PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA

(Prispevek v imenu Planinske zveze Slovenije na okrogli mizi Triglavski narodni park včeraj, danes, jutri, ob 30. obletnici Triglavskega narodnega parka, Strgulčeva hiša v Bovcu, 11. 10. 2011)


Udeleženci okrogle mize. Fotografija: Jože Mihelič/Triglavski narodni park

Triglavski narodni park je eden najstarejših evropskih narodnih parkov. Prvo njegovo zavarovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park v dolini Triglavskih jezer (1600 ha). Kasneje sta pomembni še dve prelomnici: leto 1961, ko je bil sprejet odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park (2000 ha) in leto 1981, ko je bil uzakonjen park v približno sedanjem obsegu (83.807 ha). Planinska organizacija (Planinska zveza Slovenije, planinska društva in njeni vidni posamezniki) je imela pri teh mejnikih (in v vsem času med njimi) pomembno in aktivno vlogo.

»Če gledamo širše, pa ni, iskreno povedano, Triglavski narodni park, nič zelo posebnega. Triglav je pač eden od vrhov Vzhodnih Alp; gorska pokrajina je lepa, a lepota ni ravno objektivna stvar; pri živalstvu in rastlinstvu je znanost sicer odkrila nekaj posebnosti, a raznolikost ni primerljiva z bogastvom v mnogih drugih narodnih parkih po svetu.«
Narava Slovenije: Alpe (razstavni katalog), Ljubljana, 2004, stran 10

Do prostora Julijskih Alp in vseh gorskih območij v Sloveniji razvijamo poseben odnos. Izhajamo iz tega, da so gore izjemen naraven ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi. Blizu nam je razumevanje gora, kot ga v svojem sloganu povzema CIPRA: Živeti v Alpah. Podoba gora kot kraljestva neomejene svobode bi morala biti s trajnostnim razvojem in vzpostavljeno odgovornostjo posameznika presežen mit. Čeprav so bila gorska območja v preteklosti prva deležna zakonske zaščite (narodni parki), to za njihov nadaljnji obstoj ne očitno zadošča več. Spodbujanje odgovornosti za svoja dejanja, zavedanja o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti je stalna naloga tako planinske organizacije kot uprave Triglavskega narodnega parka.

Gorniški prostovoljci varujemo in razvijamo Triglavski narodni park
Nekaj številčnih dejstev o prisotnosti planinske organizacije v Triglavskem narodnem parku:
- 21 planinskih društev ima 37 planinskih koč (11 koč leži nad 1500 m, 7 koč pa nad 2000 m) in 7 bivakov,
- v kočah je 2792 ležišč, 7 koč ima čistilno napravo, v 2 uporabljajo suha stranišča, 18 koč je v zadnjem obdobju zamenjalo dizelske agregate za fotovoltaični sistem,
- v letih 2010 in 2011 je bilo v 7 koč investiranih okrog 800.000 € (437.454 € iz sredstev razpisa Ministrstva za gospodarstvo za prenovo planinskih koč),
- 27 planinskih društev prostovoljno skrbi za 826 km planinskih poti (od tega je 43 zahtevnih poti in 24 zelo zahtevnih poti) in
- Slovenski planinski muzej v Mojstrani, stično točko Triglavskega narodnega parka, Občine Kranjska Gora in Planinske zveze Slovenije, je lani obiskalo 14.828 obiskovalcev, v letošnjem letu pa že 16.692.

Poglejmo še nekaj neštevilčnih, a kakovostnih prispevkov planinske organizacije k razvoju območja Triglavskega narodnega parka:
- dejavnost vodnikov PZS, ki z nepridobitnim vodenjem vseh starostnih skupin veliko prispevajo k varnosti v gorah, razumevanju narave in doživljajski izpolnitvi,
- delovanje varuhov gorske narave in pomen naravovarstvenih ozaveščevalnih projektov, kot je na primer akcija Odnesimo smeti v dolino,
- gorniško usposabljanje otrok, mladostnikov in mladih, ki celo leto in (intenzivno) na poletnih taborih spoznavajo preplet pokrajinskih sestavin ter vlogo prebivalcev pri ohranjanju pokrajine,
- promocijska in publicistična dejavnost, ki s številnimi publikacijami doma in po svetu razširja védenje o izjemnem gorskem območju Julijskih Alp in
- razvijanje odgovornosti ter sprejemanje tveganja zaradi intenzivnih naravnih procesov.

Pomembno se je tudi spomniti, da se je Planinska zveza Slovenije že leta 1987 odločila za pot samoomejevanja: v Triglavskem narodnem parku je bilo že takrat dovolj planinskih koč in planinskih poti, zato se novih ne gradi več. (Ni pa zanemarljiv tudi prispevek dogajanja na skupnih ležiščih k slovenski nataliteti.)


Borut Peršolja, Klemen Langus, Fedja Klavora in Matej Ogrin. Fotografija: Jože Mihelič/Triglavski narodni park

Sam po parku …
Tisti, ki hodimo po planinskih poteh, smo ena največjih skupin obiskovalcev Triglavskega narodnega parka. Med njimi smo člani planinske organizacije in nečlani. Ne glede na članstvo, pa nas druži oblika dejavnosti in zavezanost k uveljavljanju občečloveških vrednot, ki so v gorah še bolj izbrušene in opazne. Zato je zanimivo, da gorniških obiskovalcev v novem zakonu tako rekoč ni – vsaj ne dobesedno. Planinska zveza Slovenije je med obravnavo zakona v 2. členu, ki govori o ciljih in namenih zakona, predlagala naslednjo dopolnitev:
»(1) Narodni park se ustanovi in se upravlja s ciljem:
- da se omogoča raziskovanje, ozaveščanje, obiskovanje in doživljanje narodnega parka ter izvajanje planinstva

V 4. členu, ki govori o izrazih, pa smo predlagali naslednje dopolnilo:
»21. planinstvo je športna, turistična, gospodarska, raziskovalna, humanitarna in kulturna dejavnost povezana z gorsko naravo, ki jo organizirano izvajajo Planinska zveza Slovenije in vanjo včlanjena društva in je namenjena vsem obiskovalcem narodnega parka

Vendar zaman! Planinska koča, planinska pot, planinsko usposabljanje, usposabljanje v gorništvu, so besede in besedne zveze, ki jih danes najdemo kot mikroskopsko sled gorništva v besedilu sprejetega zakona. Obiskovalcev, ki v Triglavskem narodnem parku izvajajo gorniško dejavnost v njenih številnih oblikah (sprehodi, izleti, pohodi, ture, turni smuki, alpinistični vzponi, delovne akcije …), pa ne znamo in nočemo poimenovati kot planince, gornike. Kako naj torej razumemo ne poimenovanje gorništva v zakonu? Ali to pomeni, da se tudi ne zavedamo njegove vloge pri ohranitvi in razvoju Triglavskega narodnega parka?

»Kaj pomeni novi ZTNP za obiskovalce, planince? Za vse tiste prave ljubitelje gora, ki jim je mar za ohranjanje gorskega sveta, novi zakon ne pomeni nič novega. Na srečo to torej velja za veliko večino obiskovalcev, ki se v naravi vedejo primerno in jo znajo na pravi način doživeti. Planinska zveza Slovenije je sodelovala pri pripravi zakona, in kolikor vemo, je z njim zadovoljna. To nas veseli, saj so planinstvo kot dejavnost in planinci kot največja skupina obiskovalcev med najpomembnejšimi deležniki v prostoru TNP.«
(Svet pod Triglavom 15, stran 3)

Kdaj običajen obisk preraste v gorništvo?
Gorništvo je gibanje, sestavljeno iz hoje, plezanja in smučanja. Vendar ni samo telesna dejavnost, je tudi ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljivi prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika.

Danes je pomen gorništva (povsod, tudi v Triglavskem narodnem parku) v prvinskem, prijetnem, sproščenem in aktivnem preživljanju prostega časa, v zdravem naravnem, kulturnem in socialnem okolju, v razumevanju narave in človekovega sobivanja z njo, v izgradnji svobodne, ustvarjalne in vsestransko razvite osebnosti, v obnavljanju in ohranjanju psihičnih in telesnih sposobnosti na visoki ravni. Visoko doživljajsko vrednost gora dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost.

Glede na tehnično zahtevnost planinskih poti in število obiskovalcev gora na teh poteh prevladuje hoja kot učinkovita, osvežilna in krepilna športna dejavnost. V primerjavi z drugimi dejavnostmi ima hoja v gore številne prednosti (z njo se je mogoče ukvarjati domala povsod in vse leto, hodiš lahko sam ali v (organizirani) skupini, je med najcenejšimi dejavnostmi na prostem …).

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo lahko dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj. Zato je pomembna prednost organiziranega planinskega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje.

Množičnost je problem, kakovostna množičnost pa odgovor
Čeprav gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, pa se zaradi množičnosti pojavljajo tudi problemi. Ključno vlogo igrajo dobro vzdrževane planinske poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov z lastniki zemljišč. Z zmanjševanjem odpadkov, čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in naravi prilagojeno energetsko oskrbo se (pre)počasi, a vztrajno prilagajamo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave. Temu prilagajamo tudi udobje oz. način gospodarjenja s planinsko kočo, ki še zadovoljuje potrebe povprečnega obiskovalca po ugodju. Prav optimizacija ponudbe koče in pričakovanj obiskovalcev je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče.

Veliko je treba še postoriti tudi na področju prometa. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, velikokrat pa kar neurejena parkirišča, postajajo izhodišča planinskih poti. Pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, motoriziranim obiskovalcem gora pa se brez pomislekov uklonimo z označevanjem ceste. Zato morajo sicer redki obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, ob intenzivnem razvedanju požirati še oblake prahu in avtomobilskih izpuhov.

Okrepimo ustanovitveno navezo
Uprava parka je zapisala: »Planinska zveza Slovenije je sodelovala pri pripravi zakona, in kolikor vemo, je z njim zadovoljna«. Zapisano vzbuja različne občutke. Planinska zveza Slovenije – v nasprotju z nekaterimi njenimi članicami – ni bila članica Koalicije nevladnih organizacij za ohranitev TNP. Neizpodbitno je, da so njeni predstavniki sodelovali v nekaterih razpravah in prispevali tudi stališča in pripombe, vendar v teh sporočilih ni bilo nobenega presežka. Vsekakor planinska organizacija pri pripravi novega zakona ni imela vloge strokovne, članske, naravovarstvene in razvojne organizacije, kot v času na začetku omenjenih zgodovinskih prelomnic.


Martin Šolar in Jani Kutin. Fotografija: Jože Mihelič/Triglavski narodni park

Ker je Planinska zveza Slovenije ena redkih organizacij, ki zaradi svoje starosti spremlja usodo parka ves čas njegovega življenja, spravljivo, a odločno ponuja roko sodelovanja. Ponujamo nekaj idej za sodelovanje:
- v upravi parka bi kazalo uvesti svetovalca za gorništvo, ki bi sodeloval in usklajeval dejavnosti planinske organizacije v parku,
- uresničevanje projektov Alpske konvencije, ki jih je v letošnjem letu pripravila PZS, ki obsegajo projekte oskrbovanja planinskih koč s konji, planinske koče kot iterpretacijska središča, projekt Takega okusa so planine, ki vzpodbuja oskrbo planinskih koč z domačimi pridelki, pomoč šolam na območju Alpske konvencije pri izvedbi gorniških športnih dni …

Kritičnost kot del previdnostnega načela
V času razprave o zakonu smo pogrešali iskrenost, dobre namene in sprejemanje narave v vsej svoji biti. Ozrimo se in poiščimo odgovore, ki jih je Koalicija nevladnih organizacij za ohranitev Triglavskega narodnega parka naslavljala (in jih še vedno) na pripravljavce zakona:
- Sprejeti zakon ne zagotavlja sodobnega, celovitega in učinkovitega upravljanja z narodnim parkom ter ne preprečuje vse bolj razširjenih nedovoljenih posegov, saj ohranja institucionalno sestavo upravljanja parka, ki se je izkazala za neuspešno.
- Zakon tudi ne zagotavlja ustreznega sistema varstvenih območij, s katerim bi zagotovili 75 % območja brez rabe, učinkovito ohranjanje kulturne krajine v ostalih območjih in omejitev ter okoljsko in naravovarstveno sanacijo območij intenzivne rabe.
- Zakon ne odgovarja na izziv prevladujočega zasebnega lastništva zemljišč in ne vzpostavlja učinkovitega sistema upravljanja z državnimi zemljišči in lastnino v parku.
- Zakon ne zagotavlja ustreznih finančnih virov za programe trajnostnega razvoja v parku in njegovem vplivnem območju.
- Zakon ne nudi podpore celovitemu razvoju in varstvu biosfernega območja Julijske Alpe, v katerega so vključene celotne parkovne občine, niti ne odgovarja na vprašanje, kako upravljati dele območij Nature 2000, ki segajo izven sedanjih meja parka.

“Predlog je naletel na kritike lokalnega prebivalstva, češ da je prestrog, in na kritike okoljevarstvenih organizacij, češ da je premil. To kaže na to, da je predlog zakona dober, ker ni z njim nihče zadovoljen. Dokler ga kritizirajo oboji, je to dober kompromis.«
Žurnal, 29. 1. 2010

To stališče so hitro prevzeli mediji in politiki. Rezultat takšnega načina oblikovanja zakonskega besedila je tudi samo glasovanje o Zakonu o Triglavskem narodnem parku: 71 poslancev je glasovalo ZA in nihče proti. Pa leto dni zatem? Če sledimo medijskim odzivom in obravnavi poročila o izvajanju zakona na Odboru Državnega zbora za okolje in prostor je tokrat rezultat popolnoma drugačen: praktično nikogar ni, ki bi bil z zakonom zadovoljen. V enem letu smo prišli do stališča, da zakon v vseh odtenkih velja za ljudi, ne pa tudi za državo, ki je od obljub pojedla zelo veliko. To je bilo tudi pričakovati!


Borut Peršolja in Klemen Langus. Fotografija: Jože Mihelič/Triglavski narodni park

Če citirano stališče ocenjujemo kritično, je izrečeno dokončni dokaz zavestnega ravnanja pripravljavcev zakonskega besedila. »Kompromisni« zakon ni dogovor med interesi prebivalcev parka in naravovarstvenimi smernicami, ampak kompromis med željo navidezno ohraniti narodni park (ker je to pač območje, ki slovenski javnosti še vedno veliko pomeni) in hkrati zadostiti apetitom najrazličnejših skupin in posameznikov. V okoliščinah, ki jih slovenska ustava imenuje kot pravna in socialna država, je iskanje trajnih in nepovratnih rešitev na račun narave in njenih pokrajinskih sestavin, ki ji ne priznavamo stranke v postopku, nevredno dosežene ravni človekove zavesti in deklariranega trajnostnega razvoja.

Zato v planinski organizaciji ponujamo roko znanja, izkušenj in pripravljenosti za sodelovanje. Pričakujemo pa, da bomo v gorah odpirali stvaren, iskren in tovariški dialog, ki bo vodil k odločitvam brez preglasovanja.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “PRVINSKA MOČ GORNIŠTVA”

  1. [...] Gorništvo je delujoč primer, kjer se znanje povezuje z življenjem. Gorniška šola naj bi oblikovala posameznika, ki gradi na osebni odgovornosti, spoštuje zakone, varuje naravo, je pošten, ima etično držo. Vzgajala naj bi k sodelovanju, prostovoljstvu, naučila mlade, kako deluje planinska organizacija, jih usposobila, kako se angažirati pri skupnostnih problemih in jih naredila občutljive za različne potrebe posameznikov in posameznic. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !