Z NARITNIKOM PO ČOPOVI

(Uredniško preoblikovan članek je bil objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika 2012.)

O tem, da so čevlji* najpomembnejši del osebne opreme vsakega obiskovalca gora, ni dvoma. Po pomembnosti pa je na drugem mestu nahrbtnik, vreči podobna gorniška priprava z naramnicami za prenašanje tovora na hrbtu. Vsak izkušen gornik vam bo povedal, da je velika sreča imeti udoben in po lastni meri izbran in prilagojen nahrbtnik. Šele tak nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo tovora krepi v čistem naporu.


Nahrbtniški trojček – enotni v različnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Recimo, da imate srečo v postopku dedovanja in da ste posledično lastnik starega, ohlapnega, trebušastega nahrbtnika iz surovega platna, kakršnega so nosili naši dedki. Vanj zložite rezervna oblačila, čutaro, malico, pelerino, prvo pomoč in vso ostalo bolj ali manj priporočeno osebno opremo. Nahrbtnik bo ob razpoložljivi prostornini vse to shranil vase, vendar pa bo imel mazohističen učinek na vaša ramena (z leti pa tudi na kolena, predvsem pa na voljo do peš premikanja po gorah). Za rešitev iz te zadrege je idealno, če se približuje vaš rojstni dan ali pa vsaj obdobje dedka mraza. Izraziti je treba željo, da rabite nov nahrbtnik in zgodba se lahko nadaljuje.

Glede na to, da so želje, potrebe in predstave o nahrbtnikih različne (da ne omenjam niti zneska, ki je za nakup na voljo), je na mestu vprašanje, kako izbrati takega, ki bo optimalno prispeval h kakovosti osebnega gorništva? Bine Mlač pravi, da “je nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu” (videli pa bomo, da obstaja tudi peti dejavnik, to je barva).


Nahrbtnik je zapletena diferencialna enačba. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prvi dejavnik pri izbiri je prevladujoča oblika gorniške dejavnosti: hoja, plezanje, smučanje, kolesarjenje, padalstvo, slikarstvo, žlampaštvo ali zgolj nedolžno frajarjenje. Premisliti moramo, če bomo na nahrbtnik lahko pritrdili vse, kar bomo potrebovali: cepin, pohodne palice, izolacijsko podlogo, stojalo za fotoaparat, suho salamo, planinska odlikovanja, da o mobilni izvedbi klimatske naprave niti ne govorimo. Uporaba nahrbtnika ne vpliva samo na naš položaj v hierarhiji rodoslovnega debla gorništva (ki ga je precej natančno začrtal že Janko Mlakar), temveč tudi na ustrezno prostornino.

Naslednji dejavnik pa je že naša telesna višina oziroma če smo še bolj natančni – od dolžine našega trupa je odvisna višina nahrbtnika. Ljudje iste telesne višine imajo lahko zelo dolge noge in kratek trup (potrebujejo nižji nahrbtnik) ali kratke noge in dolg trup (v njihov nahrbtnik bo šla tudi polovica klaftre ali prikupen odojek). Zares odličen nahrbtnik se dobro prilagaja bokom, ramenom in hrbtu (sliši se zelo erotično) in nam tako olajša napore hoje in nošnje (prekleta realnost!). Zato moramo biti še posebej pozorni na dele nahrbtnika, pri katerih pride do neposrednega stika s telesom (smo že nazaj, predigra še traja). To so naramnice, bočna oprt in hrbtišče (ne pozabite: kupujemo nahrbtnik, ne posteljne pripomočke).


Brez nahrbtnika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Naramnice naj ležijo široko na ramenih, saj ne smejo vleči nazaj, se dotikati vratu ali rezati v kožo (grobost je torej odveč). Med vzpenjanjem si zaradi težišča telesa naramnice nastavimo drugače kot pri hoji navzdol. To storimo z razbremenilnimi trakovi na ramenih in bokih. Napenjalni trakovi pa preprečujejo, da bi nahrbtnik nihal levo–desno (ne upam si napisati gor–dol).

Pretežni del teže z ramen prenesemo na boke (hej, ne na roke, na boke!). Pri pravilni nastavitvi nahrbtnika mora bočna oprt prevzeti in porazdeliti dve tretjini teže po sredini medenice (v tej točki bi resnično rad končal z vzporedno zgodbo). Zato si moramo pri osebni prilagoditvi nahrbtnika vedno najprej namestiti bočni pas (velja ne glede na spol kupca). Samo preostala teža (torej približno tretjina) naj bi aktivno “počivala” na ramenih, zadnjica pa mora ostati neobtežena. V nasprotnem primeru nahrbtnik postane naritnik (zahvaljujoč neotesanosti te besede, sem se izvlekel …).


Čistokrvni naritnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

To besedo sem prvič slišal iz ust Borisa Mlekuža, inštruktorja planinske vzgoje in gorskega reševalca iz Bovca, ki je umrl v nesreči ob vaji gorskih reševalcev na Okrešlju. Z naritnikom je vsem udeležencem gorniških usposabljanj v Bavšici v prvem hipu odločno, nedvoumno in nazorno opredelil napačno nošnjo nahrbtnika.

Glede na podnebne spremembe še nekaj besed o prezračevanju, ki je odvisno od izoblikovanosti hrbtišča. To je lahko gladko, žlebasto, z odmično mrežo, oblazinjeno … Vse skupaj začini lastnost materialov, ki zmorejo odvajati ali zgolj vpijati topel zrak in vlago, ki ju v večji ali manjši količini proizvaja nosač nahrbtnika. Ne glede na to, pa je rezultat skoraj vedno viden na hrbtu majice. Vlažni zemljevid, ki se ob tem izriše, je dokaz, da je naše gibanje storilnostno učinkovito in da lastno delo krepi človeka.

Čeprav za gorništvo nasploh velja, da pri ničemer ne kaže pretiravati, pa to še posebej velja za težo nahrbtnika. Vsak začetek je težak, tako so prva leta življenja odločilna tudi za zdravje hrbtenice in pravilno držo. Zlasti občutljivo je obdobje pospešene in hitre rasti od 6. do 12. leta starosti, ki sovpada z nepravilnim položajem telesa (na primer v šolski klopi ali pred računalnikom in televizorjem), s pretežko šolsko torbo ali tovorom športne opreme, z nepravilno prehrano in nezadostno telesna aktivnostjo.

Tako ni presenetljivo, da so po podatkih Inštituta za varovanje zdravja mladostniki pri zdravniku specialistu obravnavani predvsem zaradi mišičnokostnih bolezni, v zadnjih petnajstih letih na preventivnih zdravstvenih pregledih otrok in mladostnikov narašča delež mladih z ugotovljeno deformacijo hrbtenice. Ob prvem vstopu v šolo je takih tri odstotkov, osnovnošolcev z deformirano hrbtenico je devet odstotkov, srednješolcev pa že kar 15 odstotkov.


Največ je šolskih naritnikov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prav nahrbtnik je zaradi praktičnosti (omogoča nam, da imamo roke proste) in cenovne dostopnosti v velikem številu prevzel vlogo in naloge šolske torbe. In če kje, potem lahko vsak dan na ulici opazujemo, da so ti šolski nahrbtniki pretežki (teža nahrbtnika naj ne bi bila večja od desetine telesne teže lastnika) in da so vse prevečkrat neprilagojeni trupu otroka, tako da v šolo prihajajo in odhajajo z naritniki. “Šolski nahrbtniki, skoraj tja pod ta zadnjo plat, se v mehkem telesnem pobutavanju vlečejo na glavni odmor« je naritnike precej bolj slikovito v Žurnalu opisala Ula Furlan.

Vsekakor tudi v gorah bližnjice ni, si pa nošnjo nahrbtnika seveda lahko olajšamo. Če radi nosimo lahek nahrbtnik, potem med drugim nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah. Poskrbimo pa za dovolj pijače in redno telesno dejavnost, tako da nahrbtnik spredaj ne bo večji od tistega zadaj …


Vztrajnost je temeljna značilnost gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ker pa je nahrbtnik skoraj vedno pretežak, pa upoštevajmo še optimističen nasvet iz klasične Jugove gorniške filozofije: “Kjer je volja, tam je pot”. Ob tej – kot skala trdni psihološki opori, ki bo izboljšala vašo samopodobo in omavričila vse tegobe tega sveta, pomaga, če ob hoji navkreber zaposlite glavo, telo pa ob tem dela robotsko samodejno. Za namen zaposlovanja duha nam pride prav reševanje računalniškega problema nahrbtnika. Gre za nalogo, v kateri skušamo napolniti nahrbtnik s poljubnimi predmeti, ki ima vsak svojo prostornino in vrednost. Rešitev problema mora slediti načelu ekonomičnosti: v nahrbtnik je treba zložiti čim več predmetov ob hkratnem pogoju, da so ti predmeti tudi največ vredni. Gre torej za zelo življenjsko problematiko (besedilo v okviru napeljuje k sklepu, da gre celo za zelo resen politični problem), bodisi, da gre res za dejansko polnjenje nahrbtnika recimo ob ločitvi, bodisi, da gre za zlaganje nakupovalne vrečke ali dopustniških predmetov v prtljažnik avtomobila.

“A nahrbtnik, ki ga nosijo podjetja, je strašno težak. V njem je pol gospodarstva, ki propada ali umira in javni sektor in uprava, ki sta nezadostno učinkovita. S takim nahrbtnikom naša najboljša podjetja ne morejo teči enako hitro kot nemška ali kitajska. Zato moramo nahrbtnik razbremeniti – in podjetjem pomagati, zlasti pri raziskavah in razvoju za tehnološke preboje.”
Sočan, L. 2010: Stojimo in pademo s tisto polovico gospodarstva, ki je konkurenčna. Sobotna priloga, 23. 10. 2010.

Zlaganje stvari, ki je v domačih omarah in predalih najpogosteje rezervirano za nežne ročice, pa je – to je zgolj moja osebna izkušnja – v gorah izrazito moško delo. Zdi se, da zlaganje nahrbtnika obvladamo bistveno bolje, kot nežnejši spol. Ko takole na vrhovih opazujem dogajanje vidim, da moška roka seže v nahrbtnik in izvleče iz njega tisto, kar rabi. V številnih ženskih primerih pa je ob lastnici izpraznjen cel nahrbtnik, iskanega pa še vedno ni tam, kjer bi moralo biti. Res je, da gre tudi pri zlaganju za nekaj fizike in uporabo prostorske predstave, pri čemer se izkaže, da princip ženske torbice, ko je v njej vse, razen župnika, v gorah odpove na celi črti.


Joj, kam bi del? (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa sem Binetu Mlaču dolžan razkriti še peto neznanko njegove enačbe. Ob vsem povedanem je jasno, kaj je dober in ustrezen nahrbtnik. Toda številne oči imajo čisto svojo predstavo. Zagledajo se v nekaj, kar bi lahko imenovali kot barvna prikupnost, ki se ujema s hlačami, pa znojno majico in fantovo vetrovko. Če nam uspe, da nahrbtnik, v katerega lahko pospravimo vse, kar potrebujemo za uživanje v gorah, izberimo med oranžnordečimi, rumenimi in vijoličastimi barvami, smo na konju. Tudi za to izbiro se skriva plemenit namen: v primeru posredovanja reševalcev smo hitreje opazni.


Počivajoči ponosni lastniki nahrbtnikov. (Fotografija: Borut Peršolja)

In ko bomo z novim nahrbtnikom nabirali nove gorniške kilometre, lahko kadarkoli, ko smo v dvomu, vprašamo za nasvet goro: »Kdo bo ruzak nosu?« Odgovor, ki odmeva, se že stoletja dolgo glasi: »Osu, osu!«


Najboljši par: gojzarji in nahrbtnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

* Za varnejšo in udobnejšo hojo morajo biti dovolj veliki, visoki, segajo naj čez gleženj, podplati naj bodo iz narezane gume, da nam pri hoji ne drsi. In da z njimi kar najbolje tipamo nagubano obličje gore.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Z NARITNIKOM PO ČOPOVI”

  1. [...] gorniški blog, kjer se odzivam na dogajanja v gorah in v ljudeh. Med zadnjimi prispevki je zanimiv tisti o naritnikih (gre za napačno nošnjo nahrbtnika) ali o podpisih v pokrajini (fotografsko dokumentiranje [...]

  2. [...] tudi v gorništvu, moramo poznati in prevzeti sami. Lani smo v tem času opozorili na dejavnike pravilne nošnje nahrbtnika oziroma naritnika, letos pa vas bomo spomnili, kakšen pomen ima držanje za roko in vodenje otrok na ta način. [...]

  3. [...] je bil prvič objavljen na blogu pred petimi leti v članku z naslovom Z naritnikom po Čopovi. Uredniško preoblikovan članek je bil objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !