PET PREDMETOV – DELOVA RUBRIKA

Smilja Štravs me je povabila naj sodelujem v petkovi Delovi rubriki 5 predmetov v prilogi Kult. Doma se je oglasil fotograf Leon Vidic, znanec iz poklicnega življenja in tako je nastala predmetna zgodba. Tukaj objavljeno besedilo se razlikuje od časopisno objavljenega, saj je redakcijsko neobdelano in zato tudi daljše.

***


Borut Peršolja. Fotografija: Leon Vidic/DELO

Borut Peršolja je geograf, vodnik PZS, inštruktor planinske vzgoje in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Poklicni del življenja je začel kot raziskovalec Alp, zlasti zemljepisnih imen in Triglavskega ledenika (za članek o njem je dobil priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v Znanosti za leto 2003). Soavtor gorniških priročnikov in učbenikov, v lanskem letu je vodil ekipo, ki je za najmlajše pripravila dnevnike Ciciban planinec in Mladi planinec (razmnožili so se v več kot 20.000 izvodih). Izjemen poznavalec Velike planine, ki ji veliko dolguje. Najbolj uživa pri vodenju v gorah, ko razlaga zgodbe ljudi in pokrajine ter spoznava, da bo treba zgodnjo slovensko (gorniško) zgodovino napisati na novo, saj so človekove sledi v gorah stare več tisočletij. Dosleden naravovarstvenik (v službo v Ljubljano se vozi s kolesom ali vlakom) in zagovornik podnebnih sprememb.


Žepni nožek. Fotografija: Leon Vidic/DELO

Žepni nožek, ki ga imam ves čas s seboj, je spomin na starega očeta in mamo (ki mi ga je izročila v nadaljnje varstvo). Na neki izjemno praktičen način je nožič vez s koreninami, na katere moram skrbno paziti (še zlasti ob vkrcanju na letalo …). Oster, kot so moje kritične misli, uporaben, kot je moje delovanje in preprost, kot je moj odnos do vsega.


JLA in TO spominki. Fotografija: Leon Vidic/DELO

Ploščica z osebnimi podatki (njena funkcija pove, da ni več šale) in desetarski našitki JLA so vse, kar mi je ostalo iz vojske. Bil sem nabornik zadnje generacije, služil sem v Mariboru, okupiral Pekre in med streljanjem na mejnem prehodu Gederovci dezertiral in se pridružil TO. Postal sem najmlajši slovenski vojni veteran, izkušnjo mešanice strahu, poguma in ponosa, nosim v sebi kot eno najdragocenejših življenjskih izkušenj. Zgodbo zadnjega dne še nisem napisal, čeprav ves čas sili na plano.


Potovalni pripomočki. Fotografija: Leon Vidic/DELO

Vedno in povsod me spremljata tudi priročna beležka in navaden svinčnik. Spominjata me na potovanja (v temle na fotografiji, žepnik Moleskine, so ujeti Argentina, Eolski otoki, Kitajska in Koreja), ker kljub digitalnim fotografskim vtisom raje previdno zaupam tisočletni izrazni tehniki. Beseda je moje močno orodje, brusim jo na Razglednem blogu.


Everest. Fotografija: Leon Vidic/DELO

Brez gora ne bi bilo mojega življenja. V njih sem zrasel in postal to, kar sem. Ko sem diplomiral, mi je osnovnošolska profesorica zemljepisa Draga Grabnar Zalar podarila posebno številko Timesa iz leta 1953, ko sta Hillary in Tensing stopila na najvišjo goro sveta. Kamenček z Everestovih pobočij (čeprav pri Johanu nikoli ne veš …) pa mi je prinesel žal že pokojni vrhunski alpinist Janez Jeglič, ki se je nanj povzpel leta 1990. Oboje bo nekoč našlo svoje mesto v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, ki ga čutim kot svojega.


Nahrbtnik. Fotografija: Leon Vidic/DELO

H goram sodi tudi nahrbtnik. Manjših nahrbtnikov sem zamenjal že veliko, saj jih vsakodnevno uporabljam od srednje šole dalje. Tale je bil na luksemburškem dvoru, v kitajskem parlamentu, pa tudi na Šumberku. Brez njega ne grem nikamor, v njem prenašam odlične knjige, dnevno časopisje in življenjske potrebščine.

***
Odrezka iz časopisa:

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !