SREČNO V GORAH (IN NA TEKMOVANJU MLADINA IN GORE)!

Približuje se 21. Državno tekmovanje Mladina in gore (v soboto, 16. 1. 2010 v Trzinu). S tekmovanjem sem tesno povezan na različnih ravneh. Sprva sem bil njegov udeleženec in večkratni zmagovalec, ko je le-to še potekalo v mladinskem odseku Planinskega društva Domžale (v obdobju 1982–1987). Potem sem kot načelnik mladinskega odseka tekmovanje na Zboru mladinskih odsekov v Kandršah predstavil Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije.

Leto zatem – maja 1989 – sem poskrbel za vso vsebino ter organiziral in vodil prvo državno tekmovanje na temo alpinizma. Kasneje sem bil še večkrat vodja tekmovanja (Mostec 1990, Ljubljana 1991, Ilirska Bistrica 1993, Komen na Krasu 1995), pisec gradiv (Gorniške športne igre – Mostec 1990 (skupaj z Jožetom Drabom); Spoznavanje in varstvo gorske narave – Maribor, Ljubljana 1991; Turistovski klub Skala – Ilirska Bistrica 1993 (skupaj z Jasno Gnidovec in Mihom Pavškom); Kras in gorništvo – Komen na Krasu 1995 (skupaj s Sonjo Savnig), Kamniško-Savinjske Alpe – Podlehnik 1997) in pripravljalec testov in vprašanj (nazadnje leta 2000 za tekmovanje v Braslovčah). Dobro poznam razvoj tekmovanja, njegove organizacijske in vsebinske težave, pa tudi uspehe in dogodke, ki so nas polnili ob njih.


Borut Peršolja, Iris Verčnik, Lidija in Boštjan Zver – ekipa OŠ Venclja Perka sprejema nagrado iz rok Jake Čopa. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Ob tej priložnosti pišem o kvalifikacijskih testih in finalnih vprašanjih v obliki kviza, ki se pojavljajo že od samega začetka tekmovanja. Sprva so bila vsa vprašanja samo iz gradiva, ki je bilo posebej pripravljeno za tekmovanje. Po nekaj izvedenih tekmovanjih pa smo se odločili, da je vsebina tekmovanja snov Planinske šole in dodatno gradivo, ki ga pripravijo gostitelji tekmovanja (tako je še danes). Razmerje med vprašanji iz Planinske šole in dodatnim gradivom je bilo približno 80 : 20. Vprašanja so vsako leto drugačna, tudi zato, ker nekateri člani ekip sodelujejo na tekmovanju večkrat.

Ko sem pisal gradiva, teste in finalna vprašanja je bilo moje osebno vodilo, da je teža vprašanj na tistih vsebinah, ki so za varnost gornikov najpomembnejša. Na ta način pride do izraza tudi dejanska gorniška usposobljenost mladih tekmovalcev in tekmovalk ter njihove izkušnje z gorami. Zato so bila sestavljena tako, da je bilo zastopano temeljno gorniško znanje in veščine, prisotne pa so morale biti tudi izkušnje.


Marija Fabčič, predsednica Mladinske komisije PZS in Borut Peršolja ob razglasitvi rezultatov v Mostecu maja 1990 – 2. Državno tekmovanje mladina in gore. (Fotografija: zaslonska slika iz video filma Jožeta Draba)

Da imam prav je pokazala vsakoletna analiza testov (ena je objavljena v Planinskem vestniku 1995, št. 2, str. 88). Ekipe so dosegale zavidljive rezultate (praktično vse so pobrale vse možne točke) v tistem delu testa , ki se nanaša na dodatno in vsebinsko ožje gradivo. Očitno je bilo, da je znanje tekmovalcev posledica intenzivnih priprav zadnjega meseca. Veliko slabši in skrb vzbujajoči pa so bili rezultatih pri gorniških vprašanjih, kjer je bilo treba pokazati večletno znanje in izkušnje iz snovi Planinske šole. Na področjih, kot so gibanje in varnost v gorah, oprema, orientacija in izrazoslovje, prva pomoč in vremenoslovje, je bila praviloma dosežena nizka raven znanja.

Deloma je to razumljivo, saj so mladostniki še v procesu gorniškega opismenjevanja, deloma pa to kaže tudi na razpoke v samem sistemu usposabljanja, pa tudi v sistemu tekmovanja. Za kakovosten prenos gorniških znanj in izkušenj smo odgovorni predvsem mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije (pa vendarle ne samo oni: tudi planinska društva in MK PZS!).

Seveda svoj delež odgovornosti nosimo tudi tisti, ki pripravljamo ta vprašanja. Gre za izjemen strokovni izziv, pa tudi za veliko odgovornost. Ljudi, ki bi bili pripravljeni pripravljati vprašanja je zelo malo, med njimi žal ni nobenega inštruktorja planinske vzgoje.


Božo Kos je nekoč takole vabil v gore na plakatih MK PZS. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vedno tudi ne gre tako, kot smo si zamislili … Pred leti smo imeli v finalnem delu tekmovanja naslednje vprašanje:

»Zanima nas, kako ravnamo v primeru, če nas je na turi veliko in hodimo v koloni. Kdo v skupini pozdravi tistega, ki smo ga srečali na poti?«

Odgovor, ki ga je kot pravilnega upoštevala žirija, se je glasil:
»V strnjeni skupini pozdravita prvi in zadnji, saj bi sicer posameznik obnemogel ob številnem odzdravljanju.«

Že med tekmovanjem, zlasti pa po njem, so sledile številne reakcije. Po mnenju pritožnikov bi morala žirija kot pravilne upoštevati tudi odgovore, da pozdravi prvi oz. v smislu, da pozdravi ali odzdravi vsakdo. Njihov argument je bil, da v Častnem kodeksu slovenskih planincev pozdravljanje večjih skupin ni opredeljeno (kar nedvomno drži še danes):

»Lepa planinska navada je, da se planinci med seboj pozdravljajo, kar je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja. Pozdrav je vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo na pozdrav. Bonton, ki obravnava pozdrav ob srečanju, velja tudi v gorah. Lepo je, če tisti, ki gredo s ture, pozdravijo tiste, ki gredo na turo. Nevljudno je, če na pozdrav ne odzdravljamo.«

Gorniški bonton pa sooblikujemo ljudje in ravnanje v duhu Častnega kodeksa slovenskih planincev pomeni, da imamo za posamezne odtenke, ki jih ni v kodeksu, uveljavljeno prakso. Za primer pozdravljanja znotraj velike skupine vsekakor velja, da vedno pozdravita prvi in zadnji v skupini, ker »bi sicer posameznik obnemogel ob številnem odzdravljanju.« To prakso dosledno uveljavljamo inštruktorji planinske vzgoje v okviru usposabljanj vodnikov PZS.

Podoben zaplet je nastal tudi na enem od tekmovanj ob vprašanju, kaj storimo, ko ob helikopterskem reševanju ne potrebujemo njegove pomoči. To, da oblikujemo roki v obliki poševnice črke N (sporočilo: ne potrebujemo vaše pomoči) vemo, vendar je prepir nastal, katero roko je treba dvigniti – desno ali levo? Jasno, da je vprašanje eno tistih, ki zdravega človeka spravljajo ob pamet … Še en primer: mama enega od tekmovalcev, sicer zdravnica, je dobila histerični napad, ko pri kačjem ugrizu ni štel za pravilnega odgovor, da “na pičeno mesto zarežemo v obliki križa, strup posesamo in izpljunemo.” To, da ta doktrina ne velja več, je ni prepričalo, še manj pa, da pri kačah ne gre za pik, kot pri osah in čebelah, ampak za ugriz …

Kaj se lahko naučimo na pozdravnem in drugih primerih?

Sestava in filozofija testov in vprašanj so in vedno bodo plod subjektivnega odnosa tistega, ki je za to zadolžen. Moje stališče je ves čas jasno, poznajo pa ga tudi vsi, ki so kdaj sodelovali z mano pri pripravi Državnega tekmovanja Mladina in gore. Tekmovanje naj bo takšno, da se ob njem še kaj naučimo, ne samo tekmovalci, temveč tudi obiskovalci in navijači, za katere se nam zdi, da nekako niso del dogajanja. Pa so. In finale mora biti na višji kakovostni ravni, kot predtekmovanje. Seveda lahko odločajo tudi v življenju manj pomembni detajli, do katerih pa človek lahko pride z dolgoletnim gorniškim udejstvovanjem (Ste vedeli, zakaj v gorah uživamo predvsem lahko prebavljivo hrano? Ker se lažje nosi v nahrbtniku.). In tam se pokažejo razlike med teorijo in naučenim v praksi. Šele oboje skupaj da celoto.


Strokovna žirija enega od tekmovanj v Domžalah: Vinko Cedilnik (idejni oče domžalskih srečanj in tekmovanj), Mišo Peršolja, Janko Kos in Marija Presekar. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Državno tekmovanje Mladina in gore naj zato predvsem išče znanje in ne neznanje pri tekmovalcih, zavzema naj se za širitev gorništva kot celovite dejavnosti in zaščiti naj mlade tekmovalce pred ambicioznimi mentorcami, ki jim včasih prav preteče žarijo oči. Vse to sem že doživel in videl …

Prav zato sem se odločil, da mladim tekmovalcem v pomoč objavim nekaj testov, ki sem jih pred leti pripravil za Državno tekmovanje Mladina in gore. Naj vam bodo v pomoč pri pripravi in pri iskanju lukenj manjkajočega znanja. Upoštevajte pa, da so med vprašanji tudi nekatera, ki se nanašajo na dodatno gradivo in da je od takrat preteklo že veliko časa – gorniška stroka pa se razvija iz leta v leto.

Kvalifikacijska vprašanja (test) na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
test_6doc

Dodatna kvalifikacijska vprašanja (test) na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
test_dod_6doc

Finalna vprašanja na 10. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Šempeter pri Gorici 1998:
finale_6doc

Kvalifikacijska, dodatna in finalna vprašanja na 12. Državnem tekmovanju Mladina in gore – Braslovče 2000:
vprasnjadrzavnover1brezresitev

Ko sem organiziral prvo državno tekmovanje sem imel v mislih, da naj bo tekmovanje predvsem srečanje, kjer se mladi poglobljeno ukvarjajo z enim izsekom gorništva, hkrati pa predstavijo svoje večletno delo. Mlade učimo, da je v gorah treba prisluhniti naravi in sebi. Tekmovalnost v smislu pehanja za dosežki in stremljenje po zmagi nista tisti odliki gornikov, ki omogočata varno in vsebinsko bogato hojo.

Žal je danes v tekmovanju vedno manj pravega gorniškega duha in vedno več tekmovalnosti, ki pa z gorami, gorništvom in humanim odnosom, ki vlada med gorniki, nima nič skupnega. V gorah ni tekmovanja, če zanemarimo boj za obstanek znotraj ekosistema. So samo gore in ljudje, ki gore različno sprejemamo, čutimo, spoštujemo, onesnažujemo … Povedati nekomu, da je za pol točke izpadel iz finala ali celo izgubil naslov državnega prvaka, zato ker ne loči stalagmitov od stalaktitov, je presneto naporna in nehvaležna zadeva. Zato sem si tudi obljubil, da pri takšnih tekmovanjih ne bom več sodeloval.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “SREČNO V GORAH (IN NA TEKMOVANJU MLADINA IN GORE)!”

  1. [...] Nastale in razvile so se številne nove akcije temelječe na programu kakovostne množičnosti (Državno tekmovanje mladine in gore, Tedni turne smuke in tečaji gorništva, seminarji družabnosti, za vodje taborov in [...]

  2. [...] Zapisano v zadnjem delu zadnjega stavka – glede sedanjega Državnega tekmovanja Mladina in gore – ne drži. Kaj je res, je zapisano v številnih publikacijah PZS, v lepo berljivih strokovnih in poljudnih člankih, objavljeno je tudi na mojem blogu Razgledi. Seveda je tudi uredništvu Planinskega vestnika dobro znana resnica o tem, kako je leta 1989 nastalo in se doslej razvilo Državno tekmovanje Mladina in gore. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !