AVTORSKO DELO 2

Čeprav ljudski glas pravi, da nad 1.000 metri ni greha, pa imunost za grešna dejanja z višino kvečjemu pada. Pisal sem že o Aljaževem stolpu, tokrat pa je na vrsti bolj osebno obarvana zgodba.

Decembra 2000 je Planinska zveza Slovenije izdala zgibanko, ki jo je oblikovala Eda Šteblaj, sam pa sem prispeval zamisel, fotografije in besedilo. Obsegala je deset strani, na katerih so bile predstavljeni:
1 Planinska zveza Slovenije,
2 Življenje Planinske zveze Slovenije,
3 Povabilo k včlanitvi v planinsko organizacijo,
4 Spletne gore,
5 Vrste članarine in članske ugodnosti,
6 Vsebina članarine in članske ugodnosti za leto 2001,
7 Planinski vodniki, zemljevidi, učbeniki in priročniki,
8, 9 Napotki za varnejšo hojo in bivanje v gorah in
10 Planinska zveza Slovenije.

Prav za zgibanko sem izpilil besedilo z naslovom Napotki za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah.

Besedilo so pred prvo objavo pregledali in ga oplemenitili s koristnimi popravki, predlogi in pripombami: dr. Stojan Burnik, dr. Blaž Jereb, dr. Stanko Klinar, dr. Franjo Krpač, France Malešič, dr. Stanko Pinter, Bojan Polllak, Bojan Rotovnik, Jana Racman in Jože Stanovnik. Besedilo je bilo na moje stroške lektorirano in kasneje z dobro voljo prevedeno tudi v angleški jezik (prevedel ga je dr. Stanko Klinar), v nemški jezik (prevod je delo Valentina Klinarja, Stankovega brata) in italijanski jezik (prevajalka Tanja Rebec).

Predzadnja (deseta popravljena in dopolnjena) različica je dostopna na spletnem mestu Planinskega društva Domžale.

Na Razgledniku objavljena različica je nekoliko spremenjena ter dopolnjena in prvič opremljena z avtorskimi fotografijami.

NAPOTKI ZA VARNEJŠO HOJO, PLEZANJE IN BIVANJE V GORAH

Gorniško znanje
Za hojo v gore potrebujemo védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih turah, s sodelovanjem na gorniških šolah in tečajih, ki jih prirejamo planinska društva, in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, revije, svetovni splet). Na različnih vrstah gorniškega usposabljanja se naučimo upoštevanja in ohranjanja naučenega v praksi. Aktivnosti v gorah se lotevajmo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo.


Za varnejše gorništvo: znanje, veščine in izkušnje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izbira cilja in poti
Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo željo po premagovanju naporov. Informacije o poti zberemo iz vodnika gorske skupine in gorniškega zemljevida, o turi se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Upoštevajmo nasvete strokovnjakov in spoštujmo morebitno zaporo poti! Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. V časovnem poteku ture načrtujmo nekaj rezerve, ki nam bo prišla prav ob nepričakovanih zapletih.


Večina nesreč v gorah se začne že doma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Oprema
Sestavni del osebne gorniške opreme so gojzarji in nahrbtnik. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Opremo moramo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.


Dežnik je učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oz. varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam veter dežnik puli iz rok, je to znak, da se moramo obrniti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinske poti
V slovenskih gorah smo vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdelili na lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na to nas opozarjajo opisi v vodnikih gorskih skupin, različne oznake na izhodiščih planinskih poti ter na gorniških zemljevidih. Ta razvrstitev pa ne upošteva (časovne) dolžine poti ter hodilnega napora, ki je povezan s strmino in poraščenostjo pobočij. Tehnično zahtevnost poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture! Izogibamo se bližnjic, spoštujemo naravo in se obnašamo kot njeni varuhi.


Najlepše poti so tiste, “kjer gremo kar za svétom” (Badjura). (Fotografija: Borut Peršolja)

Tovariši na turi
Za turo si izberemo primernega tovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno. Če gredo z nami otroci, potem smo mi njihovi vodniki in ne obratno. Otrokom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na turi. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine.


Tovariš – beseda, ki smo ji vzeli lep pomen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Varnost v gorah
V gorah nas ogrožajo naravni procesi, predvsem pa naša tvegana ravnanja. Vzroki nesreč so povezani z neustrezno pripravo na odhod in izbiro prezahtevnega cilja, pomanjkljivo in neustrezno osebno in tehnično opremo ter pomanjkanjem znanja o pravilni uporabi opreme, z neusposobljenostjo in neobvladovanjem prvin gibanja, nepoznavanjem splošnih značilnosti gorskega sveta, konkretne poti in površja, podcenjevanjem trenutnih razmer v gorah, ki so povezane predvsem s padavinami in temperaturnimi značilnostmi. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev ter bolezni in bolezenska stanja, ki jih obiskovalci prinesemo v gore.


Bo ali ne bo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred odhodom
Starejši in osebe s kroničnimi ter srčnimi boleznimi naj se o oblikah in zahtevnosti gorniške dejavnosti predhodno posvetujejo z zdravnikom. Vsekakor velja, da se izogibamo vročemu in soparnemu poletnemu vremenu! Tik pred odhodom preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za gorski svet. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati. Uporabljajmo označena parkirišča in poravnajmo parkirnino v za promet zaprtih gorskih dolinah.


Láhko je hitro zahtevno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Začetek ture
Turo začnemo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Ko vidimo prvo markacijo se spomnimo: je to znak za prepovedan promet, ker smo na turo slabo pripravljeni ali je to naša zvesta spremljevalka na dobro izbrani in pripravljeni turi? Na začetku si odgovorimo tudi na vprašanje: se vremenska napoved ujema z dejanskim stanjem? Začnimo počasi, da se telo ogreje. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta–prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje, zlasti na izdih! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje …), naj določa zmožnost najšibkejšega člana skupine.


Prvi korak naj izraža željo tudi po naslednjem in naslednjem … (Fotografija: Borut Peršolja)

Med turo
Izbiro poti določa varnost. Ohranjajmo svojo moč. Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa moramo poznati osnove orientiranja. Če zaidemo s poti, se vrnimo na mesto, kjer smo jo zapustili. Med turo stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo njen potek. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisne knjige.


Zanimivosti narave preberimo in razmislimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Počitek in prehrana
Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turah pijmo kar se da pogosto (vendar ne alkoholnih pijač) in jejmo hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moč, in za pogovor z oskrbnikom. Poskrbimo, da vse, kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.


Najlepši del ture. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zelo zahtevne poti
Zelo zahtevnih tur, pri katerih hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, se lotevajmo samo primerno izkušeni in opremljeni. Za tovrstne vzpone potrebujemo dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni sestav. Opremo si je moč izposoditi tudi v nekaterih trgovinah z gorniško in alpinistično opremo. Pri plezanju uporabljamo pravilo treh opornih točk. Vse oprimke, stope in žične vrvi vedno preverimo, preden jih obremenimo! Ne zaupajmo jim svojega življenja, ne da bi preverili njihovo stanje! Spremenimo slog plezanja: napredovala uporabljajmo premišljeno, namenimo jim status varoval, sami pa skušajmo prosto plezati in uživati v eleganci gibanja. Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Priporočljivo je, da se na te ture odpravimo v okviru organizirane ture planinskega društva z vodnikom Planinske zveze Slovenije ali v spremstvu gorskega vodnika.


Hoja po napredovalih ali plezanje ob varovalih? (Fotografija: Borut Peršolja)

Vrh in sestop
Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh gore je samo vmesni in ne končni cilj. Zavedajmo se, da najpogostejši opis gorskih nesreč vsebuje naslednja dejstva: zdrs ali padec na poti ob sestopu v zgodnjem popoldanskem času. Če le moremo, izberemo za vzpon težjo pot, za sestop pa lažjo, predvsem pa ne hitimo.


Gneča človekov in simbolov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči
Če začutimo znake utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavimo za daljši počitek. Obrnimo se ob pravem času! Če nam grozi nesreča, hranimo moči in si poiščimo zavetje, ko je za to še čas. Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti. Poškodovanega najprej zavarujemo pred nadaljnjimi poškodbami in mu damo prvo pomoč. Zaščitimo ga pred mrazom, vetrom in vlago. O nesreči čim prej obvestimo gorsko reševalno službo (obveščevalne točke, centri za obveščanje, policijske postaje). Sporočilo o nesreči naj vsebuje naslednje informacije: KAJ in KAKO se je zgodilo, KDO se je ponesrečil in KOLIKO je ponesrečenih, KJE se je zgodila nesreča, KAKŠNE poškodbe ima ponesrečeni, KDAJ se je zgodila nesreča, KAKO smo oskrbeli ponesrečenca in KDO posreduje sporočilo. In ne pozabimo na lastno varnost!


Vztrajni spomenik življenju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prvotno besedilo je bilo pripravljeno za predstavitveno zgibanko Planinske zveze Slovenije (december 2000). Pričujoče besedilo je deseta dopolnjena in popravljena različica.

© 2000, 2009 Borut Peršolja
Ponovna objava ali razmnoževanje je mogoče le ob predhodnem soglasju avtorja.

***

Po prvi objavi je z mojim dovoljenjem (in iskrenim odobravanjem!) besedilo doživelo številne poobjave. Istega leta (2001) v Slamniku, v publikaciji V planine na Gorenjsko, v Planinskem popotniku in Planinskem vestniku ter na spletni strani Planinske zveze Slovenije in Gore in ljudje. Do sedaj je bilo v celoti ali deloma objavljeno skoraj petdesetkrat (vsaj za toliko objav vem).

Samo v zadnjem času je bilo besedilo brez navedbe avtorstva objavljeno najmanj šestkrat:

Planinsko društvo Slovenj Gradec, Varna hoja

Policija, V gore nikoli nepripravljeni!

Večer, 29. 4. 2009, Tri milijone planincev v slovenskih gorah

Gorenjski glas, 9. 6. 2009, Na potep, Varen korak v gorah

Deželne novice, 14. 8. 2009, V gore se odpravite pripravljeni

Žurnal, 22. 8. 2009, Več planincev, več nesreč

Avtorskemu honorarju in materialnim avtorskim pravicam sem se za prvotno besedilo odpovedal v korist Planinske zveze Slovenije, nikoli pa se nisem odpovedal moralnim avtorskim pravicam. Zato sem nanje (in na neustrezno prakso) opozoril avtorje zgornjih besedil. Njihovi odzivi (objavljeni so v premešanem vrstnem redu) so večinoma pozitivni in vzbujajo upanje.

“Kljub temu pa moram reči, da v člankih razen ključnih besed varnost, hoja v gore …, ne vidim podobnosti. Vedeti je treba tudi, da se ob pisanju ozko specializiranih zadev ne more odkriti kaj dosti novega in se lahko v vseh člankih najde kakšna naključna podobnost, kot je tudi v vašem nekaj podobnosti vsebini iz zbornikov Gorske reševalne službe (zveze) Slovenije.”

“Moram tudi odkrito priznati, da je vaš članek napisan odlično, nekateri njegovi sklopi pa so se tako skladali s konceptom, kot sem si ga zamislil pred pisanjem svojega članka, da mi jih je bilo enostavno žal predrugačiti.”

“Je pa tudi res, da so kakšne besedne zveze, tako kot pravite, kar ponarodele. Tisti, ki redno zahajamo v gore, pa tudi razmišljamo podobno in počnemo podobne stvari. Naj se vam iskreno opravičim, če ste v kakšni besedni zvezi našli svoje besede.”

»Vsi si želimo izboljšanja varnosti v gorah, še posebej po letošnji katastrofalni sezoni, ki se še ni končala. Žalostno je, da se planinska zveza bolj ukvarja s terminologijo in selitvijo Aljaževega stolpa v planinski muzej kot pa z nameni za katere je bila ustanovljena. S podobnimi težavami čeprav je stanje tam boljše se sooča tudi gorska reševalna zveza. Žrtve črkarskih pravd in nerazumljivih odločitev pa smo na koncu vsi obiskovalci slovenskih gora. Zelo koristen bi bil ponatis vaše zgibanke, ki ste jo omenili z navodili za varno gibanje v gorah, saj bi ta koristila tudi gorski enoti policije in šolam.«

In če sem in smo kadarkoli, komurkoli ter kakorkoli pomagali v osebni gorniški rasti, smo dosegli svoj namen.

Kar jejte, še bom narezala” je znala reči moja pokojna stara mama.

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “AVTORSKO DELO 2”

  1. [...] Včeraj popoldan smo v Kamniški Bistrici snemali prispevek za oddajo Dobra ura z Milico, ki je del Izobraževalnega programa TV Slovenija. Tema prispevka je bila večna – PRED ODHODOM V GORE. [...]

  2. [...] Med vsemi popotnimi cilji vodijo dobro označene planinske poti (zanje skrbita PD Bajtar in PD Domžale), ki razveseljujejo tako družine z majhnimi otroki kot zlatoporočence. Med tednom je na poteh tudi nemalo popoldanskih obiskovalcev, ki tako ubežijo nadležni kotlinski sopari. Kljub navidezni pohlevnosti pa je Velika planina znana tudi kot gora, ki je po številu smrtnih nesreč na drugem mestu v Sloveniji, za Triglavom in pred Brano. Največ ponesrečenih jih je skupilo, ko so poleti na izpostavljenih in strmih senožetih in gričah nabirali planike ali pa jih je pozimi zmedla gosta megla. Zato bodimo primerno obuti in oblečeni. [...]

  3. [...] je osnovni način človekovega gibanja, je učinkovita, osvežilna in krepilna gibalna dejavnost. S hojo se je mogoče ukvarjati vse leto, [...]

  4. [...] se nikoli ne začne šele ob vznožju hriba, ampak že nekaj dni prej, ko smo še doma. Izbira cilja in poti, po katerih se bomo vzpeli na vrh [...]

  5. [...] (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj [...]

  6. [...] petnajstimi leti sem napisal Napotke za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah. Poglejmo si, v raztežajih, ki sem jih takrat nastavil v logičnih korakih: PRIPRAVA NA TURO > [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !