GORA JE GORA TUDI, ČE JE NIMAM ZA GORO

Kroniko ozadja dogajanja v navezi planinstvo–gorništvo začenjam z naslovom, ki je vzet iz pisma, ki mi ga je 12. 2. 1992 posredoval zdaj že pokojni Božo Jordan. Ta prispevek namenjam njegovemu spominu. Pogrešam iskriv in odprt dialog, ki je v petnajstih letih najinega znanstva obsegal več kot 100 pisem, ki jih skrbno hranim.

Kronika ozadja ni sistematična študija, ampak prikaz mojih srečevanj z drugimi avtorji. (In če bi častni član PZS kdaj prebral kaj, kar ne pride iz pod njegovega peresa ruševca (npr. zadnjo izdajo Planinske šole, Vodniškega učbenika …) ali od avtorjev, ki jim naroči pisanje, bi bil včeraj in danes čisto spokojen dan.)

Bralec ali bralka bo z lahkoto ugotovila, kje se nehajo citati in začne moj komentar.

***
1809
Narveči moje veselje je na gorah” je 8. avgusta 1809 na vrhu Triglava zapisal jeseniški kaplan Ivan Dežman. (Evgen Lovšin, V Triglavu in v njegovi soseščini, stran 120–121) Uporabil je besedo gore in ne planina.

1872
V Bohinju nastanejo pravila Gorskega društva Triglavski prijatelji/Triglav Alpen-Verein in der Wochein. Društvo ni ustanovljeno, ker oblast njegov pravil ne potrdi. Da bi jih ne potrdili zato, ker so namesto Planinsko društvo uporabili Gorsko društvo, kronisti ne poročajo.

1893
V Ljubljani je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.

1921
Izide prvi slovenski gorniški priročnik Na planine!, ki ga je napisal Pavel Kunaver. Zasnova poglavij, ki že takrat obsegajo celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), pokaže presenetljivo podobnost z današnjim predmetnikom Planinske šole.

Poglavja v priročniku Na planine!:
Pomen planinstva.
Znanje in zmožnost planinca.
Oziri na telo.
Hrana.
Oprava in orodje planincev.
Vedenje v planinah.
Prenočevanje na planem.
Planinske cvetke.
V boju z elementi.
Gora.
Padajoče kamenje.
Hoja in plezanje po gorah.
Zima.
Nevarnosti v planinah pozimi.
Ledniki.*

* Ne gre za napako, temveč izraz, ki ga danes pišemo drugače.

Gora in planina se izmenjujeta.


Odlična žlahtnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

1980
Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije podeljuje priznanja Mladina in gore. Najboljši mladinski odsek ga dobi “za dosežene rezultate, množičnost in prizadevnost pri vzgoji in izobraževanju mladih planincev.”

1982
V Cankarjevi založbi izide knjiga Slovenske gore:

Kazalo (naslov poglavja in avtor):
Gore Ivan Gams
Rastline Tone Wraber
Gozd Dušan Robič
Živali Janez Gregori
Človek Tone Cevc
Raziskovanje Drago Meze
Planinstvo Tone Strojin, Tine Orel
Beseda Franc Vogelnik
Glasba Marijan Lipovšek
Podoba France Zupan
Fotografija Mirko Kambič
Film France Brenk
Boj Tone Svetina
Varstvo Peter Skoberne

V ospredju je gora, večina avtorjev uporablja besedo gorništvo.

»Gora v ljudski pesmi ni vselej tisto, čemur pravimo visoka gora. Poleg tega sta bili v 19. stoletju, pa tudi še pozneje, besedi gora in planini soznačni. Meščan, ki je gore pojmovno zamenjeval s planinami, o katerih je prebivalca pod gorami pač velikokrat slišal govoriti, je v naše besedišče uvedel ta napačni pojem, odtod tudi »planinec« kot gorohodec, gorolezec, turist in drugo besedje s tem v zvezi. Vse to se je zmotno uvrstilo v gorsko izrazoslovje.«

Lipovšek, M., 1982: Glasba. Slovenske gore, stran 242. Ljubljana.

1982 – ŠE ENKRAT
Tekmovanje Mladina in gore se je začelo leta 1982, ko so se srečale planinske skupine z domžalskih osnovnih šol. Predstavile so celoletno delo, ob druženju pa so se stkale prijateljske vezi.

1988
Besedo gornik je uporabil že Fran Levstik, ko je pisal Popotovanje od Litije do Čateža (11. 11. 1857). Za hoje v gore so izraz gornik začeli uporabljati leta 1928. (dr. Vladimir Škerlak, Delo, 1. 12. 1988)

1989
Leta 1989 je bilo v Domžalah prvič izvedeno Državno tekmovanje Mladina in gore, ki smo ga pripravili skupaj z Mladinsko komisijo Planinske zveze Slovenije. Udeležilo se ga je osem ekip, prvi naslov državnih prvakov pa je osvojila ekipa Planinskega društva Jezersko.

1990
Na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani od šolskega leta 1990/1991 (pod različnim imenom, sprva Katedra za planinstvo, Kristan 1991) deluje Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi in izvajajo predmet Planinstvo in izbirni predmet Gorništvo in dejavnosti v naravi.

1991
Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: MK PZS) je poleti pripravila prvi tečaj gorništva. Namenjen je bil tistim, ki si v gorah zastavljajo višje in težje cilje, tistim, ki jim hoja pomeni tudi raziskovanje gorskega sveta … Udeleženci na tečaju spoznavajo celovit, vsestranski odnos do gora. (iz Razpisa MK PZS)

1992
Upravni odbor PZS je februarja obravnaval programski dokument “Gorništvo je sestavni del slovenske zgodovine, kulture in sedanjega življenja“, ki ga je pripravilo novo vodstvo MK PZS pod predsedstvom Boruta Peršolja. V njem je predlagala uresničevanje projekta Kakovostne množičnosti, s katerim iščemo odgovor na vedno večji obisk gorskega sveta. Ker tega vala ne moremo zaustaviti, si moramo prizadevati, da obiskovalce pripravimo na stik z gorsko naravo. Cilj projekta Kakovostne množičnosti je usposobiti vsakega posameznika za samostojno in varnejše gibanje v gore.

Upravni odbor PZS je po razpravi v zvezi s tem dokumentom, med drugimi sprejel tudi naslednji sklep:
· UO PZS izreka priznanje MK PZS za njeno dosedanjo aktivnost na področju vzgoje in izobraževanja in rezultate dosedanjega dela.

Takoj zatem – 12. 2. 1992 – se mi je s pismom oglasil Božo Jordan, inštruktor planinske vzgoje iz Dobrteše vasi. Ob koncu daljšega pisanja, v katerem je odločno polemiziral glede uporabe pojma gorništva, je napisal: »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.«


Božo Jordan (1931-2007).

1993
Ustanovljeno je bilo Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Z Zakonom o gorskih vodnikih je gorniška šola postala zakonska vsebina (19. člen): »Kot gorniška šola šteje vsaka usklajena skupna poklicna dejavnost več gorskih vodnikov in pripravnikov za gorske vodnike. Dejavnost gorniške šole je predvsem poučevanje gorniških veščin vseh vrst v vseh letnih časih.«

Iz vrst gorskih vodnikov, zlasti s kamniškega konca, ni bilo slišati nobenih glasnih negodovanj ob tovrstnem poimenovanju.

Dr. Silvo Kristan izda knjigo V gore … (Izletništvo, pohodništvo, gorništvo). Takoj na začetku razčisti terminološko zmedo in dosledno uporabi termin gorništvo.

1994
»O tvoji opredelitvi gorništva nimam nič proti. Osebno ne najdem razlike med mojim planinarjenjem in Tvojim gorajenjem. Med nama je samo razlika v besedi, ne pa v razumevanju, dejanjih in celo ciljih. Jezik ima svoj razvoj, ki ga je treba upoštevati. Pomen besed se lahko dopolnjuje, spreminja.« (iz pisma Boža Jordana, 7. 12. 1994)

MK PZS se je aktivno vključila v razpravo o spremembah in dopolnitvah Statuta PZS. Tako so bili sprejeti štirje njeni predlogi:
· v 1. členu Statuta PZS je dodano gorništvo, kot oblika dejavnosti PZS;
· v 4. členu so med kadri, ki jih izobražuje PZS, posebej omenjeni mentorji planinskih skupin;
· v 19. členu je dodan nov odstavek, ki se glasi: “Posebno pozornost namenjamo mladim.”

Velik pomen ima tudi sprejeto dopolnilo MK PZS, da so načelniki in predsedniki štirih najpomembnejših komisij v PZS po položaju člani UO PZS.

1995
Oktobra je MK PZS izdala knjigo Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. V uvodu sem zapisal:

»Omejevanje človekovih dejanj in usmerjanje ravnanja je občutljivo vprašanje. Najbolj občutljiva so seveda vprašanja cilja našega početja. Nekateri temu pravijo oblast, drugi diktatura, tretji omejevanje in kratenje človekovih pravic. Ob iskanju poti za dosego ciljev so se rojevale ideologije, ki so osupnile človeštvo.

In ker absolutne resnice ni, ima vsakdo pravico do svojega stališča in mišljenja. To gradivo je torej naš pogled, pogled kroga mladih, ki smo v zadnjih letih vodili MK PZS in smo iskali odgovore na vprašanja razvoja in delovanja. Je torej ena od možnih poti (MY WAY), ki jih je nešteto in kjer lahko uveljavljamo svobodno izbiro po principu PRIMI ALI PUSTI. Ocenili smo, da je opisana pot primerna in da gibanje mladih upošteva klasična gorniška pravila hoje.«


Naslovnica knjige, ki je spremenila svet MK PZS na bolje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Jeseni izide Gorniška pesmarica (več o tem pri letu 2002).

1996
Ob osamosvojitvi Slovenije je gorništvo našlo svoje mesto tudi v novem obrambnem sistemu. Leta 1996 je v Slovenski vojski začela samostojno delovati Gorska šola, ki je zasnovana na temeljih vojaških in civilnih gorniških tradicij, znanja in izkušenj okolja, v katerem je zrasla. Poseben pomen Gorski šoli Slovenske vojske daje njeno mednarodno vojaško sodelovanje.

V sodelovanju Planinske zveze Slovenije in Zavoda za šolstvo republike Slovenije potekajo prvi seminarji Srečno v gore, ki jih vodi Lili Jazbec. Na tem in na vseh naslednjih seminarjih (do leta 2004) kot predavatelja in inštruktorja Bojan Pollak dosledno uporablja besedo planinstvo, Borut Peršolja pa gorništvo.


Borut Peršolja po uporabi besede gorništvo v Planici, 6. 10. 2003. (Fotografija: Bojan Pollak)

1997
Bil sem povabljen na ustanovitev Slovenskega gorniškega kluba Skala v Robanovem kotu, 26. 4. 1997. Pa nisem šel, saj me to ni zanimalo.

Kmalu zatem je s strani Metoda Humarja prišlo do pobude za ustanovitev Gorniškega kluba Pavleta Kemperla v Kamniku. Zaradi nasprotovanja hčerke Polone in kroga ljudi iz Planinskega društva Kamnik do tega ni prišlo. Je pa to dejstvo močno zaznamovalo idejni krog kamničanov, kar je usodno vplivalo na kasnejši potek dogodkov.

1998
O novo nastalih gorniških klubih razmišljanje objavi Andrej Brvar, predsednik Planinske zveze Slovenije (Brvar, A., 1998: Konkurenca tudi v gorah. Planinski vestnik 3. Ljubljana):

»Dobili smo novo zvezo s polnim imenom Slovenski gorniški klub Skala, zveza gorniških klubov. Tudi v tem pogledu smo se priključili nekaterim državam, kjer člane, ki so jim gore ljube, združuje več med seboj konkurenčnih društev in zvez.

Na prvi pogled se zdi, da se zgodovina ponavlja, kajti v več kot stoletni zgodovini slovenskega planinskega društva se je nekajkrat zgodilo, da so se ideje o udejstvovanju v gorah preverile in izpilile v društvih, ki so bila sicer povezana s Slovenskim planinskim društvom, a so delovala samostojno izven njega. Drenovci in Skala sta najbolj izrazita predstavnika. Z odpiranjem novih področij udejstvovanja v gorah so predvsem skalaši v obdobju med obema vojnama organizacijo vsebinsko obogatili in jo iztrgali iz hotelsko-gostinske usmeritve, kot so radi očitali takratnemu Slovenskemu planinskemu društvu.

V isti sapi pa je potrebno tudi dodati, da je Slovensko planinsko društvo vedno zmoglo dovolj poguma, da je nove ideje in vsebine privzelo. Vsebinsko sicer prodorna društva niso bila dovolj organizacijsko močna in zrela, da bi se obdržala, zato so sčasoma, ko so se njihove ideje in vsebine »prijele«, opešala in prenehala delovati ali pa so se preprosto zlila s Slovenskim planinskim društvom.

V vsebinskem pogledu današnja Skala ne prinaša česa takega, kar ne bi gojili in razvijali že v obstoječih planinskih društvih, zato bo verjetno tako odločilno težko vplivala na planinska društva in Planinsko zvezo kot je to storil Turistovski klub Skala pred sedmimi desetletji. Brez vpliva pa zagotovo ne bo ostalo; že sam obstoj dveh sorodnih organizacij bo vnesel konkurenčni boj pri pokrivanju prostora, trgu idej, članstvu, pa tudi pojmi, kot so reprezentančnost, prestižnost in rivalstvo, ne bodo tuji v slovenskih gorah.

V eni točki pa se zvezi bistveno razlikujeta in stojita na povsem nasprotnih bregovih. V Statut Planinske zveze Slovenije smo zapisali, da je planinska organizacija nestrankarska. To pomeni, da se v gorah ne bomo delili po strankarski pripadnosti, ki naj ostane osebno prepričanje vsakega obiskovalca gora; da ni dopustno, da so strankarski funkcionarji obenem tudi funkcionarji v planinskih društvih in njihovi Zvezi. Nasprotno Zveza gorniških klubov Skala ne skriva, resda pa tudi ne obeša na velik zvon, da je blizu eni od pomembnejših političnih strank. V pismu enega od klubov so se predstavili kot »pomladna alternativna oblika dejavnosti na področju gora«. (Glede slednjega glej zapis pri letu 2008.)

1999
Izide knjiga – Strojin, T. 1999: Gorništvo. Založba Tuma, Ljubljana.

Nekaj drobcev:

»Dr. Vladimir Škerlak, ki se je pri Slovencih najbolj ukvarjal z rešitvijo terminološke zmede, je v razpravi Gorništvo ali planinstvo lepo, nazorno in razvojno pojasnil izvor pojmov gora, gornik in gorsko društvo. Izhaja iz poimenovanja po gori. “Star, splošno slovanski izraz za naraven, dvignjen del zemeljske površine je gora. V preteklosti so Slovenci označevali s to besedo tudi nižje vzpetine, celo vinske gorice. Dokaz za to so bile zanje gore, celo take tvorbe, ki jim danes pravimo griči in hribi, kot so Žalostna gora, Trška gora, Limbarska gora, Šmarjetna gora, Šmarna gora itd. Za označevanje goric z besedo gora je značilna zbirka pravnih običajev že iz leta 1543, imenovana Gorske bukve. Leksikon Cankarjeve založbe pod geslom pravo pravi o njih, da je to kodifikacija gorskega prava, s katero je deželni glavar posegel v spore med gorskimi gospodi in zakupniki. Gore so bile kompleks vinogradov, za katere je veljal zakup po gorskem pravu. …”

Človeku, ki je opravljal različne upravne posle v vinskih gorah, so Slovenci rekli gornik, človeku, ki je bival v hribovitih krajih, pa tudi gorjan ali hribovc. Iz tega po Škerlaku sledi: “Gornik je pravilno tvorjena slovenska beseda, ki označuje človeka, ki v gorah nekaj dela, ali je z gorami v kakšni drugačni zvezi, na primer zahaja vanje.”

Kdo je prvi na Slovenskem, posebej v gorniških vrstah, uporabil besedo gornik, ni znano. Ne moremo pa vseh tistih, ki so za društvo, klube in drugačna združenja prijateljev uporabljali pridevek gorski, šteti za avtorje pojma gornik. Lažje ugotovljivo je, kdo je v gorniškem leposlovju med prvimi (ne prvi!) uporabljal izraz gornik. Verjetno so bili to Josip Wester, Ivan Bučer, Boris Režek in Janez Gregorin, za njimi pa številni posnemovalci.

Planinec v slovničnem smislu naj bi bil tisti, ki gre v hribe poslovno (majer, ovčar, lovec, sirar, zeliščar, drvar). Takih je danes malo, pač pa je ogromno ljudi, ki zahajajo v nizko- in sredogorje, vsaj do višine pod gozdno mejo, kjer je največ planinskih postojank. Pojmu planinca je najbolj blizu pojem izletnika. Kot izletnik odhaja tudi planinec največkrat na enodnevni izlet, se giblje po označenih in opisanih poteh, brez očitnih objektivnih nevarnosti in po poteh, ki jih ni potrebno zavarovati (klini, pletenice, stopi). Planinec je nekako “višji” izletnik, ker izbira višje in od doma bolj oddaljene cilje. Lahko ga imenujemo tudi hribolazec.

Gornik je človek, ki hodi v gore, gorništvo kot njegova dejavnost pa je skupen naziv za vse načine gibanja po visokogorju, to je nad gozdno mejo, po skalovitem in terensko razgibanem svetu, ki mestoma zahteva uporabo rok, tudi na označenih celo zavarovanih delih stez. Na takem terenu so prisotne objektivne nevarnosti, kot npr. hitra sprememba vremena, fiziološko pa je gibanje težavno zaradi večje nadmorske višine, vloženega fizičnega napora, prenašanja nahrbtnika z opremo in hrano za več dni, predvidevanja za bivakiranja na prostem itd. Gornik je človek z določenimi izkušnjami oziroma z znanjem o gorniških veščinah, ki so potrebne za gibanje po brezpotju in v visokogorju. Gornik običajno prenoči, ker tura traja več dni.

Alpinist je oseba, ki pri gibanju po stenah in brezpotju uporablja tudi roke in sodeluje z vso fizično in mentalno prisotnostjo pri podvigu navzgor, navzdol in pri prečenju. V steni ne more brez predhodnega znanja in obvladovanja plezalnih ter drugih gorniških veščin. Za alpinistiko, s katero se ukvarja, je značilno, da so subjektivne nevarnosti v steni dostikrat bolj odločilne od objektivnih. Alpinist mora računati z rizikom padca, tveganje raste s težavnostjo plezalne smeri in je odvisno od letnega časa vzpona. Zaradi raznih vsiljenih vzrokov (noč, nesreča, nepredvidene težave) v steni mora računati z bivakom. Znana je delitev alpinistov po težavnostnih stopnjah, ki velja za vse oblike alpinistike: klasična, tehnična, ekstremna. V novejšem času so se uveljavile razne oblike športne alpinistike: tekmovalno plezanje v umetnih stenah z ekstremnimi detajli. Alpinist naj izbere tisto obliko in način alpinistike, kateri je dorastel.«

1999 – ŠE ENKRAT
Na nadaljevalnem zasedanju redne Skupščine Planinske zveze Slovenije (Ljubljana, 23. 10. 1999), ker je bilo prvotno zasedanje Skupščine Planinske zveze Slovenije v Mariboru 24. 5. 1999 prekinjeno zaradi nesklepčnosti, so bila sprejeta Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Gre za razvojni dokument pri pripravi katerega je sodelovalo veliko ljudi in ki je šel čez vrsto formalnih postopkov sprejemanja. Glede gorništva so Vodila pustila čas razvoju in kakovostnemu delovanju v prihodnje, prednost pa je dobila beseda planinstvo. O tem sploh ni bilo nobenega prerekanja – ne v delovni skupini in ne med članicami Planinske zveze Slovenije. Beseda gorništva niti približno ni prepovedana.

Vladimir Habjan v reviji GEA izda posebno prilogo z naslovom Gorništvo.


Več kot 10.000 natisov Gorništva. (Fotografija: Vladimir Habjan)

2000
Iz pogovora novinarja Večera Milana Cilenška z Marjeto Keršič Svetel:
Cilenšek, M. 21. 9. 2000: Ogromno čudovitih, a žal tudi bridkih spominov. Večer, Maribor.

Vemo da se je prva oddaja Gore in ljudje pojavila na televizijskih zaslonih januarja 1992. Kako je sploh prišlo do oddaje, na čigavo pobudo, kdo je bil v ozadju?
“Že nekaj mesecev pred začetkom leta 1992 je bil urednik razvedrilnega programa Mito Trefalt. In tedaj smo zaznali, da zija v naših oddajah neke vrste programska praznina. Ker sem kot ženska, zaljubljena v gore, že prej nekajkrat predlagala, da bi na televizijo ‘pripeljali’ tudi naš in tuj gorski svet, je ta moja ideja januarja 1992 vendarle padla na plodna tla. A pomisli: prvo oddajo smo morali ustvariti v pičlih 14 dneh! In v tako kratkem času smo na ekran pričarali ostre zimske razmere s Kamniškega sedla. Naj poudarim, da smo delali v hudem mrazu in vetru, ki je divjal tudi s sto kilometri na uro. Prve kadre je posnel Matjaž Fistravec, v nadaljevanje oddaje pa smo vključili nekaj posnetkov alpinista Stipeta Božića iz Himalaje. In ko smo potlej sami gledali oddajo na zaslonih, smo lahko zares bili ponosni nanjo, saj nam je v celoti uspela. Bila nam je kazalo, kako naprej.”

Kako to, da se oddaja imenuje Gore in ljudje – enako kot Večerova planinska rubrika?
“Gore in ljudje je bilo pravzaprav ime Planinskega vestnika, ki je s takim imenom izšel takoj po drugi svetovni vojni, vendar so se kaj hitro vrnili k tedaj že polstoletnemu tradicionalnemu naslovu – namreč Planinski vestnik. In zdi se mi, da si za našo TV oddajo primernejšega imena nismo mogli izmisliti. Prav nič ni hudega, da imamo enak naslov oddaje, kot ga je že prej imela Večerova rubrika. Ob tem pa mi dovoli, da vam, večerovcem, najtopleje čestitam: vaša rubrika Gore in ljudje je imenitna, z njo ste zares zadeli žebelj na glavo.”

Ob tem, kateri izraz se ti zdi boljši – planinec ali gornik?
“Na vsak način gornik, vendar z akcentom na i. Končno ga tako determinira tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Toda slovar opredeljuje za človeka, ki zahaja v gore, tudi izraz planinec, čeprav vemo, da s pojmom planinec označujemo tudi človeka, ki je doma v hribih, nadalje planšarja in še koga. Seveda se izrazu planinec ne moremo ogniti; tradicija se je le pregloboko zasidrala v slovensko vsakdanjost. Poglej samo ime naše organizacije: Planinska zveza Slovenije, njeno glasilo Planinski vestnik, pa planinska društva.”

2000 – ŠE ENKRAT
Dr. Vladimir Škerlak je v septembrski številki Planinskega vestnika v članku z naslovom Nič več planinski raj! zapisal: “Organizacijsko povedano: občni zbori (nikakor pa ne »skupščine«) društev in zvez morajo skleniti, da se ime »planinski« zamenja z imenom »gorniški«. Delovnega
programa ob tem sklepu ni treba spreminjati. Gre le za prilagajanje sodobnemu razvoju.
Ob tej spremembi ne zanikamo, da ima Planinski vestnik staro in ugledno tradicijo, toda koliko revij in časopisov je že moralo spremeniti svoja imena! Zato: ne nazaj v »planinski« raj, temveč naprej v sodobno slovenščino!”

Odgovoril mu je predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar, “zaključek članka dr. Škerlaka je zame predvsem provokacija in kot predlog povsem neumesten in nesprejemljiv.” Preberite cel članek: odgovor Skerlaku

2000 – ŠE ENKRAT
Bojan Pollak, gorski vodnik iz Kamnika, je pripravil zapis z naslovom »Nekaj razmišljanj o poskusih preimenovanja planinstva v gorništvo« (10. 10. 2000). Zapis je razposlal na številne naslove, objavljen je bil tudi v Planinskem vestniku in Obvestilih PZS. Jedro njegovega sporočila je: »Dokler se ni vmešala politika, ki ji sledi tudi del planincev, članov planinske organizacije, ki verjetno na ta način, verjetno povsem nezavedno kažejo svoj odnos do naše zgodovine, našega naroda, je bil izraz »gornik« povsem sprejemljiv in bi kaj lahko ostal v takem pomenu, kot se je začel, ker je pač samo prikazal del planinske dejavnosti. Sedaj pa hoče povsem prevzeti pojem planinstva in tako izriniti več kot sto let uveljavljeno pojmovanje, kar med drugim pomeni tudi rušenje planinske organizacije, razdvajanje njenega članstva, saj sedaj nekateri celo poskušajo nadomestiti izraz planinec, planinstvo, planinski z izrazom gornik, gorništvo, gorniški. To se mi pa ne zdi v redu. Posebej še, ker ima tudi politični prizvok.« Pollak uvodoma dodaja, da je »včasih prav čudno, saj se npr. ponesrečijo samo planinci, nikoli gorniki!« Bojan Pollak je postal idejni oče politizacije besede gorništvo in njenega izrinjanja iz planinskih vrst. Lov je bil odprt, novo vodstvo PZS pa zanj zelo dovzetno.


Bojan Pollak – Bojč (Fotografija: Jernej Južna)

2000 – ŠE ENKRAT
V samozaložbi Jože Drab izda Gorniški priročnik. V naročeni, a v priročniku neobjavljeni recenziji, sem zapisal:

“Vez med goro, človekom in knjigo

To kar Gorniški priročnik dviga nad raven Planinske šole je dopolnitev znanj in izkušenj z novejšimi strokovnimi spoznanji z vseh področij planinske doktrine. To je najbolj opazno pri gibanju po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, opremi, prvi pomoči, gorski reševalni službi in varstvu gorske narave. Ostala področja, ki bi jih lahko označili tudi kot tradicionalna znanja o gorah, pa ob majhnem številu sprememb opozarjajo na zavidljivo raven znanja naših predhodnikov. Nespremenljivost teh znanj je po mojem osebnem mnenju nedvomno odraz nekdanjega tesnega sobivanja z naravo, zato se predvsem postavlja vprašanje, kako ta znanja ohraniti še naprej in jih bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora. Knjiga v svoji likovni podobi ostaja skromna, kar pa za gorniški priročnik niti ni tako slabo, saj je skromnost ena vitalnejših dobrin v gorah.

Jože Drab je inštruktor planinske vzgoje z dolgoletnimi izkušnjami na različnih področjih delovanja v gorah. Bil je mentor planinske skupine na osnovni šoli, eden od prvih organizatorjev zdaj že dodobra uveljavljenega Državnega tekmovanja Mladina in gore ter vodja številnih vodniških tečajev v Bavšici. Od tod torej pogum, znanje, zagnanost in energija za tako zahtevno in obsežno delo. Kako pa je s samohodstvom v gorah, pa vemo: užitki so nebeški, nezgode pa zemeljske. Jasno je, da priročnik, ki je delo enega človeka, težko v celoti pokrije široko paleto pristopov h goram. Pot enega človeka je samo ena. Na to naj se spomni bralec, ki se bo morda ustavil pri odprtem vprašanju, ali pa se mu bo ponujena rešitev zdela zelo osebna in si bo mestoma zaželel trdnejšega oprimka. Tako je pač v gorah. Gorniški priročnik ni knjiga, ki bo obrnila svet na bolje, je pa knjiga, ki bo dobrodošla spremljevalka marsikomu, ki ima gore v nogah, premalo pa v srcu in glavi.”


Gorniški priročnik.

2001
1. marca 2001 smo Rudolf Skobe, načelnik Komisije za vzgojo in izobraževanje, Peter Šilak, predsednik Mladinske komisije, Tone Tomše, načelnik Komisije za pota in Borut Peršolja, podpredsednik Planinske zveze Slovenije upravnemu odboru Planinske zveze Slovenije posredovali predlog pravilnika o strokovnem svetu Planinske zveze Slovenije.

Besedilo predloga je nastalo na podlagi sprejetih izhodišč Skupščine Planinske zveze Slovenije (27. 5. 2000), Vodil pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, stališč delovne skupine za organizacijo dela v Planinski zvezi Slovenije in pripravljenosti Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, Upravnega odbora Mladinske komisije PZS in Komisije za pota PZS, da podprejo namen in vsebino Pravilnika o strokovnem svetu Planinske zveze.

Pravilnik ureja in določa:
- področje delovanja,
- organiziranost, način dela in financiranje,
- sestavo in postopek imenovanja in
- pristojnosti.

Strokovni svet naj bi s svojim delovanjem omogočil:
- razvoj enotne doktrine Planinske zveze Slovenije,
- uresničevanje skupnih organizacijskih in vsebinskih načel usposabljanja strokovnih delavcev v gorništvu in
- spremljanje strokovnih zadev na področju športa v Republiki Sloveniji, ki zadevajo gorništvo.

Maja istega leta je bil za predsednika Planinske zveze Slovenije izvoljen Franci Ekar na »predlog prijateljev s Koroške.« Kasneje pravi, »da so ga k funkciji prisilili” (Dnevnik, 16. 10. 2004) in očitno delo opravlja proti svoji volji.

Ekar predloga ni želel uvrstiti na dnevni red seje upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, zato sem odstopil kot podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Pravilnik ni bil sprejet, dogodki (zlasti na področju gorske reševalne službe) pa so šli svojo pot.

V prvi polovici leta 2001 smo pripravili tudi osnutek Nacionalnega programa varnosti v gorah, ki pa ni bil nikoli obravnavan.

2002
19. 3. 2002 sem v uredništvo Planinskega vestnika poslal članek z naslovom Gorniška?, ki sem ga pripravil ob izidu pesmarice Gorniška 1 (2001). V objavljenem članku med drugim piše:

»Leta 1995 se z okroglimi 1000 izvodi prvič pojavi Gorniška, ki je kot edicija Planinske založbe Planinske zveze Slovenije dobila inventarno številko 148. Na 236 straneh so bile ubranim ali glasnim uporabnikom na voljo taborniške (50), narodne (70), borbene (26), slovenske (211) in tuje pesmi (109). Čeprav členitev ni tako lahko uresničljiva, kot ob rojstvu dečka ali deklice, pa se jih je med 466 razlogi našlo nekaj, ki so eno izmed tedanjih (po sili razmer pa tudi sedanjih) veličin planinskega vrha primorale, da je ideološko obsodil njen »jugoslovenarski« značaj.« Šlo je za Toneta Škarjo, podpredsednika Planinske zveze Slovenije, sicer iz Mengša, vendar alpinistično in reševalno tesno povezan s Kamnikom.

Zame nikoli ni bilo vprašanje, kaj je pravilnejše ali bolj slovensko, ali gora ali planina, kot se v Jezikovnem kotičku sprašuje Janko Moder (Nedeljski dnevnik, 29. 12. 2002). Beseda planina je zelo stara slovenska beseda in ne samo balkansko slovanska. Tako je konec decembra 2001 v osebnem pismu dr. Stanku Klinarju poročal tudi dr. Dušan Čop: planina je prvotno pomenila goro in navaja številne primere iz srednjeveškega urbarja.

2002 – ŠE ENKRAT
Gorništvo sodi med stare stroke, zato večina izrazja izvira iz domačega jezika. Glede na njegov značaj se v gorniško izrazje vključuje tudi izrazje bližnjih, sorodnih strok – geografije, meteorologije, biologije, turizma, zgodovine, športa …

Dobrih sto let po začetku organiziranega delovanja smo dobili Planinski terminološki slovar, eno temeljnih del na strokovni, jezikovni in raziskovalni ravni za potrditev samozavesti gorniškega delovanja. Gre za razlagalni, normativni in prevodni slovar ali spoznavni zemljevid gorništva, ki dokazuje visoko raven razvitosti planinske stroke. V Komisiji za izdelavo Planinskega terminološkega slovarja so sodelovali Albin Mlač, Marjeta Humar, Stanko Klinar, Bojan Leskošek, Bojan Pollak, Franci Savenc, Pavle šegula, Albin Vengust in Stanislav Bojan Zupet. Kot jezikovna in leksikografska redaktorica je z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU delo nekaj let neutrudno vodila Marjeta Humar iz Kamnika.

Poglejmo, kako sta pojma Planinstvo in Gorništvo razložena v razlagalnem Planinskem terminološkem slovarju, 2002:

planinstvo – dejavnost, ki vključuje hojo v gore po označenih, nadelanih, zavarovanih poteh in ali manj zahtevnih brezpotjih, plezanje, smučanje
a: alpinism, mountain climbing, mountaineering
n: Alpinismus, Bergsteigen
f: alpinisme
i: alpinismo

gorništvo športna dejavnost, ki vključuje hojo v gore po nadelanih, označenih in neoznačenih, zavarovanih in nezavarovanih poteh, po brezpotju, plezanje, smučanje
a: alpinism, mountaineering
n: Alpinismus, Bergsteigen
f: alpinisme
i: alpinismo

Razlika je torej v tem, da je gorništvo športna dejavnost, kar planinstvo očitno ni. Da gorništvo vključuje hojo po neoznačenih in nezavarovanih poteh in da je v angleškem prevodu skrivnostno izginila beseda mountain climbing.

Ta umeten razloček je avtorsko delo Bojana Pollaka iz Kamnika. Na tej seji uredniškega odbora sem bil prisoten, vendar moji predlogi niso bili upoštevani.


Razlagalni slovar, ki potrebuje dodatno razlago.

Za posladek pa še opis alpinizma:

alpinizem – dejavnost, ki vključuje plezanje, hojo, smučanje v gorskem svetu, zlasti po brezpotjih
a: Alpine climbing, alpinism, mountain climbing, mountaineering
n: Alpinismus, Bergsteigen
f: alpinisme
i: alpinismo

Je treba še kaj dodati? Morda samo to, da je Kamnik lep in star kraj pod Kamniškimi planinami.

2002 – ŠE ENKRAT
Mednarodno leto gora je v Sloveniji minilo, ne da bi ga opazili. Morda zato, ker ni bilo Mednarodno leto planin? Ups, pa vendar se je zgodilo nekaj pomembnega: takratno vodstvo PZS je samo sebe predlagalo Predsedniku republike za državna odlikovanja in ta je udobno nasedel na plitvino.

2003
CLUB ARC ALPIN (CAA), krovna organizacija gorniških organizacij alpskih držav, ki združuje okoli 1,5 milijona članov planinskih društev, je PZS posredovala v izid zgibanko z naslovom Naravi prijazno zimsko gorništvo. Pri pripravi smo sodelovali Matej Ogrin, Katja Šnuderl in Borut Peršolja. Zgibanka je bila natisnjena, vendar nikoli ni zagledala luč sveta, ampak leži v kleti PZS. Razlog: v naslovu in besedilu je uporabljena beseda gorništvo. Načelnica Komisije za varstvo gorske narave Katja Šnuderl je bila zaradi pritiska predsedstva PZS odstopljena.

2004
Podpolkovnik Miha Kuhar iz Gorske šole Slovenske vojske izda knjigo Vojaško gorništvo. Knjiga je glede nazornosti dosegla vrh slovenske gorniške učbeniške literature (ob boku ji je samo še osnovna tehnika Gorske reševalne službe Slovenije, ki jo je leta 2001 pripravil Pavel Oman).


Naslovnica knjige Mihe Kuharja.

2004 – ŠE ENKRAT
Bojan Pollak v samozaložbi izda učbenik z naslovom Osnove gibanja v gorah in planinah. V posvetilo mi napiše: “Mojemu gorniškemu prijatelju Borutu.”

V Planinskem vestniku sem objavil njeno mini recenzijo: “Knjigo Osnove gibanja v gorah in planinah avtorja Bojana Pollaka odlikuje zelo sistematičen in logičen pristop, v njej je veliko vsebin, ki jih doslej v podobnih besedilih ni bilo zaslediti, posamezne rešitve so argumentirano pojasnjene, zelo malo pa je občih zakonov in pravoverno dogmatičnih splošnih resnic (ki jih najpogosteje poslušamo s strani Gorske reševalne službe Slovenije). Lep primer tega so superge – ki jih nekateri čarovniško izganjajo, Bojč pa jih je umestil k človeku, v prostor in čas in jim priznal uporabnost, ki jim pač gre. V učbeniku je tudi veliko »medpredmetnih povezav« (s področja opreme, varnosti v gorah, vremena …), kar izjemno izboljšuje povezanost teorije s prakso. Učbenik bo ostal v spominu in gorniški zgodovini tudi zato, ker sledi načelu, da je neka rešitev, praksa najučinkovitejša za določenega obiskovalca gora v posameznem primeru. Tudi na področju učbenikov je tako končana tranzicija, v ospredje stopa posameznik s svojo intimno gorniško zgodbo.

Vsekakor učbenik, ki sodi v zakladnico Založbe PZS, čeprav so bile prve stopinje narejene v globokem lastnem snegu.”

2005
Izide Planinska šola. Prednost smo dali vsebini in dolgoročni skrbi za preventivno dejavnost v gorah. Izrazju smo namenili veliko pozornost, vendar ne na primeru planinstva in gorništva.

Peršolja, B. 2005: Planinske vrednote. Planinska šola, str. 42. Ljubljana.

»Nesporazume v planinskih organizacijah rešujmo v odkritem in enakopravnem dialogu v njih samih. Kadar moramo izbirati med interesi organizacije in osnovnimi načeli etike, dajemo prednost etičnim načelom in varstvu gorske narave.«*

* Vse lastnike Planinske šole opozarjam, da imajo na svojih policah knjigo, ki utegne postati redkost. Planinska založba jo bo najverjetneje že jutri morala umakniti iz prodaje.

V reviji Šport izide pregleden znanstveni članek z naslovom Slovenska šola gorništva, ki ga je napisal Borut Peršolja. V članku opisujem pomen in razvoj gorniškega usposabljanja obiskovalcev gora in glavne nosilce te dejavnosti. Posebno pozornost sem namenil otrokom, mladostnikom in mladim, ter strokovnim delavcem s področja gorništva. Med seboj povezani različni programi gorniškega usposabljanja zagotavljajo razvoj enotne gorniške doktrine, kar izboljšuje pretok znanja in izkušenj. Eden najpomembnejših vidikov gorniškega usposabljanja je zagotavljanje varnosti v gorah, pri čemer ugotavljamo, da je vlaganje v preventivo tudi finančno učinkovito.

2006
Planinska zveza Slovenije in Slovenski gorniški klub Skala sta 20. junija podpisala pogodbo o sodelovanju. “V nagovoru pred podpisom pogodbe, sta častni član PZS in predsednik Sevšek poudarila, da med obema organizacija ni nikakršne konkurence – tako kot ni bilo konkurence pred drugo svetovno vojno med SPD in Skalo – in podpis pogodbe o sodelovanju po njunih besedah pomeni sodelovanje in dopolnjevanje med obema organizacijama. Skupna želja je, da se da čim večjo podporo razvoju planinske (gorniške) dejavnosti v Sloveniji.” (povzeto po sporočilu objavljenem na spletnem mestu PZS)

Častni član PZS je to pogodbo podpisal brez soglasja upravnega odbora PZS (ki besedila ni nikoli obravnaval), kaj šele odločitve Skupščine PZS, ki je edina pristojna za sklepanje o tovrstnih povezovanjih. Zgodba je na moč podobna tisti o vključevanju PZS v Olimpijski komite Slovenije leta 2001, ko je do tega nepotrebnega koraka prišlo brez soglasja Skupščine PZS.

Častni član PZS je podpisal pogodbo z Zvezo gorniških klubov, ki vključuje nekaj sto ljudi v Gorniškem klubu dr. Henrika Tume, Turnem klubu Gora, Gorniškem klubu Jakoba Aljaža, Gorniškem klubu Limberk, Gorniškem klubu Savinjske doline, Gorniškem klubu Karavanke, Gorniškem klubu Gornjesoške doline in Gorniškem klubu Vanja Furlan.

PZS pa še do danes ni podpisala dogovora o sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije, niti z Združenjem gorskih vodnikov Slovenije, čeprav je bil ta posredovan v odločanje upravnemu odboru PZS že jeseni leta 2006.

2006 – ŠE ENKRAT
Tik pred koncem leta pride do poizkusa spreminjanja Vodil. Na svojem blogu zapišem:

»Očitno so Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev kot edini veljavni razvojni dokument planinske organizacije trn v peti sedanjega upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, saj jih je skušal doslej večkrat preklicati, vendar mu to ni uspelo. Na Izredno skupščino Planinske zveze Slovenije oktobra 2004 je bila tako uvrščena točka z naslovom »Kakšno planinsko organizacijo želimo in ključne naloge slovenskega planinstva v naslednjem obdobju«. V gradivu za skupščino za to točko sploh ni bilo objavljenega predloga, probleme pa je imel tudi predsednik delovnega predsedstva, ki sprva za obravnavo sploh ni našel poročevalca. Po krajšem zapletu je bil v ospredje potisnjen takratni strokovni sodelavec predsedstva Planinske zveze Slovenije, ki je delegatom predstavil nekaj lastnih videnj. Izredna skupščina Planinske zveze Slovenije je tak način odločanja o razvoju planinske organizacije odločno zavrnila.
Vodstvo je dobilo krepko zaušnico, saj je razvojno vizijo zgolj obljubljalo, od nje pa je ostal prazen nič.

Ob ponovnem poskusu spreminjanja Vodil se samo od sebe zastavlja vprašanje: ali planinska organizacija zmore ohranjati kritičnost do lastnih potez in potez posameznikov, ki so jim zaupana vodilna mesta?«


Manjšinska jezikovna ozaveščenost (ali pretirana nemška uslužnost?) PD Kranj (ki ga vodi častni član PZS) na vogalu Kranjske koče na Ledinah, 13. 8. 2008. (Fotografija: Borut Peršolja)

2007
Skupščina PZS iz Statuta PZS izbriše besedo gorništvo, ki je bila v njem nesrečnih 13 let. Predlogu za brisanje je pisno nasprotoval upravni odbor Planinskega društva Domžale, na dveh sejah upravnega odbora Planinske zveze Slovenije sem razpravljal o tem in kot eden redkih glasoval proti temu predlogu.

V Ljubljani in v Domžalah je od 7. do 10. februarja potekal 1. mednarodni festival gorniških filmov.

2008
Na 40. seji predsedstva UO PZS je podpredsednik Marko Goršič »predlagal, da Častno sodišče pregleda Statut PD Domžale ker meni, da v statutu ni besede planinstvo (samo gorništvo).« Pravila Planinskega društva Domžale si lahko preberete ali odtisnete za večerno branje.

Konec junija je bila na Bledu konferenca slovenskih planinskih društev iz zamejstva in tujine, ki jo je pravil Svetovni slovenski kongres. Izšel je tudi zbornik Slovensko planinstvo po svetu in v njem je tudi prispevek dr. Franceta Sevška, predsednika Slovenskega gorniškega kluba Skala. V njem jasno zapiše, zakaj so se ustanovili: “Veliko skalških idej je kasneje sprejelo tudi Slovensko planinsko društvo ter so se kasneje prenesle tudi v Planinsko zvezo. Zakaj potem danes Skalo sploh še potrebujemo? Priznati je treba, da je na začetku ustanavljanja gorniških klubov, ki so se leta 1997 združili v Skalo, botrovala predvsem tedanja enostranska politična usmeritev Planinske zveze.”


Zbornik Slovensko planinstvo po svetu.

V sredini oktobra Predsedstvo izda znamenito encikliko, za kar v skladu s Statutom PZS in Poslovnikom o delu upravnega odbora in predsedstva PZS sploh ni pristojno. Predstojnik strokovne službe je generalni sekretar PZS in ne predsednik PZS. Okrožnico bi lahko izdal generalni sekretar, vendar je kot preudaren mož ni izdal. Predsedstvo PZS izvršuje sklepe upravnega odbora PZS, ki se o tej temi ni pogovarjal, niti odločal. Ukrep častnega člana PZS s somišljeniki je torej v nasprotju z notranjo zakonodajo Planinske zveze Slovenije.

Tri dni prej Tomaž Humar oceni delo vodstva PZS – Golob, K.: Tomaž Humar. Nedelo, 19. 10. 2008:
Zakaj bi neki vrhunski alpinist zanikal samega sebe?
Nisem govoril o posameznikih, ampak o polju, v katerem živimo. To polje je prenasičeno z manipulacijo, v eter se spušča zavestna neumnost. Budizem pravi, da imajo ljudje, ki s prstom kažejo na druge, tri uperjene vase. Govorim o samopodobi slovenskega planinstva in alpinizma. Glavam, ki v tej državi vodijo planinstvo, ni uspelo urediti stvari, ki so nujno potrebne, zato je večina, na primer, zavarovana pri avstrijskem Alpenvereinu ali kje drugje v tujini. Svojo nesposobnost poskušajo prikriti z všečnimi nastopi, dokler je vse v redu, se radi slikajo, ko nekaj ne gre, se umaknejo ali celo pišejo slavospeve tistim, ki jih nikoli niso niti marali. To je zanikanje samega sebe, pretvarjanje, neiskrenost … Meni je hudo, ker bodo ljudje zaradi podobnih engramov, nespoštovanja, izključevanja … še umirali. To je jama, ki smo si jo sami izkopali.”


Nastavljeno ogledalo.

BREZČASNO
Briksenški škof Nikolaj Cusanus (1401–1464) je dejal: » Pojdite v gore, visoko, kar se da, in počnite, kar hočete, saj v gorah ni greha!« (To je bilo še v času, ko ni bilo otoplitvenih podnebnih sprememb – bila je mala ledena doba. Danes je meja greha že nad višino 2000 metrov.)

***

Nekateri verjamemo v univerzalne vrednote. In zaradi njih vpijemo. Vpijte tudi vi. Še posebej tam, kjer se sprejemajo odločitve. Da ne bo prepozno, ko bo vpitje v gorah zamenjalo tišino.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “GORA JE GORA TUDI, ČE JE NIMAM ZA GORO”

  1. Jurij komentira:

    Borut, prebral sem tako včerajšnji kakor tudi današnji blog.
    Ali se strinjam? Z večino nedvomno, z določenim delom pa se bom, ko bom prebral še argumente nasprotne strani.
    Nedvomno pa se strinjam s tvojim načinom. Naj zmaga moč argumenta in ne argument moči. Zato res pohvala za vrhunsko analizo in razmišljanje.
    Super.
    Jurij

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !