano, da je bil Zlatorog gams. Objavljena pa je fotografija kozoroga s podnapisom: “Na sliki je kozorog, Zlatorog je vendarle samo bitje iz pripovedke.”

Ker se apnenec zelo rad kruši, je kljub veliki previdnosti včasih nemogoče preprečiti, da se pod našimi nogami ne sproži kamen …
Res je, da je gorništvo tvegana dejavnost in da moramo znati sprejeti tveganje (vključujoč tudi nesreče z najhujšim izidom). Krušljivost pa se nedvomno povečuje: zaradi podnebnih sprememb gore pozimi niso več temperaturno in snežno konzervirane. Ključni dejavnik zmrzalnega preperevanje je število temperaturnih prehodov nad in pod ledišče. Teh prehodov (tudi znotraj istega dneva) je vedno več, posledično je ta proces intezivnejši, na poteh pa več padajočega in odpadlega kamenja. Uporaba čelad je zato priporočljiva tudi na poteh, na katerih je bila pred desetletjem varnost relativno precej višja kot danes. K temu svoj delež prispeva tudi večje število obiskovalcev gora kot v preteklosti.


Zelo popisana geološka zgodba. (Fotografija: Borut Peršolja)

V zadnjih letih se je povečalo število večjih podorov v stenah. Geologi trdijo, da je razlog premikanje geoloških plošč. Zato priporočajo, da se ne zadržujemo po nepotrebnem pod krušljivimi stenami še zlasti med nevihtami, ki ponavadi tak geološko pripravljen odlom tudi dejansko sprožijo.
Podorni procesi so bolj kot s tektoniko povezani s procesi, ki sem jih opisal glede krušljivosti. Ob tem velja spomniti, da je zaradi višjih temperatur iz Slovenije izginila ničelna temperaturna meja (ta je bila domnevno na višini 2700 m). Območje nekoč stalno zamrznjenih tal je torej izginilo, zato so se porušila tudi notranja ravnovesja v kamnini. Nevihte so res da zlovešče, pa vendarle v geološki zgodovini ne igrajo pomembnejše vloge – so pa vsekakor učinkovit prenašalec drobirja iz višje ležečih območij v dolinska območja. Bi bilo pa zanimivo videti, kateri geologi trdijo citirano vsebino.

Kače: Pik je neprijeten … Pičijo le … Če nas doleti smola, da nas ugrizne kača …
Enkrat pik, drugič ugriz. Ker imajo kače zobe, je njihovo dejanje ugriz in ne pik.

Če ne moremo pričakovati zdravniške oskrbe v dveh urah, lahko rano tudi izsesamo.
Ta postopek prva pomoč odsvetuje že približno dve desetletji zaradi možnih stranskih posledic takšnega ravnanja. Ustna votlina je namreč polna različnih razjed, zato lahko strup hitreje preide v kri.

Najboljšim alpinistom je v čast, da prostovoljno sodelujejo v Gorski reševalni zvezi Slovenije.
Če pomeni beseda najboljši hkrati tudi vrhunski, potem zapisano ne velja. Vrhunski alpinizem je danes tesno povezan s profesiolnalnostjo oz. poklicnim ukvarjanjem z alpinizmom. To pa ni združljivo z dodatnim tveganjem, ki ga pomeni aktivno reševanje v gorah. Vrhunskih, torej najboljših alpinistov je med gorskimi reševalci vsekakor manj kot v preteklosti. Ali kot pravi eden med njimi: »Kadarkoli sem sodeloval pri reševanju, to ni bilo v ničemer povezano s častjo/dostojanstvom/ponosom. Reševal sem vedno zato, ker čutim moralno odgovornost, da pomagam, če je to v moji moči. Učinkovitemu reševanju in prostovoljstvu je čast verjetno bolj breme kot morebitna zdrava motivacija.«

Pri tem ji največkrat pomagajo helikopterji slovenske policije ali vojske. Če pomoči ne potrebujemo, dvignimo levo roko, desno pa držimo stran od telesa v približni obliki črke N (no).

Slika in besedilo se razlikujeta (helikopter namreč gledamo obrnjeni z obrazom proti njemu, v hrbet pa nam v idealnem primeru piha veter). Pravilen zapis bi se glasil: … dvignimo desno roko, levo pa držimo stran od telesa …

***

Za konec pa še o blogih, ki jih Hladnik šteje (zgolj) kot stopnico k pravemu pisanju: “Tam (na blogih, opomba BP) se kalijo dobra peresa, ki jih potem lahko “dvignemo” na raven revijalne in knjižne objave.” Moja izkušnja je drugačna: z revijalnega (torej plačanega) pisanja sem presedlal na (prostovoljski) blog.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “KAZATI ALI NE KAZATI S PRSTOM”

  1. [...] Alpe (izšel je v štirih izdajah). Kar je Tine Mihelič za Julijce, Stanko Klinar za Karavanke, je Peter Ficko za Kamniško-Savinjske Alpe. Celostno ime gorstva se je ustalilo v vodnikih in na zemljevidih, zato [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !