S KOLESOM V SLUŽBO

Ob besedah kolo, kolesarjenje ali kolesarstvo še vedno najprej pomislimo na šport in rekreacijo, hkrati pa te aktivnosti pomagajo odpirati vrata vsakodnevni kolesarski mobilnosti iz potrebe. Recimo za vsakodnevno pot v službo. Od sredine maja do sredine oktobra vsak dan prevozim dobrih 35 km na dan (iz Domžal do Ljubljane in nazaj), kar mi je v veliko zadovoljstvo.

Če bi bila na celotnem odseku na voljo urejena in varnejša kolesarska steza in če bi bili vozniki bolj strpni, potem bi me s kolesa težko sneli. Seveda kolesarske steze niso nujno najbolj pomembna stvar, ki jo kolesarji potrebujemo. Nizozemci v svoji navodilih CROW omenjajo pet osnovnih pogojev, kakršna bi morala biti kolesarska infrastruktura:
- varna (mešanje z umirjenim prometom ali na posebnih, dobro oblikovanih površinah),
- direktna (vodenje kolesarjev do cilja po najkrajši in najhitrejši poti),
- povezana (neprekinjeno povezana v omrežje),
- udobna (gladke površine, zravnani robniki in klančine, brez ovir …),
- atraktivna (vodenje kolesarjev mimo znamenitosti, drevoredov, vode, klopi …).

Na moji vsakodnevni vožnji se vse zgoraj našteto prepleta in dopolnjuje.

Letos sem v kolo investiral 35 evrov: zamenjal sem oba plašča in zračnici in izvedel splošni servis pri mojstru Pavliju v Stobu (priporočam, se mu pozna, da je dolgo delal v Rogu). Prihranek je torej znaten, še zlasti če pomislim na okoljsko vrednost, pa tudi mojo kondicijo.

In kaj vse človek opazi na vožnji! Od čudovitih prizorov, ki jih ponuja pokrajina, do stvari, ki me oblikujejo in silijo k zrelosti. Ob opazovanjem voznikov in voznic, njihovega telefoniranja med vožnjo, v drugi roki pa je cigareta in kava, neprevidnega speljevanje z izvozov hiš, pa se seveda rojevajo tudi domislice: vsaka putka zraste v kuro in vsako pišče v petelina. V vozniški kulturi nam manjka še veliko.

In še en kolesarski vic:
Ali veste, kakšen je gorenjski zajtrk? Dve jajci na kolo, pa v službo.

Pa srečno!


Prevozno sredstvo – kolo Marin, staro približno deset let. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stob – najnevarnejši odsek na poti. Tu velja zakon močnejšega in tesna srečanja z avtobusi ter tovornjaki so vsakodnevna karma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pri Avtoservisu – rezervirano za kolesarje, L (lokalna) 042 (številka kolesarske povezave) je del Državne kolesarske mreže. (Fotografija: Borut Peršolja)


Načeloma je ureditev OK, v praksi pa … Vprežnega vozila še nisem srečal, razen če pomislim nase in kolesarske “sotrpine”. (Fotografija: Borut Peršolja)


Proti Depali vasi – ta del je znan iz afere Smolnikar. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pesek na tleh in zaraščenost zmanjšujeta uporabo zavarovanega hodnika. Vsi se raje vozimo po cesti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin ohranja sloves najdaljše slovenske občine. Ko pritisnete na prožilec semaforja, se pokaže zloglasna številka 99 (sekund). In čelada, gospod motorist? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarska infrastrukturna idila (do sem rabim približno 10 min). Na drugi strani ceste pa je izvedba precej slabša: preveč drogov za razsvetljavo, strmi dovozi in zato zmanjšana hitrost kolesarjenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ali kdo vidi znak za prepovedan promet? (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzinska vaška posebnost – dobrih 100 m makedama, ki v dežju postane ulica stoterih jezer. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skozi trzinsko obrtno cono – visoki robniki na vsakem koraku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Do sem približno 15 minut. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni kaj, bo treba čez cesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gostota prometa in hitrost sta na tem delu največja, semafor pa tudi izredno dolg. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prometni koridor – železnica, cesta, kolesarska s pločnikom. Čeprav je tale ovinek za marsikoga popolnoma odveč, pa so jutranja srečanja z živalmi na polju zelo privlačna. (Fotografija: Borut Peršolja)


Navkreber, a poživljajoče. (Fotografija: Borut Peršolja)


Križišče Litijske Zasavske in Štajerske ceste, polovica poti, 20 minut. Po napačni strani se (žal) peljem slabih 100 m, potem pa pred bencinsko črpalko zavijem na kolovoz. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razdrapana ježa savske terase, ki se izteče v “pokopališče”. Gre za kratek odsek ob obvoznici, kamor se pogosto z zadnjimi močmi privlečejo povožene živali. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pogled nazaj – da se peljati, vendar previdno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Smer Črnuče in na koncu polja levo skozi industrijsko cono mimo Energomonta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Makedam ob severni ljubljanski obvoznici. Kaj je bolj škodljivo: prah ali izpušni plini? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj pa čelada? (Fotografija: Borut Peršolja)


Katera reka teče pod savskim mostom? (Fotografija: Borut Peršolja)


Narod naš dokaze hrani ali spomin na Ivana Zidarja na podvozu v Stožicah. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prehitevalni izziv – se mu je sploh mogoče netekomovalno upreti? (Fotografija: Borut Peršolja)


Na eni strani stadion in dvorana … (Fotografija: Borut Peršolja)


… na drugi hipodrom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Uvoz na kolesarsko stezo, obremenjen s prometnimi znaki. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spet na kolesarski stezi – iz Stožic čez severno obvoznico in po kolesarski proti Smeltu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimo Smelta proti sodčku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najbolj zaraščeni del kolesarske steze – od AMZS proti stadionu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Dunajski cesti – od bežigrajskega stadiona proti Astri. (Fotografija: Borut Peršolja)(Fotografija: Borut Peršolja)


Kolikor se le da – vožnja ob desni strani omogoča hitrejšim prehitevanje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Dunajski cesti – od Astre proti Črni vdovi. Nekateri tudi v nasprotno smer … (Fotografija: Borut Peršolja)


Najbolj nepregleden del kolesarske steze v križišču Dunajske in Tivolske. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vmesni cilj – službena kolesarnica, po dobrih 40 minutah vožnje (glede na semaforje se potegne tudi na 45 minut). Popoldan pa nazaj, ponavadi čez Ježico do križišča Zasavske in Štajerske ceste. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “S KOLESOM V SLUŽBO”

  1. sss komentira:

    Lepo, da imate v službi na voljo kolesarnice s primernimi količki za priklepanje.
    Jaz tega luksuza nimam :)

  2. voznik komentira:

    Kje si ti našel križišče Litijske in Štajerske ceste v Ljubljani? :)

    Verjetno misliš Zasavske? Litijska poteka južno od Ljubljanice, glede na to, da omenjaš ene od največjih prometnih vpadnic v Ljubljano, bi to lahko vedel. Sicer pa vsaka čast za tole pot :)

  3. Nordstar komentira:

    Pohvalno.

  4. Mavrična komentira:

    Heh, in sem mislila, da sem frajerka jaz, ki naredim slabih 14 km na dan na kolesu (dom-služba-dom). No, saj sem, ker sem se letos spomnila, da imam kolo in da ga lahko uporabim za pot v službo ;) :D Vsekakor pa čestitam za pogum vozit se tam, kjer je precej ozko in nevarno.

  5. [...] Z vlakom se vozim nepretrgoma od 1. septembra 1986, ko sem šel v prvi letnik tedanje Srednje pedagoške šole na Resljevi cesti v Ljubljani. Polnih dvaintrideset let vztrajam, z vsakoletnim nekajmesečnim varanjem, ko grem v službo iz Domžal s kolesom. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !