GORNIŠKI ŠPORTNI DAN

Športni dan je bil poleg ravnateljevega dne (ko je kar tako odpadel pouk) eden najbolj pričakovanih dogodkov v vseh letih šolanja. Podobno razpoloženje opažam tudi pri Kaji in Luku, kar kaže na to, da je želja po gibanju, igrivosti in druženju del kodnega zapisa v našem ustroju. Enako je z izleti, ki so nedvomno najbolj motivacijski del gorništva. Brez njih gorništva preprosto ni. Dobitna kombinacija pa je zagotovo športni dan z gorniško vsebino ali povedano drugače: med tednom, v času pouka, zlesti iz jesenske dolinske megle pod zlate macesne.

Kot vodnik lahko rečem, da je tudi vodenje športnega dne velik izziv in svojevrsten užitek. Moje prve tovrstne izkušnje segajo že skoraj 25 let nazaj, ko smo na predlog Frenka Vengusta, športnega pedagoga z Brda, sicer pa trenerja lokostrelcev in štrikratnega “trenerskega” udeleženca olimpijskih iger (Moskva 1980, Los Angeles 1984, Barcelona 1992, Atlanta 1996), pomagali pri izvedbi:

28. 9. 1985
Kamniška Bistrica–Kamniško sedlo in nazaj
80 udeležencev, OŠ Janka Kersnika Brdo

20. 10. 1987
Kamniška Bistrica–Kamniško sedlo in nazaj
54 udeležencev, OŠ Janka Kersnika Brdo

Za prostovoljnega vodnika je takšno vodenje preizkus dejanske vodniške usposobljenosti, saj vodenih ne pozna, svoje naredi tudi njihova številčnost in paleta miselnih predstav, želja in strahov, ki jih zjutraj skupaj čutimo pred vrati šole. Ob izvedbi se pokaže tudi kopica logističnih zadreg, saj se je treba vrniti v času odprte šolske kuhinje, skupina je zelo raznolika, slabo obuta, za nameček pa so še (športni) učitelji tisti, ki med hojo najbolj negodujejo. Že kmalu po prvih sodelovanjih s šolami sem se lotil priprave programa športnih dni za vse razrede, od 1. do 8. (danes devetega) razreda.

O tem sem tudi govoril na Katedri za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport, pisal, predaval in nazadnje dobil priložnost, da o vsem tem zelo odkrito in neposredno spregovorim kar v volčjem brlogu – na 19. strokovnem posvetu Zveze društev športnih pedagogov Slovenije, ki je bilo 9. 11. 2006 v Murski Soboti. Imel sem vabljeno predavanje z naslovom Resnične gore. Čez dobro leto pa je sledilo še povabilo dr. Marjete Kovač (iskrena hvala!), ene od urednic knjige Športni dan, da naj svoje poglede in izkušnje razčlenim v poglavju Gorniški športni dan.

V knjigi, ki je izšla letos pozimi, so še naslednja poglavja: Medpredmetno povezovanje pri izpeljavi športnega dne (Neja Markelj in Vojko Vučkovič), Fair play kot nosilna tema športnega dne (Stanko Pinter in Bernarda Pinter), Atletski peteroboj (Marjan Plavčak), Alpsko smučanje na športnem dnevu (Matej Majerič, Blaž Lešnik in Marjeta Kovač), Veslanje na športnem dnevu (Nives Markun Puhan in Živa Cankar) ter Večdisciplinski športni dan (Matej Gaberšček).

Knjiga je na voljo v kopirnici Pero v pritličju Fakultete za šport Univerze v Ljubljani po ceni 6 €.


Naslovnica priročnika Športni dan.

Besedilo poglavja Gorniški športni dan v celoti:
gornistvo (PDF 1,69 Mb)

V obeh omenjenih prispevkih sem predstavil svoja opažanja in primere dobre prakse, zlasti nujo po sodelovanju planinskih društev z vrtci in šolami (v vse skupaj pa so vtkane dolgoletne izkušnje matičnega PLaninskega društva Domžale in gradiva, ki smo jih pripravili v tem času). Opozoril sem na različni izhodišči, ki pa se lahko dopolnjujeta in povezujeta:

Usposabljanje za gorništvo – kot način življenja članstva planinskih organizacij, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in poklicno vodništvo – je predvsem naloga planinskih organizacij (Planinske zveze Slovenije in vanjo vključenih planinskih društev).

Usposabljanje za gorništvo – kot prostočasno športno in turistično dejavnost obiskovalcev gora – pa je tudi “del identitete slovenskega naroda” (Kristan 1993, 25), zato je v vrtčevskem in šolskem sistemu zagotovljeno in dostopno vsem državljanom Republike Slovenije. Skupščina Planinske zveze Slovenije je maja 2000 sprejela več sklepov in stališč, med drugim tudi oceno, »da je planinstvo v učnih programih vrtcev in šol zastopano tako, kot ni bilo še nikoli doslej. K temu dodatno pripomoreta tudi športna programa Zlati sonček in Krpan.« Nedvomno je – to je moje osebno mnenje – k temu s svojo strokovno doslednostjo, pa tudi neomajnostjo, največ prispeval dr. Silvo Kristan.

Formalno stanje je torej odlično, do težav pa prihaja pri izvedbi, kjer ponavadi naletimo na dva tesno povezana problema:
- na pomanjkanje ustrezno motiviranih in usposobljenih strokovnih delavcev v športu s področja gorništva ter
- na različne normative za vodenje po gorah.


Malica in počitek sta najlepši del izleta. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ker so sprehodi, izleti in pohodi sestavni del rednega programa vrtcev in šol, država vsem strokovnim delavcem na področju izobraževanja (torej ne samo učiteljem športne vzgoje) priznava pravico vodenja, ki obsega tudi vodenje v gore. Tako izlete v gore vodijo neusposobljeni učitelji, saj temu ne posvečamo dovolj pozornosti. Krpač in Samida (2004) ugotavljata, da kar petina vprašanih učiteljev meni, da za vodenje niso usposobljeni, nekaj manj kot polovica pa, da so samo deloma usposobljeni. Avtorja navajata zaskrbljujoč podatek, da učitelj športne vzgoje, ki je strokovno najbolj usposobljen za vodenje gorniškega usposabljanja, kot mentor planinskega krožka deluje v izbranem vzorcu le v enem primeru. Tako šole za izvedbo gorniških vsebin ob lastnih kadrovskih možnostih potrebujejo tudi pomoč zunanjih sodelavcev – usposobljenih strokovnih delavcev v športu s področja gorništva. Šola s 700 učenci potrebuje za uspešno in varno izveden izlet v gore okrog 50 usposobljenih učiteljev ali vodnikov Planinske zveze Slovenije. Ob tem je treba tudi reči, da je sedanje vodstvo Planinske zveze Slovenije s horuk intervencijo čez noč ukinilo uspešno učiteljsko oz. mentorsko gorniško usposabljanje, ki je potekalo pod imenom Srečno v gore.


Izlet začnemo in končamo v dolini oz. doma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno izvedbo gorniške dejavnosti imamo pri načrtovanju števila vodnikov na voljo več, v statusnem, vsebinskem in pravnem pogledu, različnih izhodišč:
– šolske normative iz Odredbe o normativih in standardih v osnovni šoli, ki jih na izvedbeni ravni dopolnjuje stališče Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport Univerze v Ljubljani (Kristan 1993, str. 79),
– priporočila iz Učnega načrta za športno vzgojo in
– normative Planinske zveze Slovenije.

To pa močno otežuje sodelovanje, kar se kaže tudi tako, da vodnik Planinske zveze Slovenije svoje vodene vodi, država pa v svoji uredbi namesto termina vodnik (cinično?) uporablja termin spremljevalec …


Zadovoljstvo je rezultat osebne varnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Opozoril sem tudi, da gore ostajajo slabo razumljive in prepoznavne, “čeprav jih človeku natančno opiše in razloži že srednja šola” (Horvat 2006, 107). Enako bi lahko rekli tudi za “zgled vzorno organizirane gorniške vzgoje na šolah” (Kristan 1993, 69), saj izvedba športnih dni z gorniško vsebino kaže izjemno velik razkorak med teorijo in prakso. Ob iskanju cilja za gorniški športni dan največkrat ostajamo na vsakoletnih in ponavljajočih se ciljih, vse prepogosto pa pozabljamo na postopnost oz. stopnjevanje zahtevnosti in dolžine izletov. Tovrstne težave lahko odpravimo samo z izdelavo večletnega programa izletov po načelu postopnosti, ki upošteva starost, znanje in sposobnosti otrok posameznega razreda. “Izleti morajo biti fiziološko učinkoviti, poučni, prijetni in zabavni” (Kristan 1993, 69). Tako se lahko izognemo nekaterim “začetniškim” napakam, kot je na primer izpeljava ture takoj na začetku šolskega leta, ko so v nasprotju s pričakovanji otroci zelo slabo kondicijsko pripravljeni.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “GORNIŠKI ŠPORTNI DAN”

  1. [...] o gorniškem športnem dnevu (GRADIVO PDF 1,69 [...]

  2. [...] za seminar: Več o gorniškem športnem dnevu (GRADIVO PDF 1,69 [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !