VODNIŠTVU V PODPORO

Ministrstvo za gospodarstvo je po več letih priprav (prve pobude segajo že v leto 2006) na svoji spletni strani objavilo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih (delovno gradivo, 29. 1. 2010) in ga poslalo v koalicijsko usklajevanje. Od sprejetja Zakona o gorskih vodnikih je minilo že več kot deset let (Uradni list Republike Slovenije, št. 63, 6. 8. 1999) oziroma šest let (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih (ZGV-A), Uradni list Republike Slovenije, št. 37, 15. 4. 2004). Med tem se je marsikaj spremenilo, zato ne čudi, da je po mnenju pisca objavljenega gradiva eden od temeljnih razlogov za sprejem novele zakona »odprava pomanjkljivosti in slabosti, ki se kažejo pri izvajanju veljavnega zakona«. Čeprav na spletnem mestu Združenja gorskih vodnikov Slovenije (v nadaljevanju: ZGVS) trdijo drugače, da je osnovni razlog za sprejem spremenjenega zakona članstvo Slovenije v OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Ugled Slovenije, ki je očitno na preizkušnji, je – tako kot velikokrat doslej – povezan z gorami, še posebej pa je pomembno in samozavestno odvisen od naveze gorskega vodnika …

Poleg tehničnih popravkov, ki se dotikajo zunanjih okoliščin gospodarskega poslovanja in ki urejajo razmerja znotraj ZGVS in razmerja do Ministrstva za gospodarstvo, pa zakon prinaša rešitev, ki bo uredila tudi poklicno vodenje vodnikov Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: VPZS).

Ob tem velja povedati, da bi to vprašanje lahko uredili tudi mimo zakona z medsebojnim dogovorom med ZGVS in PZS, vendar kljub številnim poskusom (prvi je iz oktobra 2002, zadnji – vsaj meni znani – iz septembra 2006) do njega ni prišlo. Verjetno je bilo težko upoštevati že izhodišče nepodpisanega zadnjega meni znanega dogovora, ki predvideva, da »Planinska zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije kot vodilo pri delu sprejmeta partnersko (enakopravno) sodelovanje. Slednje temelji na iskrenem prepričanju, da je njuno medsebojno sodelovanje na področju razvoja prostovoljnega in poklicnega vodništva ter preventivnega delovanja v gorah potrebno in obojestransko koristno.« Da iskrenega prepričanja na obeh straneh ni bilo (občutek imam, da ga ni niti danes), kaže tudi določba dogovora, ki se je vsa ta leta v praksi uresničevala prav v nasprotni smeri in v posmeh predlaganemu: »PZS in ZGVS se bosta sproti obveščala o vseh zadevah, ki se nanašajo na njuno sodelovanje in se izogibala ravnanjem, ki bi škodili medsebojnemu delovanju, zlasti pa strokovnemu razvoju in ugledu vodništva v gorah

O rešitvi, da bi poklicni vodniki PZS za čas pridobitnega opravljanja dejavnosti, prešli pod okrilje ZGVS, smo se v tedanjem predsedstvu PZS načelno dogovorili že jeseni 2000. V okviru postopka potrditve programov usposabljanja vodnikov PZS na Strokovnem svetu Republike Slovenije za šport sem po pooblastilu predsedstva PZS z Olimpijskim komitejem Slovenije (z njihove strani je sodeloval Jani Dvoršak) podpisal dogovor o načinu licenciranja, ki prostovoljnim vodnikom PZS omogoča podaljševanje dovoljenja za opravljanje dejavnosti vsake tri leta, za poklicne vodnike PZS pa je predvideno vsakoletno podaljševanje – tako kot je to v vseh ostalih poklicnih športih. A več o tem v nadaljevanju.

Objavljeno gradivo sproža tudi nekaj tihih vprašanj, ki jih glasno izpostavljam:

1. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Uveljavitev Zakona o gorskih vodnikih je pomembno prispevala k pravni urejenosti komercialnega vodenja v gorah, uveljavitvi poklica gorskega vodnika in tudi izboljšala varnost pri opravljanju dejavnosti vodenja v gorah. V Republiki Sloveniji je trenutno 60 aktivnih gorskih vodnikov z licenco Mednarodne zveze nacionalnih združenj gorskih vodnikov (IFMGA), 3 aktivni gorski vodniki z licenco Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), 7 aktivnih gorskih vodnikov – pripravnikov z licenco ZGVS in 11 prostovoljnih clanov ZGVS – neaktivnih gorskih vodnikov

Komentar:
Pisec gradiva je previdno napisal besedno zvezo »izboljšala varnost pri opravljanju dejavnosti vodenja v gorah«. Iz zapisanega ni jasno, kaj je s tem mišljeno, ali:
- se je izboljšala »interna« varnost gorskih vodnikov pri izvajanju poklica oziroma
- se je izboljšala varnost klientov, s tem pa tudi siceršnje stanje varnosti v gorah?

Na splošni ravni, z vidika sicer neobstoječega programa nacionalne varnosti v gorah (ta je bil v osnutku izdelan leta 2001), so gorski vodniki vsekakor del gorniškega sistema, ki ima neposreden vpliv na preventivo. Na konkretni ravni, z vidika posameznega gorskega vodnika, pa je vpliv sorazmeren obsegu njegove osebne vodniške dejavnosti. Število gorskih vodnikov ostaja že desetletje približno enako in je v primerjavi s številom registriranih vodnikov PZS majhno (razmerje je 1 : 24 v korist prostovoljnih vodnikov PZS; 60 aktivnih poklicnih gorskih vodnikov/1429 registriranih prostovoljnih vodnikov PZS).

Podobno je tudi z obsegom dejavnosti v gorah, kjer je to razmerje približno 1 : 10 v korist vodnikov PZS. Čeprav ni zanesljivih podatkov ne za gorske vodnike, ne za vodnike PZS (za slednje imamo podatke za vsakoletno registracijo) lahko obseg dejavnosti (ob upoštevanju vodnikove odsotnosti zaradi dopusta, bolniške ali slabega vremena) dokaj dobro ocenimo. Če je bil vsak od aktivnih gorskih vodnikov poklicno (vedeti moramo, da jih večina ta poklic opravlja kot dopolnilno dejavnost osnovnega poklica) vsaj enkrat na teden v gorah, je opravil 35 vodniških tur (kar nekaj teh tur je bilo – po navedbah številnih gorskih vodnikov, zlasti mlajše generacije – opravljenih v tujini), kar znese skupaj 2100 gorskovodniških tur. Če je vsak od prostovoljnih vodnikov PZS opravil 15 vodniških tur, to skupaj znese 21.435 prostovoljnih vodniških tur.

Glede števila dejavnosti je treba upoštevati še gorniške dejavnosti iz rednega pouka osnovnih in srednjih šol, zlasti v okviru športnih dni z gorniško vsebino in drugih dejavnosti v naravi. Šolski učni program ima glede teh vsebin postavljene kakovostne standarde, žal pa o obsegu izvedenih športnih dni ni nobenih podatkov. Tudi vzgojiteljice in učitelji imajo državno licenco za vodenje v gore. Pa mentorji planinskih skupin, pa alpinistični inštruktorji za vzpone v alpinistični šoli in še bi lahko naštevali.

Za jasnejšo sliko pa je treba upoštevati tudi število vodenih: v primeru gorskih vodnikov je število klientov majhno (pogosto gre za običajno in dvojini naklonjeno navezo vodnika in klienta), med tem ko je število vodenih s strani vodnikov PZS precej večje (tudi do deset vodenih po lahkih poteh). Da ne omenjam učiteljev, ki jim licenca za ubijanje (kot to imenuje Bojan Pollak) omogoča spremljanje (ne pa vodenja!) pol razreda hkrati.

Jasno pa je, da je razmerje glede na območje izvajanje dejavnosti zelo v prid gorskim vodnikom pri izvedbi domačih plezalnih vzponov ter na tujem ledeniških tur in trekingov, saj je velika večina vodnikov PZS usposobljenih za vodenje po lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih poteh v kopnem in v snežnih razmerah (A, B in D kategorija).

Bralec se bo zaskrbljeno vprašal – vsaj upam, da si se – čemu sploh služijo te primerjave? Predvsem in samo utrjevanju zavesti, da je nujno sodelovanje in dopolnjevanje in da nihče nima monopola nad dejavnostjo vodenja v gorah in s tem povezanimi prizadevanji za varnost v gorah.

2. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Na temelju 16. člena tega zakona (gre za zakon o športu, opomba BP) je Strokovni svet Republike Slovenije za šport na predlog PZS leta 2001 potrdil program usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva in s tem, v skladu s 34. členom, ki določa pogoje za opravljanje zasebnega dela v športu, vodnikom PZS omogočil, da se kot zasebni športni delavci vpišejo v razvid pri ministrstvu, pristojnem za šport in pričnejo s poklicnim vodenjem

Komentar:
V tem delu bi bilo treba napisati, da so bili leta 2001 programi usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva na predlog PZS prvič potrjeni leta 2001, saj so bili zatem potrjeni še večkrat (leta 2005 in leta 2009).

3. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Gorski vodniki imajo področje dela urejeno v svojem zakonu, zato se Zakon o športu nanje ne nanaša. To tudi pomeni, da dejavnost, ki jih kot poklic opravljajo poklicni vodniki PZS, ne sme posegati v nobeno od dejavnosti, ki jih lahko opravljajo le gorski vodniki. Program usposabljanja za gorske vodnike je daljši in bistveno zahtevnejši od programa usposabljanja za poklicne vodnike PZS, zlasti za tiste višjih kategorij, predvsem pa so strožji pogoji za začetek usposabljanja. V primeru, da bi poklicni vodniki PZS lahko poklicno vodili na vseh, tudi najzahtevnejših gorskih turah, kot jim to sedaj sicer lahko dopušča podeljena licenca, bi s tem dopustili, da bi poklicno vodenje na gorskih turah lahko opravljale osebe, ki so to pravico pridobile pod neenakimi pogoji. To bi bilo v nasprotju s prizadevanji za čim boljšo strokovno usposobljenost pri vodenju, znižala pa bi se tudi raven varnosti storitev, ki je pri opravljanju te dejavnosti ključnega pomena. Iz navedenega izhaja, da je Zakon o gorskih vodnikih glede na Zakon o športu treba obravnavati kot poseben, področni zakon. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je ta zakon novejši, saj je bil sprejet leto pozneje kot Zakon o športu

Komentar:
Rešitve, ki jih prinaša novela zakona, zanikajo trditev, da se zakon o dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih ne naša na zakon o športu. Gradivo na številnih mestih priznava soobstoj zakona o športu in prvič jasno govori celo o poklicnih vodnikih PZS. In to je tudi eden najpomembnejših pozitivnih korakov k reševanju deset let dolge polemike in dosedanjih neustreznih rešitev. Upajmo, da bo v nadaljnjem procesu sprejemanja zakona, to gledanje obveljalo.

Iz zapisanih trditev glede zahtevnosti programa izobraževanja za gorskega vodnika v primerjavi z usposabljanjem vodnikov PZS pa se kaže, da ne vidimo stvari dovolj natančno, niti ne v celoti in da mešamo:
- jabolka (poklicno izobraževanje) in hruške (usposabljanje prostovoljcev) ter
- enovito, sklenjeno izobraževanje (gorskih vodnikov) s stopenjskim usposabljanjem (vodnikov PZS).

Za najvišjo stopnjo usposobljenosti vodnika Planinske zveze Slovenije za zahtevne turne smuke – H kategorija traja usposabljanje res da »samo« 64 ur, vendar ob upoštevanju predhodnih usposabljanj – kar kaže spodnja preglednica – znaša skupaj kar 690 ur praktičnega in teoretičnega dela, kar je že precej primerljivo z izobraževanjem gorskih vodnikov. Tudi navedek glede izkušenj v obrazložitvi ne velja in je podcenjujoč: sistem usposabljanja vodnikov PZS temelji na predhodnih osebnih izkušnjah posameznega vodnika PZS, ki jih dokaže s seznamom opravljenih tur, ki so eno stopnjo zahtevnejše od tistih, ki jih namerava po koncu usposabljanja voditi. Vodnik PZS H kategorije mora pred tem usposabljanjem (z upoštevanjem predhodnih usposabljanj) opraviti kar 164 tur različnih težavnosti, kar nedvomno znese zavidljivo mero znanja, veščin in izkušenj (v to pa niso vštete ture na tečajih in ture, ki jih v nižjih ravneh usposabljanja vodnik ves čas vodi).

Zato v primeru poklicnih vodnikov PZS nikakor ne drži, da bi »na gorskih turah lahko dejavnost opravljale osebe, ki so to pravico pridobile pod neenakimi pogoji.« Sistem usposabljanja vodnikov PZS so dolgo (in ga tudi še) formalno in neformalno sooblikovali tudi številni gorski vodniki. V številnih pavšalnih in podcenjujočih ocenah (“če želiš voziti avto, moraš imeti izpit“; pri čemer se vedno pozablja, da ima vodnik PZS tako avto, kot izpit; “sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem”; že napačna uporaba izraza Planinski vodnik, ki že nekaj časa ne obstaja, pove vse, kako dobro poznamo drug drugega in s kakšnimi iskrenimi nameni nastopamo v javnosti) gre tudi za nezaupanje do lastnega znanja in svojih (starejših) kolegov, ki so poklicno vodniško znanje uspešno ponudili slovenskim prostovoljnim vodnikom, pa tudi v mednarodnem prostoru – recimo v okviru Aleševe šole v Nepalu. Rezultat teh prizadevanj je, da po nesreči na Košutnikovem turnu in posledično spremenjenem sistemu usposabljanja vodnikov PZS ni bilo nobene nesreče s smrtnim izidom, ki bi jo s svojo malomarnostjo, neodgovornostjo in neusposobljenostjo povzročil katerikoli od 2500 usposobljenih vodnikov PZS!

In ne pozabimo: programe usposabljanj za vodnike PZS je prav tako potrdila ista država, kot sprejema ta zakon. Še več: posamezni deli usposabljanja za vodnike PZS so že pred desetimi leti prestali zahtevno in več stopenjsko testiranje v skladu s standardom usposabljanj vodnikov z naslovom Model training standards for voluntary leaders and instructors, ki jih vzdržuje Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) in ki jih v nacionalni gorniški organizaciji preverja vsakih pet let. Del vodnikov PZS ima tako veljavno mednarodno licenco za vodenje v okviru svoje usposobljenosti.

4. Citat iz 2. 4 Poglavitne rešitve:
»Dejavnost gorskih vodnikov je razmejena od dejavnosti poklicnih vodnikov PZS in to tako, da se dejavnost slednjih nanaša le na vodenje oseb po poteh in v brezpotju v gorah, kjer ni potrebna uporaba vrvne tehnike ter na lažjih turnih smukih, kjer ni potrebno zavarovanje poti. Pri tem pojem »vrvna tehnika« seveda ne zajema občasne uporabe vrvi zaradi zagotavljanja dodatne varnosti manj veščim vodenim osebam na planinskih poteh, ki ne sodijo v najvišjo kategorijo zahtevnosti

Ta rešitev je diskriminatorna in izključevalna do vodnikov PZS kategorij višjih od A, B, D in G. Predpostavlja, da je glavni razloček gorskega vodništva predvsem vodenje:
- ki je zahtevnejše od lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih poti in
- ki vrvno tehniko skrči na izsek iz vrvne tehnike, ki se mu reče vodenje na kratki vrvi. To pojmovanje je v vodniški doktrini preozko in zato neustrezno. Vrvna tehnika je nedvomno tudi uporaba samovarovalnega sestava in učenje njegove uporabe za dosego varnejšega samostojnejšega gibanja v gorah.

Rešitev »kjer ni potrebno zavarovanje poti« je tudi neživljenjska in nevarna za vodene s strani vodnika PZS, saj v gorah ni nič stalnega, razen spreminjanja. Če je bila včeraj zelo zahtevna pot še čisto v redu, je lahko danes poškodvana do te mere, da jo mora vodnik PZS npr. zavarovati z vrvno ograjo ali ob varovanju napredujočega v navezi poskrbeti za varen prehod vodenih.

Ker gre za očitno slabo poznavanje dela in nalog vodnikov PZS povzemem nekatere vsebine iz članka z naslovom Organizacija vodništva, ki sva ga z Bojanom Rotovnikom pripravila za Vodniški učbenik iz leta 2006:

»Vodniki PZS izvajajo vzgojno-izobraževalno in strokovno-organizacijsko delo, za katero so ustrezno usposobljeni. Vzgojno-izobraževalno delo obsega planinsko vodenje in usposabljanje obiskovalcev gora. Strokovno-organizacijsko delo v podporo prostovoljnemu vodništvu in planinstvu poteka v organih planinske organizacije.

Težišče delovanja vodnikov PZS je izvajanje dejavnosti v gorski naravi, najpomembnejši cilj pa je varnost vodenih. To dosega s pedagoškim in andragoškim delom, v okviru katerega izvaja in posreduje planinsko znanje, veščine in izkušnje. Vodniki PZS vodene usposabljajo za varnejše samostojno gibanje v gorah, praviloma pa se ne ukvarjajo s turističnim ali pridobitnim vodenjem. V tem izjemno zahtevnem in odgovornem delu vodnik PZS pri vodenih vzbuja zanimanje za planinstvo kot način življenja z naravo. Tako uresničuje širša programska načela planinske organizacije, med katera v prvi vrsti uvrščamo naravovarstveno delovanje in razvijanje prostovoljnega društvenega dela.«

Iz istega članka povzemam tudi bistvene razlike med gorskimi vodniki in vodniki PZS:

Razlike obstajajo, niso pa tako velike, da ne bi mogle omogočiti soobstoja in sodelovanja ter dopolnjevanja obeh sistemov.

5. Ni citat, je pa vtis, ki ga predlagatelji novele zakona skušajo ustvariti v javnosti:
»Predlog zakona je bil predstavljen in obravnavan v okviru Združenja gorskih vodnikov Slovenije, Planinske zveze Slovenije ter Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi na Fakulteti za šport. V razpravo so bile tako vključene nevladne organizacije oziroma predstavniki zainteresirane javnosti. V celoti so bile upoštevane tudi vse prejete pripombe in predlogi civilne družbe

Kot zunanji sodelavec (od leta 1991) sem bil vabljen na sejo Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki je zasedala v razširjeni sestavi v sredo, 20. 1. 2010. Na njej sem natančno in odločno predstavil celo vrsto pomislekov (večino ste jih že spoznali), pa tudi rešitev. Nekatere med njimi so bile upoštevane, ključne – nediskriminatorna obravnava vodnikov PZS višjih kategorij in prehod poklicnih vodnikov PZS pod okrilje ZGVS – pa ne. To lahko potrdijo tudi na seji katedre navzoči in upam, da se bodo v tej strokovni debati oglasili.

6. Citat iz predlaganega novega besedila 2. člena:
2. člen
(poklic gorskega vodnika)

Gorski vodnik po tem zakonu je oseba, ki je vpisana v imenik iz 5. člena tega zakona in trajno ali občasno ter v vseh letnih časih pridobitno izvaja eno ali več naslednjih dejavnosti:

a) vodenje oseb v gorskem svetu po poteh in v brezpotju,
b) vodenje oseb na turnih smukih,
c) vodenje oseb na plezalnih vzponih,
č) vodenje oseb na ledeniških turah,
d) strokovni pouk iz gorništva.

Gorski vodnik lahko brez posebne registracije za zaokrožitev svoje ponudbe svojim gostom nudi tudi storitve prevoza, izposojo opreme in podobno.

Poklic gorskega vodnika je svobodni poklic.

Dejavnost iz prvega odstavka tega člena je pridobitno dovoljeno opravljati le z gorskimi vodniki po tem zakonu. To ne velja za:
- vodenje oseb v gorskem svetu po poteh in v brezpotju, kjer ni potrebna uporaba vrvne tehnike,
- vodenje oseb na lažjih turnih smukih.

Predlagam, da se zadnji odstavek črta in nadomesti z novim:

Dejavnost iz prvega odstavka tega člena je pridobitno dovoljeno opravljati le z gorskimi vodniki po tem zakonu. To ne velja za poklicne vodnike PZS, ki so vpisani v imenik poklicnih vodnikov PZS iz 5.a člena tega zakona.

Predlagam, da se doda nov 5. a člen:

5.a člen
(imenik poklicnih vodnikov PZS)

Imenik poklicnih vodnikov PZS vodi ZGVS. V imeniku so naslednji podatki:

a) tekoča številka,
b) ime in priimek,
c) datum in kraj rojstva,
d) državljanstvo,
e) naslov stalnega bivališča v Sloveniji,
f) davčna številka,
g) datum vpisa v imenik,
h) podatki o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju odgovornosti,
i) datum izdaje, obnove ali odvzema vodniške izkaznice,
j) datum obnovljenega enoletnega dovoljenja za izvajanje dejavnosti,
j) datum izbrisa iz imenika,
k) številka odločbe o vpisu v razvid zasebnih športnih delavcev.

Vse spremembe podatkov iz prvega odstavka so vpisani v imenik dolžni v 30 dneh po nastanku sporočiti ZGVS.

V imenik poklicnih vodnikov PZS se lahko vpiše vodnik PZS, ki je ustrezno usposobljen, ima izdano odločbo o vpisu v razvid zasebnih športnih delavcev, je pri ZGVS pridobil enoletno dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ima zavarovano svojo odgovornost proti tretjim osebam (zavarovanje, katerega sklenitelj ni poklicni vodnik PZS ali ZGVS, ne velja). Vpis v imenik se obnovi vsako leto do prvega marca.

Obrazložitev:
Takšno rešitev omogočata že obstoječi zakon o gorskih vodnikih in zakon o športu, vendar je ZGVS vztrajno zavračalo takšno tolmačenje, PZS pa ga po letu 2001 ni želela razumeti. Predlagana rešitev omogoča, da vodniki PZS, ki želijo v okviru svoje usposobljenosti to dejavnost opravljati kot poklic oz. dopolnilni poklic, preidejo iz okrilja PZS pod okrilje ZGVS. ZGVS na ta način dobi že usposobljene vodnike PZS (in si tako ni treba izmišljevati novega in neustreznega pohodniškega vodnika), ki imajo bogato in ponavadi dolgoletno uspešno prakso vodenja v prostovoljnem sistemu vodenja. Ti poklicni vodniki PZS bi dovoljenje za opravljanje dejavnosti podaljševali vsako leto, torej po strožjih merilih od prostovoljnih vodnikov PZS, ki to dovoljenje podaljšujemo enkrat na tri leta. ZGVS dobi v roke tudi izvedbo licenčnih seminarjev poklicnih vodnikov PZS in na ta način nadzor nad njihovo dejansko usposobljenostjo. Poklicnemu vodniku PZS tudi ne velja zavarovanje za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti, ki ga za prostovoljne vodnike PZS sklepa PZS. V primeru, da vodnik PZS izstopi iz poklicnega vodništva, se lahko normalno vključi nazaj v sistem prostovoljnega vodništva. Za kakovostno izvedbo tega predloga na operativni ravni bi bilo na obeh straneh – pri PZS in pri ZGVS – treba postoriti še naslednje stvari:

PZS:
- v program usposabljanja za vodnika PZS v temi 1.2 Organizacija vodništva vključi vsebine, s katerimi bo seznanila tečajnike z možnostjo opravljanja poklicne dejavnosti vodništva v okviru usposobljenosti za vodnika PZS na podlagi vpisa v razvid zasebnih športnih delavcev,
- dopolni Pravilnik vodnikov PZS tako, da uredi prehod prostovoljnih vodnikov PZS v poklicno vodništvo in nazaj, uredi njihov status v Registru vodnikov PZS ter uredi preprečevanje in kaznovanje zlorab s strani vodnikov PZS, ki bi s svojo dejavnostjo povzročali nelojalno konkurenco poklicnemu vodništvu in
- seznani OKS-ZŠZ s spremenjenim sistemom licenciranja strokovnih delavcev na področju planinstva, ki ga bo za poklicne vodnike PZS izvajalo ZGVS.

ZGVS:
- pripravi ustrezen program za licenčno usposabljanje vodnikov PZS, na podlagi katerega bodo poklicni vodniki PZS pridobili vsakoletno dovoljenje za opravljanje dejavnosti v okviru svoje usposobljenosti,
- dopolni tarifni sistem s plačilom poklicnih vodnikov PZS in
- zagotovi izmenjavo podatkov o poklicnih vodnikih PZS zaradi urejanja njihovega statusa v registru vodnikov PZS.

Odprto vprašanje:
- skrb za dodatno usposabljanje poklicnih vodnikov PZS in mentorstvo vodniškim novincem v okviru pripravništva – če na primer poklicni A vodnik PZS želi postati poklicni B vodnik PZS; to usposabljanje lahko ostane skrb PZS, poklicni vodnik PZS, ki želi opraviti zahtevnejše usposabljanje, pa se obravnava kot samoplačnik usposabljanja. Pripravništvo lahko opravi v okviru ZGVS.

Če bi bili ti odnosi urejeni tako, kot predlagam (gre tudi za rešitve, ki so primerljive s tujimi in na katere je opozoril že Janez Duhovnik na razpravah v okviru predsedstva PZS leta 2000 in v začetku leta 2001), bi se za poklicno vodenje – še zlasti v času finančne krize – odločilo bistveno več vodnikov PZS. Z narodnogospodarskega oz. makroekonomskega vidika bi to pomenilo omejitev sedanjega dela na črno in učinkovitejše pobiranje davkov. Z vidika osebnih financ, bi marsikomu – še zlasti pa študentski in mlajši generaciji vodnikov PZS – to izboljšalo osebni standard in to na območju zlasti lahkih poti, ki gorskim vodnikom ne dišijo (navkljub obsežnim zavarovanim območjem NATURE 2000 …).

***

Dopuščam možnost, da je zaradi te rešitve treba postoriti še kaj in še kje v drobovju celotnega zakona. Vendar je to ustvarjalno in plačano delo uradnikov na pristojnem ministrstvu.

***

Naj povem, da je bila opisana rešitev že dlje časa v pisni in ustni obliki znana nekdanjim vodstvom ZGVS, sedanjemu vodstvu PZS in tudi pristojnemu sekretarju na ministrstvu za gospodarstvo. Dejstvi, da so gore ene same in da je varnost v gorah ob izjemno povečanem številu gorskih nesreč in smrtnih žrtvah izjemnega pomena, sta na pomembni preizkušnji. Bomo zmogli preseči zgodovinska razhajanja in sodelovati, kot se v gorniškem tovarištvu spodobi in je pravično?

  • Share/Bookmark

En odgovor to “VODNIŠTVU V PODPORO”

  1. [...] Vodništvu v podporo [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !