ZADNJA GENERACIJA JLA

Na današnji dan pred dvajsetimi leti (takrat je bil to ponedeljek, 17. september 1990) sem prestopil vrata tedanje kasarne Franca Rozmana – Staneta v Mariboru. Bil sem eden tistih slovenskih nabornikov, ki so bili po odločitvi tedanjega republiškega sekretarja za ljudsko obrambo Janeza Janše, napoteni na služenje bližje domu oziroma v 5. armadno območje.

Ko mi je lani umrla mama sem med njenimi osebnimi stvarmi našel tudi moja pisma, ki sem jih pošiljal domov. Gre za okrog dvajset različno dolgih pisem, ki poročajo o prihodu v vojsko, o zakletvi, o selitvi iz Melja v kadetnico, o urjenju na armijskem poligonu Slunj, o dogodkih na Pekrah in se končajo junija 1991.

Po ponovnem branju sem ugotovil, da pisma delujejo kot dnevniški zapisi. Kot take jih tudi v celoti objavljam – brez posebne redakcije in samocenzurnega izpuščanja. Zaradi lažjega razumevanja sem ponekod dodal kakšno opombo – ta je zapisana v oklepaju in z ležečo pisavo.

Zgodbo pa bom prihodnje leto – junija 2011 – sklenil s pripovedjo o mojem pobegu iz Jugoslovanske ljudske armade in o tem, kako sem postal eden od najmlajših veteranov vojne za Slovenijo.

***

19. 9. 1990

Živjo!

Ura je 11. dopoldan in našel sem čas, da napišem nekaj vrstic. Prvo noč sem prespal v tisti kasarni. Naslednji dan so nas 12 ur urejevali in pojali gor in dol. Ob 18. uri smo se odpeljali v kasarno, v kateri sem sedaj. Ta se nahaja na robu Maribora.

7. 10. (mislim, da je to sobota) bo verjetno prisega, bom še sporočil.

Zdaj sem v 2. četi 2. oddelek, ki sodi v sklop strelcev. Verjetno bom mitraljezec.

Francelj je v isti četi, le da je v drugem oddelku.

Toliko za danes, morda pa bom danes še pisal.

Lep pozdrav vsem!

Vojak
Borut Peršolja
V. P. 8164/20-3

Borut

Del prvega pisma.

19. 9. 1990

Še enkrat lep pozdrav!

Pišem vam še enkrat v enem dnevu. Prej sem izkoristil manjši odmor z željo, da se vam čim prej javim. Sedaj pa imam verjetno nekaj več časa, pa vam pišem malo bolj obširno.

V ponedeljek sva prišla prepozno, da bi dobila opremo in postala vojaka. Cel večer sva bila v civilu in takšna sva odšla na večerjo. Večerja je bil jogurt in »cigla«. Kaj je to, ne ve nihče. Prespala sva v isti spalnici, v torek pa so nas zbudili ob 5.05. Eno uro smo čakali v spalnicah, potem smo šli na zajtrk: jajce (trdo kuhano) + doručak + sladko mleko. Po zajtrku so nas vse (približno 150) odpeljali v eno učilnico, kjer je delala pet članska komisija, ki ti je dodelila razpored, zapisala narodnost, izobrazbo …


Kuverta z znamkami tistega časa.

Potem smo odšli na zdravniški pregled, kjer te je »zdravnik« od daleč pogledal in rekel, da si zdrav. Nagnali so nas ven, kjer je začel padati dež. Tako smo dve uri stali na dežju oz. pod napuščem in čakali na kopanje. Po dvajset so nas vzeli noter, kjer smo se slekli in strpali stvari v vrečo. Alešev napis na vreči jim ni bil všeč in so vrečo obrnili. Nagi, pokriti s pokrivali za dež (prav tak visi v kleti – ima ga oči) smo korakali v drugo stavbo, kjer smo eno uro zbirali opremo.


Nekdanja kadetnica, v času JLA kasarna Franca Rozmana – Staneta. (vir:http://www2.arnes.si/~ojpmb/Studenci/kadet.html)

Ko smo to naredili so nas spravili ven, kjer je začelo sijati sonce. Desetar, ki nas je tam sprejel, nam je eno uro govoril oz. se drl o vsem mogočem. Potem smo odšli na kosilo (filana paprika in pire, paradižnikova omaka in jabolko) in po kosilu smo tri ure stali zunaj. Malo je sijalo sonce, malo je padal dež, mi pa smo z vso opremo stali v vrsti. Spomnili so se, da nimamo še vse opreme, pa smo šli s šotorskimi krili po delovne obleke, športno opremo … Nakar smo čakali še eno uro, da smo zvedeli, da gremo v kasarno v Melje (ne vem, če je to pravo ime). Je pa to kasarna, ki bi jo morali najti mi in nam je o njej govoril policaj.

Ko smo prišli v Melje, smo šli na večerjo: doručak in maslo, čaj. Potem nas je sprejel razvodnik iz Nove Gorice. Ko smo se spakirali in slekli so nas klicali na pogovor h kapetanu, ki je bil izredno prijazen, spraševal me je o hribih … Po pogovoru sem spokal stvari in odšel v drugo spalnico, kjer se nahajam sedaj.


Kasarna v Melju: stanovali smo v zgradbi v desnem spodnjem kotu. (Vir: Borut Cvetko/mediaspeed.net)

Spim še kar dobro, jem zaenkrat še vse, vendar se v oblekah (ki so nove, nova je tudi vsa oprema) počutim bolj slabo.

V spalnici smo trije Slovenci, spi pa nas v njej okrog 40. Tudi čevlje imam čisto nove. Omarica je vsa razbita, tako da je ne morem zakleniti, poskušal bom dobiti ketno.

Pozdravite vse, sporočite jim naslov, predvsem na PZS, ostalim se bom verjetno oglasil sam.

Vaš Borut

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “ZADNJA GENERACIJA JLA”

  1. dražan batinović komentira:

    Nevjerojatno…mislim da smo došli isti dan..prvo u kadetnicu,a onda u melje.Samo što sam ja bio VP 8164/20-4.Uvijek će mi Maribor ostati u srcu,uvijek se rado sjetim tih teških trenutaka u životu,kao da mi daju snagu u trenucima kada sam u nekom”bedu”..Sjetim se uvijek gregora paulina,samo babič,joža valjavec,andrej hrabar,pa je bio svećenik iz Vrhnike,koga sam zvao Cankar…
    Volio bi da napišeš o našem zadnjem danu u vojsci,što se je točno dogodilo,krenuli smo iz one kasarne iz Murske Sobote,a gdje smo točno išli i kojim putem….

  2. matej komentira:

    pozdravljen. naključno sem zasledil da si bil zadnja slo.gen.v jla. enako jaz-gen.71. zanima me kako je bilo s prebegom iz jla. naj bi bilo že objavljeno? tud sam se prebegnil 30.6.91 iz kasarne blizu karlovca.
    po ogledu filma:generacija71, me je vzpodbudilo iskanje o prebegih.
    moja jla zgodba je podobna kot v filmu.
    lp

  3. Boštjan komentira:

    Pozdravljen Borut,

    Šele danes sem našel tvoje pisanje. Res vrne ta čas nazaj.

    Lep pozdrav

    Boštjan Mengeš

  4. Jože Valjavec komentira:

    Tudi jaz sem bil podobno kot vi najprej v Kadetnici potem pa v Melju. Bili smo v istem času. Samo jaz sem bil 3. četa skupaj z Dražanom Batinovićem. Kot se spomnim je bil on iz Metkovića, Dalmacija. Neverjetno kje se spet najdemo. Kasneje sem dobil premestitev komando stana, vojašnica vojvode Mišića in tam pričakal začetek vojne in od tam tudi prebegnil iz JNA.

  5. Igor Lipovšek komentira:

    Moja pot, 10 let prej, je bila obratna. Naravnost v Melje. V Kadetnico smo hodili samo za praznike na postrojavanje. Najprej smo prišli iz Melja in dolgo čakali, potem iz vojvode Mišića in smo skupaj čakali, potem so prišli iz Slave Klavore, in smo vsi dolgo čakali, na koncu so se ob nas postrojili fantje iz Kadetnice in potem so prišli gosti in se je pričelo.
    Smo iznašli pregovor:
    Prvo smo žurili, da bi kasnije morali stajati, a onda smo trčali, da bi kasnije morali čekati.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !