PISMO STOTIM ŽENSKAM (IN VSAJ ENEMU MOŠKEMU)

»Mislim, da pri gorah in pri ženskah ni skoraj nobenega razločka. Ko prilezeš čisto gor, si nagrajen in deležen vse lepote, ki si jo moreš želeti.« (Riel 1987, stran 53)

Riel, J. 1978: Hiša mojih očetov I. Ljubljana.


Iz slikanice Štirje srčni možje, 1980. Ilustracija: Matjaž Schmidt.

Časopisno podjetje Slovenske novice je danes končalo z izvedbo 45. tradicionalnega pohoda Sto žensk na Triglav. Pohoda sta se leta 1966 spomnila Ante Mahkota in njegov urednik Zoran Jerin. Sprva je šlo “bolj za štos“, potem pa se je “pohod prijel” (sprašujem se, če besedna zveza prijetne punce pride od glagola prijeti?) in zato ga “od takrat vsako leto organiziramo. Naval je veličasten, letos se je prijavilo več kot 800 žensk, vzeli pa smo jih sto.”

Legendarni fotograf Joco Žnidaršič je v dokumentarcu o Triglavu (scenarist, režiser in montažer Amir Muratović, TV Slovenija, 2002/2004) povedal, da je na pohodih “spoznal več kot 3.500 prijaznih, ljubeznivih in veselih Slovenk, s katerimi smo v teh 30 letih vedno, vsaj z nekaterimi, uspeli priti na vrh kljub temu, da so bile včasih obupne razmere.” Po pripovedovanju upokojenega novinarja Slovenskih novic in nekdanjega urednika Planinskega vestnika Marjana Raztresena je nekoč revija Jana kot protiutež organizirala pohod 100 moških na Triglav z druge strani, z Doliča. Ta pohod pa se očitno »ni prijel«.

Pohod je torej nastal ob koncu »zlate dobe slovenskega planinstva«, ko so v sozvočju časa obstajali še drugi takšni in drugačni pohodi. Glede na njihovo razširjenost in prispevek k tradiciji slovenskega gorništva (?) so našli svoje mesto tudi v preglednih planinskih kronikah. Franček Vogelnik je v knjigi Slovenske gore (1982, stran 209) ob sliki značilne domoljubne gneče na Triglavu napisal: »Slika kaže prometno in prireditveno gnečo ob najbolj vročih dneh, ko se recimo nabaše gor 100 žensk in 300 spremljevalcev, mogoče pa še kakšen bolj množičen pohod … Vsi so navdušeni: res mora biti nekje globoko v Slovencu nekakšen verniški odnos do te triglave gore

Pa je ta verniški odnos res tisti, ki omogoča telesno in duhovno razsežnost, ki je »iskra ali dih, ki osmišlja življenje«?


Iz slikanice Štirje srčni možje, 1980. Ilustracija: Matjaž Schmidt.
***

Če ostanemo pri gorništvu: cilji kakovostne gorniške dejavnosti se nanašajo na ukrepe za varnejše in naravi prijazno obiskovanje gora, na usposobitev za samostojno načrtovanje in izvajanje gorništva v kasnejših starostnih obdobjih in na oblikovanje pristnega, spoštljivega ter kulturnega odnosa do narave in njenih obiskovalcev. Neločljivi del vsega pa je iskreno tovarištvo ali če hočete družabnost – tudi to je temelj (sodobnega) gorništva.

Z gorniškega vidika so glavne pomanjkljivosti pohoda Sto žensk na Triglav (in njemu podobnih dogodkov, kot so na primer gorniški športni dnevi v šolah z velikim številom udeležencev):
- neustrezna taktika visokogorske ture,
- odsotnost usposabljanja za gorništvo in
- okrnjeno doživljanje gora.


S Planike proti vrhu. (Fotografija: Stane Klemenc)

Taktika je veščina pravilne izbire (vodniških) načinov in postopkov za varnejšo gorniško dejavnost. Ko govorimo o neustrezni taktiki je najprej namesto izraza pohod treba vpeljati izraz visokogorska tura – ta ob daljši in napornejši hoji vključuje tudi plezanje. Pri velikem številu udeležencev (in poudariti je treba, da to samo po sebi ni problem) je treba poskrbeti, da do istega vmesnega ali končnega cilja pridejo po različnih poteh, pri čemer upoštevamo njihovo znanje, izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost, opremo in želje. Pri načrtovanju pa upoštevamo tudi zmogljivost gorskega območja, da nas sprejme in si ob tem hitro opomore (v konkretnem primeru gre za zavarovano območje Triglavskega narodnega parka in organizator pohoda bi v skladu s 6. točko 31. člena zakona o Triglavskem narodnem parku od upravljavca parka moral dobiti soglasje za izvedbo).


Je v helikopterju pilotka ali pilot – ali kaj ima helikopter skupnega s pohodom? (Žig Triglavske pošte)

Če izbira različnih poti ni mogoča, potem veliko skupino razbijemo na več samostojnih manjših skupin, ki jo na lahkih poteh vodi vodnik, kot zadnji pa je lahko kot njegov pomočnik tudi eden od bolj izkušenih udeležencev. Velika številčnost udeležencev močno vpliva na upočasnitev hitrosti gibanja. Strnjena kolona udeležencem onemogoča gibanje z lastnim tempom, ki je vendarle izvedljivo tudi znotraj večje, a še vedno vodljive skupine. Nenazadnje je na ozkih poteh oteženo tudi izogibanje in srečevanje z ostalimi obiskovalci gora. Posebno poglavje je zasedenost oziroma okupacija koče: Dom Planika pod Triglavom (2401 m) ima uradno v sobah 41 ležišč in na skupnih ležiščih 82, to torej pomeni, da je koča v celoti zasedena z udeleženkami pohoda in pratežem – naključni obiskovalci se za skromno, a človeka vredno zatočišče, lahko obrišejo pod nosom.

Vsako vodenje je hočeš/nočeš pedagoški proces. To pomeni, da ob vsakokratnem ravnanju prelivamo naučeno v konkretno ravnanje in to v prvi vrsti z vzgledom. Glede na dogajanje v gorah je racionalno, zdi pa se, da tudi plemenito ali družbeno odgovorno ravnanje, da tiste, ki šele začenjajo hoditi v gore, usposobimo za varnejše in samostojnejše gibanje v gorah. Nabor »obveznih« vsebin je velik, saj med najpomembnejšimi dejavniki tveganja v gorah prepoznavamo neustrezno pripravo na odhod v gore (izbira cilja, opreme in sotovarišev), neizkušenost in nepoznavanje značilnosti gorskega sveta, ne obvladovanje prvin gibanja in ne uporabo zaščitne osebne opreme, iz leta v leto pa se bohotijo tudi bolezni in bolezenska stanja, ki jih obiskovalci prinesemo v gore. Če je enkratni cilj priti na Triglav kar trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več, nismo storili veliko – če odmislimo izpolnjeno, pa vendar prazno nacionalistično retoriko, »da kdor ni bil na Triglavu, ni Slovenc«.


Naveza kolone. (Fotografija: Stane Klemenc)

Kakovost gorništva se skriva v celoletni aktivnosti, h kateri nas za uvod lahko popelje več skupnih pripravljalnih tur. Načelo postopnosti je za gorništvo ključnega pomena: najprej opravimo nekaj lažjih izletov, potem se lotimo zahtevnejših pohodov in najzahtevnejših tur. Na zelo zahtevnih poteh pa se poleg osnovnega gibanja, se pravi hoje, pojavi nov način gibanja, to je plezanje (upoštevati moramo pravilo treh opornih točk in uporabo tehnične opreme, ki je namenjena (samo)varovanju). Če na teh poteh vzpodbujamo hojo (!), potem na teh poteh potrebujemo predvsem oprijemala in napredovala. Če pa vzpodbujamo plezanje (!), potem potrebujemo predvsem varovala, ki omogočajo plezanje in uporabo samovarovalnega sestava.

Tak pristop pa zahteva spremembo vzorca vodenja, obnašanja obiskovalcev ljudi na zelo zahtevnih plezalnih poteh (predvsem večjo samostojnost pri gibanju) ter spremembo nadelave plezalnih poti oz. drugačno nameščanje klinov in žičnih vrvi (hote se ob tem ponujata vprašanji s področja ekologije in etičnosti v gorah). Ali povedano drugače: če z grebena Triglava pospravimo oprijemala in napredovala in namestimo varovala – bodo takšni pohodi sploh še izvedljivi?

Vsi vemo, kako pomembno je, da so dejavnosti v naravi dobro pripravljene in izvedene. Jasno je, da v učeči se fazi osebnega gorništva pri tem ne gre brez ustrezno usposobljenega vodnika (in ne spremljevalca – na ta pojem bodimo še posebej pozorni!). Pri vodenju v gorah gre tudi za izjemno odgovorno dejavnost. Temu primerna pa je lahko tudi cena: projekt dvodnevnega vodenja 100 žensk na Triglav bi tako stal 20.000 €. A organizatorju pohoda se tako visok vložek ne izplača (a o tem v enem od prihodnjih člankov).


Na grebenu. (Fotografija: Stane Klemenc)

Varnost v gorah torej ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja iz gibanja in uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah. Zato varnost v gorah vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj gostje. Gore pa ostajajo slabo razumljive in prepoznavne, čeprav jih človeku natančno opiše in razloži že srednja šola. Doživljajska vrednost gorništva – odlično povzeta v Avčinovem naslovu Kjer tišina šepeta – je pri velikih skupinah obratno sorazmerna s številom udeležencev in največkrat omejena na horizont tistega, ki hodi pred tabo.

Kot ključna pozitivna plat pohoda pa je nedvomno razpoznavna družabnost, ki združuje spoznavanje in spletanje novih vezi, pa prešerno veselje ob skupnem naporu in ubrano petje (in še marsikaj drugega – tradicionalni krst na vrhu, spanje na skupnih ležiščih …). Glede tega je pohod mogoče opisati v presežkih. Zato pa se vrnimo na začetek: že pri izbiri cilja se prilagodimo namenu izleta. Če je prevladujoča vsebina povezana z družabnostjo, potem Triglav vsekakor ni dobra izbira.

V praksi pohod očitno deluje, hkrati pa vešče prikriva zmes neznanja, samozadostnosti in potrošniške vulgarnosti. Verjamem, da organizatorji pohod delajo zaradi ljudi. Izvedba pohoda Sto žensk na Triglav (in drugih podobnih pohodov) žal kaže velik razkorak med ustrezno teorijo in primeri dobre prakse. Če se lotevamo takšnih akcij, potem se jih moramo lotiti kot projekta “kakovostne množičnosti”. Takšno delo pa je vseživljenjski proces, ki prinaša otipljive rezultate šele na dolgi rok. Primer dobre in ustrezne prakse (če odmislim dejavnost številnih planinskih društev) izven planinske organizacije (a z njenim znanjem) je na primer program Z družinami osvojimo Triglav, ki ga izvaja Društvo za osebnostno rast in zdravo življenje Gorska roža iz Ljubljane. Približno pol leta se družine pripravljalo na osvojitev skupnega (a ne tudi končnega) cilja – Triglava. Odrasli so poslušali strokovna predavanja o planinski opremi, orientaciji v gorah, prehrani, vremenskih pojavih, vlogi staršev kot spremljevalcev otrok na izletih, prvi pomoči … Otroci so medtem sodelovali na kreativnih delavnicah, skupaj s starši pa so se udeleževali mesečnih pohodov v gore, ki so se stopnjevali po težavnosti. Na njih so odkrivali skrivnostni svet narave, spoznavali gorske cvetlice, se spoprijemali s prvimi jeklenicami in osvajali vrhove …

***

Pred leti sem na Dnevu varstva pred snežnimi plazovi na Pokljuki srečal pokojnega Marjana Keršiča – Belača. Z njegovo gostobesednostjo sva se pri večerji in kasneje še dolgo v noč pogovarjala vse mogoče. Med drugim sem ga povprašal tudi glede pohoda Sto žensk na Triglav, pri katerem je sodeloval dolga leta. Z njemu lastno iskrivostjo in posebnim žarom v očeh je začuda zelo kratko odgovoril: »Smeh in solze.« Verjamem, da je bilo tako tudi letos. In v prihodnje?

  • Share/Bookmark

En odgovor to “PISMO STOTIM ŽENSKAM (IN VSAJ ENEMU MOŠKEMU)”

  1. [...] Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni sočasno in brezpogojno. Zgornji pogoji ne veljajo za tradicionalne pohode nakladnih domačijskih [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !