GORNIŠKA ŠOLA 4/6 – RAVNANJE V GORAH

Zvočni zapis (5 min 58 sek, MP3)

Gora je del pokrajine od vznožja prek pobočja do vrha – na vse strani neba enako. Spoznavajmo in varujmo gore, še posebej njihovo divjo naravo. Ob tem pa izhajajmo iz tega, da smo v naravi vedno samo njeni varuhi in učeči se ter opazujoči gostje. Vsak obiskovalec gora ima do njih prost dostop, meje svobodnega delovanja pa so določene z naravnimi danostmi in zakonitostmi. Kadar vemo za te omejitve se dosledno ravnajmo po njih. Če smo v dvomu, se v prid naravi prostovoljno odpovejmo nepremišljenemu ravnanju.

V naravi, v gorah pa še posebej, spoštujmo pravico do tišine. Vznemirjenje živali je znamenje, da smo jim preblizu in da smo se dolžni umakniti. Prestrašenosti rastja seveda ne moremo opaziti, kljub temu pa ne usmerjajmo korakov na doslej nenačete poti. Ne onesnažujmo gora, vse smeti odnesimo s seboj v dolino. Če je le mogoče, uporabljajmo javni prevoz ali poskrbimo za polno zasedenost avtomobilov. Obiskovalcem so vznožja in pobočja gora na višini od 500 do 1500 m vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja dveh, če ne celo treh rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.


Lahkomiselno, ponižujoče ali običajno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med hojo izklopimo mobilne telefone; namesto, da hodimo z lažnim občutkom njihove varnosti poskrbimo za kakovostno pripravo na turo. Najmlajšim približajmo naravo kot posebno vrednoto in jih učimo živeti v naravi in z njo.

Za gorništvo uporabljajmo obstoječe poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov z lastniki zemljišč. Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in opremo. Doživljajsko vrednost gora naj dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost do vseh obiskovalcev gora. Med seboj se pozdravljamo, pri srečanju na ozki stezi ali na izpostavljenem mestu naj se umakne spretnejši, močnejši ali mlajši.

Pomembno je biti v naravi in z njo, zato je cilj pot in ne vrh za vsako ceno. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalen nadzor in štetje članov skupine. Različni člani skupine naj uskladijo cilj in poiščejo ravnovesje med možnostmi in sposobnostmi posameznikov. Cilj in vse dejavnosti na izletu je treba podrediti otrokom. Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost za dosego želenega cilja. Vsi obiskovalci gora, ne glede na to, ali hodijo samostojno ali znotraj vodene skupine, naj spremljajo in opazujejo smer in potek nadaljevanja planinske poti. Zavedati se moramo, da so opisi vedno nekoliko subjektivni in da se je lahko stanje poti zaradi naravnih procesov v času od objave že spremenilo.

Gorništvo, ki je bilo v začetku vezano na bivanje in delovanje domačinov (pastirjev, lovcev, gozdarjev, rudarjev …), se je od raziskovalne in kulturne vloge razvilo v turistično in rekreativno dejavnost. Posledica takšnega razvoja so številne označene planinske poti, planinske koče in druga turistična infrastruktura. V gore so začeli zahajati tudi obiskovalci, ki v gorah pričakujejo dolinsko udobje. Začeli so se pojavljati ekološki problemi, ki so povezani z onesnaževanjem voda, s porabo različnih virov energije, ravnanjem z odpadki ter hrupom. Takojšnji ukrepi za izboljšanje stanja so odprava pranja posteljnine v planinskih kočah, uporaba razgradljivih čistilnih sredstev, uvajanje suhih stranišč, raba obnovljive energije sonca in vetra, biološke čistilne naprave, razvrščanje odpadkov in njihov transport v dolino.

Planinska koča je namenjena zavetju, počitku, prehranjevanju in gorniškemu usposabljanju. Pri uporabi storitev ravnajmo tako, da dosegamo nižke pri porabi energije, vode, odpadkov, hrupa … V koči bodimo obzirni do osebja in obiskovalcev in spoštujmo hišni red. Planinska koča ni prostor za pijančevanje, kajenje in hrup. V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti, vremenski napovedi in posredovanje obvestila v primeru nesreče. V planinski koči se prehranjujmo, s seboj prineseno hrano in pijačo pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče.

Gore so dom pestrega rastlinstva in živalstva. Življenjske razmere dosegajo svoje skrajnosti. Zato je gorsko okolje še posebej občutljivo za vsakršne posege. Narava nam omogoča gibanje, poleg tega pa nam pomeni tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih objektov, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri.

Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode in ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !