PRIHODNOSTI NI BREZ PRETEKLOSTI

(Na skupščini Planinske zveze Slovenije, ki je bila v soboto, 14. aprila 2012 v Ormožu, sem imel uvod k šesti točki dnevnega reda z naslovom Okvirni vsebinski in finančni program dela PZS za leto 2013. Kasneje sem bil naprošen, da to, kar sem povedal, tudi zapišem. Za pomoč se zahvaljujem Miji Stegu.)


Jaz in še številni drugi – v gorah in v dolini.

Imam zelo prijetno nalogo, saj govorim o nečem, kar še bo, zato si je treba svetlo prihodnost predstavljati čim lepše. Celotna predstavitev bo zaznamovana s prihajajočo 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva, zato bo praktično v celoti črno-bela.


Triglav. (Fotografija: Borut Peršolja)

Torej ne črno-bela zato, ker so takšni časi, pač pa zato, ker gre za spomin na slovensko gorništvo in pozitivno tradicijo. Prihodnje leto bo ta točka mogoče nekoliko lažja, saj novi statut predvideva, da naj bi Planinska zveza Slovenije dobila programska vodila. Gre za nek okvir, kjer bo bolj podrobno, bolj natančno razdelano, kaj je tisto, zaradi česar smo se združili, kaj je tisto, kar nas žene v gorah in kaj je tudi tisto, kar nas žene v dolini. Podoben dokument smo v preteklosti že imeli, tega se spomnijo tudi navzoči v dvorani, zato se obeta zanimiva debata. Ko bo ta dokument sprejet, se bo bistveno lažje vsako leto pogovarjati, kaj je novega in kaj je temeljnega.


Pravila Slovenskega planinskega društva. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Zato danes ne bom govoril o tistih posameznih vsebinah, ki oblikujejo program posameznih komisij, ampak predvsem o vsebinah, ki povezujejo več komisij skupaj in kjer je treba izstopiti iz svojih okvirjev, kar je nedvomno zahtevnejša naloga. V prvi vrsti je to skrb za članstvo na vseh ravneh, na vseh področjih delovanja, z vsemi oblikami. Potruditi se moramo za vsakega človeka in vsakdo, ki ga usposobimo za varnejšo hojo v hribe je za nas dragocen. Če k temu dodamo še prostovoljnost delovanja – toliko bolje!


Odbor SPD. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Na področju članstva nas čaka še nekaj sprememb. Informatizacija, s katero smo startali letos, bo do konca leta pokazala prve pozitivne rezultate. Ti pa bodo pomagali premagati strahove tistih, ki še oklevajo. Povečevanje članstva ali spraševanje o tem, kaj je danes naš cilj, ali je to povečevanje članstva ali pa smo zadovoljni že s tem, da ohranimo sedanje članstvo, ali je cilj neka kakovostna množičnost, da obstoječe članstvo dvignemo na višjo kakovostno raven. Vse to bo stvar razprave v okviru debate o programskih vodilih.


Članska izkaznica, po letu 1948. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vse skupaj je stvar pogleda: isto zgodbo lahko gledamo obrnjeno navzdol ali navzgor. Ta nihanja v društvih dobro poznamo, saj so sestavni del društvenega življenja. Prav pa je, da kadar se dogovorimo za strateške cilje in poteze, da za njimi tudi stojimo. Kritičnost je pri tem izjemno pomembna, zato vsa društva vabimo in prosimo, da sodelujete pri teh odločitvah in da se tudi ne bojite predstaviti drugačnih rešitev in lastnih videnj.


Znak ob 20. obletnici države, po mnenju nekaterih graf slovenske krize. (Fotografija: Borut Peršolja)

Komisija za alpinizem vztraja pri uveljavljenem vzorcu: to je podpora vrhunskim vzponom doma in v tujini, drugo področje je usposabljanje in skrb za varnost v gorah. V luči novega statuta pa se nakazuje tesno povezovanje s Komisijo za odprave v tuja gorstva. Obeta se nam investicijski projekt v šoli v Manangu (Nepal) s sredstvi državne razvojne pomoči – osnovni pogoj za izvedbo je zaprta finančna konstrukcija. Srečanje alpinistov veteranov je tudi ena od stalnic, ki jih skušamo aktivno vključiti v dogajanje Slovenskega planinskega muzeja: s svojimi zgodbami bi lahko ob vodenju obiskovalcev v živo predstavljali oblikovanje zgodovine.


Plezanje doma in po svetu. (Fotografije: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Komisija za planinske poti je tista ki ima na skrbi eno najpomembnejših nalog – 9000 km planinskih poti, to so tiste zgodbe ki v prvi vrsti zagotavljajo varnost v gorah. Pred komisijo je cela vrsta izzivov: na eni strani imamo področja, kjer markacistov manjka, na drugi strani se odpira razprava o dvonamenski rabi planinskih poti. Današnja razprava je že pokazala, da so možne rešitve, da je možno premakniti tudi stvari v naših glavah. Komisiji želimo, da bi s katastrom poti prišli do orodja, s pomočjo katerega bi lahko pokazali in dokazali, kaj vse mi na naših poteh v resnici počnemo. Razmerje med številom markacistov in številom kilometrov na enega markacista trenutno ugodno, zavedati pa se moramo, da je starostna struktura takšna, da se to lahko hitro spremeni, zato moramo z vsemi aktivnostmi in tesnim povezovanjem z vodništvom, bodisi z drugimi strokovnimi delavci še okrepiti ter poskrbeti in še koga navdušiti, da bo prijel za čopič in barvo.


Zlata doba označevanja planinskih poti. (Fotografije: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Komisija za športno plezanje: že danes smo začutili velik razmah zlasti v tekmovalnem delu. Želeli pa bi, da bi športno plezanje prepoznali kot družinsko športno gorniško zvrst. Rekreativni značaj je izjemno pomemben. Da je v naravi že tako, se lahko prepričamo ob obisku katerega od plezališč, ko je ob vikendih tam polno ljudi, tudi družin z majhnimi otroki, ki skupaj preživljajo izpolnjen prosti čas. To je nekaj, kar do sedaj nismo poznali, na to nismo bili pozorni, zato želimo tudi s pomočjo sredstev planinskega sklada vzpodbuditi večje sodelovanje med Komisijo za športno plezanje in Mladinsko komisijo in prepoznati, da so mladi pravzaprav povsod, ne smo v Mladinski komisiji, temveč tudi na drugih področjih planinskega delovanja.


Plezanje. (Fotografija: Tomaž Bevk)


Umetna plezalna stena. (Fotografija: Borut Peršolja)

Komisija za varstvo gorske narave ni tista, ki s svojim nestrinjanjem zavira razvoj, temveč je tista, ki s svojim znanjem, izkušnjami, primeri dobre prakse vzpostavlja ravnovesje in vleče rdečo nit ustreznega ravnanja.


Iz majhnega raste veliko. (Fotografija: Borut Peršolja)


Biti z naravo. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Če kje, potem na tem področju velja, da se z administrativnim ravnanjem ne da doseči veliko, da pa je najučinkovitejša pot usposabljanje in ozaveščanje. Program Varuh gorske narave si je našel svojo mesto, upajmo, da bo tako tudi s kodeksom Vrednotenja gora in posegov v gorski svet. Želeli bi, da bi končno začeli uresničevati tudi katerega od projektov Alpske konvencije in da bi sprejeli trdno idejno podlago za prihodnje delovanje Varuha gorske narave.

Naslednja je mladinska komisija, ki je steber, ki daje utrip planinski organizaciji, z vidika celote pa bi veljalo razmisliti o organizacijskih prijemih in zmanjšanju števila odborov, da bi bila komisija še bolj učinkovita, kot je danes. Smer, poti, izzivi, akcije, inovativni projekti, ki jih izvajajo, pa so tisti, ki bodo tudi v prihodnje deležni naše podpore. Upamo pa, da se bo tudi število mladinskih odsekov v planinskih društvih povečevalo do te mere, da bo res upravičena trditev, da na mladih gore stojijo.


Mladi nekoč … (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)


… in danes. (Fotografija: Bojana Muhič Vojska)

Eden ključnih projektov Mladinske komisije je izvedba tabornih prostorov: ideja je, da bi odkupili ali na naših zemljiščih, tam kjer je to mogoče, komunalno uredili taborne prostore za naše gorniške potrebe. Poleti imamo okrog 60 taborov na različnih koncih Slovenije, srečujemo se s številnimi omejitvami, dejavniki, zato je ta misel zelo izzivalna in dragocena, hkrati tudi finančno zapletena, vendar mislimo, da je to dober obet tudi za naše skupno prihodnje delovanje.


Tabor je zakon. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodniška komisija je najbolj vidni del gorniške dejavnosti, saj so vsi vodniki na nek način premične izpostave planinskih društev, ki jih srečujemo povsod po Sloveniji. Videli smo, da je registriranih vodnikov okrog 1500, ves čas govorimo o nepridobitnosti in o javnem interesu.


Znak gorskega vodnika. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Izziv, ki ta trenutek prihaja je, kako naše znanje odpreti tudi za nečlane. Tudi za vse tiste številne obiskovalce gora, ki hodijo v hribe sami in ki jim marsikdaj zmanjka, zato da bi lahko hribe doživljali na kakovosten, rekel bi dober način. Odpiranje teh programov je ključna zgodba tudi vodstva Planinske zveze Slovenije, želimo, da se prepozna na eni strani večja vloga vodnikov Planinske zveze Slovenije, zato tudi ta trenutek opravljamo številne aktivnosti na zakonodajnem področju, z gorskim vodništvom … Skrb za varnost obiskovalcev gora je ključna, temeljna in to ostaja tudi v prihodnje.


Vodništvo – v veselje ljudi. (Fotografiji: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Na področju planinskih koč je bilo danes že zelo veliko povedanega, vsi začeti projekti se bodo nadaljevali (okolju prijazna koča, družinam prijazna koča), to kar pomeni še en korak naprej, je priprava usposabljanja za oskrbnike.


Malica iz planinske koče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gre namreč za paradoks velike laži: številni, ki se bližajo upokojitvi pravijo, da bodo šli v penzijonu pa za oskrbnike. V resnici pa je strokovnega kadra, dobrega kadra na trgu zelo malo, zato je očitno, da moramo za to poskrbeti sami, da ga vzgojimo, usposobimo, kar nam bo tudi na dolgi rok prineslo zadovoljstvo. Tudi na področju planinskega gospodarstva se bodo dogajale bolj žalostne zgodbe, vezane na preteklost in denacionalizacijo, vendar se moramo iz tega veliko naučiti. Pogledati moramo, kaj je res tisto, kar nam ostaja in kar nam omogoča življenje in delo.


Dom v Tamarju. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Projektna pisarna na področju investicij, planinskih koč je skupna želja, naredili smo en korak naprej s Triglavskim narodnim parkom, upajmo, da bo ta oblika zaživela, zato vabimo društva, ki načrtujejo posege v planinske koče, da se čim prej – že v fazi idejnega projekta – poslužijo storitev in znanja, ki je že danes navzoče v gospodarski komisiji.


Načrtovanje – tudi v planinski organizaciji pogosta praksa.


Nekdanja tovorna žičnica na Malo planino. (Fotografija: arhiv PD Domžale.)

Gorsko kolesarjenje je nova oblika. Dejstvo je, da so v gorniški demokraciji ta trenutek gorski kolesarji najbolj ranljivi člen te naše planinske družine, zato se je treba ravnati po načelu, da damo najšibkejšemu več možnosti, več prostora za dihanje. Dosedanja ravnanja so pokazala, da so lahko del nas, da lahko planinstvu prinesejo nekaj več, želimo, da bo tudi debata o odpiranju planinskih poti imela nekaj več srčnosti, kot jo dokazano ima v teh krajih, ki nas gostijo.


Na vrhu s kolesi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Cestno srce. (Fotografija: Srečko Pungartnik)

Čisto za konec pa o stalnici, ki ostaja z nami, to je Planinskem vestniku. Razvojne rešitve na tem področju se kažejo v uporabi spleta, video vsebin in najširšega spektra ustvarjalnosti. S sredstvi planinskega sklada bomo skušali kaj narediti.


Za kratek čas Gore in ljudje > Planinski vestnik. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)

Kaj je kultura v gorah? Nedvomno že pozdrav, med nami, ko se srečamo na gori, kultura je tudi to, da se držimo dogovorjenih stvari, da se na turo dobro pripravimo, da v planinski koči doživimo topel sprejem, da počakamo, kadar je velika gneča. Kultura je tudi to, da se zavedamo tradicije in da se zavedamo, da bomo samo skupaj lahko močnejši. Zato je kulturno tudi to, da se udeležujemo prireditev, tudi takšnih srečanj, kot je današnje, zato se vam v imenu predsedstva zahvaljujem za današnjo veliko udeležbo, kar je seveda najboljši obet, da bomo tudi v teh težkih, ne najbolj prijaznih časih ostali ljudje z vedrim izrazom na licu.


Štirje srčni možje – pravzaprav precej več srčnih mož. (Fotografija: arhiv PZS/Slovenski planinski muzej.)


Zazrti v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !